Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

za (12.251-12.275)


  1.      gonáda  -e ž (ȃ) nav. mn., biol. del spolnega organa, ki proizvaja spolne celice; spolna žleza: razvoj gonad ♪
  2.      góndola  -e ž (ọ̑) 1. dolg, ozek čoln z močnimi krivinami na koncih, ki se rabi v Benetkah: gondola je drsela po Velikem kanalu; sesti v gondolo 2. viseča, zaprta priprava za prevoz ljudi, tovora, navadno pri cepelinu ali žičnici: dvigniti se v gondoli; žičnica z dvema gondolama ♪
  3.      gondoljêr  -ja m (ȇ) kdor kaj prevaža z gondolo: gondoljerji veslajo stoje; beneški gondoljerji ♪
  4.      gondráti  -ám nedov. (á ȃ) ekspr. godrnjati: sam zase je nekaj gondral / medved gondra ♪
  5.      góng  -a m (ọ̑) viseča kovinska plošča, ki daje ob udarcu dolgotrajen, prodoren zvok: gong je zazvenel, zavesa se je dvignila; udarec na gong / gong za napoved časa // muz. temu podobno glasbilo: glasovi flavt in gongov ♪
  6.      gonìč  -íča m (ȉ í) 1. kdor goni, vodi živino: postal je gonič pri karavani; goniči s čredami 2. večji lovski pes, navadno lisast: gojiti goniče / istrski gonič // lov. pes, ki ob zasledovanju divjadi laja: ta pes je dober gonič ♪
  7.      gonílka  -e ž (ȋ) teh. del priprave, s katero se kaj goni, poganja: otroci so se obešali na gonilke pri mlatilnici / kolesar je zadel ob rob pločnika z gonilko ročico med pedalom in zobatim kolesom ♪
  8.      gonílo  -a s (í) 1. teh. skupek strojnih delov za prenos in spremembo gibanja: zamenjati gonilo; okvara gonila / jermensko, zobniško gonilo 2. kar povzroča, pospešuje kako dogajanje ali delovanje; gibalo: strah je postal glavno gonilo vsega njegovega početja; objektivno gonilo umetnikovega ustvarjanja ♪
  9.      goniométer  -tra m (ẹ̄) teh. priprava za merjenje kotov; kotomer: položaj ladje so ugotovili z goniometrom; goniometer za kristale / radijski goniometer ♪
  10.      goníti  gónim nedov. (ȋ ọ́) 1. delati, povzročati, da se kaj giblje, premika: potok goni mlin in žago; goniti kolo, šivalni stroj / goniti kovaški meh / ekspr., z oslabljenim pomenom: celo dopoldne je gonil cepec mlatil; neutrudno je gonil vesla veslal / ekspr. veter je gonil oblake proti goram // delati, povzročati, da se kaj zelo hitro giblje, premika: neusmiljeno je gonil konja; nepreh.: vso pot je gonil; goniti proti domu / zdaj pa ti nekaj časa goni, pa bom jaz plužil / ekspr. goniti sovražnika preganjati, zasledovati; beži, kot bi ga sršeni gonili; gonil ga je kot pes zajca 2. delati, povzročati, da pride navadno žival pod nadzorstvom na določeno mesto: goniti konje; goniti živino na pašo / ekspr. zvezanega so gonili skozi vas / ekspr. ves dan ga je vodnik gonil po mestu 3. ekspr. delati, povzročati, da mora biti kdo zelo aktiven: neprestano je gonil svoje delavce; z osorno besedo ga je gonil na delo; vsak večer so ga morali goniti spat; na polju so ga gonili kot psa / saj te ne gonimo v šolo, če nočeš // poditi stran, odganjati: ostani, saj te nihče ne goni; brez usmiljenja so jo gonili iz hiše, od hiše 4. ekspr. kar naprej govoriti, ponavljati: venomer goni, da pojde sam po svetu / zmeraj goni (eno in) isto ● ekspr. samo to politiko goni se veliko, preveč ukvarja z njo; ekspr. še vedno goni svojo, svoje vztraja pri tem, kar je rekel; ekspr. vsako stvar je gonil do konca ni odnehal, popustil, dokler ni bila urejena, rešena; ekspr. goniti vodo na svoj mlin govoriti, delati v svojo korist ◊ lov. pes goni zasleduje bežečo divjad; muz. goniti meh dovajati za delovanje orgel potrebni zrak goníti se 1. kazati nagnjenje za parjenje: krava, svinja se goni 2. slabš. poditi se, divjati: otroci so se ves dan gonili po dvorišču / veter se je gonil preko pokrajine gonèč -éča -e: goneč konja, je prepeval ♪
  11.      gónja  -e ž (ọ́) 1. glagolnik od goniti: gonja živine na pašo / uporabiti moč potoka za gonjo mlinskih koles / le kako zmore vse to delo pri taki naglici in gonji 2. močno, organizirano delovanje proti čemu: končati, začeti gonjo; časopisna, politična gonja; gonja proti novemu zakonu / ekspr. proti škodljivim ptičem so uprizorili pravo gonjo 3. ekspr., v zvezi z za pretirano prizadevanje za dosego česa: gonja za dobičkom, za materialnimi dobrinami; gonja za uživanjem 4. lov. skupen lov, pri katerem gonjači ali psi gonijo divjad pred stojišče lovca; pogon: gonja se je pričela / lovska gonja / tiha gonja 5. nar. severovzhodno pot, steza, po kateri hodi živina na pašo: čez potok so vodile stare, zaraščene gonje ♪
  12.      gonjáč  -a m (á) 1. kdor goni, vodi živino: gonjači konj; slišalo se je pokanje bičev in vpitje gonjačev / bil je za gonjača / orali so brez gonjača 2. lov. kdor goni divjad pred stojišče lovca: za lov so najeli veliko gonjačev; lajanje psov in vpitje gonjačev 3. lov., rabi se samostojno ali kot prilastek brak, gonič: na vrvici je vodil pse gonjače ♪
  13.      gonôba  -e ž (ó) zastar. uničenje, poguba: gonoba prihaja od vseh strani ♪
  14.      gonôben  -bna -o prid. (ó ō) zastar. uničujoč, poguben: gonoben potres ♪
  15.      gónta  -e ž (ọ̑) zastar. kalana deščica za pokrivanje streh; skodla ♪
  16.      gôr  prisl. (ó) izraža gibanje ali smer proti višjemu kraju, ant. dol: hoditi po stopnicah gor in dol; tja gor poglej; gor splezaj; pot gre zdaj gor, zdaj dol / tanko gor, debelo dol / s prislovnim določilom kraja: naselil se je gor na hrib; veter piha od morja gor; ekspr. obleko ima zapeto gor do vratu prav do vratu // v medmetni rabi izraža ukaz, zahtevo: vina gor! ● pred hišo hodi gor in dol sem in tja; gor — dol pog. en dinar gor ali dol, kaj bi gledal na to naj te ne skrbi preveč, koliko plačaš; ekspr. prijatelj gor, prijatelj dol ne morem ti ustreči, čeprav sva prijatelja; ekspr. eden dol, drugi gor — je že tako na svetu sreča ni stalna; preg. zdravje po niti gor, po curku dol zdravje se pridobi počasi, izgubi pa hitro ♪
  17.      gôra  -e in -é ž, tož. ed. in mn. v prislovni predložni zvezi tudi góro góre (ó) 1. izrazita, visoka vzpetina zemeljskega površja: v daljavi so se videle gore; luna se je dvigala izza gore; priti na goro; sonce gre, zahaja za goro; vas leži pod goro; za gorami se bliska; daljne, strme, visoke gore; pobočje, višina, vrh gore; razgled z gore; jutranja zarja nad gorami; velik ko gora zelo / Šmarna gora / kot vzklik križana gora, je to mogoče / mn.: sneg je pokril gore in doline hribe; iti, hoditi v gore v hribe; redko živeti v gorah v hribih, na hribovitem svetu 2. nar. dolenjsko vinograd (v gričevnatem svetu): vinski hram v gori / vinska gora 3. zastar. gozd v hribovitem svetu: v goro je šel po hlode 4. ekspr., z rodilnikom velika količina, množina: preskrbeli so goro dokazov; v zvezi s tem vprašanjem so popisali že gore papirja; ima cele gore težav / na krožnik si je naložil celo goro krompirja velik kup ● ekspr. saj se ga kar bojim, ko je taka gora velik, močen človek; v pravljicah iti čez devet gorá in devet vodá zelo daleč; ekspr. tat je bil že zdavnaj za deveto goro zelo daleč; je izginil brez sledu; ekspr. on je naše gore list je našega rodu, naše narodnosti; šalj. če noče gora k Mohamedu, mora Mohamed h gori manj pomemben človek se mora podrediti, ukloniti pomembnejšemu ♪
  18.      gorčíca  tudi górčica -e ž (í; ọ̑) 1. bot. enoletna rastlina s celimi ali pernato razdeljenimi listi in rumenimi cveti, Sinapis: bela gorčica; njivska gorčica 2. pikantna začimba, pripravljena iz semen bele gorčice in dodatkov: hrenovke, klobase z gorčico ♪
  19.      gorčíčnica  -e ž (ȋ) redko posoda za gorčico ♪
  20.      górdijski  -a -o prid. (ọ́) knjiž., v zvezi gordijski vozel zapletena, težko rešljiva zadeva ali vprašanje: ni ga, ki bi razvozlal ta gordijski vozel ∙ ekspr. presekati gordijski vozel z odločnim, drznim posegom rešiti tako zadevo ali vprašanje ♪
  21.      gorèč  -éča -e prid. (ȅ ẹ́) 1. ki gori: goreč kup sena; goreča bakla; goreča hiša; v roki je držal gorečo trsko / še gorečo pipo je vtaknil v žep // ki gori in daje svetlobo: goreča sveča / goreča žepna svetilka; pren., knjiž. okna, goreča v večerni zarji 2. pesn. ki je po barvi podoben ognju: šopek gorečega maka; goreče rože 3. ekspr. razgret od bolezni, napora: hladila si je goreča lica 4. ekspr. zelo prizadeven, navdušen: postal je goreč privrženec sistema; goreč govornik, politik; za delo je bil ves goreč / bil je njen goreč častilec / goreče srce // ki izraža, kaže veliko prizadevnost, navdušenje: z gorečim glasom ji je začel govoriti; goreč pogled / goreč poljub / njegove goreče besede so jo prevzele 5. ki se pojavlja z zelo veliko intenzivnostjo: goreča molitev, prošnja; imel je eno samo gorečo željo / goreča ljubezen goréče prisl.: goreče hrepeneti, ljubiti, prositi; goreče mu je stisnil roko; prim. goreti ♪
  22.      goréčen  -čna -o prid., goréčnejši (ẹ́ ẹ̄) zelo prizadeven, navdušen: gorečen zagovornik; bil je njihov najgorečnejši pristaš / gorečna molitev / to je bila njegova gorečna želja goréčno prisl.: gorečno je čakala na sinovo vrnitev ♪
  23.      goréčka  -e ž (ẹ̑) nar. zahodno lončna rastlina z navadno rdečimi cveti v velikih kobulih; pelargonija: gorečke so cvetele; lončki z gorečkami; hiša z gorečkami na oknih ♪
  24.      goréčnež  -a m (ẹ̑) nav. ekspr. kdor je zelo prizadeven, navdušen za kaj: skušal je pomiriti prevelike gorečneže; nacionalistični gorečneži; zaletavi gorečneži in fanatiki ♪
  25.      goréčnica  -e ž (ẹ̑) 1. nav. ekspr. ženska, ki je zelo prizadevna, navdušena za kaj: verska gorečnica 2. nar. zahodno lončna rastlina z navadno rdečimi cveti v velikih kobulih; pelargonija: okna so polna gorečnic ♪

   12.126 12.151 12.176 12.201 12.226 12.251 12.276 12.301 12.326 12.351  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA