Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

za (37.803-37.827)


  1.      stvárnica  -e ž (ȃ) 1. knjiž. ustvarjalka: pisateljica, resnična stvarnica / družba je stvarnica morale 2. zastar. narava: v stvarnici iskati pokoja / stvarnica mu je darovala bister um in blago srce ♪
  2.      stvárnik  -a m (ȃ) 1. v različnih religijah bog, božansko bitje glede na stvarjenje: moliti k stvarniku; stvarnik vesolja ♦ rel. Stvarnik Bog 2. knjiž. ustvarjalec: umetniški stvarniki / Prešeren, stvarnik slovenskega pesniškega jezika ♪
  3.      stvárniški  -a -o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na stvarnika: stvarniško dejanje boga / njegova odločitev je bila resnično stvarniška 2. zastar. ustvarjalen: stvarniški človek / stvarniški tok misli ♪
  4.      stvárnost  -i ž (á) 1. celota vsega, kar je, obstaja: jezik razčlenjuje stvarnost na različne načine; človeštvo vedno bolj natančno spoznava stvarnost / stvarnost in pojmovni svet // navadno s prilastkom taka celota s stališča značilnosti, kot jo določa prilastek: gospodarska, politična stvarnost; predmetna, subjektivna stvarnost; stvarnost modernega časa je zaradi marsičesa zaskrbljujoča / ekspr. medeni tedni so mimo, začela se je vsakdanja zakonska stvarnost / publ.: v slovenski stvarnosti takrat ni bilo razumevanja za take ideje v slovenski družbi, javnosti; ta dela so izraz duha nove stvarnosti novih družbenih razmer, nove miselnosti 2. določen del take celote: umetniška slika ali kip ni goli posnetek stvarnosti, temveč rezultat ustvarjalnega duha / knjiž. prenos trodimenzionalne stvarnosti na ploskev / publ. barva, razdalja in druge stvarnosti / zamisel bo kmalu postala stvarnost se bo kmalu uresničila 3. kar v resnici je, obstaja: to ni prazna fraza, ampak stvarnost; trditev je v skladu s stvarnostjo / samoupravljanje je stvarnost / gromki glas ga je vrnil v stvarnost 4. knjiž. dejstvo, da kaj v resnici je, obstaja: opozarjati na stvarnost zla in nasilja v svetu 5. lastnost, značilnost stvarnega: stvarnost gospodarskih poslov ga je pomirjala ◊ lit., um. nova stvarnost smer po ekspresionizmu, katere predmet je konkretna, neolepšana stvarnost in ki teži k izrazni jasnosti ♪
  5.      stvésti  stvézem in stvêsti stvêzem dov., stvézel; stvézen (ẹ́; é) zastar. odvezati, odpeti: pes je bevskal in cvilil, dokler ga gospodar ni stvezel ♪
  6.      stvòr  stvôra m (ȍ ó) 1. slabš., navadno s prilastkom bitje, ki zaradi svojih lastnosti vzbuja strah, odpor: po cesti se mu je bližal čuden stvor; ta stvor je komaj podoben človeku / beden, pokvarjen stvor / to ni ženska, to je stvor 2. slabš. stvaritev, delo, ki zaradi svojih značilnosti vzbuja odpor: njegove slike so nemogoči stvori; to pisanje je stvor brez pravega namena / stvor človeške domišljije 3. zastar. (ustvarjeno) bitje: zasmilil se mu je droben stvor, ki je ostal brez matere; stvori in predmeti / človeški stvor ♪
  7.      stvóriti  -im dov. (ọ̄) zastar. ustvariti: pesnika je zanimalo vse, kar je stvoril človeški duh / stvoriti v domišljiji / stvoriti nove besede ● zastar. nikoli mu ni stvoril nič hudega storil; zastar. to se je stvorilo v njegovi glavi nastalo ♪
  8.      súb  medm. (ȗ) igr. izraža pri kvartanju napoved igre s podvojeno vrednostjo reja: razvneti kvartopirci so vzklikali: kontra, re, sub ♪
  9.      sub...  ali súb... predpona v sestavljenkah (ȗ) za izražanje a) nižjega položaja česa glede na položaj česa drugega: subalpski, subpolaren, subtropski b) podrejenosti: subdiakon, subordinacija c) manjše stopnje česa: subakuten, subkontinent, subkultura, subminiaturen ♪
  10.      subaltêren  -rna -o prid. (ȇ) knjiž. podrejen, nižji po položaju: subalterni oficir, uradnik / subalterna privrženost ♪
  11.      súbdiákon  -a m (ȗ-á) rel. pripravnik za duhovniški poklic, za stopnjo nižji od diakona: subdiakoni in akoliti ♪
  12.      súbdominánten  -tna -o prid. (ȗ-ȃ) muz., navadno v zvezi subdominantni akord akord na četrti stopnji, ki ima v določeni tonaliteti za dominanto glavno funkcijo ♪
  13.      subjékten  -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na subjekt: subjektne značilnosti ◊ lingv. subjektni stavek odvisni stavek, ki izraža osebek nadrednega stavka; osebkov odvisnik ♪
  14.      subjektíven  -vna -o prid. (ȋ) 1. ki izhaja iz osebe, ki čuti, misli, deluje, in ne iz predmeta, okolja: subjektivni vzroki nesreč; imeti subjektivne in objektivne težave / publ. objektivni faktorji so letalo, vreme, človek pa je subjektivni dejavnik // odvisen od doživljanja, mišljenja in ne od predmeta: subjektivni razlogi; subjektivni vidik / subjektivna resničnost / subjektiven opis dogodka / subjektivni občutek ♦ filoz. subjektivni idealizem idealizem, ki trdi, da se svet idej ne da spoznati 2. ki se pri presojanju, vrednotenju ravna po osebnih nagnjenjih, interesih; pristranski, oseben: pri ocenjevanju ni želel biti subjektiven; imeti subjektivna merila 3. nanašajoč se na samo osebo, ki čuti, misli, deluje: subjektivna rešitev ni rešitev vseh / subjektivna lirika / subjektivna resnica resnica, veljavna samo za osebo, ki čuti, misli, deluje, in ne za vse ljudi / publ. Zveza komunistov in druge subjektivne sile sile, ki odločajo, pomembno vplivajo subjektívno prisl.: subjektivno ima prav, objektivno pa se moti; ocenjevati subjektivno; subjektivno se počuti dobro ♪
  15.      subjektivírati  -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. prikazati, oblikovati kaj tako, da se čuti neposredna prisotnost zavesti, mišljenja osebka: otrok pri risanju predmete subjektivira / s svojim mišljenjem svet subjektiviramo ♪
  16.      subjektivíst  -a m (ȋ) 1. kdor se pri presojanju ravna po osebnih nagnjenjih, interesih: njegova dejanja dokazujejo, da ni subjektivist / ekspr. ne bodi tak subjektivist 2. pristaš subjektivizma: prizadevanja subjektivistov ♪
  17.      subjektivitéta  -e ž (ẹ̑) filoz. kar je, obstaja odvisno od človekove zavesti, mišljenja; subjektivnost: objektivitete in subjektivitete / subjektiviteta simbolov ♪
  18.      subjektivízem  -zma m (ȋ) prikazovanje, obravnavanje pojavov, dejstev odvisno od osebnih nazorov, interesov: vsak subjektivizem mu je tuj; subjektivizem v kulturi, umetnosti; v svojih obravnavah se je skušal otresti subjektivizma / pesniški subjektivizem / publ. preprečevati subjektivizem v kadrovski politiki ◊ filoz. spoznavna teorija, po kateri so vsa spoznanja odvisna od človekove zavesti, mišljenja ♪
  19.      subjektivizírati  -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. prikazati, oblikovati kaj tako, da se čuti neposredna prisotnost zavesti, mišljenja osebka: pesnik je subjektiviziral like z miselnimi in liričnimi doživetji ♪
  20.      subjektívnost  -i ž (ȋ) 1. lastnost, značilnost subjektivnega človeka: subjektivnost pri ocenjevanju / literarna, umetniška subjektivnost; subjektivnost v občutkih, zaznavah / v romanu izstopa pisateljeva subjektivnost 2. filoz. kar je, obstaja odvisno od človekove zavesti, mišljenja: priznavati subjektivnosti velik pomen / subjektivnost nagonskih doživljajev ♪
  21.      sublimácija  -e ž (á) 1. knjiž. sprememba, preusmeritev kakih nagnjenj, teženj na višjo, navadno pozitivnejšo stopnjo: njegova poezija je sublimacija osebnih težav in doživetij; vsakdanje stvari dobivajo najrazličnejše sublimacije in simbolične pomene 2. fiz., kem. neposredno prehajanje iz trdnega stanja v plinasto in obratno: sublimacija vodne pare v ledene kristale / sublimacija iz trdnega stanja v plinasto ◊ psih. preusmerjanje in preobraževanje (spolnih) nagonov v družbeno visoko vrednoteno dejavnost ♪
  22.      sublímen  -mna -o prid. (ȋ) knjiž. vzvišen, plemenit: sublimna poetičnost drame; to je zelo sublimna poezija / iskati zadovoljstvo v sublimnih užitkih ♪
  23.      subordinírati  -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. narediti, da je kdo v takem odnosu do koga, da mora upoštevati njegovo voljo, zahteve; podrediti: subordinirali so ga znanemu generalu / arhitekt je subordiniral obliko prostorov uporabnosti subordiníran -a -o: subordinirani naslovi; vojaki so subordinirani oficirju ♪
  24.      subréta  -e ž (ẹ̑) gled. 1. lirična sopranistka v operi ali opereti, ki poje vesele vloge: petje subrete 2. premetena, spogledljiva služabnica, sobarica v komediji: igrala je ljubimke, naivke, subrete ♪
  25.      subrétka  -e ž (ẹ̑) gled. 1. lirična sopranistka v operi ali opereti, ki poje vesele vloge: slavna italijanska subretka 2. premetena, spogledljiva služabnica, sobarica v komediji: dobro odigrati vlogo subretke ♪

   37.678 37.703 37.728 37.753 37.778 37.803 37.828 37.853 37.878 37.903  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA