Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

za (38.903-38.927)


  1.      štúdijski  -a -o prid. (ú) nanašajoč se na študij: a) študijski predmet; študijski program / študijsko leto leto, ki traja od 1. septembra do 31. avgusta b) študijska vnema / študijski dopust; študijska soba; študijsko potovanje / študijska knjižnica knjižnica, v kateri se zbira literatura za študijske namene in gradivo določenega območja, pokrajine ♦ filat. študijska zbirka znamke, pisma, dopisnice določenega področja, z določenim motivom in dokumentacija o njih štúdijsko prisl.: študijsko se lotevati problemov; študijsko obdelati ♪
  2.      študíranec  -nca m (ȋ) knjiž. izobraženec: jezik študirancev ∙ zastar. študiranec za stavbe strokovnjak ♪
  3.      študírati  -am nedov. (ȋ) 1. pridobivati si izobrazbo zlasti na višji ali visoki šoli: njegov najstarejši sin študira; študirati na filozofski fakulteti; študiral je na Dunaju / študirati ob delu; izredno, redno študirati / preh. študirati ekonomijo; študirati medicino, pog. za zdravnika // preh. omogočati komu, da si pridobiva izobrazbo na srednji, višji ali visoki šoli: oče ga je študiral; vse otroke je študirala / dali so ga študirat 2. s prebiranjem literature, učbenikov pridobivati si znanje: študirati za izpit; študirati po zapiskih; študira zvečer; pridno študira // preh. načrtno se seznanjati z določeno vsebino: študirati poglavja iz novejše zgodovine; študirati slovnico // preh. proučevati: študirati življenje kmečkih ljudi / pog.: opazoval in študiral je ljudi okrog sebe ocenjeval, presojal; natihem ga je študiral poskušal ugotoviti, kaj misli, namerava ● ekspr. študiral je napise po trgovinah opazoval, gledal; študirati vlogo s študijem, vajo pripravljati jo za podajanje, izvajanje na odru; pog. dolgo sta študirala, preden sta se odločila premišljevala, razmišljala študirajóč -a -e: študirajoča mladina študíran -a -o 1. deležnik od študirati: dolgo študiran načrt 2. izobražen, šolan: pravi, da bi bil rajši kmet kakor študiran človek / je zelo študiran; sam.: pogovor s študiranimi ♪
  4.      štúk  -a m (ȗ) um. zmes drobnega peska, apnenega mleka, mavca zlasti za izdelavo štukatur: narediti na stropu venec iz štuka ∙ žarg., um. s štukom okrašena jedilnica s štukaturami ♪
  5.      štúka  -e ž (ú) žarg., med drugo svetovno vojno lahki bombnik, ki bombardira med strmim spuščanjem; strmoglavec: štuke so v strmem letu metale bombe; tuljenje štuk ♪
  6.      štukatúra  -e ž (ȗ) um. okrasek iz štuka na stropih, stenah: obnoviti štukature; pozlačena štukatura; vijugasta štukatura; strop s štukaturami ∙ žarg., um. štukaturo je opravil zavod štukaturna dela ♦ obrt. podlaga za omet iz trstike, prepletene z žico ♪
  7.      štukatúrnik  -a m (ȗ) obrt. žebelj v obliki kavlja za pritrjevanje štukatur: zabiti štukaturnik ♪
  8.      štúla  -e ž (ú) izbočeni del klobuka: klobuk s širokimi krajci in nizko štulo / štula klobuka ● nar. po operaciji je od noge ostala le štula štrcelj; nar. napeti štulo našobiti se; nar. zagrabil je vrečo za štulo in jo zavihtel na ramo za nabrani, prazni del zavezane polne vreče ♪
  9.      štúlež  -a m (ȗ) ekspr. kdor se nepovabljen, nezaželen pridruži, pride kam: štuleža se vsi izogibajo ♪
  10.      štúliti  -im nedov. (ú ȗ) ekspr., navadno s prislovnim določilom dodajati, pristavljati: po njegovem mnenju takih besed ni treba štuliti v slovar štúliti se nepovabljen, nezaželen se pridruževati, prihajati kam: zdaj se štuli k njim, prej je bil pa njihov nasprotnik; nikar se tako ne štuli mednje / kar naprej se štuli v njihovo družbo; kaj se štuliš zraven, saj vidiš, da te ne marajo / štuliti se komu za razsodnika vsiljevati se; štuli se okrog žensk želi si pridobiti njihovo naklonjenost, družbo; štuli se tja, pa ga ne bodo sprejeli prizadeva si priti tja; ne štuli se vmes ne vmešavaj se ♪
  11.      štúrmbataljón  -a m (ú-ọ̑) v stari Avstriji bataljon, sestavljen iz posebej izbranih in izurjenih borcev za poseganje v boj v odločilnih trenutkih; jurišni bataljon: v prvi svetovni vojni je bil komandant šturmbataljona ♪
  12.      šúko  prid. neskl. (ȗ) žarg., elektr., navadno v zvezi z vtič, vtičnica varnosten: aparati so opremljeni s šuko vtiči; zamenjati navadne vtičnice s šuko vtičnicami ♪
  13.      šúlferájnski  -a -o prid. (ȗ-ȃ) v stari Avstriji in v stari Jugoslaviji nanašajoč se na nemško prosvetno germanizatorsko organizacijo, zlasti na Koroškem in Štajerskem: ustanavljati šulferajnske šole ♪
  14.      šúm  -a m (ȗ) 1. neizraziti, nezveneči, med seboj pomešani glasovi: delati, povzročati šume; zaslišati šum; vznemiriti se zaradi vsakega šuma; glasen, pridušen, rahel, tih, zamolkel šum / brez šuma oditi iz sobe; s šumom pasti na tla // šumenje: šum listja v vetru; šum morja, reke / igranje je prešlo v nerazločen šum 2. ekspr. šumu podobni glasovi, nastali zaradi govorjenja, premikanja, navadno več osebkov: iz razreda je bilo slišati pritajen šum; v dvorani je nastal velik šum; z ulice je prihajal šum množice 3. knjiž. živahno, vznemirljivo, razburljivo dogajanje; hrup: njena poroka je povzročila velik šum / njegovi nastopi so povzročili veliko šuma ● nar. šum pada v globino slap ◊ fiz. šum zvok, v katerem so sestavine s širokega frekvenčnega območja; lingv. soglasniški šum glasovna prvina, značilna zlasti za izgovor nezvočnikov; med. šum zvok, ki se sliši pri avskultaciji; ptt šum prostora skupek zvokov v prostoru, ki motijo telefonski pogovor; rad. šum šumenju podobni glasovi v radijskem, televizijskem sprejemniku kot motnja zaradi šibkega vhodnega signala ♪
  15.      šumástiti  -im nedov. (á ȃ) knjiž. glasno šumeti: suho listje mu je šumastilo pod nogami / sedel je za mizo in šumastil s časopisom / jež je šumastil po listju ♪
  16.      šúmen  -mna -o prid., šúmnejši (ú ū) 1. ki povzroča šum, šumenje: šumni valovi; šumna reka / šumen veter 2. ekspr. glasen, hrupen: šumna, razigrana družba / šumna veselica, zabava šúmno prisl.: šumno leteti ♪
  17.      šumênje  -a s (é) glagolnik od šumeti: preprečiti šumenje; šumenje listja, vej v vetru / slišati šumenje; glasno, tiho, zamolklo šumenje reke / šumenje z obleko, s papirjem / šumenje čebel v panju / šumenje množice v dvorani / šumenje v glavi, ušesih ◊ agr. šumenje vina pojav, pri katerem se iz vina izloča ogljikov dioksid v obliki mehurčkov ♪
  18.      šuméti  -ím nedov. (ẹ́ í) 1. dajati neizrazite, nezveneče, med seboj pomešane glasove: drevje, suho listje šumi v vetru; morje, slap šumi; voda v loncu že šumi, kmalu bo zavrela; glasno, tiho šumeti; brezoseb. veter je pihal, da je šumelo / celofan papir šumi; svila šumi / ekspr., z notranjim predmetom gozdovi so šumeli svojo pesem / zunaj je šumel veter // povzročati neizrazite, nezveneče, med seboj pomešane glasove: neprestano se je presedala in šumela z obleko; ves čas je šumel s papirjem; šumel in ropotal je pred vrati, dokler mu niso odprli // s prislovnim določilom šumeč se premikati: potok šumi po dolini / slap šumi v kotanjo šumeč pada / ekspr. v svilenem krilu je šumela po dvorani šumeč z oblačili šla; pren., ekspr. mimo nas šumi čas 2. v zvezi s čebela s premikanjem telesa, kril povzročati šumenju podobne glasove: čebele šumijo v panju; brezoseb. v čebelnjaku je prijetno šumelo / ekspr. ob poti je šumel čebelnjak 3. ekspr. z govorjenjem, premikanjem, navadno več osebkov, povzročati šumenju podobne glasove: množica v dvorani je šumela; brezoseb. v razredu je šumelo kakor v panju ∙ ekspr., redko vse ženske so šumele o tem govorile, šušljale 4. brezoseb. imeti neprijeten, šumenju podoben občutek v glavi, ušesih zaradi motenj v delovanju organizma: temnilo se mu je pred očmi in v glavi mu je šumelo; šumelo ji je v ušesih // ekspr. imeti neprijeten občutek razdraženosti, vznemirjenosti, navadno zaradi zelo močnega predhodnega dražljaja: še dolgo mu je šumelo v glavi od bučne glasbe / v glavi mu je kar šumelo od številnih vprašanj šumé knjiž.: voda je šume padala v strugo šumèč -éča -e: potok je šumeč tekel med skalovjem; prim. šumeč ♪
  19.      šumévec  in šúmevec -vca m (ẹ̑; ū) lingv. soglasnik, tvorjen na sprednjem nebu s priporo ali z zaporo, ki preide v priporo: sičniki in šumevci ♪
  20.      šúmnik  -a m (ȗ) lingv. soglasnik, tvorjen na sprednjem nebu s priporo ali z zaporo, ki preide v priporo: sičniki in šumniki ♪
  21.      šumotáti  -ám tudi -óčem nedov. (á ȃ, ọ́) knjiž. (pritajeno) šumeti: listje šumota; macesni šumotajo v vetru / šumotati s papirjem / za hišo šumota studenec ♪
  22.      šúntati  -am nedov. (ú) nižje pog. hujskati: šuntala je moža proti sosedom ♪
  23.      šúp  -a m (ȗ) zastar. (prisilni) odgon: v zaporu je čakal na šup / v šupu je bilo deset političnih osumljencev v skupini, namenjeni za (prisilni) odgon ♪
  24.      šúpa  -e ž (ū) pog. lopa, kolnica: spraviti voz pod šupo; lesena šupa / šupa za listje listnjak ♪
  25.      šúpelj  -plja -e prid. (ú) zastar. votel: šuplje drevo / šuplja repa puhla ♪

   38.778 38.803 38.828 38.853 38.878 38.903 38.928 38.953 38.978 39.003  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA