Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
za (1.451-1.475) 
- zamolčeváti -újem [u̯č] nedov. (á ȗ) namenoma ne govoriti, pripovedovati o čem: zamolčevati dobre novice; zamolčuje to, kar v resnici čuti // ekspr. prikrivati, skrivati: svojih slabih lastnosti ni nikdar zamolčeval ● ekspr. njegove teorije so v razpravah zamolčevali jih niso omenjali, upoštevali zamolčeván -a -o: zamolčevani pesniki; zamolčevana dejstva ♪
- zamolčljív -a -o [u̯č] prid. (ȋ í) knjiž. molčeč, molčečen: zamolčljiv človek ♪
- zamoledováti -újem in zamolédovati -ujem dov. (á ȗ; ẹ̑) nav. ekspr. ponižno zaprositi: zamoledovati za hrano; jokavo zamoledovati / prosim pomagajte, je zamoledovala moledujoče rekla, povedala ♪
- zamolíti -mólim dov. (ȋ ọ́) rel. začeti moliti: pokleknila je in zamolila / zamolili so rožni venec ♪
- zamólk -a [u̯k] m (ọ̑) knjiž. zamolčanje: zamolk izida knjige ♦ lit. opustitev, opuščanje konca stavka zaradi večjega učinka ♪
- zamólkel -kla -o [u̯kǝu̯] prid. (ọ́) 1. ki ima nizek, temen, neizrazit zven: zamolkel glas, zvok; zamolkel ropot; zamolklo grmenje / zamolkli udarci vesel; zamolklo trkanje 2. temen, neizrazit, brez leska: tapete v zamolklih barvah; zamolkla belina snega; zamolkla rdečica na obrazu // temne, neizrazite barve, brez leska: zamolkla polt / zamolkla svetloba 3. ekspr. ki se ne pojavlja v izraziti obliki: zamolkla bolečina / zamolkla grožnja v glasu 4. knjiž. za človeka zelo neprijeten; temen, mračen: zamolkli spomini / zamolkli časi
● zastar. vrat si je ovil s šalom, da ne bi postal zamolkel hripav; zastar. danes si pa zelo zamolkel, še odgovoriš ne molčeč zamólklo prisl.: zamolklo govoriti, peti; zamolklo se odražati; zamolklo modre zavese; zamolklo siva svetloba ♪
- zamolklína -e [u̯k] ž (í) med. predel, mesto, na katerem pri preiskovanju organov s trkanjem nastane zamolkel zvok: zamolklina v spodnjem delu pljuč ♪
- zamólklost -i [u̯k] ž (ọ́) lastnost, značilnost zamolklega: zamolklost glasu / zamolklost barv / zamolklost slabo opranega perila ♪
- zamólkniti -em [u̯k] dov., tudi zamolkníte; tudi zamolkníla (ọ́ ọ̑) knjiž. obmolkniti, umolkniti: sredi govorjenja je nenadoma zamolknil / ptice so zamolknile ♪
- zamomljáti -ám dov. (á ȃ) 1. nav. ekspr. nerazločno, bolj tiho reči, povedati: zamomljal je nekaj besed in utihnil / zamomljati kaj v brado 2. oglasiti se z nizkim, bolj tihim glasom: medved v kletki zadovoljno zamomlja zamomlján -a -o: zamomljane besede ♪
- zamórček -čka m (ọ̑) ekspr. črnček: v reki so se kopali zamorčki ♪
- zamórčkov -a -o (ọ̑) svojilni pridevnik od zamorček: zamorčkova glava ♪
- zamórec -rca m (ọ̑) nav. slabš. človek črne rase; črnec: ameriški zamorci; črn je kot zamorec ∙ ekspr. na ladji ga imajo za zamorca opravlja najtežja, najmanj plačana dela; dela kot zamorec veliko, težko in za majhno plačilo ♪
- zamoríti -ím dov., zamóril (ȋ í) 1. ekspr. povzročiti, da kaj ne raste več, se ne razvija več: alge zamorijo drugo rastlinstvo / hud mraz zamori mrčes 2. ekspr. povzročiti, da kdo česa ne čuti več, nima več: težave niso mogle zamoriti njegove vedrine; zamoriti komu veselje do dela; zamoriti v otroku ustvarjalnost 3. slabš. s svojim govorjenjem, zahtevami povzročiti občutek neugodja, nejevolje: zamoril je vso družbo; grem, preden me do konca zamoriš / zamoril nas je z branjem svojih pesmi zamorjèn -êna -o 1. deležnik od zamoriti: zamorjene želje; v
njegovi družbi je zmeraj zamorjena; zamorjeno upanje 2. pog. zagrenjen, brez volje do življenja: zamorjen človek; biti, postati zamorjen; prisl.: zamorjeno gledati, poslušati ♪
- zamórje -a s (ọ̑) star. ozemlje, dežele za morjem: pesek, ki ga prinaša veter iz zamorja ♪
- zamorjênec -nca m (é) pog. kdor je zagrenjen, brez volje do življenja: obupanci in zamorjenci ♪
- zamorjênost -i ž (é) pog. stanje človeka, ki je zagrenjen, brez volje do življenja: njegova zamorjenost ni dolgo trajala / poezija, polna tragične zamorjenosti ♪
- zamórka -e ž (ọ̑) nav. slabš. ženska črne rase; črnka: zamorka v rožastem krilu; portret zamorke ♪
- zamórklja -e ž (ọ̑) slabš. ženska črne rase; črnka: debela zamorklja ♪
- zamórski -a -o prid. (ọ̑) nav. slabš. črnski: zamorski poglavar; zamorska mestna četrt ♪
- zamôrski tudi zamórski -a -o prid. (ó; ọ̑) star. čezmorski: zamorski kraji ◊ zool. zamorska mačka dolgorepa opica, ki živi v Afriki, Cercopithecus ♪
- zamòt -óta m (ȍ ọ́) knjiž. zavoj, paket: pod pazduho je nosil velik zamot ♪
- zamótanost tudi zamotánost -i ž (ọ̄; á) knjiž. zapletenost: spoznal je zamotanost svojega položaja / zamotanost postopka / zamotanost izražanja ♪
- zamótati -am tudi zamotáti -ám dov. (ọ̄; á ȃ) 1. narediti, da je kaj nepravilno prepleteno, zvito: zamotati trakove / veter je zamotal ladijske vrvi v vozle 2. knjiž. zaplesti: zamotati položaj v državi; po nepotrebnem zamotati zadevo / zamotati vprašanje / svojo pripoved je zelo zamotal 3. knjiž. zaviti: zamotati čevlje v papir; zamotal se je v odejo / zamotati šal okrog vratu oviti zamótati se, tudi zamotáti se 1. postati nepravilno prepleten, zvit: cev se je zamotala tako, da je prekinjen dotok vode; vrv se zamota / črevo se zamota 2. knjiž. zaplesti se: zamotati se med trnje; zamotati se v pajčevino ujeti se / politični položaj v državi se je zamotal / življenje se nam je zamotalo 3. ekspr. počasi, nerodno iti: ves majav se je zamotal skozi megleno jutro zamótan tudi zamotán -a -o 1. deležnik od zamotati: zamotane vrvi; truplo, zamotano v rjuho 2. knjiž. zapleten: zamotan položaj, problem; zamotana zadeva / zamotana
razlaga / zamotan stroj / zamotan pojav; prisl.: zamotano opisan postopek ♪
- zamotávati -am nedov. (ȃ) 1. delati, da je kaj nepravilno prepleteno, zvito: nehote zamotavati štreno 2. knjiž. zapletati: zamotavati zadevo / svojo pripoved je vedno bolj zamotaval zamotávati se 1. postajati nepravilno prepleten, zvit: niti so se zaradi dolžine zamotavale 2. knjiž. zapletati se: z nogami se je zamotaval v trnje / položaj se je vse bolj zamotaval ♪
1.326 1.351 1.376 1.401 1.426 1.451 1.476 1.501 1.526 1.551 
