Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
za (31.103-31.127)
- pricvèsti tudi pricvestì -cvetèm, in pricvêsti -cvêtem [-cvǝ- in -cve-] dov., pricvèl pricvelà in pricvêla in pricvetèl pricvetlà in pricvêtel pricvêtla (ǝ̀ ȉ ȅ; é) ekspr., navadno sedanji čas cvetoč se pojaviti: rože pricvetejo spomladi prav do hiše ● šalj. tako slabe čevlje je imel, da so mu na enem mestu nogavice pricvele na dan se pokazale ♪
- pricvíliti -im dov., pricvilíla tudi pricvílila (í) cvileč priti: pes je pricvilil v hišo / ekspr.: svinčenke so pricvilile do njih cvileč priletele; tramvaj je pricvilil izza ovinka cvileč pripeljal ♪
- príča -e ž (í) 1. oseba, ki na sodišču pove, kar ve o kom, čem: priče ga obtožujejo; zapriseči pričo; zaslišati priče; soočiti obdolženca s pričami; nezanesljiva, pristranska priča; opirati se na izjave, navedbe prič; stranka in priče; biti, nastopiti na razpravi kot priča / obremenilna priča 2. kdor je navzoč ob kakem dogodku z namenom, da potrdi njegovo veljavnost: poklicati, prositi koga za pričo; narediti oporoko pred pričami; podpisati se kot priča / biti za pričo pri poroki / oporočna priča; (poročna) priča 3. kdor je navzoč ob kakem dogodku: priče so pripovedovale, kar so videle; v tej samoti se ni bilo bati nobene priče; imeti priče in dokaze; ekspr. po besedah še živih prič se je to res zgodilo / vi vsi ste priča, priče, za pričo, da sem mu denar
vrnil vi vsi vidite; vi vsi lahko potrdite; biti priča nesreče biti navzoč pri nesreči, videti jo; nehote je bil priča njunemu pogovoru ga je slišal, bil navzoč pri njem; v svojem poklicu je bila priča mnogim družinskim tragedijam je lahko opazovala, spoznala mnoge družinske tragedije 4. s prilastkom izraz, znamenje česa: knjiga je zanimiva priča razburkane dobe; s tem gradom so porušili zadnjo pričo preteklosti; ekspr. barake, živa priča revščine / tvoja pisma so nam priča, da še nisi pozabil na dom dokaz // kdor kaj potrjuje z življenjem, ravnanjem: biti priča resnice 5. zastar. zgodba, pripoved: spomnil se je očetove priče / verjeti babjim pričam čenčam 6. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi pri priči brez odlašanja, takoj: pri priči se je lotil dela, začel pomagati / pri priči se je streznil / pri tej priči moraš iti takoj (zdaj);
pri tisti priči se je vrnil takoj (tedaj) ● publ. že imena igralcev zagotavljajo, da bomo priča odlični predstavi da bo predstava odlična; ekspr. bog mi je priča, da ne lažem izraža podkrepitev trditve; biti nema priča česa biti navzoč pri kakem dogajanju, ne da bi sodeloval; brez priče, brez prič govoriti s kom brez prič ne da bi bil še kdo navzoč; ekspr. brez vsake priče se je hotel posloviti od doma ne da bi ga kdo videl, opazil; ekspr. se bova že srečala brez prič na samem; objel jo je v pričo ljudi vpričo ◊ jur. identitetna priča s katero se doseže identiteta; kriva priča; rel. Jehovina priča pripadnik verske sekte, ki Kristusa ne priznava za boga, ampak le za najvišje bitje; prim. pričo ♪
- pričákati -am dov., pričákajte in pričakájte; pričákala in pričakála (á ȃ) 1. s čakanjem priti do česa, doseči kaj: odgovora ni pričakal; končno so pričakali prevod te pesnitve / po dolgem čakanju so le pričakali natakarja 2. ostati na kakem mestu do prihoda koga: goste so pričakali pred hišo; pričakati koga na letališču; slovesno pričakati / pričakala ga je z nasmehom sprejela // ostati na kakem mestu s sovražnim namenom do prihoda koga: pričakal ga je in ustrelil; pričakati sovražnika v zasedi / oče ga je pričakal s šibo 3. prebiti, preživeti čas do nastopa česa: pričakati začetek šolskega leta; ekspr. tako se je veselila izleta, da kar ni mogla pričakati jutra / novo leto je pričakal v veseli družbi ● star. ni pričakal svojega jubileja dočakal; ekspr. premišljevala je, s čim naj pričaka svojo lačno družino s čim naj ji postreže ob
prihodu; knjiž., redko pričakal je, da je nehal vpiti, nato mu je odgovoril počakal; ekspr. življenje je ni ravno prijazno pričakalo imela je težko življenje pričákan -a -o: težko pričakano leto osvoboditve ♪
- pričakoválec -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) kdor kaj pričakuje: pričakovalec dediščine; podražitev je prizadela zlasti pričakovalce stanovanj ♪
- pričakoválen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na pričakovanje: pričakovalna nervoza, tesnoba / pričakovalni čas ♪
- pričakovánec -nca m (á) kdor je pričakovan: pričakovanca sta se končno le prikazala na vratih postajnega poslopja ♪
- pričakovánje -a s (ȃ) 1. glagolnik od pričakovati: dolgo pričakovanje ga je utrudilo / pričakovanje napada jih vznemirja / pisar. v pričakovanju vašega odgovora vas tovariško pozdravljamo 2. duševno stanje, v katerem se kdo, kaj pričakuje: pričakovanje se stopnjuje; njen obraz je izražal pričakovanje; biti poln pričakovanja; napeto, nemirno, veselo pričakovanje; trenutki pričakovanja / v pričakovanju je čas hitro tekel; živeti v pričakovanju 3. kar se pričakuje: njihovo pričakovanje se je uresničilo / na koncertu je izpolnil vsa pričakovanja / publ. turistični promet je avgusta zaostajal za pričakovanji / po pričakovanju so zmagali domačini ● publ. kongres je izpolnil, presegel vsa pričakovanja uspeh kongresa je bil zelo velik; ekspr. akcija je potekla proti (vsemu) pričakovanju je bila zelo uspešna; ekspr.
predstava je uspela nad vse pričakovanje zelo, izredno; ekspr. s pričakovanjem gledajo v prihodnost z upanjem; ekspr. njegova žena je v (veselem) pričakovanju je noseča, bo rodila ♪
- pričakováti -újem nedov. (á ȗ) 1. živeti, računajoč a) da kdo, kaj pride: prišla je, ko je niso več pričakovali; nestrpno pričakovati pismo; otroci so željno pričakovali očeta / v uradu so ga stranke že pričakovale čakale; dve uri ga je pričakoval na postaji / kot vljudnostna fraza obiščite nas, pričakujemo vas; pren., ekspr. pojdimo hitro, gore nas že pričakujejo b) da se bo kaj zgodilo: te dni pričakujejo napad; za svoje delo pričakuje pohvalo; od njega ne pričakuj sočutja / ne pričakuj tuje pomoči ne zanašaj se, ne računaj nanjo // navadno s prislovnim določilom biti v posebnem čustvenem razpoloženju zaradi stvari, ki se bo zgodila: dijaki z veseljem pričakujejo maturantski ples; v strahu pričakuje, kaj bo; težko pričakuje pomlad / napeto pričakovati konec filma 2. na osnovi določenih
dogodkov, pojavov biti prepričan o čem: pričakoval je drugačen razplet zgodbe; pričakovati uspeh; pričakujejo, da bodo letos izpolnili načrt; zgodilo se je, kakor je pričakoval / pričakovali so, da se bo jezil, pa se ni mislili so 3. ekspr. biti pripravljen, gotov za koga: hotel je obnovljen in pričakuje goste / tam ga pričakuje sreča tam bo srečen ● ekspr. česa takega od tebe nisem pričakoval ti nisem prisojal; ekspr. pričakuje otroka je noseča, bo rodila; ekspr. preveč so pričakovali od njega precenjevali so ga pričakováje star.: ne pričakovaje odgovora, je nadaljeval pričakujóč -a -e: pričakujoč darilo, je iztegnil roko; opazil je njen pričakujoči pogled; prisl.: pričakujoče ga je pogledala pričakován -a -o: težko pričakovan dan; dolgo pričakovana svoboda; sam.: pričakovano se ni zgodilo ♪
- príčanje -a s (ȋ) glagolnik od pričati: pričanje o dogodku, stvari / obtožili so ga zaradi krivega pričanja ♪
- pričárati -am dov. (ȃ) 1. po ljudskem verovanju s čaranjem priti do česa: iz zemlje je pričaral zaklad / če bi mogel, bi ga ta trenutek pričaral sem; nenadoma je stopil v hišo, kot bi ga pričaral 2. ekspr. priklicati, ustvariti: zelena barva bazena pričara iluzijo zelenice v puščavi; zakril si je oči in si skušal pričarati njeno podobo ∙ domišljija mu je pričarala pred oči ljubljeni kraj v domišljiji je videl pričáran -a -o: pričarane podobe, sanje ♪
- príčati -am nedov. (ȋ ȋ) 1. pripovedovati na sodišču, kar se ve o kom, čem: nihče ni hotel pričati, čeprav so videli nesrečo; moral bo pričati; ožjim sorodnikom ni treba pričati; pričati proti komu; pričati za koga, zoper koga / pričati za prijateljevo nedolžnost ♦ jur. krivo pričati 2. nav. 3. os. biti izraz, znamenje česa: urejena kmetija priča o dobrem gospodarjenju; pohištvo v sobi je pričalo o preprostem okusu / bledica na njenem obrazu priča, da ni zdrava; pisani gozdovi pričajo, da je prišla jesen // star. izpovedovati, izražati: pričati ljubezen do dekleta; v pesmih priča njegovo čast in slavo ∙ knjiž. pričati resnico z življenjem, ravnanjem jo potrjevati 3. zastar. govoriti, pripovedovati: o tem so mi pričali prijatelji; kakor se priča, so bili ti kraji že zgodaj naseljeni / o tem
dogodku pričajo zgodovinske knjige ♪
- pričêliti -im in pričelíti -čélim dov. (é; ȋ ẹ́) les. prižagati les pravokotno na vzdolžno os ali prižagati ga na določeno dolžino: pričeliti hlode ♪
- príčen -čna -o prid. (ȋ) nar. svež: prično jajce / pričen sneg je zabrisal vse sledove nov, nedavno zapadel ♪
- pričénjati -am nedov. (ẹ̑) začenjati: pričenjati boj; pričenjati zidati hišo; delo se že pričenja; pričenja se pomlad / za vasjo se pričenja gozd / neustalj. predstave pričenjajo ob osmih se začenjajo pričenjajóč -a -e: pričenjajoča se doba ♪
- pričesáti -čéšem dov., pričêši pričešíte; pričêsal (á ẹ́) knjiž., redko počesati: lepo so jo pričesali pričesán -a -o: pričesani zalizci ♪
- pričétek -tka m (ẹ̑) začetek: pričetek pouka, predstave / pričetki moderne glasbe / tako je bilo že od pričetka; v pričetku se je počutil osamljenega ♪
- pričéti -čnèm dov., pričél; nam. pričét in pričèt (ẹ́ ȅ) začeti: odprl je knjigo in pričel brati; pričelo jo je skrbeti, ker se predolgo niso vrnili / delo se prične zgodaj; tekmovanje se prične v sredo; zima se je že pričela / pričeti košnjo / srečanje so pričeli s prijaznim pogovorom, nehali pa s prepirom / brezoseb. pričelo je deževati / elipt. ko se je hrup polegel, je govornik spet pričel začel govoriti / neustalj. predstava prične ob petih se začne pričénši zastar.: predelali so vso literarno zgodovino, pričenši s protestantizmom / pričenši z novim letom se je najemnina zvišala pričét -a -o: pričeto sliko je dokončal šele po več letih ♪
- pričevánje -a s (ȃ) 1. glagolnik od pričevati: oprostili so ga pričevanja // kar kdo pove kot priča na sodišču: izpodbiti pričevanje; neoporečno, nepristransko pričevanje ♦ jur. krivo pričevanje // kar kdo pove kot priča, poznavalec česa: izpovedi in pričevanja sodobnikov; pričevanja o pisateljevem otroštvu 2. kar kaj kaže, osvetljuje: ta knjiga je pomembno pričevanje o življenju naših ljudi; pisana pričevanja o domačem gledališču / za to nimamo zanesljivih pričevanj dokazov ♪
- pričeváti -újem nedov. (á ȗ) pričati: pričevati proti komu, za koga / knjiž. krajevno ime pričuje, da je naselbina predslovanska; gospodarska poslopja pričujejo, da je tu blaginja ♦ rel. pričevati za Kristusa z življenjem, ravnanjem potrjevati njegov nauk ♪
- príčkanje -a s (ȋ) glagolnik od pričkati se: zaplesti se v pričkanje; dolgo, glasno pričkanje; pričkanje med strankami / dobiti kaj brez pričkanja ♪
- príčkati se -am se nedov. (ȋ) medsebojno izražati nesoglasje z izjavami, mnenjem drugega, navadno ne preveč ostro: o tem se ne bomo pričkali; zaradi otrok so se pogosto pričkali; ekspr. kar naprej sta se pričkala / z njim se ni vredno pričkati / ekspr. v časopisu se pričkati polemizirati ♪
- pričŕniti -im in pričrníti -ím dov., pričŕnil (ŕ; ȋ í) nar. dolenjsko povedati kaj slabega o kom, zatožiti koga; očrniti: nekdo nas je pričrnil ♪
- pričujóč tudi pričujòč -óča -e prid. (ọ̄ ọ́; ȍ ọ́) 1. ki je v določenem času na določenem mestu; navzoč: med pričujočimi fanti ni bilo mlinarjevega sina; žal mu je bilo, da ni bil pričujoč // publ., s prislovnim določilom ki je, obstaja kje: ta problem je še vedno pričujoč; povsod pričujoča želja po napredku ∙ publ. ta misel je pričujoča v vsem pisateljevem delu se kaže; ekspr. policija je bila povsod pričujoča je vse nadzirala 2. publ. pravkar omenjen, ta: pričujoči zbor bo razpravljal tudi o tem; pričujoča knjiga, zbirka; avtor pričujočega dela; sam.: pričujoči so ob tem prizoru onemeli; seznanil ga je s pričujočimi ♪
- pričujóčnost -i ž (ọ́) knjiž. navzočnost: moti jih njegova pričujočnost; ni se zavedal očetove pričujočnosti / v pričujočnosti neznanca ni mogel govoriti ∙ knjiž. pričujočnost duha prisebnost ♪
30.978 31.003 31.028 31.053 31.078 31.103 31.128 31.153 31.178 31.203