Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

za (40.778-40.802)


  1.      ujétništvo  tudi ujetníštvo -a s (ẹ̑; ȋ) 1. stanje koga, ki postane, je ujetnik: njegovo ujetništvo je trajalo pet mesecev; rešiti se iz ujetništva; priti v ujetništvo / odpeljati koga v ujetništvo / priti v ujetništvo sovražne vojske; nemško, rusko ujetništvo / vojno ujetništvo / ekspr. ujetništvo slabo vpliva na razmnoževanje divjih živali 2. ekspr., navadno s prilastkom stanje, položaj koga ali česa, ujetega v čem: rešiti ladjo, posadko iz ledenega ujetništva / naveličati se ljubezenskega ujetništva ♪
  2.      ujezíti  -ím dov., ujézil (ȋ í) spraviti v jezo: če ga ujeziš, te še udari; ujeziti koga s pripombo / ujezilo me je, ker ni prišel / kar ga bolj ujezi, to mu rečem razjezi ujezíti se začutiti, izraziti jezo: ujezil se je in odvrgel orodje; ujeziti se zaradi koga, česa / ujeziti se na koga, kaj razjeziti se / ali boš že nehal, se je ujezil ♪
  3.      újma  -e ž (ū) knjiž. dogodek, pojav v naravi, ki povzroči veliko škodo: pokrajino je prizadela ujma; povodenj, suša in druge ujme / vodna, vremenska ujma // dogodek, pojav, ki povzroča veliko trpljenje: lakota, vojska in druge ujme / ekspr. snubce pobil je ošabne, ki ujma bili so za hišo (Homer — A. Sovre) ♪
  4.      úk  -a m (ȗ) 1. star. učenje: bolj se je trudil z ukom, manj je znal / uk juncev se je že začel / po treh mesecih opustiti uk tujega jezika / javni, privatni uk pouk, poučevanje / ko je končal uke, je postal sodnik šolanje, študij 2. nekdaj usposabljanje za kak poklic, kako obrt: uk pri mojstru je trajal tri leta / dati, sprejeti koga v uk 3. star. nauk, učenje: ukvarjati se s čudnimi uki // pouk, nasvet: upoštevati uk, uke staršev; modri uki / ta izkušnja naj ti bo koristen uk ♪
  5.      ukalíti 1 -ím dov., ukálil (ȋ í) redko skaliti: ukaliti vodo / potok se je zaradi dežja ukalil ♪
  6.      ukalíti 2 -ím dov., ukálil (ȋ í) zakaliti: ukaliti sabljo, sekiro ♪
  7.      ukána  -e ž (ȃ) kar se naredi, povzroči z namenom, da kdo zaradi napačnega sklepanja, ravnanja ne bi dosegel tega, kar namerava, hoče: ukana je spodletela, uspela; odkriti, spregledati ukano / ekspr. njegova glava je polna ukan / pridobiti koga z ukano / knjiž. rokohitrske ukane triki ♪
  8.      ukániti  -im, tudi ukaníti in ukániti -im dov. (á ā; ȋ á ā) namerno narediti, povzročiti, da kdo zaradi napačnega sklepanja, ravnanja ne doseže tega, kar namerava, hoče: ukaniti nasprotnika; zasledovalca je spretno ukanil / ukaniti koga pri plačilu, za zemljo prevarati, ogoljufati; ukaniti koga za zmago // ekspr. narediti, povzročiti, da kdo ne doseže tega, kar namerava, upa: usoda, vojna jih je ukanila; ni pil veliko, toda vino ga je vendarle ukanilo se je preveč opil; brezoseb. vse sem dobro premislil, toda ukanilo me je ukániti se, tudi ukaníti se in ukániti se knjiž. prevarati se, zmotiti se: ukanil si se, ni ga tukaj ♪
  9.      ukánjati  -am nedov. (á) namerno delati, povzročati, da kdo zaradi napačnega sklepanja, ravnanja ne dosega tega, kar namerava, hoče: ukanjati zasledovalce / trgovci so jih ukanjali varali, goljufali // ekspr. delati, povzročati, da kdo ne dosega tega, kar namerava, upa: zemlja je kmeta ukanjala leto za letom ♪
  10.      úkati  -am nedov. (ū) 1. oglašati se z visokimi, močnimi, u-ju podobnimi glasovi, izražajoč veselje, razigranost: fantje, pastirji ukajo; ukati in vriskati / ukati po cesti 2. oglašati se z u-ju podobnim glasom: čuk, sova uka / nar. dolenjsko vlak uka ukáje: ukaje oditi ukajóč -a -e: ukajoč nadaljevati pot; ukajoča sova ♪
  11.      ukàz  -áza m (ȁ á) 1. izrazitev volje, da kdo mora uresničiti kako dejanje: izdati, ponoviti, preklicati ukaz; glasen, oster ukaz; gospodarjev ukaz; pismeni, ustni ukaz; ukaz predsedstva; ukaz o mobilizaciji, umiku / narediti kaj na ukaz, po ukazu; gostje so kot na ukaz vstali in odšli zelo hitro in vsi hkrati / dati ukaz ukazati; dobil sem ukaz, da moram ostati; imam ukaz, da vas preiščem / ekspr. volja daje ukaze nogam, rokam // kar se ukaže, ukazuje: izpolniti, ubogati ukaz; izmakniti se ukazu obveznosti, ki sledi iz ukaza / ukaz je ukaz kar se ukaže, mora biti uresničeno // besedilo, znak te izrazitve: ukaz se glasi: vsi moški se morajo zbrati na trgu; gospodarjevi ukazi so odmevali po hiši; izreči, slišati ukaz; kaj piše v ukazu / nalepiti, raztrgati ukaz 2. zahteva računalniku, programirani napravi, da opravi določeno operacijo: naprava na ukaz ni reagirala / poslati satelitu ukaz, naj spremeni položaj 3. ekspr., navadno v povedni rabi kar je za koga tako, da se mora brezpogojno upoštevati: odkritosrčnost je zame ukaz; njegova želja je zanjo ukaz / to je življenjski ukaz ♪
  12.      ukazoválen  -lna -o prid. (ȃ) ki (rad) ukazuje: on je preveč ukazovalen / glas je postal ukazovalen; trda, ukazovalna beseda ukazoválno prisl.: ukazovalno reči, zamahniti ♪
  13.      ukazoválnost  -i ž (ȃ) lastnost ukazovalnega človeka: njegova ukazovalnost me moti / z ukazovalnostjo pokazati komu vrata ♪
  14.      ukazováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. izražati voljo, da kdo mora uresničiti kako dejanje: ukazovati otroku, služabniku, vojaku; ukazoval je: ti naredi to, ti pojdi tja; ukazovati in ubogati / dov. nič več ne bom prosil, moraš, ukazujem / zdravnik je ukazoval, kako naj ranjenca dvignejo ∙ zastar. ukazovati na svatbo vabiti // star., v medmetni rabi izraža voljo govorečega, da uresniči ukaz, željo nadrejenega, gosta: kaj ukazujete, vpraša služabnik; pojdi! Kakor ukazujete 2. imeti položaj, ki omogoča izražati tako voljo: kdo tu ukazuje: jaz ali ti; vi, ki ukazujete, recite, naj me izpustijo 3. dajati računalniku, programirani napravi zahtevo, da opravi določeno operacijo: ukazovati računalniku, satelitu 4. ekspr. z določenim dejanjem vplivati na kaj z namenom, da se po volji osebka uresniči kako dejanje, stanje: človek vse bolj ukazuje naravi / srcu ne moreš ukazovati; ni mogel več ukazovati svojim živcem 5. nav. 3. os. izraža nujnost določenega ravnanja, dejanja glede na kaj: dolžnost, vest, zakon tako ukazuje / tako ukazuje varčevanje zahteva ukazujóč -a -e: ukazujoč gib, glas; prisl.: pojdi že, je ukazujoče rekel oče ♪
  15.      ukériti se  -im se dov. (ẹ́ ẹ̄) zastar. (udobno) se namestiti, usesti: ukeril se je na peč in zaspal / rad bi se ukeril v kak urad rad bi dobil kako mesto, službo v uradu ♪
  16.      ukinítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od ukiniti: ukinitev pošte, šole zaradi premajhnega števila prebivalcev / ukinitev kreditov, vizumov / ukinitev izkoriščanja ♪
  17.      uklánjati  -am nedov. (ȃ) 1. knjiž. upogibati, pripogibati: veter uklanja travo, veje / težko breme mu uklanja hrbet // sklanjati: uklanjati glavo / pri hoji skozi jamo so se morali pogosto uklanjati 2. dosegati, da se kdo vda, podredi: s silo uklanjati ljudi / uklanjati razum volji uklánjati se 1. prenehavati vztrajati pri svojem mnenju, stališču in sprejemati voljo, zahteve drugega: popuščajo in se uklanjajo; uklanjati se avtoriteti / uklanjati se resnici / uklanjati se sili / uklanjati se navadam, okusu koga / ponosen duh se ne uklanja 2. zastar. priklanjati se, klanjati se: uklanjati se kralju; nizko, ponižno se uklanjati ● zastar. uklanjati se komu s poti umikati se ◊ fiz. svetloba, zvok se uklanja v bližini izvirov in ovir se ne širi premo ♪
  18.      ukláti  ukóljem dov., ukôlji ukoljíte (á ọ́) 1. ekspr. raniti a) z ugrizom: pes ga je uklal b) z nožem, rezilom: med pretepom ga je nekdo uklal / uklati z nožem 2. nar. pičiti: kača ga je uklala v roko / uklala ga je bolha ukláti se izgubiti del žive teže zaradi odpadka pri klanju: kunci se zelo ukoljejo; tele se je uklalo za precej kilogramov ♪
  19.      ukléščiti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) narediti, da pride kaj v položaj, ko se zaradi stiska z dveh ali več strani ne more več premikati: drozg uklešči trde plodove v razpoko in jih drobi s kljunom; ukleščiti roko, zapestje; z nogami mu je ukleščil trup in ga začel stiskati; ukleščiti koga med kolena; brezoseb. voznika je ukleščilo med sedež in volan / korenine so ukleščile skalo; ekspr. sneg je ukleščil dolino ● ekspr. tesnoba ji je ukleščila prsni koš začutila je veliko tesnobo; ekspr. ukleščiti sovražno četo obkoliti jo z dveh ali več strani ukléščiti se priti v položaj, ko zaradi ožine, stisnjenja z navadno dveh strani ni mogoče nadaljnje premikanje, vrnitev v prvotno lego: deblo se je ukleščilo med skale; noga se mu je ukleščila v špranji ♦ med., vet. pri kili se črevo uklešči; žolčni kamen se uklešči v žolčevodu ukléščen -a -o: med razbitine avtomobila ukleščen voznik; ukleščena kila ♪
  20.      uklétev  -tve ž (ẹ̑) glagolnik od ukleti: preprečiti ukletev / ekspr. ukletev leži na hiši, zato ni sreče ne zdravja // ukletost, ukletje: rešiti koga ukletve ♪
  21.      ukléti  ukólnem [u̯n] dov., ukolníte tudi ukólnite; uklél; nam. uklét in uklèt (ẹ́ ọ́) po ljudskem verovanju s kletvijo povzročiti, da kaj izgubi kako dobro, naravno lastnost, sposobnost: ukleti svinje; ukleti zemljo, da ne rodi / ukleti delo koga // s kletvijo spremeniti koga v kaj nižjega, slabšega: Kirka je uklela Odisejeve tovariše; ukleti kraljično v kačo ● ekspr., redko vsega je uklela, tako je bila jezna preklela; ekspr. ta prizor ga je za zmeraj uklel zelo prevzel uklét -a -o 1. deležnik od ukleti: ukleti kraljevič; biti uklet v kačo; ukleta voda; sreča mi je ukleta s kletvijo onemogočena, preprečena; obstati kot uklet negibno, nepremično ∙ ekspr. ukleta tišina zelo velika, grozljiva 2. ekspr., navadno v povedni rabi ujet v kaj, iz česar se ne da rešiti: biti uklet v molk, nasilje; biti z dušo in telesom uklet v stvarni svet / življenje je ukleto v trpljenje ♪
  22.      uklòn  -ôna m (ȍ ó) 1. glagolnik od ukloniti: uklon ponosa, volje / materin uklon jo je prizadel ∙ star. delati uklone na stran odklone, premike 2. fiz. pojav, da se valovanje v bližini izvirov in ovir ne širi premo: uklon svetlobe, zvoka 3. teh. ukrivljenje stebra zaradi delovanja tlačnih sil v smeri njegove osi: uklon stebra / obremenitev na uklon ♪
  23.      ukloníti  uklónim dov. (ȋ ọ́) 1. knjiž. upogniti, pripogniti: sneg je uklonil veje; pod težo se je njegov hrbet uklonil // skloniti: globoko ukloniti glavo / zaradi nizkega vhoda se je moral malo ukloniti 2. doseči, da se kdo vda, podredi: z ničimer ga ni mogoče ukloniti; ukloniti nasprotnika; z nasiljem, zvijačo ukloniti koga / nobena sila ga ne ukloni; ukloniti koga svoji volji / ekspr. ukloniti komu duha, ponos, voljo ● ekspr. glave, tilnika, vratu ni nikoli uklonil nikoli se ni uklonil, vdal; knjiž. s pesmijo ukloniti srca ljudi pridobiti njihovo čustveno naklonjenost; vznes. vsi boste morali ukloniti vrat smrti boste morali umreti ukloníti se 1. prenehati vztrajati pri svojem mnenju, stališču in sprejeti voljo, zahteve drugega: pregovarjali so ga, a se ni uklonil; ukloniti se gospodarju / ukloniti se resnici; ukloniti se sodbi, ukazu / ukloniti se premoči; ukloniti se prošnji, želji sprejeti jo, uslišati jo / ukloniti se modi / duh, razum se je uklonil 2. zastar. prikloniti se, pokloniti se: nizko se uklonijo in odidejo; ukloniti se v pozdrav 3. zastar. umakniti se, izogniti se: ker jih je že od daleč zagledal, se jim je še utegnil ukloniti / ukloniti se komu s pota / neprijetnostim se bo težko ukloniti ◊ fiz. svetloba, zvok se ukloni v bližini izvirov in ovir se preneha širiti premo uklónjen -a -o: uklonjen človek ∙ zastar. vinogradi, uklonjeni pred burjo varni, zavarovani ♪
  24.      uklónski  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na uklon 2, 3: uklonska obremenitev; uklonska trdnost / uklonska dolžina statična dolžina stebra, ki jo določa njegov položaj v konstrukciji; uklonska mrež(ic)a množica ozkih, vzporednih in med seboj enako razmaknjenih rež za merjenje valovne dolžine in opazovanje spektra valovanja; uklonska slika slika, nastala zaradi uklona in interference valovanja ♪
  25.      ukóčiti se  -im se dov. (ọ̄ ọ̑) zastar. otrdeti, otrpniti: ukočiti se od strahu ukóčen -a -o: obstal je kot ukočen ♪

   40.653 40.678 40.703 40.728 40.753 40.778 40.803 40.828 40.853 40.878  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA