Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

za (11.051-11.075)



  1.      epidémičen  -čna -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na epidemijo: epidemična bolezen / epidemični meningitis / bolezen je zavzela epidemičen obseg epidémično prisl.: bolezen se pojavlja epidemično; pren. strah se je širil epidemično
  2.      epidemíja  -e ž () nenaden izbruh in hitro širjenje kake nalezljive bolezni: epidemija izbruhne; virus influence povzroča hude epidemije; epidemija črnih koz, tifusa je zahtevala veliko smrtnih žrtev; pren. atomsko epidemijo bo težko zajeziti; epidemija huliganstva
  3.      epidemiológ  -a m (ọ̑) strokovnjak za epidemiologijo: zdravnik epidemiolog; kongres epidemiologov
  4.      epidemiologíja  -e ž () veda o vzrokih in preprečevanju širjenja epidemij: inštitut za epidemiologijo / epidemiologija škrlatinke
  5.      epidiaskóp  tudi epidiaskòp -ópa m (ọ̑; ọ́) priprava za projiciranje neprozornih slik ali diapozitivov: šola ima epidiaskop in filmski projektor
  6.      epífora  -e ž () lit. ponovitev iste besede ali besedne skupine na koncu zaporednih stavkov ali verzov
  7.      epigenétski  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na epigenezo: epigenetski razvoj ♦ geogr. epigenetska dolina tesna dolina, ki jo je izdolbla reka, ko se je skozi lastno naplavino zajedla v odpornejšo osnovo
  8.      epigráf  -a m () knjiž. 1. kratek izrek, citat, pregovor na začetku knjige, poglavja: vzeti epigraf iz Prešerna 2. krajše besedilo v verzih ali prozi na spominskih ploščah, spomenikih, stavbah
  9.      epigráfik  -a m (á) strokovnjak za epigrafiko
  10.      epigrám  -a m () lit. kratka pesem, ki na oster in duhovit način govori o kaki osebi, stvari ali dogodku, puščica: Prešernovi epigrami; njegovi epigrami so zabavni
  11.      epigramátika  -e ž (á) lit. epigramatična dela, epigrami: Prešernova epigramatika; zajedljiva epigramatika
  12.      épik  -a m (ẹ́) kdor piše epska dela, navadno epske pesmi: liriki in epiki / Balzac je velik epik
  13.      epikureízem  -zma m () 1. filoz. nazor, oprt na Epikurov filozofski nauk, po katerem je cilj človeškega življenja sreča: epikureizem spada k helenističnim materialističnim filozofijam 2. nav. slabš. način življenja, ki teži za telesnim uživanjem in udobnostmi, uživaštvo: prevladujoča nota romana je epikureizem
  14.      epikuréjec  -jca m (ẹ̑) 1. pristaš epikureizma: stoiki in epikurejci 2. ekspr. kdor teži za telesnim uživanjem in udobnostmi, uživač: v gastronomskem pogledu je velik epikurejec; dobrovoljen epikurejec
  15.      epikuréjstvo  -a s (ẹ̑) 1. filoz. nazor, oprt na Epikurov filozofski nauk, po katerem je cilj človeškega življenja sreča: epikurejstvo in stoicizem 2. nav. slabš. način življenja, ki teži za telesnim uživanjem in udobnostmi, uživaštvo: popolnoma se je vdal čutnosti in epikurejstvu; rafinirano epikurejstvo
  16.      epilepsíja  -e ž () med. živčna bolezen s krči in nezavestjo, božjast: napad epilepsije
  17.      epilóg  -a m (ọ̑) lit. posebni, zaključni del kakega literarnega dela: v epilogu piše avtor o nastanku knjige; prolog in epilog; drama v treh dejanjih z epilogom; pren., publ. dejanje je dobilo svoj epilog pred sodiščem
  18.      epinglé  -ja [epinglé] m (ẹ̑) tekst. 1. ripsasta tkanina za ženske obleke in plašče iz različno debelih votkovnih niti, navadno svilena ali volnena: plašč iz epingléja 2. zankasta tkanina za blazinjenje pohištva
  19.      episkóp  tudi episkòp -ópa m (ọ̑; ọ́) priprava za projiciranje neprozornih slik: klub je dobil nov televizijski sprejemnik in episkop
  20.      episkopálen  -lna -o prid. () škofovski: episkopalna avtoriteta ♦ rel. episkopalna cerkev anglikanska cerkev v Združenih državah Amerike, ki poudarja oblast škofov
  21.      epíteton  -a in -eta m, mn. epíteti tudi epíteta s () lit. atributivna beseda ali besedna zveza, ki natančneje določa samostalnik, pridevek: v knjigi so pogosti baročno nabrekli epiteti; kopičenje epitetov otežuje dikcijo; pren. skoraj obvezni epiteton za vse nove vlade je, da so revolucionarne, progresivne
  22.      epizóda  -e ž (ọ̑) 1. manjši, manj pomemben dogodek: spomnila se je otroške epizode in se zasmejala; dolgočasna, neprijetna epizoda; epizode iz vojaškega življenja / ekspr.: ljubezenske epizode; epizodo s tistim dekletom je že pozabil 2. lit. krajši, vsebinsko zaključen vložek v večjem literarnem delu, ki za potek glavnega dejanja ni nujen: dejanje tega romana je prezapleteno, pa tudi epizod je preveč / filmska epizoda ♦ muz. del skladbe, zlasti fuge ali rondoja, ki ne vsebuje glavne teme
  23.      epizóden  -dna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na epizodo: nastopiti v epizodnem prizoru; epizodni vložki v romanu // knjiž. postranski, nepomemben, obroben: epizodna oseba; igralec nastopa samo v epizodnih vlogah / boj partizanskih odredov ni imel epizodnega značaja; epizodno dogajanje
  24.      epizódica  -e ž (ọ̑) nav. ekspr. manjšalnica od epizoda: pripovedoval je epizodice iz svojega življenja / na tisto epizodico je že zdavnaj pozabila
  25.      epizódnost  -i ž (ọ̑) knjiž. značilnost epizodnega: epizodnost vloge / za delo je značilna neenotnost dogajanja, epizodnost

   10.926 10.951 10.976 11.001 11.026 11.051 11.076 11.101 11.126 11.151  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA