Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

za (28.028-28.052)


  1.      poljedélec  -lca m (ẹ̑) kdor se poklicno ukvarja z obdelovanjem zemlje, gojenjem rastlin za pridobivanje hrane in industrijskih surovin: posvetiti večjo skrb izobraževanju poljedelcev; poljedelci in živinorejci ♪
  2.      poljedélski  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na poljedelce ali poljedelstvo: poljedelsko področje / poljedelski stroji / poljedelski tečaj / poljedelski delavec; nomadski in poljedelski narodi / poljedelski pridelki / poljedelska razstava ♦ agr. poljedelsko letalstvo letalstvo, ki se uporablja za posipanje, škropljenje velikih poljedelskih površin proti škodljivcem, boleznim, za gnojenje z umetnimi gnojili; jur. izkaznica za poljedelski prehod izkaznica dvolastnikov za prestopanje državne meje ♪
  3.      poljedélstvo  -a s (ẹ̑) gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z obdelovanjem zemlje, gojenjem rastlin za pridobivanje hrane in industrijskih surovin: razvoj poljedelstva; dohodek iz poljedelstva; poljedelstvo in živinoreja / mehanizirati poljedelstvo; preživljati se s poljedelstvom / namakalno, žitno poljedelstvo ♦ agr. ekstenzivno ki vlaga malo dela in kapitala na enoto zemljiške površine, intenzivno poljedelstvo ki vlaga veliko dela in kapitala na enoto zemljiške površine; zgod. motično poljedelstvo za katero je značilno obdelovanje zemlje s primitivnim ročnim orodjem, zlasti z motiko; orno poljedelstvo za katero je značilno obdelovanje zemlje s plugom // redko veda o taki gospodarski dejavnosti: študirati poljedelstvo ♪
  4.      poljína  -e ž (í) agr. večje zaokroženo zemljišče z isto poljedelsko rastlino: orati poljino / kolobarna poljina ♪
  5.      póljski  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na Poljake ali Poljsko: poljski jezik; poljska država, vlada; poljsko-litovski slovar / poljska meja, pokrajina / poljski Židje; poljsko plemstvo póljsko prisl.: govoriti (po) poljsko ♪
  6.      póljski  tudi pôljski -a -o prid. (ọ̑; ó) nanašajoč se na polje 1: poljski pridelki / poljska in hišna dela / poljska pot / poljske in gozdne rastline ● poljski čuvaj kdor ponoči varuje polja določene vasi pred škodo, tatovi in dobiva za to plačilo ◊ bot. poljski mak mak, ki raste kot plevel, Papaver rhoeas; poljska bekica bekica, ki raste po travnikih, Luzula campestris; poljsko grabljišče travniška rastlina z vijoličastimi cveti v glavicah, Knautia arvensis; fiz. električna poljska jakost količina, s katero je določeno električno polje in se dobi s silo na električni naboj; lov. poljska perjad fazani, prepelice; voj. poljski telefon telefonski aparat, ki se uporablja na terenu; poljski top top večjega kalibra, opremljen s kolesi, ki se da vleči z vojaškimi vozili; poljska artilerija artilerija, ki pomaga pehoti in tankom pri operacijah na bojišču; poljska bolnica zasilna vojaška bolnica v bližini bojišča; poljska kuhinja prevozne naprave za pripravljanje hrane v bližini bojišča; zool. poljski brzec brzec, ki ima na zelenih pokrovkah deset belih lis, Cicindela campestris; poljski škrjanec škrjanec s kratkim okroglastim čopom na glavi, Alauda arvensis; poljski vrabec vrabec s čokoladno rjavim temenom in črno liso ob belih ušesih, Passer montanus; poljski zajec; poljska miš ♪
  7.      poljúbčkati  -am dov. (ȗ) ekspr. 1. poljubiti: pred odhodom v šolo je navadno poljubčkal mamo 2. poljubkovati: hotela je potolažiti svojega medvedka, zato ga je malo poljubčkala ♪
  8.      poljúben  -bna -o prid. (ú ū) katerega lastnosti, značilnosti niso določene: naredi poljuben stavek; iks predstavlja poljubno število / knjiž.: z raketnim orožjem moremo zadeti poljubno točko na zemlji katerokoli, vsako; uporaba teh sredstev ni popolnoma poljubna je določena ● publ. ne pridejo poljubni turisti, ampak predstavniki turističnih agencij navadni ◊ šport. poljubne in obvezne vaje poljúbno prisl.: to zdravilo se lahko jemlje poljubno; poljubno velika razdalja ♪
  9.      poljubíti  in poljúbiti -im dov. (ȋ ū) dotakniti se z ustnicami v znamenje ljubezni, vdanosti: poljubiti roko; poljubiti na čelo, lice, star. v lice; nežno, očetovsko poljubiti / poljubiti dekle, otroka; poljubiti koga za lahko noč; ob slovesu sta se poljubila / ekspr. udaril je napadalca, da je ta z nosom poljubil steno udaril obnjo; pren., ekspr. prvi sončni žarki so poljubili vas ● evfem. giljotina ga je poljubila obglavljen je bil z giljotino; evfem. smrt ga je poljubila umrl je; ekspr. spanec mu je poljubil oči zaspal je; ekspr. z očmi je še zadnjič poljubil domače še zadnjič jih je pogledal poljubívši zastar.: poljubivši otroka na lice, ga odvede v hišo ♪
  10.      poljubíti se  in poljúbiti se -im se dov. (ȋ ū) s smiselnim osebkom v dajalniku izraža pripravljenost koga za kako dejanje: niti odgovoriti se mu ni poljubilo / kadar se mu je poljubilo, je lahko prišel zahotelo; nedov., redko to bom delal, dokler se mi bo poljubilo ljubilo, hotelo ♪
  11.      poljúbljati  -am nedov. (ú) dotikati se z ustnicami v znamenje ljubezni, vdanosti: poljubljati obraz; plemiči so vladarju drug za drugim poljubljali prstan / poljubljati fanta, ženo; strastno se poljubljati / v meščanskem okolju, kot nagovor poljubljam vam roko, gospa; pren., ekspr. veter poljublja krošnje dreves poljubljajóč -a -e: jokala je, poljubljajoč mu roko ♪
  12.      poljúden  -dna -o prid. (ú ū) 1. podan tako, da ga lahko razumejo tudi preprosti, manj izobraženi ljudje: poljudno predavanje / knjiga na poljuden način opisuje razvoj življenja / ta razlaga je preveč poljudna preprosta / poljudna izdaja; poljudna raba besede raba besede pri velikem številu ljudi, ki ni v skladu s strokovnim poimenovanjem 2. zastar., navadno v povedni rabi splošno znan, poznan: take knjige bodo težko postale poljudne / kljub ostrim ukrepom je ostal med ljudmi poljuden priljubljen, popularen ♪
  13.      poljúditi  -im dov. (ú ȗ) knjiž., redko razširiti, popularizirati: prizadevati si poljuditi dobra umetniška dela / poljuditi domače umetnike v tujini narediti znane ♪
  14.      poljúdnost  -i ž (ú) 1. značilnost poljudnega: kljub svoji poljudnosti je knjiga zanimiva tudi za strokovnjaka; poljudnost in vzgojnost njegovih del / kritizirati preveliko poljudnost razlage preprostost 2. zastar. priljubljenost, popularnost: ta politični voditelj uživa veliko poljudnost ♪
  15.      pólka  -e ž (ọ̑) hiter ljudski ples v dvočetrtinskem taktu: plesati polko ♦ etn. potrkana polka pri kateri plesalec udarja z nogami ob tla; šuštarska polka pri kateri se v prvem delu posnema delo čevljarja; kor. dvokoračna polka pri kateri se plesni par zavrti v dveh korakih za cel obrat // glasba za ta ples: poslušati polke in valčke ♪
  16.      pólkartón  -a [u̯k] m (ọ̑-ọ̑) papir. papirniški izdelek, navadno iz ene plasti, ki se uporablja za izdelavo dopisnic, kartotečnih listkov: izdelovati polkarton ♪
  17.      pólkávč  -a [u̯k] m (ọ̑-ȃ) oblazinjeno ožje ležišče s tremi stranicami, ki se uporablja tudi za sedenje: kupiti polkavč / raztegljivi polkavč ♪
  18.      pólkmèt  -kméta [u̯k] m, im. mn. pólkmétje stil. pólkméti (ọ̑-ȅ ọ̑-ẹ́) 1. polit., soc. kdor se preživlja z obdelovanjem lastnega zemljišča in delom v industriji ali kmetijstvu: večina zaposlenih v podjetju je delavcev, nekaj je tudi polkmetov 2. kdor je po določenih lastnostih, značilnostih podoben kmetu: ni bil več kmet, pa tudi gospod še ne: bil je polkmet ◊ jur. polkmet nekdaj polgruntar, polzemljak ♪
  19.      pólknica  in pôlknica -e ž (ọ̄; ō) nav. mn., pog. naoknica, oknica: pripreti, zapreti polknice; okna z zelenimi polknicami / polknice kioska ♪
  20.      pôlkno  -a s, mn. pôlkna in pólkna (ó) nav. mn., pog. naoknica, oknica: odpreti, zapreti polkna; toča je udarjala po polknih ♪
  21.      pólkoloniálen  -lna -o [u̯k] prid. (ọ̑-ȃ) po določenih lastnostih, značilnostih podoben kolonialnemu: polkolonialna država / polkolonialna odvisnost ♪
  22.      pólkoloníja  -e [u̯k] ž (ọ̑-ȋ) država, dežela, ki je po določenih lastnostih, značilnostih podobna koloniji: to deželo, državo so hoteli spremeniti v polkolonijo / polkolonija tujih monopolov ♪
  23.      polkóven  -vna -o (ọ̄) pridevnik od polk: polkovni štab; polkovna zastava ♪
  24.      pólkróg  -a [u̯k] m (ọ̑-ọ̑) 1. geom. vsak od dveh delov kroga, razdeljenega s premerom: ploščina polkroga / izbrisati polkrog polkrožnico 2. kar je po obliki temu podobno: polkrogi v cestnem tlaku / z roko opisati polkrog / občudovali so polkrog gorskih vrhov / v polkrogu izkopati zemljo; stati v polkrogu ♦ voj. polkrog v levo kot povelje obrat za 180° v levo ♪
  25.      pólkróžec  -žca [u̯k] m (ọ̑-ọ̑) manjšalnica od polkrog: temni kvadrati so obdani z belimi polkrožci // lingv. temu podobno grafično znamenje za označevanje izgovarjave: padajoča intonacija je označena s polkrožcem ♪

   27.903 27.928 27.953 27.978 28.003 28.028 28.053 28.078 28.103 28.128  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA