Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

za (41.753-41.777)


  1.      vedrína  -e ž (í) 1. stanje vedrega človeka: kljub občasni vedrini je pesimist; žalost prehaja v vedrino / življenjska vedrina / pripoved je polna vedrine 2. vedro nebo: stopil je na prag in se zazrl v vedrino ♪
  2.      vedríti  -ím nedov. (ȋ í) 1. čakati v zavetju, da preneha deževati: zaradi neurja so morali vedriti; vedriti pod napuščem 2. delati, povzročati, da postane kdo veder, dobro razpoložen: ta glasba vedri in pomirja; družbo je vedril s šalami / pogled na naravo jim začne vedriti obraze ∙ ekspr. tu vedri in oblači on tu odloča, ima oblast on vedríti se nav. 3. os. postajati veder, brezoblačen: nebo se vedri; brezoseb. na zahodu se vedri ♪
  3.      vêdrn  tudi védrn -a -o prid. (ē; ẹ̑) nanašajoč se na vedro: vedrni ročaj ◊ teh. vedrni bager bager z brezkončno verigo posod za zajemanje (sipkega) materiala ♪
  4.      vêdrnik  tudi védrnik -a m (ȇ; ẹ̑) nar. klop ali polica v kmečki kuhinji za vedra, škafe z vodo: postaviti vedro na vedrnik ♪
  5.      vedrník  -a m (í) nar. svetnik priprošnjik za lepo vreme: prositi vedrnike, da bi odvrnili točo in strelo ♪
  6.      vêdro  -a s, mn. tudi védra (é) 1. navadno kovinska posoda z ročajem: spustiti vedro v vodnjak; nositi, zajemati vodo z vedrom / vedro za premog; vedro za smeti ∙ lije kakor iz vedra zelo, močno dežuje ♦ teh. vsaka od posod na brezkončni verigi bagra, elevatorja za zajemanje (sipkega) materiala // s prilastkom količina kake tekočine, snovi, ustrezna taki posodi: porabili so več veder barve; v peč je zmetal pet veder premoga 2. nekdaj prostorninska mera, navadno za tekočine, od 30 do 60 l: kupiti vedro vina; sod drži deset veder ♪
  7.      vêdrovka  tudi védrovka -e ž (ē; ẹ̄) teh. ročna gasilna priprava za gašenje začetnih požarov: gasiti z vedrovko ♪
  8.      végast  -a -o prid. (ẹ́) 1. nepravilno, nezaželeno neraven, zvit: vegast strop; vegasta deska, streha / vegast rob; vegasta brazda / ekspr.: pokrajina je vegasta; vegasto zemljišče 2. ki zaradi nepravilne, nezaželene neravnosti ne stoji trdno: vegast stol; vegasta brv; vegasta skleda / ekspr. vegasti koraki 3. nepravilno, neurejeno nagnjen: vegast križ, plot; hiša je že vsa vegasta; vegasta vrata / ekspr. vegasta pisava végasto prisl.: vrata vegasto visijo ♪
  9.      vegetácija  -e ž (á) bot. 1. rast in razvoj rastlin: doba vegetacije; okrasnega grmičevja ne obrezujemo pred začetkom vegetacije 2. rastlinske združbe na določenem področju: zaščititi vegetacijo; bujna vegetacija / barjanska, gozdna vegetacija; nizka vegetacija ♪
  10.      vegetacíjski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na vegetacijo: vegetacijska doba / vegetacijski pas; vegetacijska karta / vegetacijska inverzija pojav, da v kraških vrtačah zaradi posebnih klimatskih razmer nastopajo vegetacijski pasovi v obratnem zaporedju; vegetacijska točka korenine embrionalne celice, ki omogočajo rast korenine ♦ geogr. vegetacijska meja nadmorska višina, do katere sega vegetacija ♪
  11.      vegetarijánec  -nca m (ȃ) kdor je samo rastlinsko hrano: restavracija za vegetarijance ♪
  12.      vegetarijánstvo  -a s (ȃ) prehranjevanje samo z rastlinsko hrano: odločil se je za vegetarijanstvo ♪
  13.      vegetatíven  -vna -o prid. (ȋ) 1. rastlinski: vegetativni in animalni svet / vegetativna hrana / vegetativno baročno okrasje 2. bot. ki je v zvezi z rastjo in prehranjevanjem rastlin: listi, korenine in drugi vegetativni deli rastline / vegetativni organi korenina, listi, steblo 3. biol. ki poteka brez oploditve, nespolen: vegetativno razmnoževanje / vegetativno križanje rastlin 4. biol. nanašajoč se na za ohranjanje življenja in za rast bistvena in od volje neodvisna dogajanja v telesu: dihanje, prebava in druge vegetativne funkcije / vegetativno živčevje živčevje, ki deluje samostojno, neodvisno od volje ♪
  14.      véha 1 -e ž (ẹ́) lesen zamašek za sode: odbiti veho; zabiti sod z veho; pijan kot veha zelo ∙ ekspr. molči, veha pijana človek pijani ♦ agr. kipelna veha priprava, s katero se zamaši odprtina soda tako, da se prepreči dostop zraka in omogoči izhod ogljikove kisline // odprtina na vrhu soda: veha je odmašena ♪
  15.      veheménca  -e ž (ẹ̑) knjiž. silovitost, ognjevitost: v svojih govorih združuje vehemenco s prepričljivostjo / orkester je zaigral z vso vehemenco ♪
  16.      veheménten  -tna -o prid. (ẹ̑) knjiž. silovit, ognjevit: vehementen govornik / vehementna polemika veheméntno prisl.: vehementno kaj zagovarjati ♪
  17.      vehíkel  -kla m (í) zastar. 1. prevozno sredstvo, vozilo: proučevati nekdanje vehikle; odpeljati se z vehiklom 2. sredstvo, pripomoček: jezik ni samo vehikel za sporočanje ♪
  18.      véja  -e ž (ẹ̑) 1. oleseneli stranski poganjek lesnatih rastlin: veja ozeleni, vzbrsti; odlomiti, odsekati vejo; drevo je pognalo veje; skakati z veje na vejo; ptič sedi na veji; plezati po vejah; debela, gola, odmrla veja; goste, košate veje; veje jablane; biti prost kot ptiček na veji; živi kot ptiček na veji svobodno, brezskrbno / mreža iz vrbovih vej 2. vsak od manjših, navadno stranskih delov, enot, ki potekajo od česa glavnega: živec se cepi v dve veji; žilna veja / železniška prometna veja; pren. veje zarote segajo v druge države 3. navadno s prilastkom potomstvo v zaporednih generacijah: avstrijska veja habsburške dinastije / stranska veja (rodu) osebe, ki po rojstvu izhajajo iz skupnega prednika / sorodniki po materini, očetovi veji 4. navadno s prilastkom samostojen del, ki z drugimi tvori določeno širšo dejavnost: to znanstveno področje se deli v več vej; razvijati različne industrijske veje; specializirane veje medicine ● ekspr. žagajo si vejo, na kateri sedijo ogrožajo si (družbeni) položaj, materialno osnovo; knjiž. točiti pod vejo začasno točiti, prodajati domače vino; ekspr. biti mrtva veja nedejaven, neuspešen član kake skupnosti; ekspr. priti na zeleno vejo gmotno si opomoči; pesn. človek je kot kaplja na veji njegova usoda je negotova; je nepomemben, neznaten ◊ agr. ogrodne veje prve glavne veje drevesa; lov. veja glavni del roga pri jelenu, na katerem so parožki ♪
  19.      vejáča  -e ž (á) nekdaj lesena, lopati podobna priprava za vejanje; velnica: z vejačo metati zrnje proti vetru ♪
  20.      vejálnica  -e [u̯n tudi ln] ž (ȃ) 1. vejalnik: stresti žito v vejalnico; ropot vejalnice 2. nekdaj lesena, lopati podobna priprava za vejanje; velnica: z vejalnico metati žito v kot skednja ♪
  21.      vejálnik  -a [u̯n in ln] m (ȃ) stroj ali naprava za odstranjevanje plev in primesi pri žitu: sito vejalnika; mlatilnica in vejalnik ♪
  22.      véjarica  -e ž (ẹ̑) manjša sekira za sekanje, obsekavanje vej: z vejarico oklestiti veje ♪
  23.      véjast  -a -o prid. (ẹ̑) 1. podoben veji: vejasti okraski / rastlina z vejastimi koreninami razraslimi 2. ki ima veliko vej; vejnat: vejasto drevje véjasto prisl.: vejasto razrasel, zapleten ♪
  24.      véjati  -am nedov. (ẹ̑) 1. odstranjevati pleve in primesi iz žita: vsul je žito v vejalnik in začel vejati; vejati pšenico / ročno, strojno vejati / nekdaj vejati z velnico 2. nav. 3. os., star. veti, pihati: veter veja po dolini / brezoseb. od reke je hladno vejalo // širiti se, prihajati: iz gozda veja hlad; po sobi veja prijeten vonj ♪
  25.      véjavec  in vejávec -vca m (ẹ̑; ȃ) kdor veja žito: vejavci so začeli vejati ♪

   41.628 41.653 41.678 41.703 41.728 41.753 41.778 41.803 41.828 41.853  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA