Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

za (3.151-3.175)


  1.      zažíganje  -a s (ȋ) glagolnik od zažigati: zažiganje slame / zažiganje ognja / zažiganje knjig ♪
  2.      zažígati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. delati, povzročati, da kaj zagori: zažigati drva, slamo / zažigati ogenj / zažigati možnarje / star. zažigati cigareto, pipo prižigati; pren., ekspr. zažigati v srcih ljubezen ∙ ob prihodu Turkov so zažigali kresove s kurjenjem kresov so opozarjali, da se približujejo Turki // dajati kaj na ogenj, žerjavico, da tli in oddaja dim, vonj: zažigati brinove jagode, kadilo / v krščanskem okolju zažigati oljkove vejice ob grmenju 2. z ognjem, plamenom uničevati: zažigati dračje, vejevje; zažigati hiše, knjige 3. knjiž. razvnemati, spodbujati: zažigati upor / njegove besede zažigajo smeh ♪
  3.      zažíngati  -am dov. (ȋ) nižje pog. zapeti: fantje so veselo zažingali; zažingati pesem ♪
  4.      zažírati  -am nedov. (ȋ ȋ) ekspr. živeti od dela drugega, na škodo drugega: očitajo mu, da jih zažira zažírati se s prislovnim določilom 1. z žretjem, grizenjem prodirati v kaj: črvi se zažirajo v les; pren., ekspr. strah se zažira v ljudi 2. zaradi delovanja določene sile prihajati v kako snov: žaga se zažira v deblo; voz se je zažiral v razmočena tla / vodna struga se zažira vse globlje 3. prihajati skozi površino v kaj tako, da se težko odstrani: prah se zažira v obleko / rja se zažira v kovino / saje so se zažirale v kožo ● ekspr. tovarna se zažira v polje sega ♪
  5.      zažíva  prisl. (ȋ) knjiž. za življenja, v življenju: tako priznanje zaživa malokdo prejme; še zaživa si je izbral naslednika ♪
  6.      zaživéti  -ím dov., zažível (ẹ́ í) 1. s prislovnim določilom začeti živeti tako, kot izraža določilo: ko so otroci zrasli, je družina bolje zaživela; zaživeti sproščeno, veselo; na starost bi rad zaživel umirjeno / ekspr. umrla je, preden je polno zaživela 2. vzbuditi občutek, kot da bi bil živ: ob obujanju spominov jima je prijatelj zaživel pred očmi / ekspr. pokrajina na sliki je zaživela 3. ekspr. začeti delovati: brez njegove zavzetosti društvo ne bi zaživelo; v tistem času je zaživelo več smučarskih klubov // začeti potekati v večjem obsegu, bolj intenzivno: delo na kulturnem področju je zaživelo; vse načrtovane dejavnosti na šoli niso zaživele 4. ekspr. postati živahen, dejaven: ob glasbi so zaživeli; v veseli družbi je še sam zaživel; s pomladjo je spet zaživel / njen obraz zaživi ob misli na domače / ob njegovem nastopu je dvorana zaživela / pogovor ni mogel zaživeti // s pojavitvijo navadno večjega števila premikajočih se ljudi postati razgiban, živahen: ob sobotah trg zaživi; zjutraj ulice zaživijo 5. redko postati (ponovno) živ; oživeti: spomladi narava spet zaživi ● knjiž. on zna zaživeti s sočlovekom se zna vživeti vanj; ekspr. grmovje je v temi zaživelo v njem se je začelo nekaj gibati, premikati; knjiž. slovenski jezik je v Prešernovi poeziji zaživel z vso samoniklo močjo v Prešernovi poeziji se je pokazala vsa izrazna moč slovenskega jezika; ekspr. glavni liki romana ne zaživijo niso prepričljivi; redko veliko let je že minilo, odkar so na svetu zaživeli ljudje začeli živeti; zastar. z lahkomiselnim življenjem je zaživel dober glas zapravil ♪
  7.      zažlébiti  -im tudi zažlebíti -ím dov., zažlébil (ẹ̄ ẹ̑; ȋ í) narediti, da ima kaj žleb, žlebove: zažlebiti desko, tram ♪
  8.      zažlíndrati  -am dov. (ȋ) metal. povzročiti, da se določene sestavine rude in dodatkov spremenijo v žlindro: zažlindrati primesi ♪
  9.      zažlobudráti  -ám dov. (á ȃ) 1. dati glasove kot voda pri močnem vretju: juha v loncu je zažlobudrala; brezoseb. v kotličku je zažlobudralo 2. ekspr. nerazločno, hitro reči, povedati: mimogrede je nekaj zažlobudral / hvala, nasvidenje, so zažlobudrale vsevprek ♪
  10.      zažmériti  -im dov. (ẹ́ ẹ̄) knjiž. napol zapreti oči: pogledal je proti luči in zažmeril // pogledati z napol zaprtimi očmi: zažmeriti v sonce ♪
  11.      zažmíkati  -am dov. (ȋ) 1. redko dati kratke, tleskajoče glasove: razmočena zemlja je zažmikala pod nogami; brezoseb. v čevljih mu je zažmikalo 2. nar. vzhodno zmečkati, stlačiti: zažmikati peso in krompir za prašiče ♪
  12.      zažmŕkati  -am dov. (r̄ ȓ) nar. zamežikati: pozdravil je in zažmrkal / zažmrkati z očmi ♪
  13.      zažmúriti  -im dov. (ū ȗ) nar. napol zapreti oči: sedel je in zažmuril // pogledati z napol zaprtimi očmi: zažmuriti v sonce ♪
  14.      zažréti  -žrèm dov., zažŕl (ẹ́ ȅ) nizko porabiti, zapraviti za jed, hrano: zažrli so celo plačo; vse zažre in zapije zažréti se ekspr., s prislovnim določilom 1. z žretjem, grizenjem prodreti v kaj: črv se zažre v les / klop se zažre v kožo / medved se je zažrl v tjulnjev drob zagrizel; pren. dvomi so se zažrli vanj 2. zaradi delovanja določene sile priti v kako snov: kolesa so se zažrla v blato; žaga se zažre v deblo / vrv se mu je zažrla v dlani / steza se zažre v pobočje 3. priti skozi površino v kaj tako, da se težko odstrani: prah, umazanija se zažre v preprogo / rja se zažre v kovino ● ekspr. avtomobil se je zažrl v strmino s težavo zapeljal; ekspr. zažreti se v branje, delo začeti intenzivno brati, delati zažŕt -a -o: zažrt madež; v roke zažrta vrv ♪
  15.      zažuboréti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. dati rahle, med seboj pomešane glasove, navadno pri toku manjše količine vode: potok, studenec zažubori / vodomet glasneje zažubori / ekspr.: sredi puščave zažubori studenec se žuboreč pojavi; curek vina je zažuborel v majoliko žuboreč stekel 2. ekspr. rahlo, lahkotno se zaslišati: iz radia je zažuborela violina 3. ekspr. živahno, lahkotno reči, povedati: zažuborela mu je nekaj prijaznih besed / rada te imam, je zažuborela deklica // živahno, lahkotno zapeti: na češnji so zažuboreli ščinkavci ♪
  16.      zažúgati  -am dov. (ū) 1. zamahniti z iztegnjenim kazalcem, navadno za svarilo, grožnjo: hudomušno, skrivaj mu je zažugal / zažugati s pestjo 2. ekspr. zagroziti, zapretiti: zažugali so mu, da ga bodo pretepli; zažugati komu s kaznijo ♪
  17.      zažulíti  in zažúliti -im dov. (ȋ ú) knjiž. ožuliti: novi škornji so ga zažulili ♪
  18.      zažvenketáti  -ám tudi -éčem dov. (á ȃ, ẹ́) dati ostre, višje glasove zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: ob sunku so zažvenketale šipe; udaril je s pestjo po mizi, da je vse zažvenketalo / kosi stekla so zažvenketali po tleh žvenketajoč padli // povzročiti ostre, višje glasove zlasti z udarcem, trkom s čim: zažvenketati s kovanci ♪
  19.      zažvenkljáti  -ám dov. (á ȃ) narahlo zažvenketati: kozarci na pladnju so zažvenkljali / pred hišo so zažvenkljali zvončki zazvončkljali / zažvenkljati s kovanci v žepu ♪
  20.      zažvénkniti  -em in zažvênkniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑; é ȇ) dati oster, višji glas zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: šipe v oknih so zažvenknile ob strelu ♪
  21.      zažvepláti  -ám dov. (á ȃ) agr. razkužiti z žveplovim dimom: zažveplati shrambo, sode ♪
  22.      zažvížgati  -am dov. (í) 1. s pihanjem skozi odprtino med ustnicami povzročiti visoke, ostre glasove: zažvižgal je in zapel; glasno, predirljivo, tiho zažvižgati / zažvižgati na prste, skozi zobe / zažvižgati znano melodijo 2. z žvižganjem dati znamenje: ko bom zažvižgal, pridi; zažvižgati psu ∙ žarg., šport. sodnik je zažvižgal konec igre zapiskal 3. dati visoke, ostre glasove: lokomotiva zažvižga; brezoseb. v daljavi je nekaj zažvižgalo // oglasiti se s takimi glasovi: v vrhu češnje je zažvižgal kos 4. ekspr. dati žvižganju podobne glasove: burja je zažvižgala / bič je zažvižgal po zraku; krogle so zažvižgale nad glavami // povzročiti žvižganju podobne glasove: zažvižgati s šibo po zraku ♪
  23.      zažvrgoléti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. oglasiti se s prijetnimi, visokimi glasovi, spreminjajoč višino: ptica je priletela na okno in zažvrgolela 2. ekspr. s prijetnim, visokim glasom živahno, lahkotno reči, povedati: dobro jutro, je zažvrgolela ♪
  24.      žába  -e ž (á) 1. manjša dvoživka s široko glavo, širokim trupom in daljšimi zadnjimi okončinami: žabe kvakajo, regljajo; žaba skoči v mlako; samec žabe; piti kot žaba zelo dosti, pogosto; žabe in krastače / pog. jesti žabe žabje krake // samica te živali: žaba in žabji samec 2. pog. smetnjak v obliki velike zevajoče žabe: prazniti žabe; odvreči smeti v žabo 3. v zvezi človek žaba potapljač zlasti v preprostejši potapljaški opremi: ljudje žabe so raziskovali potopljeno ladjo 4. slabš. človek manjše rasti: zanič sem, če me vsaka žaba užene / kot psovka žaba domišljava 5. ljubk. majhen otrok, navadno deklica: naša žaba že spi / kot nagovor samo igral bi se, žaba mala 6. pog. tip osebnega avtomobila znamke Citroën: sesti v žabo; odpeljati se z žabo 7. mn. otroško enodelno pleteno oblačilo iz hlačk in nogavic: obleči otroku žabe // pog. ženske nogavice in hlačke, izdelane v enem kosu; hlačne nogavice: obleči žabe; volnene žabe; žabe iz umetnih vlaken / ženske žabe ● nizko ne pij toliko, žaba pijanec; plavati žabo plavati leže na prsni strani, delajoč somerne gibe z rokami in nogami; nar. vzhodnoštajersko spražiti žabe od slanine odrezano meso; žarg., teh. urejati pločnik z žabo s strojem za nabijanje, zbijanje tal, podlage; ekspr. pijan je, da bi žabo vikal zelo; zastar. krastava žaba krastača; gledati koga kot žaba jajce zaverovano; začudeno; napihuje se kot žaba je zelo domišljav, prevzeten; toliko mu je mar kakor žabi za lešnik prav nič; majhna žaba daleč skoči majhen človek zmore veliko ◊ lingv. žaba med črkarsko pravdo posmehljivo ime za črko č v metelčici; zool. barska žaba srednje velika rjava žaba z večjo grbico na manjšem prstu noge, Rana arvalis; zelena žaba z zelenim hrbtom in črno rjavimi lisami, Rana esculenta ♪
  25.      žábar  -ja m (ȃ) 1. kdor lovi ali prodaja žabe: žabarji gredo na lov 2. slabš. prebivalec področja z žabami: barjanski žabarji 3. žarg. človek žaba: skafandristi in žabarji ● slabš. žabarji pesnika ne razumejo omejeni, ozki ljudje ♪

   3.026 3.051 3.076 3.101 3.126 3.151 3.176 3.201 3.226 3.251  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA