Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

za (1.051-1.075)


  1.      zakótje  -a s (ọ̑) težje opazen prostor ob kotu, robu kakega prostora: v hiši ni zakotja, ki ne bi bilo uporabljeno; zakotja dvorišča, mesta; zakotje ob ognjišču / vasica leži v tihem zakotju; zakotje doline, gozda // težje opazen, skriven prostor, kraj: vidra pobegne v svoje zakotje; skrivati se v votlih drevesih in podobnih zakotjih // ekspr. od pomembnejšega dogajanja zelo oddaljen, odmaknjen kraj: novica se je razširila tudi v zakotja; naseliti se, živeti v zakotju ♪
  2.      zakotljáti  -ám dov. (á ȃ) ekspr. zakotaliti, zavaliti: zakotljati sod / orehi se zakotljajo na vse strani ♪
  3.      zakótnik  -a m (ọ̑) 1. ekspr. kdor živi v zakotju: tak zakotnik o tem ne more odločati 2. star. preužitkar: po prihodu snahe sta postala zakotnika ♪
  4.      zakótnost  -i ž (ọ̑) lastnost, značilnost zakotnega: zakotnost kraja / ekspr. zakotnost krčme / ekspr. kraji so res odročni, toda prebivalci so prerasli svojo zakotnost ♪
  5.      zakotrljáti  -ám dov. (á ȃ) ekspr. zakotaliti, zavaliti: zakotrljati obroč / zakotrljati sod na voz / krogla se zakotrlja / zakotrljati se v jarek ♪
  6.      zakòv  -óva m (ȍ ọ̄) teh. zveza česa s kovico, kovicami: ta stroj naredi petindvajset zakovov na minuto / dvoredni zakov s kovicami v dveh vrstah; prekriti pri katerem se kosa na robu prekrivata, skladovni zakov pri katerem sta kosa položena drug na drugega; zaplatni zakov z zaplato // mesto, kjer je kaj zvezano s kovico, kovicami: za tekočino neprepusten zakov ♪
  7.      zakovánje  -a s (ȃ) glagolnik od zakovati: zakovanje okovov / zakovanje konja ♪
  8.      zakováti  -kújem dov., zakovál (á ú) 1. s kovanjem narediti a) da je kaj trdno spojeno: zakovati plošči / zakovati obroč, okov / zakovati spoj / zakovati vrata ♦ teh. zakovati kovico b) da je kaj trdno nameščeno: zakovati nože na pripravi // nekdaj vkovati, prikovati: zakovati ujetnike v verige / zakovati obsojenca v ječo 2. ekspr. narediti, povzročiti, da pride kaj zaradi zamrznitve v položaj, ko se ne more premikati: mraz zakuje ladje v led / huda zima je zakovala reko reka je zamrznila 3. ekspr. začeti udarjati, tolči: na deblu je zakovala žolna / po njem je zakovala bolečina 4. z zabitjem žeblja v živi del kopita napačno podkovati: zakovati konja ● ekspr. spanec mu zakuje oči trdno zapre; ekspr. žila na vratu mu zakuje močno zabije; ekspr. zakovati cene ustaliti jih na določeni višini; ekspr. zakovati najlepša leta v podkve, verige jih porabiti za kovanje podkev, verig zakován -a -o: konj šepa, ker je zakovan; v led zakovana reka ∙ v konico zakovan drog s kovanjem oblikovan ♪
  9.      zakóven  -vna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na zakov ali zakovanje: zakovno mesto ♦ teh. zakovno kladivo kladivo za zakovanje kovic; žel. zakovni obroč obroč, ki se zakuje ob kolesni obroč, da ta ne more zdrkniti ♪
  10.      zakóvica  -e ž (ọ̑) teh. preprost element, s katerim se vežejo pločevinasti deli; kovica: zakovica drži, popusti; povezati, spojiti kosa pločevine z zakovicami; aluminijasta, medeninasta zakovica; ploščata zakovica; glava zakovice; luknja za zakovico / galanterijska zakovica / okrasiti pas z zakovicami; jermenske zakovice; zakovice za kovčke / zakovati zakovico ♪
  11.      zakóvičar  -ja m (ọ̑) teh. kdor koviči: delo zakovičarja / zakovičarji jeklenih konstrukcij ♪
  12.      zakóvičen  -čna -o prid. (ọ̑) teh. kovičen: zakovična glava / zakovična luknja ♪
  13.      zakovíčenje  -a s (ȋ) glagolnik od zakovičiti: zakovičenje kosov pločevine / kladivo, stroj za zakovičenje ♪
  14.      zakovíčiti  -im dov. (í ȋ) 1. teh. povezati s kovicami: zakovičiti kosa pločevine; ročno, strojno zakovičiti / hladno zakovičiti z nesegretimi kovicami / zakovičiti kovček / zakovičiti stik 2. teh. z zakovanjem kovice zadelati, zapreti: zakovičiti luknjico v žlebu 3. teh. zakovati: zakovičiti kovico 4. knjiž., v ruskem okolju z zabitjem droga, žeblja v strelno odprtino narediti orožje neuporabno: zakovičiti puško, top zakovíčen -a -o: zakovičeni plošči ♪
  15.      zakóžen  -žna -o prid. (ọ̑) zastar. 1. podkožen: zakožno gnojno vnetje 2. velik, hud: zakožen sovražnik ♪
  16.      zakracáti  -ám dov. (á ȃ) slabš. nerazločno, grdo zapisati: jezno zakracati podatek ♪
  17.      zakràj  -ája m (ȁ á) zastar. skrajni, najbolj oddaljen kraj, konec: ljudje v pokrajinskem zakraju / poriniti seno do zakraja; živalca se stiska v zakraj prostora ♪
  18.      zakrákati  -am dov. (ȃ) 1. oglasiti se z glasom kra: krokar, vrana zakraka 2. ekspr. reči, povedati s hreščečim glasom: v tujem jeziku nekaj nerazumljivo zakrakati / prišel sem, hripavo zakraka sosed / v pravljicah jaz sem tudi še tu, zakraka vrana / letališki zvočnik zakraka odhod letala napove s takim glasom // slabš. reči, povedati sploh: ali slišiš, zakraka starka ♪
  19.      zakraljeváti  -újem dov. (á ȗ) 1. postati kralj, zavladati kot kralj: po smrti starega kralja je zakraljeval njegov sin / kdaj bo zakraljeval kralj Matjaž // ekspr. postati kje neomejen gospodar: deželi so zakraljevali tujci; zakraljevati na kmetiji / zlo je zakraljevalo nad dobrim 2. ekspr. pojaviti se z močno izraženimi značilnostmi: v naravi spet zakraljuje pomlad / tišina zakraljuje nad vasjo 3. ekspr. pojaviti se, dvigniti se nad čim: nad pokrajino so zakraljevali visoki tovarniški dimniki ♪
  20.      zakramènt  -ênta m (ȅ é) rel. od Kristusa postavljeno sveto znamenje, ki človeka posvečuje, mu podeljuje božjo milost: deliti, prejeti zakramente; krst, zakon, mašniško posvečenje in drugi zakramenti / zakrament (bolniškega) maziljenja; zakrament sprave; zakrament svetega rešnjega telesa; zakramenti za umirajoče zakrament sprave, zakrament svetega rešnjega telesa in zakrament (bolniškega) maziljenja // v zvezi najsvetejši zakrament posvečena hostija, sveto rešnje telo: mašnik z najsvetejšim zakramentom v roki ♪
  21.      zakramentál  -a m (ȃ) rel. od Cerkve postavljeno sveto znamenje, ki povzroča zlasti duhovne učinke: z zakramentali posvečevati ljudi, stvari; uporaba blagoslovljene vode, blagoslovi, posvečevanja in drugi zakramentali // posvečen, blagoslovljen predmet: križ, rožni venec in drugi zakramentali ♪
  22.      zakramentálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na zakrament: zakramentalna milost / zakramentalna skupnost ♪
  23.      zakramljáti se  -ám se dov. (á ȃ) kramljajoč se zadržati kje predolgo: zakramljati se pri prijateljici / zakramljati se pozno v noč ♪
  24.      zakraséti  -ím dov. (ẹ́ í) geogr. postati kras: svet zakrasi zakrasèl in zakrasél -éla -o: zakrasela planota ♪
  25.      zakrasévanje  -a s (ẹ́) glagolnik od zakrasevati: zakrasevanje je vse močnejše ♪

   926 951 976 1.001 1.026 1.051 1.076 1.101 1.126 1.151  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA