Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

za (31.703-31.727)


  1.      pristójnost 1 -i ž (ọ̄) z zakonom dana pravica in dolžnost opravljati kako (pravno) dejanje, odločati o čem: dobiti večjo pristojnost; določiti pristojnosti delavskega sveta; preseči svojo pristojnost; prenos pristojnosti od enega organa na drugega / to ne spada v mojo pristojnost o tem ne odločam jaz / republiške, zvezne pristojnosti; zakonodajne pristojnosti ♦ jur. krajevna pristojnost sodišča, upravnega organa ki je po zakonu omejena na določeno območje; sodna pristojnost dejstvo, da o določeni zadevi odloča sodišče; stvarna pristojnost glede na predmet, zadevo; upravna pristojnost dejstvo, da o določeni zadevi odloča upravni organ ♪
  2.      pristójnost 2 -i ž (ọ́) zastar. spodobnost, dostojnost: zabavali so se v mejah pristojnosti ♪
  3.      pristòp  -ópa m (ȍ ọ́) 1. dostop: a) vsi pristopi so vzdrževani; urediti pristop na vrh gore; pristop do morja ♦ alp. pot, plezalna smer v hribih b) olajšal jim je pristop do planinske koče; preprečiti pristop v tovarno c) vsak ima pristop v njegov kabinet / učenci imajo pristop do vseh knjig 2. glagolnik od pristopiti: priglasiti pristop k društvu; pristop države h gospodarski skupnosti / podpisati pristop / pristop k delu; omogočiti pristop k raziskovanju / originalen pristop k literaturi originalno obravnavanje literature; individualen pristop k učencu individualno ravnanje z njim; stvaren pristop k obravnavanju zgodovine stvaren način obravnavanja 3. publ., s prilastkom način, postopek: nov pristop v odkrivanju vzročnosti med pojavi; računalniški pristopi ♪
  4.      pristópati  -am nedov. (ọ̄) 1. stopati h komu: še zadnji pristopa po stopnicah; pristopal je s težkimi koraki / drug za drugim so pristopali k mikrofonu in brali pesmi 2. postajati član česa: k novi organizaciji je pristopalo vedno več ljudi 3. publ., v zvezi s k lotevati se česa, začenjati kaj: pristopati k delu / pristopati k reševanju problemov začenjati jih reševati / povedal mu je, kako naj pristopa k tem ljudem kako naj ravna z njimi pristopajóč -a -e: hitro pristopajoča ženska ♪
  5.      pristópen  -pna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na pristop: pristopni pogoji / pristopni obrazec; pristopna izjava; pristopna listina pristopnica ♦ rel. pristopne molitve molitve na začetku maše ♪
  6.      pristópen  tudi pristôpen -pna -o prid., pristópnejši tudi pristôpnejši (ọ́ ọ̄; ó ō) 1. dostopen: planinska koča je pristopna celo z avtomobilom; težko pristopni kraji / vse gradivo je pristopno / predavanje je bilo zelo pristopno / razložil mu je na dovolj pristopen način 2. knjiž. dovzeten, dojemljiv: ni pristopen za opomine / pristopna ženska ♪
  7.      pristopíti  in pristópiti -im dov. (ȋ ọ́ ọ̑) 1. stopiti h komu: pristopila je in mu skušala pomagati; pristopil je, da bi ga vprašal; hitro, tiho pristopiti; pristopiti od strani, od zadaj / pristopil je k mizi, oknu stopil; ves nesrečen je pristopil k njemu ♦ alp. pristopiti na vrh priti, priplezati nanj po kaki poti ali plezalni smeri 2. postati član česa: pristopiti k napredni stranki; pristopiti k zadrugi / pristopil je k partizanom šel je 3. publ., v zvezi s k lotiti se česa, začeti kaj: resno je pristopil k delu; pristopiti h gradnji / pristopil je k vprašanju začel ga je reševati ● nar. če ne boste zmogli sami, bomo pa še mi pristopili prišli pomagat ♪
  8.      pristópnik  -a m (ọ̑) alp. kdor pride, pripleza na kak vrh ali prepleza kako plezalno smer: na Triglav so prihajali novi pristopniki / prvi pristopnik alpinist, ki prvi pripleza na kak vrh ali prvi prepleza kako plezalno smer ♪
  9.      pristopnína  -e ž (ȋ) znesek, ki ga je treba plačati za pristop h kaki organizaciji: določiti pristopnino ♪
  10.      pristoríti  -ím dov., pristóril (ȋ í) knjiž. 1. dodatno, zraven narediti, opraviti: starši lahko v vzgoji še marsikaj pristorijo; k temu je treba še veliko pristoriti 2. narediti, opraviti: vse to bodo še pravi čas pristorili; dela je toliko, da ga komaj pristorim ● knjiž. pristoriti zamujeno nadomestiti pristorjèn -êna -o: vse je bilo pravočasno pristorjeno ♪
  11.      prístovati  -ujem tudi pristováti -újem nedov. (í; á ȗ) zastar. povzročati ugoden estetski učinek; pristajati: ta obleka ji lepo pristuje / vloga klovna mu bo pristovala / tako vedenje ne pristuje mlademu dekletu se ne spodobi ● zastar. njemu ne pristuje sodba o tem on ni upravičen soditi o teh stvareh ♪
  12.      pristránski  -a -o prid. (á) 1. ki se pri presojanju, vrednotenju ravna po osebnih nagnjenjih, interesih: pristranski kritik, sodnik / pristranska ocena 2. redko postranski: pristranski zaslužek 3. redko stranski: segel je v pristranski žep ♪
  13.      pristrástje  -a s (ȃ) knjiž. pristranskost, neobjektivnost: pristrastje kritike ● zastar. vedeli so za njegovo pristrastje do alkohola močno nagnjenje, strast ♪
  14.      pristrelíti  -ím dov., pristréli in pristrêli; pristrélil (ȋ í) lov. uravnati merilne naprave na puški tako, da zadeva v cilj: pristreliti puško na ustrezno daljavo ♪
  15.      pristríči  -strížem dov., pristrízi pristrízite; pristrígel pristrígla (í) 1. s striženjem skrajšati: pristriči lase, nohte; pristriči kokošim peruti / pristriči živo mejo / pristriči travo 2. ekspr. zmanjšati, omejiti: dobičke, dohodke so zelo pristrigli; pristriči dotacije za industrijo / pristriči osnutek zakona skrajšati ● pog. direktorja so precej pristrigli mu zmanjšali oblast, veljavo; ekspr. pristriči komu jezik zmanjšati njegovo odrezavost, pikrost; pog. pristriči komu peruti omejiti, onemogočiti mu dejavnost, svobodo pristrížen -a -o: pristriženi brki ♪
  16.      pristròj  -ôja m (ȍ ó) zastar. aparat: s tem pristrojem se meri jakost potresov; električni pristroj / država in ves njen pristroj ♪
  17.      pristúda  -e ž (ȗ) 1. knjiž. gnus: to dejanje ga je navdajalo s pristudo; pristuda nad neurejenim življenjem ∙ knjiž., ekspr. do pristude dolgočasen zelo 2. slabš. neprijeten, zoprn človek: zapodil bom to pristudo ♪
  18.      pristujèn  -êna -o prid. (ȅ é) nar. neprijeten, zoprn: to so pristujeni in vase zaprti ljudje ♪
  19.      prisušíti se  -ím se dov., prisúšil se (ȋ í) zaradi izgube vlage, vode se pritrditi na podlago: blato se je prisušilo na obleko; zbrisati s tal madeže, preden se prisušijo ● ekspr. duša se mu je prisušila ne more umreti prisušèn -êna -o: sledovi prisušene krvi ♪
  20.      prisvájanje  -a s (á) glagolnik od prisvajati si: nasilno, protizakonito prisvajanje; prisvajanje tuje lastnine / ustvarjalno prisvajanje marksizma; prisvajanje in predelovanje tujih vplivov ♪
  21.      prisvájati si  -am si nedov. (á) 1. delati kaj za svoje, zlasti neupravičeno: prisvajal si je denar od članarine; prisvajati si tujo lastnino / prisvajati si na novo odkrita ozemlja / prisvajati si pravico do česa lastiti si 2. knjiž. sprejeti kaj tujega in narediti za svoje: prisvajati si različne socialne norme; prisvajati si tuje običaje 3. knjiž. učiti se, priučevati se: prisvajati si nove besede; prisvajati si učno snov / prisvajati si osnovne filozofske pojme spoznavati ◊ ekon. prisvajati si presežno vrednost; ped. prisvajati si znanje spajati novo znanje z že znanim prisvájati zastar. prisojati, pripisovati: prisvajali so mu različne slabe lastnosti ♪
  22.      prisvetíti  in prisvétiti -im dov. (ȋ ẹ́) sveteč se pojaviti: luna, zvezda je prisvetila / sončni žarek je prisvetil v sobo ∙ ekspr. dan bo kmalu prisvetil kmalu se bo zdanilo // sveteč z lučjo priti: prisvetil je v hišo / ekspr. kmalu je prisvetila za njim prišla ♪
  23.      prisvít  -a m (ȋ) glagolnik od prisvitati: čakala ga je od prisvita zore do zahoda sonca ♪
  24.      prisvojítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od prisvojiti si: nezakonita prisvojitev; ozemeljska prisvojitev; prisvojitev stvari / prisvojitev znanja ♪
  25.      prisvojíti si  -ím si dov., prisvójil si (ȋ í) 1. narediti kaj za svoje, zlasti neupravičeno: protizakonito si prisvojiti posestvo; s poneverjanjem si je prisvojil večjo vsoto / prisvojiti si oblast / človek si je prisvojil veliko naravnih bogastev 2. knjiž. sprejeti kaj tujega in narediti za svoje: tega spoznanja si ni mogel prisvojiti; površno si prisvojiti filozofske ideje / prisvojiti si nove navade, spretnosti pridobiti 3. knjiž. naučiti se, priučiti se: prisvojiti si nove besede, pravilno izreko; prisvojiti si tuj jezik / besedilo dobro razumeti in si ga prisvojiti spoznati prisvojíti zastar. prisoditi, pripisati: niso se mogli odločiti, komu naj prisvojijo zmago ● zastar. knezu je prisvojil veliko novih ozemelj osvojil, pridobil prisvojèn -êna -o: površno prisvojene ideje; nezakonito prisvojena lastnina; prisvojeno znanje ♪

   31.578 31.603 31.628 31.653 31.678 31.703 31.728 31.753 31.778 31.803  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA