Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

za (29.478-29.502)


  1.      prášek  -ška m (ȃ) 1. navadno s prilastkom izdelek iz določenih snovi v obliki zelo drobnih suhih delcev: v kozarec je stresla bel prašek / pralni prašek; prašek proti mrčesu ♦ gastr. pecilni prašek sredstvo za rahljanje testa; kem. kromov prašek 2. farm. zdravilo v obliki zelo drobnih suhih delcev: praški in tablete / kombinirani prašek zdravilo proti glavobolu, ki sestoji iz različnih zdravilnih praškov / zdravilni prašek 3. ekspr. zelo droben suh delec snovi v zraku, na predmetih, stvareh: vsak prašek sproti pobriše ∙ ekspr. niti praška moke nimam več prav nič ♪
  2.      prášen  -šna -o stil. -ó prid. (á) pokrit s prahom: prašna cesta; ležal je na prašnih tleh / prašni čevlji; prašna obleka ♪
  3.      prášič  -íča m (á í) 1. domača žival, ki se goji zlasti zaradi mesa in slanine: prašič cvili, kruli; krmiti, rediti, zaklati prašiča; debel, ekspr. masten prašič; debel kot prašič zelo / klavni, plemenski prašiči; pomanjkanje prašičev za zakol; kotel za prašiče ∙ šalj. ričet je boljši, če je prašič vanj stopil če se je v njem kuhalo svinjsko meso ♦ agr. prašič mastne pasme ki se goji za pridobivanje slanine; prašič mesnate pasme ki se goji za pridobivanje mesa; prašič pitanec; zool. divji prašič v vlažnih gozdovih živeča žival s klinasto glavo in z dolgimi, naprej štrlečimi podočniki, Sus scrofa // skopljen samec prašiča: prašič se hitreje debeli kot svinja 2. nizko pohoten, nasilen moški: stari prašič jo je spet nadlegoval / kot psovka daj mir, prašič nemarni 3. nizko umazan človek: ta prašič si ni umil rok ♪
  4.      prašíček  -čka m (ȋ) 1. prašičji mladič: kupiti prašičke za vzrejo; prodati gnezdo prašičkov // mlad samec prašiča: svinja je povrgla pet prašičkov in dve prasički 2. ekspr. prašič: rediti dve kravi in prašička 3. otr. hranilnik v obliki prašiča: spraviti denar v prašička; glinast prašiček 4. ekspr. umazan človek, zlasti otrok: umiti moram tega prašička / kot psovka kakšen si, prašiček nemarni ◊ zool. morski prašiček majhen glodavec, ki se goji kot poskusna žival, Cavia porcellus; navadni prašiček rak, ki živi po kleteh, drvarnicah in pod lubjem, Porcelio scaber ♪
  5.      prašičeréja  tudi prašičjeréja -e ž (ẹ̑) gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z rejo, vzrejo prašičev: položaj prašičereje se je izboljšal z uvajanjem novih pasem; govedoreja in prašičereja ♪
  6.      prašíčji  -a -e prid. (ȋ) nanašajoč se na prašiče: prašičji samec / prašičji parkelj; prašičja koža; prašičje meso svinjsko meso / prašičja krma / ekspr. pomežikoval je s svojimi prašičjimi očmi majhnimi, podolgovatimi ♦ vet. prašičja kuga nalezljiva bolezen prašičev s krvavitvami v notranjih organih in vnetjem prebavil ♪
  7.      prašílček  -čka [tudi u̯č] m (ȋ) čeb. manjši panj ali ograjen del večjega panja za vzrejo matice; plemenilnik: dati nekaj čebel in mlado matico v prašilček // manjša čebelja družina v tem panju: krmiti prašilčke ♪
  8.      prašílec  -lca [tudi u̯c] m (ȋ) čeb. manjši panj ali ograjen del večjega panja za vzrejo matice; plemenilnik: vrste prašilcev // manjša čebelja družina v tem panju: krmiti prašilce ♪
  9.      prašílnik  -a m (ȋ) agr. priprava ali stroj za prašenje rastlin: motorni, ročni prašilnik ♪
  10.      prašína  -e ž (í) knjiž., redko velika količina, množina prahu v ozračju: nad cesto se je dvigala gosta prašina ∙ zastar. na pohištvu se nabira prašina prah ♪
  11.      prašíti  -ím nedov. (ȋ í) 1. povzročati, da se razširja, obstaja prah v zraku: kaj tako prašiš; brezoseb. ko so stresali premog, se je prašilo daleč okrog / voz je prašil skozi vas ∙ bežal je, da se je kar prašilo za njim zelo hitro 2. posipati s prahom, praškom: prašila je vneto kožo s pudrom // agr. nanašati prašivo na rastline: prašiti sadno drevje 3. ekspr. prašeč se usipati: moka je prašila v vrečo / slap praši čez skalo prši prašíti se 1. oddajati prah: opeka se je pri zlaganju prašila / leska se praši pri cvetenju odpada z njenih mačic rumenkast cvetni prah 2. postajati umazan od prahu: okrasni predmeti na polici se prašijo / ekspr. ta knjiga se že dolgo praši na omari ◊ čeb. čebele se prašijo izletavajo, da bi spoznale okolico čebelnjaka prašèč -éča -e: prašeči se pločniki ♪
  12.      prašívo  -a s (í) agr. kemično sredstvo v prahu za zatiranje rastlinskih škodljivcev, bolezni: uporaba prašiv v poljedelstvu ♪
  13.      práški  -a -o prid. (á) nanašajoč se na Prago: praška univerza / praški slavistični kongres ∙ publ. praška pomlad obdobje destalinizacije in demokratizacije od marca do avgusta 1968 v Češkoslovaški ♪
  14.      prášnat  -a -o prid. (ȃ) 1. podoben prahu: prašnata snov ♦ agr. prašnato gnojilo gnojilo v prahu; bot. prašnata snet glivica zajedavka na žitu in drugih travah, ki razkraja zlasti klase v črn prah, Ustilago 2. redko prašen: prašnata cesta / ves je bil prašnat ♪
  15.      prášnica  -e ž (ȃ) 1. bot. zgornji, navadno razširjeni del prašnika: prašnična nit in prašnica 2. bot. navadno užitna goba belkaste in rjavkaste barve, brez klobuka, Lycoperdon: nabirati prašnice / betičasta prašnica 3. nekdaj vdolbina za smodnik v cevi ob petelinu pri kremenjači: nasul je smodnika v prašnico ♪
  16.      prátež  -a m (ȃ) 1. nekdaj pomožna vojaška enota, ki oskrbuje operativne enote s sredstvi za življenje in za boj: pratež armade; napad na pratež / mimo hiše se je hrupno premikal vojaški pratež 2. zastar. prtljaga: pratež so naložili na voz in ga odpeljali na postajo ♪
  17.      prátežnik  -a m (ȃ) nekdaj vojak, dodeljen pomožni vojaški enoti, ki oskrbuje operativne enote s sredstvi za življenje in za boj: pratežniki so pripeljali vodo / sprejeli so ga k pratežnikom ♪
  18.      práti  pêrem nedov., stil. peró; prál (á é) 1. z vodo in pralnimi sredstvi odstranjevati umazanijo s tkanine: prati perilo, volno; prati pri studencu; prati v bencinu, lugu; prati si nogavice; prati na roko, v pralnem stroju / kdo ti bo kuhal in pral; pog. mati ga je prala je prala njegovo perilo, obleko; dajati prat v pralnico; mati je hodila prat k bogatim družinam; pere dvakrat na teden / pog. stroj je popravljen in spet pere deluje, dela // z vodo odstranjevati umazanijo s česa sploh: prati avtomobil; kadar so klali, je on pral čreva; prati solato / žarg. prati lase umivati 2. ekspr. delati, da bi kdo postal moralno neoporečen: odpustil je ženi in jo pral pred ljudmi; zdaj se pere, pa zaman; v časopisju se ne bom pral 3. ekspr. opominjati, oštevati: kadar pride pozno domov, ga doma pošteno perejo; še nikoli me ni nihče tako pral 4. brezoseb., ekspr. zelo, močno deževati: poglej ven, kako pere; ves dan je pralo / pošteno nas je pralo, ko smo se vzpenjali na vrh / v osebni rabi dež jih je neusmiljeno pral 5. mont. v vodi ločevati koristne rudnine ali premog od jalovine: prati premog ● ekspr. morje pere čeri obliva; ekspr. prati komu možgane idejno, politično ga prevzgajati, preusmerjati; ekspr. prati umazano perilo obravnavati domače, osebne spore, nesoglasja vpričo drugih; ekspr. ploha pere ob zid udarja, tolče; ekspr. slišal sem, da jih naši na fronti dobro perejo z uspehom napadajo, zmagujejo v boju z njimi práti se biti pralen: to blago se pere / tkanine iz umetnih vlaken se dobro perejo se med pranjem ne poškodujejo prán -a -o: strojno prano perilo ♦ grad. prani (umetni) kamen umetni kamen z nebrušeno površino, pri katerem je malta med zrni na površini izprana; prani omet omet iz pranega (umetnega) kamna; prana plošča betonska plošča s površino iz pranega (umetnega) kamna ♪
  19.      prátika  -e ž (á) knjiga, navadno manjšega formata, s koledarskimi podatki, vremenskimi napovedmi in praktičnimi poučnimi sestavki: prebirati pratiko; pogledati v pratiko; kmetijski sestavki v pratiki / stoletna pratika s koledarskimi podatki in vremenskimi napovedmi za celo stoletje / Pavlihova pratika ∙ drži se kot dež, pust v pratiki čemerno ♪
  20.      pràv  prisl. (ȁ) 1. izraža, da je dejanje ali stanje v skladu z določenim pravilom, normo, ant. narobe: prav si izračunal; naloga je prav napisana; ne ravnate prav; čisto prav si razložil / v povedni rabi: tako bo vse prav; prav je, da se mu opravičiš; po mojem ni prav, da puščaš otroka samega; ekspr. učijo te ravno narobe, kot je prav // v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku izraža soglasje, zadovoljstvo: meni je prav, če je tebi; ni mu prav, da greš; ekspr. nikoli mu ni nič prav / zdi se mi prav, da si mu pisal // izraža položaj ali smer, ki je v skladu z normalno: puščica na kažipotu ne kaže prav; prav obrni sliko; zastava ni prav obešena 2. izraža visoko stopnjo: kruh je prav dober; kosilo je bilo prav okusno; učenci so prav pridni; ekspr. le prav mladi ljudje se tako oblačijo / prav blizu doma smo že; povej prav na kratko; prav rad dela / prav veseli me, da si prišel // ekspr. poudarja intenzivnost dejanja: dela naporno, prav gara; prav tekmujejo, kdo bo boljši // ekspr. poudarja trditev: bil si prav imeniten; prav sramotno se je vedel 3. ekspr. izraža odsotnost kakršnekoli omejitve: prav vsi so že zbrani; prav nič ne pazi; prav nič me ne zanima, kaj ti misliš / prav on je to storil; prav tisto obleko bom kupil / čakal je prav do desetih; prav pred hišo je ustavil avto / prav brez potrebe se razburjaš; prav po naključju sem ga srečal / prav tak je kot njegov oče / v vezniški rabi: to bo treba natančno razložiti. Prav tako ni jasno vprašanje rokov; osoren je, prav zato ga ne maram / pri navajanju vira glej opombo 2 prav tam // z oslabljenim pomenom poudarja pomen besede, na katero se veže: prav gotovo bo prišel; prav nalašč nagaja; prav zares me zanima / prav sreča, da se ni nikomur nič zgodilo 4. v nikalnih stavkih izraža rahlo omejitev: vaš načrt ni prav premišljen / prišel je, ko se še ni prav stemnilo; otroku ne morem prav verjeti // evfem. izraža nezadostno stopnjo: dekle ni prav lepo, je pa prijazno; hrana v tem hotelu ni prav poceni; ni videti prav zadovoljen 5. v medmetni rabi izraža a) soglasje, privolitev: prav, pa pojdimo; prav, prav, pa se pogovoriva b) zadržano pritrjevanje: prav, pa naj bo po tvojem; prav, kakor hočeš c) nejevoljno sprijaznjenje s čim: prav, če že mora biti tako; že prav, bom vsaj vedel za drugič; že prav, že prav, sva se pač obe zmotili / nočeš iti, že prav č) zadovoljstvo nad čim: prav, da si prišel; ravno prav, mi boš nekaj razložil / si končal? Prav ● ekspr. vse, kar je prav vsako ravnanje, dejanje je sprejemljivo, dopustno, če ne preseže določene meje; ekspr. vse, kar je prav, tako se ne odgovarja očetu izraža ogorčenje; obleka mu je čisto prav ustreza njegovim meram; pog. nekaj mu ni prav z nečim ne soglaša, ni zadovoljen; zdi se, da se počuti slabo, da je bolan; ekspr. prav ti je, zakaj pa ne paziš izraža privoščljivost; ekspr. obesite se, če vam ni prav vaša nejevolja nas ne gane; pog. motor ne dela prav ne deluje pravilno, ne teče v redu; pog., ekspr. ta prav išče, da bi jo skupil ravna predrzno, nepremišljeno; pog. ura gre prav kaže točen čas; pog. že tri dni nismo prav jedli se nismo najedli; ekspr. če se prav ne motim, sva rojaka izraža skromno mnenje, vljuden pridržek; pog. ravno prav si prišel, boš z nami večerjal o pravem času; pog. ali smo prav prišli na mesto, na naslov, kamor smo se namenili; pog. to bi mi prav prišlo bi mi koristilo, pomagalo; ekspr. če se prav spominjam, se je zgodilo v nedeljo izraža previdno sklepanje, trditev; pog. zdaj ti klobuk stoji prav ga imaš pravilno postavljenega na glavo; ekspr. prav mar mu je, kaj ljudje govorijo izraža popolno nezanimanje, neprizadetost; ekspr. prav treba ti je bilo iti v kino izraža nejevoljo, očitek; redko nihče se nima za kaj pritoževati, in ti še prav ne ti pa še celo ne, ti pa najmanj; redko ne smeš kričati, če te prav boli čeprav te boli; pog. naredi, da bo na vse konce prav da bodo vsi zadovoljni; ekspr. nič prav zdrav ni videti izraža zaskrbljenost; ekspr. vse lepo in prav, ampak lahko bi bolje napisal izraža nezadovoljstvo, očitek; ekspr. po omahovanju se je odločil za kompromis, naj je bilo prav ali ne izraža dvom o pravilnosti kakega dejanja; elipt., knjiž. imeli so ga — prav ali neprav — za nasprotnika naj je bilo prav ali ne; preg. čez sedem let vse prav pride vsaka stvar se da kdaj s pridom uporabiti ◊ šol. prav dober uspeh uspeh s povprečno oceno prav dobro; zemljepis: prav dobro pràv m neskl., navadno s prilastkom pravilnost določenega mnenja, stališča: nikoli ne dvomi, prepričan je o svojem prav / ni mu mar za prav ali neprav ● pog. dati prav komu soglašati z njim; imeti prav ti imaš prav, ne jaz tvoje mnenje, stališče, ravnanje je pravilno; ekspr. prav imaš, da se ne družiš z njim izraža soglasje z ravnanjem koga; pog. prav ima, da molči pravilno ravna; ekspr. nimaš prav, da ga grajaš izraža nezadovoljstvo, nejevoljo; pog. obrniti rokavico na prav na pravo stran ♪
  21.      právcat  -a -o prid. (ȃ) ekspr. pravi, resničen: za rojstni dan je dobil pravcatega psa / bil je podoben pravemu pravcatemu generalu; kip iz pravega pravcatega zlata // poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: to je že pravcata histerija, sramota; dve hiši, pravcati palači, sta njegovi / on je pošast, pravcata pošast ♪
  22.      právda  -e ž (ȃ) 1. jur. sodni postopek, s katerim se rešuje civilnopravni spor pred sodiščem: pravda teče; končati, sprožiti, začeti pravdo; zastopati koga v pravdi / delitvena pravda v zvezi z delitvijo skupne stvari ali premoženja; lastninska pravda za priznanje lastninske pravice in izročitev stvari lastniku; očetovska pravda za ugotovitev očetovstva; razvezna pravda za razvezo zakonske zveze / civilna pravda 2. star. tožba, tožarjenje: spustiti se v pravdo s kom; pravda za njivo / dobiti uspeti, izgubiti pravdo ne uspeti v zahtevah, izraženih v tožbi // spor, prepir: filozofska pravda o svobodi volje; pravda med bratoma 3. zastar. pravica: braniti svojo pravdo ◊ lit. črkarska pravda spor zaradi črkopisa okoli leta 1830; zgod. boj za staro pravdo od 15. do 18. stoletja boj kmetov proti obveznostim do fevdalcev, ki niso bile zapisane v srednjeveških urbarjih ♪
  23.      pravdáč  -a m (á) 1. slabš. kdor se (rad) toži, tožari: ta človek je strasten pravdač 2. star. odvetnik, advokat: zakoten pravdač ◊ jur. pravdač v fevdalizmu nepoklicni zastopnik stranke na sodišču ♪
  24.      právdanje  -a s (ȃ) star. tožba, tožarjenje: dolgotrajno pravdanje ♪
  25.      právdar  -ja m (ȃ) 1. ekspr. kdor se (rad) toži, tožari: hud pravdar je 2. star. odvetnik, advokat: poiskal je dobrega pravdarja ♪

   29.353 29.378 29.403 29.428 29.453 29.478 29.503 29.528 29.553 29.578  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA