Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

za (2.976-3.000)



  1.      zavojeválec  -lca [c] m () knjiž. osvajalec: fašistični zavojevalci; boj proti zavojevalcem / zavojevalec vrhov / zavojevalec ženskih src
  2.      zavojeválen  -lna -o prid. () knjiž. osvajalen: zavojevalni načrt; zavojevalna politika / zavojevalne vojne / zavojevalne čete
  3.      zavojeválski  -a -o [s tudi ls] prid. () knjiž. osvajalski: zavojevalska vojska / zavojevalska politika
  4.      zavojevánje  -a s () knjiž. osvojitev: zavojevanje novih dežel / zavojevanje ljudstev
  5.      zavojevátelj  -a m () star. osvajalec: oboroženi zavojevatelji / ljubezenski zavojevatelj
  6.      zavojeváti  -újem dov.) knjiž. osvojiti: zavojevati sosednje dežele / zavojevati druge narode / pianist je s svojo igro zavojeval občinstvo / zavojevati dekle ● knjiž., ekspr. zavojevati bogat plen pridobiti si ga pri osvajanju; publ. zavojevati trg začeti prodajati na njem zavojeván -a -o: zavojevane dežele
  7.      zavojíca  tudi zavójica -e ž (í; ọ̑) 1. knjiž., redko spirala: narisati zavojico / dim se v zavojicah dviga 2. zastar. zavoj, ovinek: zavojica reke
  8.      zavojít  -a -o prid. () 1. knjiž., redko spiralast: zavojite stopnice 2. zastar. ovinkast, vijugast: zavojita reka
  9.      zavójka  -e ž (ọ̑) knjiž. zavita, vijugasta oblika, črta: ornament z zavojkami / zavojka črke / reka se vije v zavojkah po dolini vijugah
  10.      zavójkast  -a -o prid. (ọ̑) knjiž. ki ima zavito, vijugasto obliko: zavojkasta črta; težko berljiva zavojkasta pisava
  11.      zavójnat  -a -o prid. (ọ̑) ki ima veliko zavojev, ovinkov: ravne in zavojnate črte / zavojnate stopnice
  12.      zavójnica  -e ž (ọ̑) zastar. spirala: narisati zavojnico / dvigati, vzpenjati se v zavojnici ● knjiž., redko zavojnice na oknu rolete, navojnice
  13.      zavojnína  -e ž () knjiž. kar se rabi za zavijanje, zaščito blaga ali izdelkov; embalaža: zaviti maslo v primerno zavojnino; zaboji in druga zavojnina
  14.      zavójščiti  -im dov. (ọ̄ ọ̑) star. osvojiti: zavojščiti mesto, pokrajino / dekle ga je zavojščilo ● zastar. zavojščiti na koga napasti ga z vojsko
  15.      zavolj  predl., star., z rodilnikom zaradi: zavolj njega je pustila šolo; opomnili so ga zavolj slabega vedenja / v vezniški rabi stanovanja nista dobila. Zavolj tega sta se pritožila zato
  16.      zavóljo  predl. (ọ̄) z rodilnikom zaradi: roke se mu tresejo zavoljo bolezni / bilo mu je žal zavoljo dekleta / v gostilno zahaja zavoljo lepe natakarice / v prislovni rabi to je rekel zavoljo lepšega / zavoljo mene lahko opravlja to delo / v vezniški rabi bilo jo je strah. Zavoljo tega ni mogla spati zato
  17.      zavónjati  -am dov. (ọ̑) 1. zadišati: vrtnice so zavonjale / brezoseb. zavonjalo je po kadilu 2. preh. zaznati vonj: zavonjati cvetje / knjiž. konj je zavonjal gospodarja zavohal
  18.      zavòr  -ôra m ( ó) star. 1. zavrtje: zavor voza 2. zavora: po klancu navzdol zavor pridržuje voz
  19.      zavóra  -e ž (ọ̑) 1. priprava, mehanizem za zaviranje česa, zlasti vozila: zavore delujejo, žarg. primejo; ekspr. zavore so zacvilile; preizkusiti zavoro; zavreti z zavoro; zavore kolesa; zavore pri avtomobilu; pedal, ročica zavore / potegniti zavoro ročico zavore; pritisniti na zavoro na pedal zavore / nožna, ročna zavora; sprednje, zadnje zavore 2. nav. ekspr., navadno s prilastkom kar kak pojav, dogajanje zavira, omejuje: pri odločanju o izvozu deluje več zavor; zavore kulturnega življenja / košarkar je sčasoma postal zavora soigralcem 3. nav. mn. kar preprečuje, da kdo dela, se ravna po trenutnih vzgibih, željah: pod vplivom alkohola so zavore v njem popustile; osvoboditi se zavor in razdvojenosti / čustvene, duševne zavore; estetske, socialne zavore / o svojem razmerju z njim je pripovedovala brez zavor ● star. odvaliti zavoro s ceste oviroavt. bobnasta, čeljustna, kolutna zavora; tračna zavora ki jo sestavljata zavorni boben ali zavorni kolut in zavorni trak; rib. zavora ribiškega kolesca naprava za zaviranje, uravnavanje odvijanja ribiške vrvice pri utrujanju ribe; strojn. hidravlična zavora; teh. elektromagnetna, mehanična, zračna zavora; žel. avtomatska zračna zavora ki deluje avtomatsko, če pride do pretrga zračnega voda; zasilna zavora avtomatska zračna zavora, ki jo v sili, nevarnosti sproži potnik, železniški delavec s potegom ročice
  20.      zavóren 1 -rna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na zavoro: zavorni pedal, vzvod / zavorne ploščice ploščice zavore, ki ob zaviranju neposredno pritiskajo na kolo, kolut; zavorna veriga veriga, s katero se zaradi zaviranja prepreči vrtenje kolesa vozaavt. zavorni boben, drog, kolut, trak; zavorne čeljusti; zavorne luči luči na zadnji strani motornega vozila, ki se prižgejo ob pritisku na pedal zavore; strojn. zavorna tekočina hidravlično olje za delovanje hidravličnih zavor; teh. zavorno kolo kolo, na katerega obod pritisne zavorni element; žel. zavorna spojka
  21.      zavóren 2 -rna -o prid. (ọ́) nanašajoč se na zaviranje: zavorni učinek / zavorna sled / zavorni mehanizem; zavorna naprava / zavorna raketa vesoljske ladje zaviralna / publ. zavorni momenti v razvoju gospodarstva zaviralniaer. zavorno padalo zaviralno padalo; avt. zavorna pot razdalja, ki jo prevozi vozilo od začetka zaviranja do takrat, ko se ustavi; žel. zavorni preizkus preizkus zaviranja pri spremembi vlakovne garniture; zavorna cokla cokli podobna priprava za ustavljanje voz pri premikanju; zavorna teža vrednost, ki izraža učinke zaviranja tirnega vozila
  22.      zavóriti  -im dov. (ọ̄) nar. zahodno zavreti: zavoriti voz z verigo
  23.      zavórnica  -e ž (ọ̑) star. 1. zavorna veriga: zavreti kolo voza z zavornico 2. zavora: zavornice zaškripljejo in vlak se ustavi
  24.      zavórnik  -a m (ọ̑) avt. zavorna ploščica: diskasta zavora je sestavljena iz koluta in zavornikov
  25.      zavornják  -a m (á) žel. del zavore, ki ob zaviranju pritiska na kolo lokomotive ali vagona: zavornjaki se tesno prilegajo kolesom; obloga zavornjaka

   2.851 2.876 2.901 2.926 2.951 2.976 3.001 3.026 3.051 3.076  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA