Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

za (34.628-34.652)


  1.      samôča  -e ž (ó) zastar. samota: samoča ga muči / hiša je stala na samoči ♪
  2.      sámočistílen  -lna -o prid. (ȃ-ȋ) nanašajoč se na čiščenje, ki poteka samo od sebe: naravna samočistilna sposobnost ozračja, reke ◊ agr. samočistilna mlatilnica mlatilnica s pripravo za odstranjevanje plev ♪
  3.      samodéjen  -jna -o prid. (ẹ̄) knjiž. 1. ki opravlja delo sam, brez človekovega sodelovanja; avtomatičen: samodejni stroji; samodejna naprava / samodejna telefonska centrala; samodejne zavore ♦ elektr. samodejno prekinjalo avtomatsko prekinjalo; med. samodejno živčevje živčevje, ki deluje samostojno, neodvisno od volje; avtonomno živčevje; strojn. samodejni menjalnik avtomatski menjalnik 2. ki se zgodi sam od sebe, po lastnih zakonih: samodejen prehod pravic in dolžnosti // nanašajoč se na človekovo dejanje, ki poteka brez njegove volje, zavesti: samodejni gibi / samodejno podrejanje splošnemu razpoloženju / ob tem se je vzbujalo samodejno vprašanje, ali je to edina rešitev samodéjno prisl.: naprava deluje samodejno; hitro in samodejno je odgovoril; vse je potekalo bolj ali manj samodejno; roka je ves čas samodejno segala po ročici ∙ zastar. to si je pridobil samodejno samostojno, sam ♪
  4.      samodéjnost  -i ž (ẹ̄) knjiž. avtomatičnost: stopnja samodejnosti naprav / samodejnost gibov ● zastar. spodbujati samodejnost učencev samostojno ravnanje, samostojnost ♪
  5.      samodélen  -lna -o prid. (ẹ̑) star. avtomatičen: samodelne naprave; samodelno delovanje ● star. samodelno sukno doma narejeno sukno samodélno prisl.: stroj deluje samodelno; vrata se zapirajo samodelno ♪
  6.      sámodisciplína  -e ž (ȃ-ȋ) 1. obvladanje samega sebe: pri tem delu je potrebna velika samodisciplina in vztrajnost; samodisciplina in samovzgoja / samodisciplina pri objavljanju novic 2. disciplina, ki izhaja iz človeka samega, brez spodbude, zahteve drugega: samodisciplina članov kolektiva, učencev; pokazali so visoko stopnjo samodiscipline ♪
  7.      sámodiscipliníran  -a -o prid. (ȃ-ȋ) 1. sposoben obvladati samega sebe: biti samokritičen in samodiscipliniran 2. ki se sam, brez spodbude, zahteve drugega podreja disciplini: samodiscipliniran kolektiv ♪
  8.      sámodopáden  -dna -o prid. (ȃ-ā) zastar. samozadovoljen, samovšečen: njegovo samodopadno govorjenje sámodopádno prisl.: zavihal je brke in samodopadno odgovoril ♪
  9.      sámodopadênje  -a s (ȃ-é) star. samozadovoljstvo, samovšečnost: v njenem glasu se je čutilo samodopadenje; obšlo ga je samodopadenje; to je rekel s prizvokom samodopadenja ♪
  10.      sámodopadljív  -a -o prid. (ȃ-ȋ ȃ-í) star. samozadovoljen, samovšečen: to je samodopadljiv človek / obšla ga je samodopadljiva misel; njegovo samodopadljivo govorjenje sámodopadljívo prisl.: odgovoril je samodopadljivo; samodopadljivo se je ogledovala v zrcalu ♪
  11.      sámodopadljívost  -i ž (ȃ-í) star. samozadovoljnost, samovšečnost: s svojo samodopadljivostjo je odbijal druge ♪
  12.      sámodovóljnost  -i ž (ȃ-ọ́) zastar. 1. samozadostnost: samodovoljnost in neodvisnost od zunanjega sveta / gospodarska samodovoljnost 2. samozadovoljstvo: samodovoljnost in samohvala ♪
  13.      samodŕč  -a m (ȓ) zastar. avtomobil: odpeljali so se v samodrču ♪
  14.      samodŕški  -a -o prid. (ȓ) nanašajoč se na samodržce ali samodrštvo: samodrška država; samodrška oblast / bala se je njegove samodrške matere / ukazovala je s samodrškim glasom samodŕško prisl.: samodrško vladati ♪
  15.      samodrúg  -a -o prid. (ȗ ū) zastar. 1. ki je s kom drugim, v dvoje: prijetneje je, če je človek samodrug / samodruga ježa 2. navadno v ženskem spolu noseč: ni še bilo gotovo, če je samodruga ♪
  16.      samodŕžec  -žca m (ȓ) oblastnik, ki ima neomejeno, samovoljno oblast: državi je vladal samodržec; car samodržec // ekspr. oblasten, samovoljen človek: ravnatelj je bil pravi samodržec ♪
  17.      samoedín  -a -o prid. (ȋ) zastar. 1. popolnoma sam: samoedin je sedel v čolnu 2. edini: do takrat je bil samoedini slovenski koroški književnik ♪
  18.      samofŕč  -a m (ȓ) zastar. letalo: peljati se s samofrčem ♪
  19.      samogíb  -a m (ȋ) zastar. avtomat: izumitelji samogibov ♪
  20.      samogíben  -bna -o prid. (í ȋ) knjiž. 1. ki opravlja delo sam, brez človekovega sodelovanja; avtomatičen: samogibne naprave / kupiti samogibni avtomobilček / samogibna sprožitev 2. nanašajoč se na človekovo dejanje, ki poteka brez njegove volje, zavesti: samogibne kretnje / to je samogibna reakcija na žalitev samogíbno prisl.: ta priprava deluje samogibno; hoditi brez misli, samogibno; samogibno je segel po pištoli ♪
  21.      samoglásnik  -a m (ȃ) lingv. glas največje odprtostne stopnje, ob drugih glasovih navadno jedro zloga: ta samostalnik se končuje na samoglasnik; ojevski samoglasniki; dolžina samoglasnika; samoglasniki in soglasniki / dolgi, kratki samoglasnik; naglašeni, nenaglašeni samoglasnik; ozki samoglasnik sredinski samoglasnik višje lege // znak za tak glas: nerazločno napisani samoglasniki ♪
  22.      samoglásniški  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na samoglasnik: samoglasniški sistem v jeziku; samoglasniško-soglasniške zveze / samoglasniška premena ♦ lit. samoglasniški stik ujemanje samoglasnikov, navadno v zaključnih besedah verzov; asonanca ♪
  23.      samoglàv  tudi samogláv -áva -o prid. (ȁ á; ȃ) star. svojeglav, trmast: možak je bil uporen in samoglav; samoglavo dekle / samoglav konj samoglávo prisl.: samoglavo je delal naprej ♪
  24.      sámogotôvost  -i ž (ȃ-ó) knjiž. prepričanost o svoji moči, sposobnosti: pri tej priliki je prvič izgubila svojo samogotovost; manjkal mu je občutek samogotovosti; samozavest in samogotovost ♪
  25.      sámográdnja  -e ž (ȃ-ā) publ. gradnja, izdelava, ki jo kdo opravi sam: industrijski izdelki te vrste so poceni, zato samogradnja ni smiselna; navodilo za samogradnjo priprave ♪

   34.503 34.528 34.553 34.578 34.603 34.628 34.653 34.678 34.703 34.728  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA