Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

za (1.701-1.725)


  1.      zapeljánec  -nca m (á) ekspr. kdor je zapeljan, zaveden: med prestopniki je veliko zapeljancev ♪
  2.      zapeljánost  -i ž (á) stanje zapeljanega človeka: oprostiti komu kaj zaradi njegove zapeljanosti / storiti kaj v zapeljanosti ♪
  3.      zapeljáti  -péljem tudi -ám dov., zapêlji zapeljíte; zapêljal (á ẹ̄, ȃ) 1. s prevoznim sredstvom spraviti kam: povabil ga je v avtomobil in ga zapeljal do postaje, v mesto; potnike je pustil pred postajo, prtljago pa je zapeljal na peron; zapeljati ranjenca v bolnišnico; zapeljati žito v mlin; zapeljati z avtomobilom, motorjem / avtobus nas je zapeljal do središča mesta / zapeljati koga čez reko prepeljati / dvakrat ga je zapeljal okrog blokov peljal // vozeč spraviti kam: zapeljati avtomobil v garažo; zapeljati kolo, voz pod streho 2. vozeč (vozilo) priti: zapeljal je pred hišo in potrobil; prehitro zapeljati v križišče, ovinek / ekspr. zapeljati v škarje v položaj pri prehitevanju, ko se vse bolj približuje nasproti vozeče vozilo // premikajoč se priti: avtobus je že zapeljal na postajo; vlak je zapeljal v predor 3. vozeč (vozilo) premakniti se v določeno smer, iti kam: zapeljati s parkirišča na cesto; zapeljati naprej, nazaj 4. vozeč (vozilo) navadno nenameravano, nehote spremeniti smer premikanja: pri srečanju je voznik zapeljal s ceste; zapeljati preveč v desno / smučar je zapeljal vstran in ustavil 5. kot spremljevalec, vodnik narediti, da kdo kam gre; popeljati: vsak dan jo zapelje na sprehod; večkrat jo zapelje v kino 6. narediti, povzročiti, da kdo naredi kaj prvotno nenameravanega, navadno neprimernega: slaba druščina ga je zapeljala; zapeljati koga h kraji, v zločin; zapeljati koga s slabim zgledom; zapeljati koga, da kaj ukrade / bogastvo ga je zapeljalo, da je začel lahkomiselno živeti; brezoseb. včasih ga je zapeljalo, da se je napil / ne da se zapeljati // ekspr. narediti, povzročiti, da ima kdo zmotno mnenje o čem: njen videz ga je zapeljal, da jo je imel že za zdravo // ekspr., navadno v zvezi z v narediti, povzročiti, da kdo pride v kako stanje: zapeljati koga v skušnjavo, zmoto / zapeljal ga je na napačno misel povzročil, da je napačno mislil 7. pridobiti si ljubezensko naklonjenost koga: zapeljati koga s svojo lepoto / njene oči so ga zapeljale // navadno z laskanjem, obljubami doseči, da kdo privoli v spolni odnos: zapeljal jo je, potem pa zapustil; zapeljati komu dekle ● ekspr. s tem so hoteli upornike zapeljati prevarati, ukaniti; ekspr. zapeljati koga na kriva pota povzročiti, da kdo začne ravnati, delati nepravilno, moralno oporečno; ekspr. predaleč bi nas zapeljalo, če bi hoteli govoriti o vsem tem preveč časa, prostora bi porabili ◊ rel. zapeljati koga v greh zapeljáti se s prevoznim sredstvom iti: zapeljati se z avtobusom, vlakom na morje ● ekspr. padel je in se zapeljal po bregu navzdol zdrsnil; ekspr. krokar se je zapeljal nad ovcami poletel z razprostrtimi, skoraj mirujočimi krili zapelján -a -o: zapeljan človek; otrok je bil zapeljan; biti zapeljan v krajo; zapeljano dekle ♪
  4.      zapeljáva  -e ž (ȃ) glagolnik od zapeljati: zapeljava vozila čez sredino cestišča / zapeljava mladoletnikov v zločin ♪
  5.      zapeljávati  -am nedov. (ȃ) 1. s prevoznim sredstvom spravljati kam; voziti: zapeljavati ranjence v bolnišnico // vozeč spravljati kam: ob dežju so zapeljavali vozove v kolnico 2. redko zapeljevati: očitali so mu, da zapeljava ljudi / zapeljavati dekleta ♪
  6.      zapeljeválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) ekspr. kdor koga zapeljuje: zapeljevalec mladine / zapeljevalec deklet ♪
  7.      zapeljeválen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na zapeljevanje: zapeljevalna spretnost / zapeljevalen prizor v drami ♪
  8.      zapeljevánje  -a s (ȃ) glagolnik od zapeljevati: zapeljevanje h kraji / zapeljevanje deklet ♪
  9.      zapeljeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. prizadevati si, da kdo naredi kaj prvotno nenameravanega, navadno neprimernega: zapeljevati koga v krajo, zločin / obtoževali so ga, da s svojimi nauki zapeljuje ljudi // ekspr., v zvezi z v delati, povzročati, da kdo pride v kako stanje: okoliščine so ga zapeljevale v skušnjavo, da bi dogajanje spreminjal / bogastvo ga je zapeljevalo v lahkomiselnost // ekspr., v zvezi z v delati, povzročati, da kdo kaj naredi sploh: s svojimi šalami je zapeljeval ljudi v smeh / tišina ga je zapeljevala v samogovor 2. prizadevati si pridobiti ljubezensko naklonjenost koga: zapeljevati koga s svojo lepoto; zapeljevati koga brez uspeha // prizadevati si navadno z laskanjem, obljubami doseči, da kdo privoli v spolni odnos: zapeljevati neizkušeno dekle; zapeljevati komu ženo ♪
  10.      zapeljív  -a -o prid., zapeljívejši (ȋ í) 1. s katerim si kdo prizadeva pridobiti ljubezensko naklonjenost koga: pogledala ga je z zapeljivim smehljajem; ekspr. metati komu zapeljive poglede; zapeljive besede, kretnje // ki vzbuja ljubezensko vznemirjenost: zelo je zapeljiva; zapeljivo dekle / zapeljive ustnice; zapeljive oči 2. ekspr. zelo zanimiv, privlačen: zapeljiva knjiga / zapeljiva ponudba, priložnost zelo ugodna, primerna / zapeljiva jed zapeljívo prisl.: kruh je zapeljivo dišal; zapeljivo se smehljati; sam.: na njej je nekaj zapeljivega ♪
  11.      zapeljívec  -vca m (ȋ) ekspr. kdor koga zapelje, zapeljuje: upreti se zapeljivcem; zapeljivec mladine / njen zapeljivec jo je zapustil; zapeljivec deklet ♪
  12.      zapeljívka  -e ž (ȋ) ženska oblika od zapeljivec: izogibati se pretkani zapeljivki / dekle je prava zapeljivka; čari zapeljivke ♪
  13.      zapeljívost  -i ž (í) lastnost, značilnost zapeljivega: očarala ga je s svojo zapeljivostjo / zapeljivost njenega glasu / zapeljivost bogastva // ekspr. zanimiva, privlačna stvar: zapeljivosti življenja ♪
  14.      zapénec  -nca m (ẹ̄) priprava za zapenjanje oblačil, sestavljena iz kaveljčka in zanke: prišiti zapenec; krilo, zapeto z zapencem; zapenci, pritiskači in gumbi ♪
  15.      zapéniti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) povzročiti nastanek pen na tekočini: ladja je zapenila vodo zapéniti se 1. postati penast: vino se pri odpiranju zapeni; stresel je steklenico, da se je žganje zapenilo // ekspr. peneč se pljusniti, steči: morski valovi so se zapenili preko krova 2. postati slinast okrog ust, zlasti zaradi jeze, bolezni: bolnik se je zapenil / omedlel je in usta so se mu zapenila / konj se je zapenil od napora zapénjen -a -o: zapenjeni valovi ♪
  16.      zapenjáča  -e ž (á) knjiž. zavorna veriga: zapenjača se je pretrgala; zavreti kolo z zapenjačo ♪
  17.      zapénjanje  -a s (ẹ̑) glagolnik od zapenjati: odpenjanje in zapenjanje gumbov / zapenjanje obleke, plašča / enoredno ali enovrstno zapenjanje z gumbi v eni vrsti / z zaščitenimi kolesi preprečiti zapenjanje vzporedno vozečih vozil ♪
  18.      zapénjati  -am nedov. (ẹ̑) dajati kaj v tak položaj, da kaj povezuje ali pritrjuje k čemu: zapenjati gumbe, zaponke // delati, da sta konca, dela česa z gumbi, zaponko povezana drug z drugim: zapenjati plašč; zapenjati si bluzo // pripenjati: zapenjati vagone; zapenjati si smučke zapénjati se 1. imeti kje zlasti gumbe za zapenjanje: obleka se zapenja zadaj / krilo se zapenja z zadrgo ima za zapenjanje zadrgo 2. prihajati z delom na razmeroma oster, koničast predmet: obleka se ji je zapenjala ob trnje / vozovi so se zapenjali drug v drugega ♪
  19.      zapentljáti  -ám dov. (á ȃ) 1. zavezati v pentljo: zapentljati trak, vezalke / ekspr. poskušal je razvozlati vrv, ki jo je prej zapentljal zavozlal 2. ekspr. zaplesti, zamotati: zapentljati štreno / zapentljati problem; česar se loti, vse zapentlja zapentljáti se slabš. 1. začeti se družiti, sodelovati z moralno negativno osebo: zapentljal se je s čudnimi ljudmi 2. priti v ljubezenski odnos s kom: zapentljal se je s sodelavko zapentlján -a -o: lepo zapentljani trakovi ♪
  20.      zapériti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) knjiž. zapičiti, zabosti: zaperiti sulico v koga, kaj ∙ knjiž. zaperiti oči v koga zapičiti oči v koga ♪
  21.      zapésten  -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na zapestje: zapestni sklep; zapestna kost / zapestni trak ročne ure / zapestni gumb gumbu podobna priprava za zapenjanje zapestnikov zlasti pri moški srajci; zapestni ščitnik povoj za zavarovanje in utrditev zapestnega sklepa ♪
  22.      zapéstje  -a s (ẹ̑) del roke med dlanjo in podlaktom: podrgniti si zapestje; prijel ga je za zapestja in ga potegnil k sebi; potisniti roko do zapestja v torbo; pregibati roko v zapestju; obvezano zapestje; verižica okrog zapestja ♪
  23.      zapéstnica  -e ž (ẹ̑) 1. okrasni predmet za okrog zapestja: nositi, podariti zapestnico; zlata zapestnica; zapestnica iz granatov; zapestnica in uhani 2. anat. vsaka od osmih kosti v zapestju: prstnice, dlančnice in zapestnice 3. mn., ekspr. priprava za vklepanje aretirancev, zapornikov; lisice: policist mu je nadel zapestnice; sledovi zapestnic na rokah 4. nav. mn., knjiž. zapestnik, manšeta: s čipkami obrobljene zapestnice / srajca s poškrobljenimi, trdimi zapestnicami ● knjiž. uporabljati pri delu v mrazu zapestnice brezpalčne rokavice; knjiž. pogledala je na svojo zapestnico, koliko je ura na zapestnico z uro ♪
  24.      zapéstnik  -a m (ẹ̑) nav. mn. 1. spodnji del rokava pri moški srajci, ženski srajčni obleki in bluzi: natančno zlikati ovratnik in zapestnike; obrabljeni robovi zapestnikov; srajca s trdimi zapestniki / desni zapestnik // posebno oblikovan spodnji del rokava sploh: usnjen suknjič s pletenim ovratnikom in zapestniki; plašč s širokimi zapestniki // nekdaj modni dodatek k boljši moški obleki, ki se nosi na zapestju: izdelovati zapestnike; nositi zapestnike 2. knjiž. rokavica, ki je brez prstov; brezpalčna rokavica: splesti zapestnike za zimo ● knjiž. natakniti jetniku zapestnike lisice; redko zlati zapestniki zapestni gumbi; redko rokavice s podaljšanimi zapestniki zavihi ♪
  25.      zapétež  -a m (ẹ̑) ekspr. nedostopen, nepriljuden človek: osamljenost zapetežev ♪

   1.576 1.601 1.626 1.651 1.676 1.701 1.726 1.751 1.776 1.801  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA