Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
za (36.753-36.777)
- spodóbnost -i ž (ọ́) spodobno vedenje, ravnanje: skrbeti za red in spodobnost; prekršiti pravila spodobnosti / iz spodobnosti, zaradi spodobnosti ni ugovarjal ∙ zastar. vesti se po spodobnosti spodobno ♪
- spodrásti -rástem in -rásem tudi izpodrásti -rástem in -rásem dov. (á) 1. zrasti pod čim drugim: mlado drevje je spodrastlo pod hrasti; pren., ekspr. mladina ga je spodrastla 2. ponovno zrasti: ko bo trava spodrastla, bodo začeli pasti 3. star. zrasti, odrasti: fant še ni spodrastel za pastirja spodráščen tudi izpodráščen -a -o: spodraščen gozd ♦ anat. spodraščen jezik podraščen jezik ♪
- spodréc in spodrèc -éca m (ẹ̑; ȅ ẹ́) etn. trak, s katerim se spodreca: odvezati spodrec ♪
- spodrécati -am in izpodrécati -am dov. (ẹ̑) delno zviti in podvezati oblačilo v pasu, da se skrajša: spodrecati haljo, krilo; ko je šla čez vodo, se je spodrecala; visoko se spodrecati ● zastar. če še enkrat pride, ga bomo spodrecali napodili spodrécan in izpodrécan -a -o: spodrecana ženska; obleko je imela spodrecano ♪
- spodrsávati -am nedov. (ȃ) 1. pri premikanju po gladki, spolzki podlagi prihajati v nevarnost padca: konji so začeli spodrsavati; ljudje spodrsavajo po blatu; brezoseb.: navezati so si morali dereze, da jim ni spodrsavalo; na poledenelem pločniku, v čevljih z gladkim podplatom rado spodrsava drsi 2. ob dotiku z gladko, spolzko podlago večkrat za krajši čas spremeniti navadni položaj, smer premikanja: bose noge so ji spodrsavale na mokri travi / korak mu spodrsava / ker je les pretrd, žaga spodrsava ♪
- spodrsljáj -a m (ȃ) 1. napaka, ki ne nastane zaradi neznanja, ampak zaradi trenutne raztresenosti, površnosti: govorniku se je primerilo nekaj spodrsljajev; v prevodu je precej spodrsljajev / dramaturški, jezikovni, pravopisni spodrsljaji; odpraviti tehnične spodrsljaje // manjša napaka, neuspeh: to je že sedmi spodrsljaj pri desetih poskusih; spodrsljaj na tekmovanju 2. dejanje, ravnanje, ki je v nasprotju z družabnimi normami: narediti, ekspr. zagrešiti spodrsljaj; pri predstavljanju je prišlo do neljubega spodrsljaja; opravičiti se za spodrsljaj / moralni spodrsljaj ♪
- spodrsljív -a -o prid. (ȋ í) ki zaradi gladkosti, spolzkosti povzroča pri premikanju nevarnost padca: pot je bila zelo spodrsljiva; spodrsljiva tla; pren. ta teorija je nekoliko spodrsljiva; knjiga je zašla na spodrsljivo področje ♪
- spodŕsniti -em dov. (ŕ ȓ) 1. pri premikanju po gladki, spolzki podlagi priti v nevarnost padca: na poledeneli cesti je spodrsnila in si izvinila nogo; nar. na mokri skali se je spodrsnil; brezoseb.: spodrsnilo mu je, pa se je še ujel; na ledu, parketu, rosni travi rado spodrsne 2. ob dotiku z gladko, spolzko podlago za krajši čas spremeniti navadni položaj, smer premikanja: noga mu je spodrsnila na politih tleh / nož mu je spodrsnil 3. brezoseb., ekspr. ne dati (pričakovanega) uspeha, rezultata: od kupčije si je veliko obetal, pa mu je spodrsnilo / pri maturi mu je spodrsnilo je padel ♪
- spodvíhek -hka m (ȋ) del prevleke za blazine, ki se zaviha, zapogne: prevleke so brez gumbov, imajo pa visok spodvihek ♪
- spodvíhniti -em dov. (í ȋ) z zavihom spraviti pod kaj: spodvihniti rjuho pod žimnico / spodvihniti ustnico ♪
- spoglédati se -am se dov., spogléj se in spoglèj se spogléjte se, stil. spoglédi se spoglédite se (ẹ́ ẹ̑) pogledati drug drugega, navadno z določenim namenom: domači se samo spogledajo in molčijo; spogledati se s prijateljem; pomenljivo, začudeno se spogledati; v zadregi se spogledati ● ekspr. spogledati se z resnico sprejeti, priznati jo tako, kot je ♪
- spogledljív -a -o prid. (ȋ í) ki izraža naklonjenost, simpatijo do osebe drugega spola, navadno z opaznim pogledovanjem, vedenjem: bila je ljubezniva, ne pa spogledljiva; spogledljivo dekle / spogledljiv pogled, smehljaj; spogledljivo vedenje // ekspr. nenavaden, opazen: ima spogledljivo pričesko / spogledljiva toaletna mizica spogledljívo prisl.: spogledljivo pogledovati ♪
- spogledovánje -a s (ȃ) glagolnik od spogledovati se: po njihovem spogledovanju je sklepal, da nekaj ni v redu / ni se zmenil za njeno spogledovanje s fanti / ta slog ni prenesel nobenega spogledovanja z realizmom ♪
- spogledováti se -újem se nedov. (á ȗ) 1. večkrat pogledati drug drugega, navadno z določenim namenom: mož in žena se spogledujeta; pomenljivo se spogledovati s kom 2. izražati naklonjenost, simpatijo do osebe drugega spola, navadno z opaznim pogledovanjem, vedenjem: mladi ljudje se radi spogledujejo / pogosto se spogleduje z dekleti / igralec se je spogledoval z občinstvom // ekspr., v zvezi s s, z izražati naklonjenost, simpatijo do česa sploh: spogledovati se z levičarji; spogledovati se z naprednimi nazori / spogledovati se z mislijo na uspeh ♪
- spòj spôja m (ȍ ó) 1. glagolnik od spojiti: spoj cevi, električnih vodnikov / vogelni spoj; spoj s čepi, z vijaki, žeblji / molekula je spoj dveh ali več atomov / umetnost mu pomeni spoj resničnosti in domišljije 2. mesto, kjer je kaj spojeno, povezano: okrepiti spoje s kovinskimi trikotniki; pregledati spoje / lepljeni spoj 3. kar kaj spaja, povezuje: izdelovati spoje in vezi; deske so zvezane z lesenimi spoji ◊ teh. skladovni spoj pri katerem sta kosa pločevine položena drug na drugega; spajkani, varjeni spoj; spoj na lastovičji rep pri katerem ima vezni element trapezast prerez ♪
- spojílo -a s (í) sredstvo za spajanje: spojila in razredčila ♪
- spojína -e ž (í) kem. snov, ki nastane pri spajanju dveh ali več elementov v določenem razmerju: oksidi so spojine elementov s kisikom; uvajati klor v spojine; spojina železa in žvepla; struktura spojine / aciklične, ciklične spojine; anorganske, organske spojine; dušikove, kalijeve spojine; nasičene, nenasičene spojine ♪
- spojíti -ím dov., spójil (ȋ í) 1. narediti, da je kaj a) tako skupaj, da tvori celoto: spojiti kovinske, lesene dele; spojiti deske z vijaki; spojiti z lepljenjem / spojiti kaj v celoto / spojiti električne vodnike b) skupaj, povezano: spojiti posamezne prostore; spojiti naselji s cesto c) (nova) enota, celota: spojiti dve občini; podjetja so se spojila / predmestni deli so se spojili z mestom / ekspr. v mraku so se hiše spojile z ozadjem č) v kaki zvezi, odvisnosti: spojiti novo znanje s starim / spojiti teorijo s prakso povezati 2. knjiž. notranje, čustveno povezati; združiti: domotožje, ljubezen spoji ljudi; po tej nesreči so se vaščani tesno spojili / v trpljenju sta se spojila v eno ● ekspr. za nekaj časa se je kar spojil z latinsko vadnico se je zelo učil
latinščino ◊ agr. cepič se spoji s podlago; kem. kisik se spoji s kovino; molekule se spojijo v makromolekulo; teh. spojiti s kovičenjem, varjenjem spojèn -êna -o: spojeni deli; biti duševno spojen s kom; gibljivo, trdno spojen; ideja pesmi je umetniško spojena z obliko ♪
- spójka -e ž (ọ̑) teh. priprava za spajanje, povezovanje: spojka se pokvari, zlomi; odpeti, sneti spojko; povezati s spojkami; kovinska spojka; spojke za plinske, vodovodne cevi; spojka z gumijastim tesnilom / na robovih skrinje so bogato rezljane spojke ∙ knjiž., redko zabiti spojko v tram penjo, skobo; knjiž. spenjati akte s spojkami s sponkami; knjiž. na prsih je imela pozlačeno spojko zaponko ♦ elektr. kabelska spojka; žel. zavorna spojka cev za povezavo zavornega voda med dvema tirnima voziloma ♪
- spójnica -e ž (ọ̑) teh. priprava za spajanje, povezovanje: zaponka ima na sredi spojnico; odviti spojnico; matica spojnice / cevna spojnica ♦ adm. spojnica črta, ki veže dva stenografska znaka; elektr. električna spojnica priprava za povezovanje tokokrogov dveh spetih vozil; geom. spojnica črta, ki veže dve točki ♪
- spójnik -a m (ọ̑) teh. priprava za spajanje, povezovanje: spojniki pri gasilskih ceveh; razdelivci in spojniki / ploščati spojnik ♪
- spókati -am dov. (ọ́ ọ̑) 1. razpokati: deske so spokale / koža spoka; ustnice na vetru spokajo 2. nar. s perutmi zamahniti po zraku tako, da se sliši pok: petelin je spokal s perutnicami in zapel spókan -a -o: spokan zid; spokane roke ♪
- spôkati -am dov. (ȏ) pog. 1. pripraviti kovček, prtljago: ko je spokala, je odšla na postajo / če gospodar izve za to, lahko spokamo odidemo 2. nagnati, spoditi: spokati vsiljivca iz hiše ♪
- spokójnost -i ž (ọ̄) knjiž. 1. mirnost: njegova spokojnost vzbuja občudovanje / njen obraz izžareva spokojnost / občutiti v sebi spokojnost / spokojnost dihanja 2. mir, tišina: na pokrajino lega spokojnost ♪
- spokóren -rna -o prid. (ọ́ ọ̄) nanašajoč se na spokoritev, pokoro: spokorno dejanje; spokorno življenje / imeti spokornega duha / spokorni pas groba, bodičasta, pasu podobna priprava, ki se nosi na koži iz askeze, za pokoro; spokorni psalmi spokórno prisl.: spokorno živeti ♪
36.628 36.653 36.678 36.703 36.728 36.753 36.778 36.803 36.828 36.853