Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
za (32.403-32.427)
- púdelj 2 -dlja in -na [dǝl] m (ú) nižje pog. prodajna miza: stal je za pudljem ♪
- púder -dra m (ú) sredstvo, navadno v obliki prahu, za lepšanje, zaščito kože, posip: uporabljati puder; prekriti gube s pudrom / otroški puder; rižev puder; tekoči puder; puder za obraz; doza za puder ♦ farm. žvepleni puder ki vsebuje žveplov cvet in se uporablja pri kožnih izpuščajih ♪
- púdlanje -a s (ȗ) glagolnik od pudlati: železo za pudlanje ♪
- púdlarski -a -o prid. (ȗ) nanašajoč se na pudlarje ali pudlanje: pudlarski zaslužek / pudlarsko jeklo / pudlarska peč ♪
- púdlati -am nedov. (ȗ) nekdaj pridobivati jeklo iz surovega železa v napol staljenem stanju ♪
- púdlovka -e ž (ȗ) nekdaj peč za pudlanje: ogenj v pudlovki je ugasnil ♪
- púdranje -a s (ȗ) glagolnik od pudrati: pudranje obraza ♪
- púdrnica -e ž (ȗ) doza za puder: pudrnica z ogledalcem ♪
- pùf medm. (ȕ) 1. posnema močen pok: puf, puf, se slišijo streli / potegne pištolo, puf, in pade mrtev na tla 2. posnema puhanje: lokomotiva se začne premikati: puf, puf, puf ♪
- púfer -fra in -ja m (ū) kem. snov, ki preprečuje, da bi se koncentracija vodikovih ionov v raztopini zaradi dodatka kisline ali baze bistveno spremenila ♪
- pugwaški -a -o [págvaš-] prid. (ȃ) polit. nanašajoč se na znanstvenike, ki si organizirano prizadevajo za mir, razorožitev, znanstveno sodelovanje: pugwaško gibanje / pugwaška konferenca ♪
- púh 2 -a m (ȗ) 1. močen sunek zraka: puh ga je vrgel na tla / ognjeni puh; puh eksplozije, strele // zamolkel glas ob takem sunku: slišati puh / puhi lokomotive 2. izdih zraka, pri katerem se zaprte ustnice hitro, sunkovito odprejo: njegov puh je otroka prestrašil; pih in puh / kadil je pipo in v puhih izpuščal dim 3. star. dah, zadah: po sobi je udaril vinski puh ♪
- pùh medm. (ȕ) 1. posnema puhanje: puh, se je oddihoval / puh, puh, puh, je sopla lokomotiva v breg 2. izraža zoprnost: puh, kakšna vročina ♪
- puhálka -e [tudi u̯k] ž (ȃ) 1. priprava za razprševanje snovi s puhanjem: nanašati barvo s puhalko / ustna puhalka 2. min. priprava za zviševanje temperature plamena s pihanjem: pihati v plamen s puhalko ♪
- puhálnik -a [tudi u̯n] m (ȃ) agr. naprava, ki daje, povzroča močen tok zraka, za premeščanje, odstranjevanje kake snovi: s puhalnikom zmetati seno na kozolec / puhalnik kombajna; puhalnik za seno / vključiti puhalnik ♪
- puhálo -a s (á) teh. priprava, ki daje, oddaja tok zraka v sunkih: puhalo je potiskalo zrak v zgorevalni prostor; puhalo za hlajenje stroja / kovaško puhalo; puhalo na motorni pogon // agr. cevasti del puhalnika: zamenjati puhalo ♪
- púhast -a -o prid. (ȗ) nanašajoč se na puh1: puhasti piščanci / puhasta pernica / puhasta dlaka / ekspr. lahki puhasti oblaki / puhasta površina lista / puhasti sneg velike, rahle snežinke, ki nastanejo pri nizki temperaturi ◊ bot. puhasti hrast hrast s puhasto dlakavimi mladimi poganjki, Quercus pubescens; puhasta breza breza, ki raste na šotnih in močvirnih tleh, Betula pubescens púhasto prisl.: puhasto dlakav ♪
- púhati -am nedov. (ū) 1. v sunkih dajati, oddajati hiter, močen tok zraka, dima: meh je puhal ves dan; vlak puha in bruha iskre / puhati oblake dima // pojavljati se, nastopati v sunkih: iz vseh odprtin puha dušeča para / ekspr. vetrovi ledeno puhajo čez vrhove // ekspr. puhajoč se premikati: ladja je že ob svitu puhala iz zaliva 2. izdihavati zrak tako, da se zaprte ustnice hitro, sunkovito odpirajo: med igro glasno puhajo in pihajo / vola sta puhala vanj toplo sapo / ekspr. puhal je modre dime iz pipe in počasi pripovedoval; star. puhati cigarete, tobak kaditi / ekspr. od jeze je kar puhal 3. s sunkovitim izdihavanjem izražati nezadovoljstvo, sovražnost: mačka puha proti psu; medvedka je jezno puhala; ženska je puhala kot mačka // ekspr. puhajoč jezno govoriti: ti že pokažem, kaj se
sme, je puhala in ga tepla puháje: počasi vstane, puhaje dim iz pipe; živali so se puhaje pognale iz votline puhajóč -a -e: črn dim puhajoč dimnik; puhajoča zver ♪
- púhel -hla -o [ǝu̯] prid. (ú) 1. ki je zaradi motenj v rasti redek, prazen: puhla kolerabica, repa / puhlo seme nekalivo 2. ekspr. ki ni dovolj gost, trdno sprijet: puhel sneg; zemlja je puhla 3. ekspr. notranje, duhovno prazen: puhle šale; tako življenje je puhlo / puhle besede / puhli formalisti ● ekspr. človek puhle glave človek, ki zelo malo ali nič ne ve ♪
- púhlica in puhlíca -e ž (ú; í) 1. ekspr. besedna zveza, ki zaradi pogostne, nepristne rabe izgubi svojo vsebinsko vrednost: govoriti, uporabljati puhlice / časopisne puhlice / obrabljene, prazne puhlice / sprejel jih je s prijaznimi puhlicami 2. agr. rahla, rodovitna prst: saditi v puhlico / obdelovati puhlico ♪
- púhniti -em dov. (ú ȗ) 1. v sunku dati, oddati hiter, močen tok zraka, dima: meh je samo nekajkrat puhnil / puhniti dim, vroč zrak // pojaviti se, nastopiti v sunku: para puhne iz lonca; iz peči je puhnila vročina / ekspr. burja je mrzlo puhnila po dolini / v obraz mu je puhnil soparen zrak 2. izdihniti zrak tako, da se zaprte ustnice hitro, sunkovito odprejo: namesto da bi puhnil, je pihnil / puhniti v koga cigaretni dim 3. s sunkovitim izdihom izraziti nezadovoljstvo, sovražnost: mačka puhne proti psu in zbeži; medvedka jezno puhne / ekspr. ženska ni nič odgovorila, samo jezno je puhnila 4. ekspr. zdrveti, skočiti, da nastane močen, sunkovit premik zraka: mimo je puhnil avtomobil / žabe so puhnile v vodo ♪
- puhtéti -ím nedov. (ẹ́ í) 1. dvigovati se in zaradi razširjanja v zraku navadno izginjati: megla puhti iz jezera; ekspr. oblaki puhtijo v nebo / dim puhti iz njegove pipe / ekspr. rahel veter puhti po jezeru pihlja, se premika; pren. vroče želje puhtijo k njej 2. razširjati se in biti zato zaznaven z vohom: duh po morju, potu puhti od njih; iz prepada puhti smrad / brezoseb. od lipe puhti po medu / puhteti po naftalinu, znoju dišati 3. zaradi velike razgretosti oddajati toploto: peč, žerjavica puhti 4. ekspr. kazati se, širiti se: iz pesmi puhti ljubezen puhtèč -éča -e: puhteča peč ♪
- pújs -a m (ȗ) 1. ljubk. prašič: v hlevu je krulil pujs; zaklati pujsa / pri klicanju pujs, na 2. nav. slabš. umazan človek, zlasti otrok: umiti moram tega pujsa / kot psovka ti pujs nemarni ♪
- pújsek -ska m (ȗ) 1. prašičji mladič: svinja in pujski ♦ vet. sesni pujsek 2. ljubk. prašič: zrediti debelega pujska / mamica, glej pujska 3. ekspr. umazan človek, zlasti otrok: sosedov fant je pujsek / kot nagovor umij se, pujsek ♪
- púkanica -e ž (ū) med., nekdaj niti, napuljene iz rabljenega platna, za na rane: kup pukanice; obveze in pukanica ♪
32.278 32.303 32.328 32.353 32.378 32.403 32.428 32.453 32.478 32.503