Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

za (31.778-31.802)


  1.      pritôžba  tudi pritóžba -e ž (ō; ọ̑) 1. izjava, s katero se sporoča, izraža pristojnemu nezadovoljstvo zaradi neprimernosti, neustreznosti česa: sprejemati pritožbe; odgovarjati na pritožbe; upravičena pritožba stranke; pritožba zaradi slabe kvalitete blaga; pritožba zoper šefa // izjava, s katero se izraža komu nezadovoljstvo zaradi neprimernosti, neustreznosti česa sploh: iz njihovih ust ni bilo slišati pritožb; pritožba nad otroki 2. pismeno izraženo nesoglasje s sodbo, sklepom, odločbo z namenom, da se ta spremeni, razveljavi: napisati, vložiti pritožbo zoper odločbo; rešiti, zavrniti pritožbo; utemeljiti pritožbo; pritožba na organ višje stopnje; pravica do pritožbe; zamuditi rok za pritožbo 3. glagolnik od pritožiti se: njegova pritožba šefu ni uspela / neprestane pritožbe zaradi slabega vremena, nad slabim vremenom ♪
  2.      pritôžben  in pritóžben -a -o prid. (ȏ; ọ̑) nanašajoč se na pritožbo: pritožbeni rok je petnajst dni / pritožbeni spis ♦ jur. pritožbeni organ organ, ki odloča o pritožbi; pritožbeni postopek postopek pri reševanju pritožbe; pritožbeno sodišče sodišče, pristojno za rešitev pritožbe ♪
  3.      pritóžen  -žna -o prid. (ọ̄) redko pritožben: pritožna komisija ∙ pritožna knjiga knjiga za vpisovanje pritožb strank ♪
  4.      pritoževáti se  -újem se nedov. (á ȗ) 1. sporočati, izražati pristojnemu nezadovoljstvo zaradi neprimernosti, neustreznosti česa: stranke naj se pritožujejo poslovodji; pritoževati se šefu // izražati komu nezadovoljstvo zaradi neprimernosti, neustreznosti česa sploh: ne moremo se ravno pritoževati, kar dobro shajamo; pritožujejo se, da nimajo pravega razvedrila; pritoževati se čez hrano; pritoževala se je nad njegovim vedenjem 2. pismeno izražati nesoglasje s sodbo, sklepom, odločbo z namenom, da se ta spremeni, razveljavi: pritoževati se zoper odločbe; pritoževati se na višje sodišče pritožujóč se -a -e: nad razmerami se pritožujoči ljudje; pritožujoča se stranka ♪
  5.      pritožíti se  in pritóžiti se -im se dov. (ȋ ọ́) 1. sporočiti, izraziti pristojnemu nezadovoljstvo zaradi neprimernosti, neustreznosti česa: pritožil se je poslovodji, da blago ne ustreza; pritožiti se šefu; če vam postrežba ne ustreza, se pritožite // izraziti komu nezadovoljstvo zaradi neprimernosti, neustreznosti česa sploh: nikoli se ni pritožila, z vsem je bila zadovoljna; ne morem se pritožiti čez otroke, kar dobri so; pritožiti se nad draginjo / proti nikomur se ni pritožila, da je kaj izgubila nikomur ni potožila, rekla 2. pismeno izraziti nesoglasje s sodbo, sklepom, odločbo z namenom, da se ta spremeni, razveljavi: pritožiti se proti odločbi, zoper odločbo; pritožiti se na najvišje, vrhovno sodišče; pritožiti se v roku, pravočasno ♦ jur. pritožiti se zoper sklep pritožíti in pritóžiti ekspr. tožeč, tarnajoč priti: ves moker je pritožil domov ♪
  6.      pritrdílen  -lna -o prid. (ȋ) 1. ki je za pritrjevanje: pritrdilni vijaki; pritrdilna priprava / jeklena pritrdilna vrv ♦ teh. pritrdilna objemka 2. ki izraža, vsebuje pritrditev, strinjanje: pritrdilen odgovor; pritrdilna izjava / imeti pritrdilno stališče do česa pritrdílno prisl.: pritrdilno odgovoriti ♪
  7.      pritrdílnica  -e ž (ȋ) lingv. prislov, ki izraža pritrjevanje: pritrdilnica da; pritrdilnice in nikalnice ♪
  8.      pritrdílo  -a s (í) 1. priprava za pritrjevanje: pritrdila za plošče 2. redko pritrditev, strinjanje: pritrdilo in zanikanje / brez njegovega pritrdila ne smejo nič ukreniti privolitve, soglasja ♪
  9.      pritrdíšče  -a s (í) točka, mesto, kjer se kaj pritrdi: pritrdišče držala ♪
  10.      pritrdítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od pritrditi: a) pritrditev tira; pritrditev z vijaki ♦ strojn. elastična pritrditev ki omogoča rahlo premikanje glede na podlago b) izražati soglasje, pritrditev; njen molk je imel za pritrditev / pokimati v pritrditev ♪
  11.      pritrdíti  in pritŕditi -im dov. (ȋ ŕ) 1. namestiti kaj trdno na določenem mestu, v določenem položaju: pritrditi anteno; pritrditi z vijaki, žeblji / pritrditi desko na zid; pritrditi lepak na razglasno desko nabiti, prilepiti 2. navadno z dajalnikom z besedo, kretnjo izraziti, da se povedanemu, izrečenemu ne nasprotuje: prenehal je govoriti, da bi videl, če mu bodo pritrdili; rekel je, da je bilo tam lepo in ona mu je pritrdila; z besedami, glavo, očmi pritrditi / s to možnostjo računa tudi nasprotnik. Res je, je pritrdil / pritrditi besedam, mnenju, predlogu koga strinjati se, soglašati z njim 3. z besedo, kretnjo izraziti, da je v vprašanju povedano v skladu a) z resničnostjo: vprašala ga je, če je napisal nalogo. Pritrdil je; ali ni ta knjiga zelo zanimiva? Zelo, je pritrdil b) z željo, hotenjem: na vprašanje, če bi hotel čokolado, je takoj pritrdil; ali bi šli radi domov? Seveda, je pritrdil pritŕjen -a -o: na čevlje pritrjene drsalke; slabo pritrjen pas ♪
  12.      pritŕgati  -am dov. (ŕ ȓ) narediti, da kdo česa kljub upravičenosti ne dobi v celoti: pritrgati komu plačo / posoja denar, ki ga je pritrgal delavcem od zaslužka pritŕgati si zavestno porabiti česa manj, kot se potrebuje: pritrgati si pri jedi, v jedi; pritrgati si pri obleki / težko si je pritrgal potrebni denar prihranil ∙ ekspr. pritrgati si od ust prihraniti kaj od življenjsko pomembnih, potrebnih dobrin ♪
  13.      pritrgovánje  -a s (ȃ) glagolnik od pritrgovati: pritrgovanje zaslužka / otroka je šolala z velikim pritrgovanjem ♪
  14.      pritrgováti  -újem nedov. (á ȗ) delati, da kdo česa kljub upravičenosti ne dobi v celoti: pritrgovati komu hrano, zaslužek / otrokom zelenjave ni hotela pritrgovati pritrgováti si zavestno porabljati česa manj, kot se potrebuje: v vseh stvareh si pritrguje ∙ ekspr. pritrgovati si od ust prihranjevati kaj od življenjsko pomembnih, potrebnih dobrin ♪
  15.      pritŕjati  -am nedov. (ŕ) nameščati kaj trdno na določenem mestu, v določenem položaju: pritrjati deščice; pritrjati z vijaki, žeblji / pritrjati podkev konju; nekatere alge se pritrjajo na kamenje ● redko pritrja njegovim besedam pritrjuje ♪
  16.      pritrjeválen  -lna -o prid. (ȃ) 1. ki je za pritrjevanje, pričvrščanje: pritrjevalna priprava 2. ki izraža, vsebuje pritrditev, strinjanje: pritrjevalno molčanje pritrjeválno prisl.: pritrjevalno kimati ♪
  17.      pritrjeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. nameščati kaj trdno na določenem mestu, v določenem položaju: pritrjevati kljuke; pritrjevati podkvice na podplate; pritrjevati z vijaki 2. navadno z dajalnikom z besedo, kretnjo izražati, da se povedanemu, izrečenemu ne nasprotuje: pogledal je sogovornika, ki mu je pritrjeval; to so bili hudi časi, je pritrjeval; z glavo, glasno so mu pritrjevali / umetnikove oči več vidijo. Da, da, mu je hitel pritrjevati / pritrjevati mnenju, predlogu koga strinjati se, soglašati z njim; zmeraj pritrjuje svojemu šefu soglaša z njegovim mnenjem, ravnanjem; iz strahu je vsemu pritrjevala 3. z besedo, kretnjo izražati, da je v vprašanju povedano v skladu a) z resničnostjo: vprašala je otroke, če so že bili na morju. Vsi so pritrjevali b) z željo, hotenjem: na vprašanje, če bi šli radi na izlet, so vsi pritrjevali pritrjeváje: pritrjevaje povesi glavo pritrjujóč -a -e: pritrjujoč pogled; pritrjujoče pripombe ♪
  18.      pritrobíti  in pritróbiti -im dov. (ȋ ọ́) trobeč priti: na trg so pritrobili trobentači // trobeč pripeljati: izza ovinka je pritrobil gasilski avto ♪
  19.      pritrudíti  in pritrúditi -im dov. (ȋ ú ū) zastar. s trudom priti do česa: pritrudil je veliko premoženje; vse, kar imajo, so si pritrudili s težkim delom ♪
  20.      pritulíti  in pritúliti -im dov. (ȋ ú) 1. tuleč priti: za prvim volkom jih je pritulilo še več; pritulila je tolpa psov / ekspr. pritulile so prve granate tuleč priletele 2. ekspr. glasno jokajoč priti: vsa potolčena je pritulila domov ♪
  21.      pritvárjati  -am nedov. (á) zastar. hliniti: pritvarjala je prijaznost / pritvarjal se je, a sem ga spregledal ♪
  22.      pritvésti  -tvézem in pritvêsti -tvêzem dov., pritvézel (ẹ́; é) nar. privezati, navezati: pritvesti vola / pritvesti z verigo pritvézen -a -o: k jaslim pritvezena krava ♪
  23.      priučênje  -a s (é) priučitev: sprejeti delavca za priučenje / priučenje nemščine mu ni delalo težav ♪
  24.      priučeválen  -lna -o prid. (ȃ) s katerim se priučuje: organizirati priučevalni tečaj za kovinarje ♪
  25.      priučevánje  -a s (ȃ) glagolnik od priučevati: omogočiti priučevanje delavcev; usposabljati se za kako delo s priučevanjem; doba priučevanja / priučevanje na delovnem mestu, v delovni organizaciji / priučevanje pravilne izgovarjave ♪

   31.653 31.678 31.703 31.728 31.753 31.778 31.803 31.828 31.853 31.878  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA