Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

za (29.503-29.527)


  1.      pravdaríja  -e ž (ȋ) star. tožba, tožarjenje: ta pravdarija traja že dalj časa / pravdarija ga ne veseli pravništvo, pravo ♪
  2.      pravdáriti se  -im se nedov. (á ȃ) star. tožiti se, tožariti se: začel se je pravdariti s sosedi ♪
  3.      právdarstvo  -a s (ȃ) 1. slabš. lastnost človeka, ki se (rad) toži, tožari: pohlepnost in pravdarstvo 2. star. odvetništvo: posvetil se je pravdarstvu ♪
  4.      právdati se  -am se nedov. (ȃ) star. 1. tožiti se, tožariti se: pravdati se s sosedom; pravdata se zaradi njive 2. prepirati se, prerekati se: o tem se ne bova pravdala; pravdala sta se, kdo je močnejši ∙ star. pravdati se za oslovo senco prepirati se za oslovo senco ♪
  5.      právden  -dna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na pravdo: pravdni stroški; pravdna zadeva / pravdna stranka / zastar. pravdna palača sodna palača / pravdni postopek sodni postopek, s katerim se rešuje civilnopravni spor pred sodiščem ♪
  6.      právdnik  -a m (ȃ) zastar. pravnik: posvetovati se s pravdniki ♦ jur. državni pravdnik do 1929 javni tožilec ♪
  7.      právdništvo  -a s (ȃ) zastar. pravništvo, pravo: posvetiti se pravdništvu ♦ jur. državno pravdništvo do 1929 javno tožilstvo ♪
  8.      pravdorèk  in pravdorék -éka m (ȅ ẹ́; ẹ̑) zastar. sodba, razsodba, odločitev: čakati na pravdorek sodišča ♪
  9.      právec  -vca m (ȃ) zastar. smer: določiti pravec gibanja ladje / dati nov pravec zunanji politiki; moderni pravci v literaturi ♪
  10.      práveden  -dna -o prid. (ȃ) zastar. pošten, pravičen: bil je praveden mož ♪
  11.      práven  -vna -o prid. (ā) nanašajoč se na pravo: pravni predpisi; spoštovati pravne norme / pravne posledice; pravno-politično vprašanje / pravni termin; pravna zgodovina / pravni študij; pravna fakulteta / pravni akt odločitev oblastnega organa, po kateri se pravno določajo zahtevane pravice, dolžnosti, posledice ◊ jur. pravni interes pravno zaščitena osebna ali premoženjska korist; (pravni) naslednik kdor neposredno po kom drugem pridobi njegovo premoženje ali določene pravice; pravni naslov pravni predpis, dokument, na osnovi katerega se lahko uveljavlja določena pravica; pravni običaj običaj, pri katerem se je zaradi ustaljene rabe uveljavilo pravno prepričanje o njegovi obveznosti; pravni pouk pouk o pravicah in dolžnostih pravnega subjekta; del odločbe o možnem pravnem sredstvu zoper to odločbo; pravni prednik kdor neposredno prenese premoženje ali določene pravice na koga; pravni red skupek vseh pravnih pravil, ki veljajo na določenem ozemlju; pravni spor; pravni subjekt nosilec pravic in dolžnosti; pravna dobrota; pravna moč učinek odločbe, proti kateri ni več pritožbe; pravna oseba pravno priznana skupnost z namenskim premoženjem ali premoženjski sklad kot nosilec pravic in dolžnosti; pravna pomoč pomoč pri uveljavljanju in varstvu zakonitih pravic in koristi občana ali pravne osebe; pravno dejstvo dogodek, ki ima pravne posledice; pravno pravilo pravilo o vedenju in ravnanju ljudi v družbi; pravno razmerje; pravno sredstvo; pravno varstvo varstvo, ki ga uživa posameznik kot stranka pravnega razmerja pred sodiščem ali drugim pravnim organom právno prisl.: pravno določati; pravno izobražen človek; pravno pomembno dejstvo; pravno veljavna odločba; prim. pravnopolitičen ♪
  12.      právi  -a -o prid. (ȃ) 1. ki ima potrebne, zaželene lastnosti, značilnosti: vijaki, ki si jih prinesel, niso pravi, pog. ta pravi; kip je šele na vrtu dobil pravo mesto / to so pravi čevlji za mokre jesenske dni / pravi človek je za to nalogo, saj je pogumen in iznajdljiv; ta družba ni prava za otroke / to je prava beseda zanj: sanjač; ekspr. nobena prava misel mu ni prišla na pamet // ki glede na okoliščine omogoča uresničitev določenega dejanja, namena: izbrali so si pravi trenutek: nikogar ni bilo v hiši / čas, ki si si ga izbral za delo, ni pravi / prišel si ravno na pravi dan, da boš pomagal pri žetvi / vse boste izvedeli ob pravem času, zastar. v pravi čas 2. ki je v skladu a) z resničnostjo, dejstvi: ne vem, če je to pravi naslov; podatke je sporočil prave; informacijo imaš pravo / razlika med pravo in približno vrednostjo b) z določenim ciljem, položajem: povleči pravo potezo; ta smer ni prava, morate se vrniti; pravi in napačen / ni sedel na pravi vlak c) z določenimi predstavami, normami: biti deležen prave vzgoje; njegova politična smer je prava / predstava o tem vprašanju ni prava // ki je tak, kot je v resnici: te besede, ta dejanja kažejo tebe pravega; spoznati pravo naravo, podobo koga / ta podpis ni pravi, ni njegov pristen, izviren 3. ki je isti z mišljenim, zahtevanim: nisi mi prinesel pravih čevljev, poglej še enkrat v omaro / ni vedel, če je mož pravi, zato ga je vprašal 4. ki ima vse bistvene lastnosti, značilnosti: šele tedaj je nastala prava država; ljudske pesmi v tem kraju so prave / pravih dokazov ni bilo, zato so ga izpustili / v njegovih pesmih je malo prave umetnosti / pravi in častni člani; v vasi so le še trije pravi kmetje / pravi element tega pesnika je luč bistven, tipičen 5. ki ima bistvene lastnosti, značilnosti a) glede na nastanek, izvor: povlekel ga je za brado, da bi videl, če je prava; pravi in umeten / rad pije pravi čaj čaj iz listov čajevca; prava kava / pog. boste kozarec cvička, je ta pravi naraven, pristen b) glede na starše, kraj rojstva ali bivanja: on je pravi Ljubljančan / po starših je pravi Čeh c) glede na krvno sorodnost: pravega očeta ni nikoli poznal; prava mati in mačeha / to je njegov pravi brat // pog., v povedni rabi, z nikalnico izraža normalno telesno, duševno stanje: po prometni nesreči dolgo časa ni bil pravi / noga še ni prava, le počivajte / on nikoli ni bil čisto pravi duševno zdrav, uravnovešen 6. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: v nesreči spoznaš pravega prijatelja; pravi sosed ne bi tako ravnal / za pravega alpinista to plezanje ni težavno / bilo je bolj ljubimkanje kot prava ljubezen / on je pravo nasprotje svojega brata / vse, kar je dobil, je njegova prava last / v dar je dobil kolo, pravo (pravcato) kolo / postati narod v pravem pomenu (besede) / ves dan so hodili po mestu brez pravega cilja; pravega dežja že nekaj časa ni bilo obilnega; hiše so stale brez pravega reda; on pri hiši nima prave besede odločilne // omejuje pomen samostalnika, na katerega se veže: ta otrok je že pravi mehanik; saj si že pravi umetnik / pravi mož si postal // izraža podkrepitev trditve: življenje je postalo zanj pravi pekel / to je prava blamaža, katastrofa / njegova soba je pravi hlev / postal je prava gorila 7. pog. izraža omalovaževanje: prava figa bi bila, če bi morali iti peš na postajo / elipt.: prava figa, prava reč, če ima avtomobil; razbil se mi je vrč. Prava škoda ● ekspr. tale fant ima glavo na pravem mestu zna pametno, premišljeno ravnati; ekspr. lotiti se česa na pravem koncu prav; ekspr. zna postaviti stvari na pravi kraj, na pravo mesto zna poiskati ustrezno, primerno rešitev; ekspr. obrnil si se na pravi naslov v tej zadevi ti bom pomagal, ustregel; pog. mož, ta ti je šele ta pravi, ta je še bolj zvit, predrzen, slab, neroden; pog. ona je prava hči svoje matere ima določene, zlasti slabe lastnosti matere v enaki ali še večji meri; ekspr. imej pravo mero bodi zmeren, v ničemer ne pretiravaj; ekspr. spraviti koga na pravo pot prepričati ga, da pošteno živi; ekspr. ves teden ni bil za pravo rabo se ni dobro počutil, ni dosti koristnega naredil; nar. vzhodnoštajersko prava roka desna roka; iron. prava sila ti je bilo to narediti ni ti bilo treba tega narediti; prava stran blaga, usnja stran, ki ima bolj izdelan, lepši videz kot druga stran; prava stran bankovca, kovanca prednja stran; ljubi enega samega iz srca (ta) pravega v ljudskih pesmih iskreno, zelo ga ljubi; ekspr. kjer so pravi ljudje, gre vse prav kjer so pošteni, dobri ljudje; ekspr. znal je poiskati pravo besedo ob pravem času znal je ustrezno, primerno posredovati ◊ anat. prava rebra prvih sedem parov reber, ki se stikajo s prsnico; bot. prava cipresa; prava glavica iz več kot dveh plodnih listov nastali mnogosemenski suhi plod; geom. pravi kot kot, ki meri 90°; prava premica, ravnina premica, ravnina, na kateri so končne, dostopne točke; mat. pravi ulomek ulomek, ki ima števec manjši od imenovalca; tekst. prava svila svila iz kokonov udomačene sviloprejke; zool. prave čebele čebele, ki živijo v velikih organiziranih skupinah, Apidae; prava kareta morska želva z oklepom iz dragocene prosojne roževine, Erethmochelys imbricata; prave uši uši, ki pijejo, sesajo kri sesalcev skozi kožo, Siphunculata; sam.: pog. ni srečala pravega srečala, spoznala moškega, ki bi jo čustveno prevzel, s katerim bi se poročila; toliko časa je čakal, da je nazadnje pričakal pravega; ekspr. hotel ga je ogoljufati, pa ni naletel na pravega ni se mu posrečilo; star. udariti je treba, če ne uboga. Da, prava je ta izraža strinjanje, odobravanje; ekspr. če misliš, da je tvoja prava, naredi po svoje da je prav, kar misliš, trdiš ti; pog. ni pri pravi ne dela pametno, razsodno; ni normalen, duševno zdrav; ekspr. uganil, zadel je pravo; zastar. ali se je za pravo ponesrečil zares, v resnici; zastar. on za pravo ve, da je bilo drugače trdno, dobro; zastar. najditelju po pravem nekaj pripada upravičeno; po običaju, zakonu; star. nekaj se mu ni zdelo po pravem prav, normalno; prim. pravši ♪
  13.      pravíca  -e ž (í) 1. kar je v skladu s človekovimi, družbenimi predstavami, pravili o (moralnih) vrednotah: to, da eni dobijo vse, drugi pa nič, ni pravica; na koncu je vendarle zmagala pravica; zmeraj je branil pravico, se potegoval za pravico; ekspr. bili so lačni, žejni pravice; pravica in krivica / ekspr. iskati, najti pravico / prepričan sem, da se bo pravica izkazala; ekspr. takrat bo zavladala pravica // načela, predpisi, ki določajo, kaj je v skladu s takimi predstavami, pravili: vsak je trdil, da je pravica na njegovi strani; ekspr. s tem dejanjem bo, upam, pravici zadoščeno / ekspr. njihova pravica je neusmiljena, trda; iron. no, zdaj sem spoznal, kaj je vaša pravica 2. navadno s prilastkom kar komu dovoljuje, daje možnost biti, imeti, narediti kaj a) glede na odogovor, pravilo, zakon: odpovedati se kaki pravici; imeti pravico do lastne izbire; jemati si vedno več pravic; pridobiti si pravico sodelovati v prvenstvu; priznati komu kako pravico; posebna pravica; pravno zagotovljena pravica do stanovanja; pravice in dolžnosti / v socialistični Jugoslaviji je tudi slovenščina dobila večje pravice / dedna pravica do podedovanja; demokratične, moralne, pravne, ustavne pravice; glasovalna, volilna pravica; samoupravne pravice; pravica pritožbe, do pritožbe, publ. na pritožbo; pravica iz delovnega razmerja / kot vljudnostna fraza pridržujem si pravico odgovoriti na to vprašanje pozneje / vaše pravice ne sežejo tako daleč, da bi to preprečili pooblastila, pristojnosti b) nav. mn. glede na njegovo vlogo, položaj, lastnost: zagovarjati pravice delavcev; pravice staršev, žensk so se spremenile / človečanske, državljanske pravice; kraj je dobil mestne pravice v 13. stoletju / to je naredil s pravico močnejšega / leta 1934 je začela izhajati Ljudska pravica c) glede na odnos do določenega dejstva sploh: narodu ne more nihče odvzeti pravice, da sam odloča o svoji usodi; vsak človek ima pravico živeti, do življenja, da živi; bojevati se za pravice zatiranih // kar komu pripada glede na dogovor, pravila, zakon: hotel, zahteval je svojo pravico, in ko je plačilo dobil, je odšel; priti do svoje pravice // v povedni rabi kar je komu dovoljeno glede na določeno pravilo, vlogo, odnos: to je stara fantovska pravica; voliti je pravica vsakega polnoletnega državljana; odločanje je pravica komandanta / ekspr.: uporaba te poti je nenapisana pravica vseh; govoriti resnico je naša sveta pravica / ekspr. veselost, biti drzen je pravica mladosti 3. ekspr. oblast, sodišče: pravica je bila mnenja, da osumljeni ni prišteven; vlomilca je pravica zasačila pri vlomu / biti na begu pred pravico / pasti v roke pravice biti ujet, aretiran 4. star. dokument, listina: predložiti pravico; še enkrat je prebral pravico do parcele 5. zastar. pravo: študirati pravico / doktor vseh pravic doktor civilnega in cerkvenega prava 6. v prislovni rabi, v zvezi po pravici izraža skladnost z moralnimi normami, priznanimi načeli: da bo po pravici, ti vrnem tudi to; vse je šlo po pravici // izraža utemeljenost, upravičenost: po pravici ga imajo za nasilneža; če je to res, so ga po pravici zaprli / ko se je ozrl, je onemel. In to po pravici // izraža skladnost z določenim dejstvom, resnico: povej po pravici, sicer se ti bo slabo godilo / da vam povem po pravici, sit sem že vsega tega odkrito ● star. pravica se je nekdaj pisala drugače nekdaj se je ravnalo, postopalo drugače; nekdaj so veljali drugačni zakoni, pravila; ekspr. pravici je zadoščeno kazen je izvršena; star. v tem mestu je sedem let branil pravico bil, služboval kot odvetnik; ekspr. kdo ti je dal pravico tako govoriti ne smeš, ne dovoljujem ti tako govoriti; dati komu pravico, da se sam odloči dovoliti, omogočiti mu; ekspr. kralj je precej samovoljno delil pravico sodil, razsojal; pesnik ima pravico preoblikovati zgodovinske dogodke sme; ekspr. misli, da ima pravico v zakupu da ima, dela zmeraj prav; da lahko samo on razsoja, kaj je prav; ekspr. rad išče pravico po sodiščih rad se toži; ekspr. izročiti koga pravici vložiti tožbo proti njemu; ekspr. jemati si pravico sam kaznovati koga, maščevati se komu za storjeno dejanje, ne da bi se skušalo to doseči po legalni, pravni poti; redko jemljem si pravico, da opozorim na nekaj napak dovoljujem si opozoriti; po pravici je mislil, da bodo otroci že doma popolnoma upravičeno; star. mislim, da je on v pravici da ima on prav; ekspr. sprl se je s pravico in zbežal v tujino prišel je v nasprotje z zakoni, predpisi; ekspr. ni se strinjal s pravico, ki mu jo je bilo sodišče odmerilo s kaznijo; ekspr. slovenščina ima tudi na avstrijskem Koroškem domovinsko pravico je zgodovinsko upravičena, utemeljena; publ. to zahtevate s polno pravico popolnoma upravičeno; vznes. hiša pravice sodišče; ekspr. vladala je pravica pesti oblast je imel, kdor je bil močnejši, brezobzirnejši; ekspr. roka pravice v te kraje ne seže oblast tu ne more uveljaviti svoje volje; ekspr. varuh pravice sodnik, miličnik; kdor ima moč, ima tudi pravico kdor ima oblast, je lahko samovoljen; preg. kjer nič ni, še cesar pravico izgubi kjer nič ni, ni kaj vzeti ◊ jur. pravica miruje, zastara; avtorske pravice po mednarodnih predpisih določeno avtorjevo lastništvo pravic; človekove pravice ki pripadajo človeku neglede na raso, jezik, versko ali politično pripadnost; osnovne človekove pravice človekove pravice, ki so zagotovljene z ustavo; domovinska pravica do 1945 pristojnost v določeno občino; lastninska pravica pravno priznana pravica do stvari in vseh koristi, ki jih ta daje; odkupna pravica izgovorjena pravica prodajalca, da sme prodani predmet znova kupiti; izgubiti politične pravice izgubiti pravice, ki dajejo občanu možnost sodelovati v družbenopolitičnem življenju in pri izvrševanju javne oblasti; posvetovalna pravica pravica sodelovati pri določenem posvetovanju brez pravice odločanja; aktivna, pasivna volilna pravica; jur., zgod. pravica pesti v srednjem veku pravica plemstva, da uveljavi svoje pravne zahteve tudi s silo, orožjem; šol. šola s pravico javnosti nekdaj privatna šola z enako veljavnostjo kot državna; zgod. fevdna pravica pravica podeljevanja fevdov; pravica prve noči v fevdalizmu domnevna pravica zemljiškega gospoda, da preživi z nevesto svojega podložnika njeno poročno noč ♪
  14.      pravicoljúbnost  -i ž (ú) lastnost pravicoljubnega človeka: s tem je ponovno dokazal svojo pravicoljubnost // ljubezen do pravice: pravicoljubnost je zmagala / narediti kaj iz pravicoljubnosti ♪
  15.      pravíčen  -čna -o prid., pravíčnejši (ȋ) 1. ki ravna v skladu z določenimi normami, priznanimi načeli: pravičen človek; do sosedov je pravičen; bila je pravična: vsem je dala primerno plačilo // ki pri presojanju, vrednotenju upošteva resnico, dejstva in ravna v skladu z moralnimi in drugimi priznanimi načeli: pravičen kritik, sodnik, učitelj; pravičen in krivičen / biti filmu pravičen; pravičen do zgodovine 2. nav. ekspr. ki je v skladu z resnico, dejstvi ter moralnimi in drugimi priznanimi načeli, pravili: dobiti pravično odškodnino; ta kazen, ocena je pravična / graditi nov, pravičen svet; njihova stvar je pravična; to ni pravično / obrambna vojna je pravična ● star. ob taki surovosti ga je popadla pravična jeza pokazal je upravičeno ogorčenje, odpor; preg. en krivičen vinar deset pravičnih sne zaradi krivično pridobljenega denarja, premoženja še veliko pravično pridobljenega ne prinaša sreče, koristi pravíčno prisl.: pravično soditi, živeti; biti pravično kaznovan; sam.: pravičnega vsi spoštujejo; beseda, dejanje pravičnega; ekspr. spati spanje pravičnega mirno, trdno spati ♪
  16.      pravíčnik  -a m (ȋ) ekspr. pravičen človek: imeli so ga za pravičnika; pravičniki in krivičniki ∙ knjiž., ekspr. on je še spal spanje pravičnika mirno, trdno spal ♪
  17.      pravíčniški  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na pravičnike: pravičniško ravnanje / pravičniška jeza ♪
  18.      pravíčnost  -i ž (ȋ) lastnost, značilnost pravičnega človeka: vsi so mu priznavali pravičnost / v svoji pravičnosti je želel narediti tudi to / pravičnost kazni, zakona / braniti, zahtevati pravičnost; imeti čut za pravičnost / zavladala sta mir in pravičnost ♪
  19.      pravílen  -lna -o prid., pravílnejši (ȋ) 1. ki je v skladu a) z resničnostjo, dejstvi: odgovor, rezultat je pravilen; pravilna domneva, razlaga; pravilen in napačen / postavil je pravilno diagnozo b) z določenim pravilom, normo: pravilen potek obravnave; ta oblika besede ni pravilna; logično, slovnično pravilen / pravilna rešitev križanke / ekspr. pravilno šumenje dežja enakomerno c) z določenim ciljem, položajem: pravilna poteza; njegovo ravnanje ni pravilno / pravilna nastavitev aparata // ki je v skladu z zahtevami, normami določenega okolja, časa: zmeraj se je držal pravilne politične smeri / o zadevi ima pravilno mnenje 2. ki je v skladu z normalnimi telesnimi lastnostmi: pravilen razvoj organa; pravilno zraščanje zlomljene kosti / opozarjati učence na pravilno držo, hojo / zastar. duševno in telesno pravilen otrok normalen, zdrav 3. nav. ekspr. sorazmeren, skladen: človek pravilnega obraza; njegov nos je pravilen 4. nav. ekspr. raven in enakomerno širok: njive so bile podolgovate in pravilne ● star. dva, tri vrčke piva je bila zanj pravilna mera primerna, ustrezna; star. to ni z onim v nobeni pravilni zvezi pravi, resnični ◊ agr. pravilna poševna palmeta palmeta s tremi pari ogrodnih vej v različnih višinah; geom. pravilni mnogokotnik mnogokotnik z enakimi stranicami in enakimi notranjimi koti; pravilni ogel ogel, ki ima enake kote med sosednjima robovoma in enake kote med sosednjima ploskvama; pravilno oglato telo oglato telo s skladnimi pravilnimi ogli, omejeno s skladnimi pravilnimi mnogokotniki; les. pravilna žagana ploskev žagana ploskev, ki je gladka, ravna in brez grč, napak pravílno 1. prislov od pravilen: pravilno odgovoriti; zna pravilno pisati; otrok se razvija pravilno; pravilno oblikovan; formalno pravilno / elipt.: on je nekoliko boljši, ali pravilneje: manj zanikrn; kot pojasnilo to so odkrili leta 1904 (pravilno: 1905) 2. v povedni rabi izraža, da je dejanje ali stanje v skladu z določenim pravilom, normo: po mojem ni pravilno, da puščaš otroka samega / elipt. pravilno, ga je pohvalil vodja ♪
  20.      pravílnik  -a m (ȋ) pravila, določila, ki podrobneje urejajo delovanje delovne enote, odnose v njej: imeti, sestaviti pravilnik; uskladiti pravilnik s statutom; pravilnik društva; besedilo, člen pravilnika / sprejeti pravilnik / tekmovalni pravilnik; pravilnik o nagrajevanju, delovnih razmerjih ♦ jur. pravni akt, ki razčlenjuje določila zakona, splošnega akta ♪
  21.      pravílo  -a s (í) 1. kar določa, kakšno sme, mora biti kako ravnanje, vedenje, mišljenje: držati se pravil; kršiti, upoštevati pravila; neveljavno, zastarelo pravilo; ekspr. železno pravilo / delati, ravnati proti pravilom, po pravilih, v skladu s pravili / moralna pravila načela; pravila o lepem vedenju // navadno s prilastkom kar določa, kakšno sme, mora biti kaj sploh: estetska pravila; pravila higiene; pravila za pisanje prošenj / družabna pravila; prometna, slovnična pravila 2. kar določa obvezne pogoje in obvezen način poteka česa: igralna, tekmovalna pravila; pravila košarke // nav. mn. kar določa značilnosti, delovanje, namen česa: pravila društva, organizacije / predložiti pravila v potrditev // navadno s prilastkom kar določa, je značilno za kaj sploh: to je osnovno pravilo znanosti; njegovo življenjsko pravilo je potrpežljivost / po katerem pravilu ste izbirali avtorje zbornika merilu, kriteriju 3. ekspr., v povedni rabi izraža, da se kaj ujema, je v skladu s splošnim, navadnim: čudaki so med prebivalci te vasi prej pravilo kot izjema; zamuda je pri tem vlaku že kar pravilo 4. v prislovni rabi, v zvezi po pravilu izraža ponavljanje, skladno z določenim pravilom: dovoljenje so skoraj po pravilu dobile le ženske // knjiž. ponavadi, večinoma: odločni in vztrajni po pravilu uspejo; po pravilu so edinci bolj sebični 5. ekspr., v prislovni rabi, navadno v zvezi po vseh pravilih izraža, da je kaj tako, kot se pričakuje, zahteva: šotor je bil postavljen po vseh pravilih; pozdravil je po vseh pravilih etikete / po vseh pravilih bi moral pasti, pa se je obdržal na nogah ● ekspr. obisk muzeja je za turiste nenapisano pravilo ki se je uveljavilo z navado; preg. izjema potrjuje pravilo potrjuje smiselnost njegovega obstoja ◊ avt. desno pravilo po katerem ima voznik na skrajni desni prednost; elektr. pravilo desne roke s katerim se določa smer inducirane napetosti; filoz. zlato pravilo (moralnega vedenja) po Kantu po katerem naj človek ne stori drugim, kar ne želi, da drugi storijo njemu; jur. pravno pravilo o vedenju in ravnanju ljudi v družbi ♪
  22.      pravíloma  prisl. (ȋ) izraža ponavljanje, skladno z določenim pravilom: po drugi stopici je praviloma zareza // knjiž. ponavadi, večinoma: v partizanskem vojskovanju praviloma ni fronte ne zaledja; sodišče odloča praviloma na podlagi obravnave ♪
  23.      práviti  -im nedov. in dov. (á ȃ) 1. delati, da kdo kaj izve, se s čim seznani a) z govorjenjem: praviti novice; kdo ti je pravil o tem; tega ni treba okrog, pog. naprej praviti / poslušajte, kaj vam pravim: najbolje bo, da takoj odidemo / komu kaj na uho praviti / praviti si šale, zgodbe pripovedovati / ekspr. take je pravil, da so se vsi smejali b) z jezikovnimi sredstvi: v zadnjem pismu je nekaj pravil o nesreči c) s čim sploh: z gibi, očmi ji je pravil, naj zbeži; to mi je pravil s prsti, ker je gluhonem 2. v sedanjem času izraziti misel a) z govorjenjem: mož prikima in pravi: Da, jutri / na to ne pravi nič, samo pogleda ga / v ljudskih pesmih tako ji pravi, govori / sam pri sebi pravi: prav imate / kaj praviš? Nisem dobro razumel b) z jezikovnimi sredstvi: avtor pravi na koncu članka, da se bo spor mogoče še uredil po mirni poti; pisec pravi dalje, da bo to odkritje močno pospešilo gospodarski razvoj / kako že pravi naš pesnik / časopis pravi, da vode upadajo; legenda pravi, da sta iz njunih grobov zrasli vrtnici // nav. 3. os. biti zunanji izraz, znamenje česa: prah na pohištvu pravi, da že dolgo ni bilo nikogar tu; sonce mu pravi, da se bliža čas kosila; številke pravijo, da imamo izgubo / ekspr. ogledalo mu pravi, da se je postaral 3. nav. ekspr. trditi, izjavljati: če on pravi, bo že res; ali po vsem tem še praviš, da se motim / statistiki pravijo, da število nesreč narašča / rad sem jo imel, ne pravim, da ne ne tajim 4. govoriti, pripovedovati: pesem je pravil na pamet; rada jim pravi pravljice // nav. 3. os. izraža negotovost trditve, kot jo določa dopolnilo: pravijo, da je bolan, pa ne vem / ekspr., z oslabljenim pomenom slišal sem praviti, da gre v drugo službo // nav. 3. os. izraža sklicevanje na splošno sprejeto, priznano mišljenje, mnenje: vsak človek, pravijo, je vreden spoštovanja; pravijo, da pogosto uživanje zdravil ni dobro 5. biti nosilec kake vsebine, kot jo izraža sobesedilo: kako že pravi pregovor; dobro preberi, kaj pravi tretja točka dopisa / ta teorija pravi drugače 6. označevati določen predmet, pojav z besedo, izrazom, kot ga izraža dopolnilo: v Beli krajini pravijo koruzi debelača; kako se pravi temu po nemško / ob teh besedah je, kot pravimo, vzkipel // uporabljati namesto določenega imena drugačno ime, vzdevek: ime mu je Jože, pravijo mu pa Dolgolasec / po domače mu pravijo Krjakov, piše se pa Pajk / nar. France mi pravijo, pišem se pa Bučar France mi je ime 7. ekspr. dajati, povzročati glas, zvok, kot ga nakazuje dopolnilo: s coklami pravi cok, cok; zvon pravi bim bam; krava pravi mu 8. v medmetni rabi, navadno v zvezi pravim ti, vam izraža a) trdno prepričanost: vse boš dobil nazaj, ti pravim / lastno mater bi prodal, če vam pravim b) opozorilo, svarilo: pravim ti, še enkrat dobro premisli / kaj ti pravim, hitro se skrij // poudarja povedano: kakšna lepa polja so to, ti pravim; bilo je hudo, ti pravim; le jej, če ti pravim // uvaja določeno spoznanje, pravilo: saj pravim, čim večji revež je človek, tem bolj ga tepe nesreča // v zvezi kaj praviš izraža dvom, vprašanje: kaj praviš, ali se bo pozdravil; kaj praviš, ali bi šli ● ekspr. saj ni da bi (človek) pravil ni potrebno, ni vredno praviti; ekspr. pravi to komu drugemu tega ti ne verjamem; ekspr. meni ni treba tega praviti stvar že poznam; ekspr. ti boš to meni pravil, ko še nič naredil nisi ne moreš me učiti, kaj je prav, bolje; nimaš (moralne) pravice, da bi mi kaj očital; ekspr. nekaj mi pravi, da se ne bo dobro končalo slutim, zdi se mi; ekspr. nos mi pravi, da se bo še vse dobro izteklo čutim, predvidevam; star. iz roke zna praviti napovedovati usodo, prerokovati; pog., ekspr. nad naju se je spravilo osem, kaj pravim, deset pobalinov izraža stopnjevanje z dodatno trditvijo; ekspr. ga vidiš, kakšne mi nazaj pravi mi ostro odgovarja, ugovarja; ekspr. to samo tako pravi tega ne misli resno; tega ne misli narediti, uresničiti; ekspr. ni mi treba praviti, da je dovoljenje prav dobro izkoriščal samo po sebi se razume; večkrat je tako pijan, da mački botra pravi da se ne zaveda, kaj dela; preg. sova sinici glavana pravi človek (rad) očita človeku napake, kakršne ima sam v še večji meri práviti se brezoseb. 1. nav. ekspr. biti po mnenju, prepričanju koga enak temu, kar izraža dopolnilo: jutri se pravi nikoli; tako govoriti se pravi iz človeka se norčevati / zdaj si slišal, kaj se pravi dobro govoriti rusko // poudarja visoko stopnjo stanja, pojava, kot ga izraža dopolnilo: on že ve, kaj se pravi lakota; on že ve, kaj se pravi delati hišo 2. za poimenovanje česa uporabljati kako besedo, ime: pri hiši se pravi pri Grudnu; dobro se pravi po nemško gut / vasi se pravi Mlačevo 3. uvaja a) dodatno, natančnejšo izrazitev, opredelitev česa: bilo je leta 1945, se pravi, pred 34 leti; pesem je objavljena v četrti skupini, se pravi, v sredini zbirke b) drugačno, ustreznejšo izrazitev, opredelitev česa: nisem je več videl, to se pravi: videl sem jo, pa le od daleč; Vzhodni Pakistan, se pravi Bangladeš, so prizadele poplave 4. izraža, da je določeno dejstvo znak za domnevanje tega, kar izraža dopolnilo: nič ni vzel s seboj, se pravi, da bo kmalu nazaj / če je tako, se pravi, da gremo jutri na pot ● razloži mi, kaj se pravi: brati med vrsticami pomeni; ekspr. kaj se to pravi, nimam časa izraža zavrnitev, odklonitev ♪
  24.      pràvkar  prisl. (ȁ) 1. izraža, da se je dejanje zgodilo v najbližji, neposredni preteklosti: vlak je pravkar odpeljal; pravkar sem ga srečal; delegacija se je pravkar vrnila iz tujine / pravkar nabrane jagode / redko v tisti hiši smo do pravkar stanovali do pred kratkim 2. izraža sočasnost dogajanja v preteklosti ali sedanjosti, gledano s stališča govorečega: bataljon se je pravkar odpravljal na položaje, ko so napadli sovražniki / pred hišo pravkar nakladajo pohištvo; pravkar piše nalogo / ekspr. vem, kaj pravkar misliš in čutiš 3. publ. vsak hip, takoj: pravkar se bo zdanilo ♪
  25.      právljica  -e ž (á) 1. lit. pripoved, v kateri se dogajajo neverjetne, samo v domišljiji mogoče stvari in v kateri navadno zmaga dobro: pravljica pripoveduje o treh bratih; otroci radi berejo, poslušajo pravljice; bilo je lepo kot v pravljici zelo; dve leti sta živela kot v pravljici zelo srečno, brez skrbi / ljudske pravljice; živalske pravljice v katerih nastopajo poosebljene živali / Andersenove pravljice; pren., ekspr. ali je bila ta čudovita glasba res samo pravljica // navadno s prilastkom po taki pripovedi ustvarjeno umetniško delo sploh: filmska, glasbena pravljica / Shakespearova Zimska pravljica 2. ekspr. neresnična izjava, pripoved: njegovi pravljici nihče ne verjame; take pravljice pripoveduj komu drugemu / kdo si je izmislil pravljico, da nas bodo napadli laž, lažno vest; morda je pa le nekaj resnice v pravljicah o njem govoricah 3. kar je zelo lepo, čudovito: pisane barve, utripajoče luči, vodometi — vse to je ustvarilo pravljico / pog. in njihova vila! Pravljica, ti pravim 4. pripoved, izročilo o kakem zgodovinskem dogodku, osebi, navadno z izmišljenimi, domišljijskimi sestavinami: ti podatki potrjujejo pravljico, da so tu nekdaj živeli Huni; pravljice o turških napadih ● ekspr. parna lokomotiva bo kmalu le še pravljica kmalu ne bo več v rabi; ekspr. ta stara pravljica se je pri njih že večkrat ponovila to se je pri njih že večkrat zgodilo; ekspr. takrat je doživljal pravljico svojega življenja najlepše, najsrečnejše obdobje; ekspr. ne misli, da boš dobil princeso iz pravljice izjemno lepo, dobro žensko (za ženo) ♪

   29.378 29.403 29.428 29.453 29.478 29.503 29.528 29.553 29.578 29.603  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA