Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

za (31.178-31.202)


  1.      pridružíti  in pridrúžiti -im, tudi pridrúžiti -im dov. (ȋ ú ū; ū ȗ) narediti, da postane kaj sestavni del kake enote: pridružiti manjšo skupino večji / pridružiti ozemlje ene države k drugi državi; delovni organizaciji se je pridružilo več sorodnih organizacij; pridružiti si manjša podjetja / skupini so pridružili še nekaj delavcev dodali; pridružiti se mednarodni organizaciji včlaniti se vanjo pridružíti se in pridrúžiti se, tudi pridrúžiti se 1. začeti biti skupaj s kom, zlasti pri kaki dejavnosti: na poti v mesto se mu je pridružil neznanec; pridružil se je koscem na travniku; pridružil se je otrokom, da bi se z njimi igral / ekspr. tu se Donavi pridruži Sava se izliva vanjo // začeti opravljati isto dejavnost kot kdo drug, navadno za skupen cilj: pridružiti se upornikom; pri napadu se jim je pridružila še druga četa je napadla / že v mladosti se je pridružil naprednemu gibanju se je vključil vanj / pobegnil je iz nemške vojske in se pridružil partizanom šel k partizanom; ekspr. s svojimi romani se je pridružil nesmrtnikom postal zelo slaven, čaščen umetnik // začeti biti v istem stanju kot kdo drug: pridružiti se vsesplošnemu navdušenju, veselju / pridružiti se otroškim igram 2. imeti, izraziti enako mnenje kot kdo drug: svoje stališče je tako prepričljivo branil, da so se mu vsi pridružili / publ.: pridružiti se mnenju večine soglašati z njo; njegovemu predlogu se je pridružila večina 3. pojaviti se istočasno s čim drugim: angini se je pridružila še pljučnica; že znanim problemom so se pridružili še novi pridružívši zastar.: pridruživši se drugim, so nadaljevali pot pridrúžen -a -o: drugi člani so bili pridruženi; postati pridružena članica organizacije; pridruženo ozemlje ♦ geom. pridružena premera premera kroga, elipse ali hiperbole, od katerih vsak razpolavlja drugemu premeru vzporedne tetive; konjugirana premera ♪
  2.      pridrvéti  -ím dov. (ẹ́ í) drveč pripeljati: vlak pridrvi na postajo; motorji pridrvijo na trg / na kolesu, s kolesom pridrveti drveč se pripeljati // ekspr. prihiteti, priteči: otroci so pridrveli v razred; vsi naenkrat so pridrveli, zastar. se pridrveli v sobo ♪
  3.      pridŕžek  -žka m (ȓ) 1. kar izraža (delno) omejitev soglašanja s čim: imeti pridržke; glede tega je izrazil, izrekel, povedal svoje pridržke; pridržki glede njegovih pogledov / ničesar ne sklene brez pridržkov omejitev / s predlogom so se strinjali brez pridržka popolnoma; ekspr. on je brez pridržkov najboljši igralec gotovo; priznali so ga za vodjo, vendar s pridržkom, da se premalo zaveda svojih dolžnosti; poročilo so sprejeli s pridržki niso popolnoma soglašali, bili zadovoljni z njim 2. jur. zagotovljena pravica zlasti pri dogovoru, pogodbi: navesti v pogodbi pridržke; pridržek dosmrtnega užitka / prodaja s pridržkom prodaja, pri kateri je z dogovorom omejena kupčeva pravica ♪
  4.      pridrževáti  -újem nedov. (á ȗ) 1. s prijemom krajši čas ohranjati v določenem položaju, na določenem mestu: vozniki so pridrževali konje; pridrževati koga z roko; pridrževati si ovratnik z brado / redko letvice pridržujejo orodje v ustreznem položaju držijo 2. delati, da kdo za krajši čas ostane na določenem mestu; zadrževati: rad bi še ostal, a ga ni nihče pridrževal 3. krajši čas ne delati tega, kar izraža določilo: pridrževati dih; pridrževati korak pridrževáti si jur. zagotavljati si določene pravice zlasti pri dogovoru, pogodbi: pridrževati si nadzorstvo ∙ pisar. pridržujem si pravico odgovoriti na to vprašanje pozneje na to vprašanje bom odgovoril pozneje pridržujóč -a -e: pridržujoč dih, je prisluškoval pridrževán -a -o: pridrževano dihanje ♪
  5.      pridúšati se  -am se nedov. (ū) ekspr. 1. preklinjati, navadno z besedami pri moji duši: ujezil se je in se začel pridušati; pridušati se in hudičati / kar je preveč, je pa preveč, se je pridušal jezil 2. prisegati, zaklinjati se: kričala je in se pridušala, da tega ni storila; večkrat se je pridušal, da ne bo šel ♪
  6.      pridušíti  -ím dov., pridúšil (ȋ í) 1. zmanjšati jakost zvoka: lesene naoknice so pridušile cestni hrup; debele preproge so pridušile korake / pridušiti zvok // knjiž. zmanjšati jakost česa sploh: pridušiti luč, svetlobo / pridušiti barve 2. knjiž. obvladati, zadržati: pridušiti jezo; trudila se je, da bi pridušila solze / pridušiti bolečino pridušèn -êna -o: pridušen glas, smeh; pridušena veselost; pridušeno govorjenje; prisl.: pridušeno govoriti, klicati; pridušeno osvetljen prostor ♪
  7.      pridušíti se  -ím se dov., pridúšil se (ȋ í) ekspr. 1. zakleti, navadno z besedami pri moji duši: ves jezen se je pridušil 2. priseči, zakleti se: pridušil se je, da knjige sploh ni imel v rokah; pridušil se je, da ni res ♪
  8.      pridvíg  -a m (ȋ) zastar. relief: stene so okrašene s pridvigi ♪
  9.      pridvígnjenost  -i ž (ȋ) privzdignjenost: govornika je zanašalo v nekakšno pridvignjenost ♪
  10.      pridvížen  -žna -o prid. (ȋ) 1. ki se da dvigniti, dvižen: miza s pridvižnim pokrovom / pridvižni most 2. zastar. reliefen: rezljane pridvižne podobe ♪
  11.      pridvóren  -rna -o prid. (ọ̑) zastar. dvoren: pridvorni služabniki ♦ zgod. pridvorno gospodarstvo gospodarstvo, pri katerem skrbi za obdelovanje zemlje fevdalec sam, navadno z nesvobodnimi podložniki ♪
  12.      pridvórnik  -a m (ọ̑) zastar. dvorjan: kralj in njegovi pridvorniki ♪
  13.      prifáren  -rna -o prid. (ȃ) zastar. župnijski, faren: prifarna cerkev / prifarna šola ♪
  14.      prifŕkniti  -em dov. (ŕ ȓ) ekspr. zavihati: prifrkniti brke / ko je to slišal, je malo prifrknil nos prifŕknjen -a -o 1. deležnik od prifrkniti: ima nekoliko prifrknjen nos 2. čudaški, neumen: prifrknjen človek; ta ženska je precej prifrknjena / prifrknjeno govorjenje ♪
  15.      prifŕknjenost  -i ž (ȓ) slabš. čudaštvo, neumnost: zaradi prifrknjenosti so ga odpustili / to so same prifrknjenosti ♪
  16.      priganíti  in prigániti -em dov. (ȋ á) redko zapogniti: tkanino na koncu priganemo in naredimo rob ♪
  17.      priganjáč  -a m (á) 1. kdor priganja, goni živino: priganjači pokajo z biči; priganjači mul; slišalo se je vpitje priganjačev 2. slabš. kdor zahteva, poskuša doseči, da kdo hitreje dela: na delu so jim dali priganjača / nadzornik je bil pravi priganjač / politični, režimski priganjači agitatorji 3. redko kdor goni divjad pred stojišče lovca; gonjač: lovci so ga najeli za priganjača ♪
  18.      prigánjati  -am nedov. (ȃ) 1. delati, povzročati, da se kdo hitreje giblje, premika: voznik priganja vole; priganjati konja v tek; priganjati z bičem, s palico / hodila sta tako počasi, da ju je moral priganjati 2. nav. ekspr. delati, povzročati, da mora biti kdo bolj aktiven: starši ga opominjajo in priganjajo, pa nič ne pomaga; stal jim je zmeraj za petami in jih priganjal; drug drugega priganjajo / razmere nas priganjajo // zahtevati, poskušati doseči, da kdo hitreje dela: nadzornik jih neprestano priganja; če jih ne bi priganjal, bi delo ne bilo opravljeno; priganjati pri delu // z besedami, navadno ostrimi, poskušati doseči, da bi kdo kaj storil, delal: priganjati otroke k delu, učenju; izpij, potem pa greva, ga je priganjal / priganjati koga v posteljo naganjati ● ekspr. čas nas že spet priganja morali bomo hiteti; ekspr. košnja nas priganja treba bo začeti kositi; nar. vzhodno oče je bil pri plugu, sin pa je priganjal (krave) poganjal, vodil; redko priganjati lovcem divjad goniti priganjáje: priganjaje živino, je pripeljal na vrh klanca priganjajóč -a -e: žvižgal si je, priganjajoč konje z bičem; slišali so se priganjajoči glasovi ♪
  19.      prigíb  -a m (ȋ) knjiž., redko mig, migljaj: prekinila jo je s prigibom glave ● zastar. v prigibu vam pošiljam članek v prilogi ♪
  20.      priglàs  -ása m (ȁ á) 1. knjiž., redko prijava: zbirati priglase za potovanje 2. zastar. naglas, poudarek: besede s priglasom na prvem zlogu / slovensko je govoril s tujim priglasom ● knjiž., redko govoriti s priglasom ironije s prizvokom ♪
  21.      priglasítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od priglasiti: priglasitev za vozniški izpit; rok za priglasitev / priglasitev dogodka ♪
  22.      priglasíti  -ím, tudi priglasíti in priglásiti -im dov., priglásil (ȋ í; ȋ á) 1. sporočiti pristojnemu organu, osebi pripravljenost za kako dejanje, sodelovanje: prosil ga je, naj ga priglasi k izpitu; priglasiti se za izlet / prostovoljno se priglasiti v vojsko / priglasiti se za kurirja / priglasiti se k besedi 2. knjiž. javiti, prijaviti: priglasiti prireditev; priglasiti zadevo občini / priglasiti odsotnost v treh dneh 3. knjiž. najaviti, napovedati: priglasil ga je ravnatelju; priglasiti se za obisk; priglasil se je že včeraj priglasíti se, tudi priglasíti se in priglásiti se knjiž. (uradno) priti na določeno mesto na zahtevo ali poziv; javiti se: priglasiti se sodišču zaradi dedovanja ● knjiž. ob popisu se je priglasila za Slovenko se je izrekla; v društvo se je priglasilo okrog sto novih članov vpisalo priglašèn -êna -o tudi priglášen -a -o: priglašen k izpitu ♪
  23.      priglásnica  -e ž (ȃ) knjiž. prijavnica: izpolniti priglasnico; priglasnica za vpis ♪
  24.      priglášati  -am nedov. (á) 1. sporočati pristojnemu organu, osebi pripravljenost za kako dejanje, sodelovanje: priglašati otroke za izlet; priglašati se k izpitom / mnogi so se priglašali med prostovoljce / priglašati se k besedi 2. knjiž. javljati, prijavljati: priglašati zborovanja / priglašati odsotnost v določenem roku ♪
  25.      priglaševáti  -újem nedov. (á ȗ) sporočati pristojnemu organu, osebi pripravljenost za kako dejanje, sodelovanje: priglaševati otroke za izlet; nekateri se že priglašujejo k izpitom / priglaševati se k besedi ♪

   31.053 31.078 31.103 31.128 31.153 31.178 31.203 31.228 31.253 31.278  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA