Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

za (10.501-10.525)


  1.      dvoják  -a m (á) 1. kar je iz dveh delov: hoja je rasla na dvoje in postala dvojak 2. nekdaj avstrijski novec za dva solda, krajcarja ali vinarja; dvojača: mošnja, polna srebrnih dvojakov 3. ekspr. kdor ima lastnosti, značilnosti nasprotnega spola: moja hči se bo poročila s pravim moškim, ne pa s takim dvojakom ♪
  2.      dvójámborka  -e ž (ọ̑-ā) dvojambornica: ob obali so križarile majhne dvojamborke ♪
  3.      dvójámbornik  -a m (ọ̑-ā) dvojambornica: v zalivu je zasidran majhen dvojambornik ♪
  4.      dvójba  -e ž (ọ̑) zastar. dvom: dvojbe so me mučile / nikdar ni bil v dvojbi glede tega / ni dvojbe, da bo prišel ♪
  5.      dvójček  -čka m (ọ̄) 1. vsak od dveh pri enem porodu rojenih otrok: dvojčka sta si tako podobna, da ju ljudje le s težavo ločijo; rodila je dvojčke / siamska dvojčka zraščena, zlasti v spodnjem delu prsnice; pren. v tem človeku je našel pravega duševnega dvojčka 2. hiša z dvema popolnoma ločenima stanovanjema: graditi dvojček; stanovati v dvojčku ● rojen v znamenju dvojčkov v času od 22. maja do 21. junija ◊ astr. Dvojčka tretje ozvezdje živalskega kroga; čeb. panj dvojček panj, prirejen za bivanje dveh družin; med. dvojajčna, enojajčna dvojčka; min. dvojček skupina dveh med seboj pravilno zraščenih kristalov; ptt (telefonski) dvojček vsak od dveh telefonskih naročniških aparatov, ki sta s posebno pripravo priključena na isti vod; rib. dvojček trnek z dvema ostema ♪
  6.      dvójčič  -a m (ọ̄) zastar. dvojček: dvojčiča sta zdrava in krepka ♪
  7.      dvóje  štev. neskl. (ọ̑) skupina dveh enot a) pri množinskih samostalnikih: dvoje ust, vilic, vrat / dvoje oči; dvoje čevljev dva para b) pri drugih samostalnikih: dvoje prijateljev; dvoje oken dve okni; načel je dvoje perečih vprašanj // skupina dveh različnih enot: imela sta dvoje otrok, dečka in deklico; prisl.: na dvoje preklati; vsega ima po dvoje; vse vidi po dvoje; igrati, peti, plesati, veslati v dvoje ∙ klada je šla na dvoje se je razklala; pog. na dvoje sta si sprta sta; redko lonec je na dvoje razbit; sprehodi v dvoje sprehodi dveh oseb, navadno moškega in ženske ♦ alp. naveza v dvoje dva, navezana na isti vrvi ♪
  8.      dvójec  -jca m (ọ̑) šport. tekmovalni čoln za dva veslača: tekmovali bodo v dvojcih in četvercih / dvojec s krmarjem ◊ lov. napraviti dvojec izstreliti dva zaporedna strela, od katerih vsak zadene drugo žival ♪
  9.      dvójen  -jna -o prid. (ọ̑) 1. dvakrat tolikšen: vrniti dvojno aro; dobil boš dvojno mero; naredil si mi dvojno delo // ki je iz dveh delov, enot: dvojen podplat; dvojni tir; dvojna nit; okno z dvojnimi šipami; kovček z dvojnim dnom; dvojna okna, vrata; pog. naročil je za vse tri dvojno žganje dvojno navadno mero, čašico žganja / dvojni kozolec dva vzporedna kozolca, zvezana s skupnim ostrešjem; dvojna lestev dvokraka lestev 2. ki je dveh vrst: doseči dvojen namen; motnje so dvojne: zunanje in notranje; dvojna človekova narava / publ. dvojni praznik rojstni dan in god; ekspr. dvojni zaslužkar kdor ima dohodke od svoje redne zaposlitve in še kake druge // slabš. ki je dveh nasprotujočih si vrst: dvojna morala; živi dvojno življenje ● dvojna brada brada s podbradkom; pog. igrati dvojno vlogo zastopati hkrati dve nasprotni stališči, ne da bi prizadeti vedeli za to; presojati z dvojnim merilom pristransko, ne vsega enako strogo ◊ biblio. dvojna številka ena, ki šteje za dve; biol. dvojno poimenovanje poimenovanje rastlin ali živali z imenoma za rod in vrsto; bot. dvojno cvetno odevalo venčni in čašni listi; elektr. dvojna dioda elektronka, ki ima dve anodi in dve katodi; fin. dvojno knjigovodstvo knjigovodstvo, po katerem se vsak poslovni dogodek knjiži dvakrat, enemu kontu v dobro, drugemu v breme; geom. dvojna piramida telo, sestavljeno iz dveh piramid; dvojni stožec telo, sestavljeno iz dveh stožcev; jur. dvojni državljan kdor ima državljanstvo dveh držav; dvojni zakon zakon ene osebe z dvema osebama hkrati; kem. dvojna vez vez med dvema atomoma, h kateri prispeva vsak atom po dve valenci; mat. dvojni ulomek ulomek, pri katerem je v števcu ali imenovalcu ulomek; num. dvojni dukat dukat, ki ima težo in vrednost dveh dukatov; strojn. dvojni navoj navoj z dvema vzporednima grebenoma; šah. dvojni kmet dva kmeta iste barve na isti liniji; dvojni šah šah od dveh figur hkrati; šport. dvojni skok skok z dvojnim obratom okrog navpične osi; teh. dvojno koleno kos cevi, ukrivljen v obliki polkroga dvójno prisl.: dvojno povrniti, videti; vojna leta se za pokojnino štejejo dvojno; sam.: dvojno je mogoče dvoje; pog. dajte mi dvojnega! dvojno mero žgane pijače ♪
  10.      dvójezíčen  -čna -o prid. (ọ̑-ȋ) 1. napisan v dveh jezikih: dvojezični napisi; dvojezično besedilo zakona / dvojezični slovar 2. ki zna in redno uporablja dva jezika: dvojezični pisatelj; starejša generacija je tam še v celoti dvojezična / dvojezične šole / dvojezično obmejno področje ♪
  11.      dvójezíčje  -a s (ọ̑-ȋ) lingv. raba dveh jezikov, zvrsti jezika za različna področja; diglosija ♪
  12.      dvójezíčnik  -a m (ọ̑-ȋ) knjiž. kdor zna in redno uporablja dva jezika: to delovno mesto je dobil le zato, ker je dvojezičnik ♪
  13.      dvójezíčnost  -i ž (ọ̑-ȋ) 1. znanje in redna raba dveh jezikov: dvojezičnost otrok v obmejnih krajih / dvojezičnost javnih napisov 2. zastar. dvoličnost: očita mu nepoštenost in dvojezičnost ♪
  14.      dvojíca  tudi dvójica -e ž (í; ọ̑) skupina dveh oseb: z druge strani je prihajala dvojica mladih ljudi / bila sta prav čedna dvojica par; obisk švedske kraljevske dvojice kralja in kraljice; zakonska dvojica mož in žena // skupina dveh enot: iz goste teme se je svetila le dvojica iskrih oči / most je branila dvojica topov / dvojica problemov ◊ fiz. dvojica sil dve enako veliki in nasprotni sili, ki ne delujeta na isti premici; šport. tekmovanje dvojic dveh igralcev proti dvema; žel. kolesna dvojica celota dveh koles in gredlja ♪
  15.      dvojíčnik  -a m (ȋ) zastar. kdor je komu izredno podoben, zlasti po zunanjosti; dvojnik: srečal je svojega dvojičnika ♪
  16.      dvojína  -e ž (í) lingv. slovnično število, ki zaznamuje dve stvari: ednina, dvojina in množina / sklanjati samostalnik v dvojini ♪
  17.      dvojíški  -a -o prid. (ȋ) mat. ki ima za osnovo število dve: dvojiški sistem; spremeniti desetiško številko v dvojiško ♪
  18.      dvojíti  -ím in dvójiti -im nedov. (ȋ í; ọ̄) zastar. dvomiti: kmalu sem začel dvojiti o njegovi iskrenosti; da je tako, o tem ni mogoče dvojiti ♪
  19.      dvójka  -e ž (ọ̑) 1. pog. številka dve: napisati dvojko / na tej progi vozi dvojka tramvaj, avtobus številka dve 2. pog. najnižja pozitivna ocena (v šoli); zadostno: dobiti dvojko; imeti dvojko iz računstva, v računstvu // nekdaj negativna ocena (v šoli): ker ni nič znal, mu je profesor dal dvojko; popraviti dvojko iz zgodovine / pisati nalogo dvojko; znati za dvojko 3. skupina dveh oseb: najboljša dvojka je bila pohvaljena pred vsemi brigadirji; vojaki so se po potrebi združevali v dvojke ali trojke 4. igralna karta z dvema znakoma: pikova dvojka ◊ igr. napovedana vrednost pri igri na karte, glede na moč igralčevih kart; šport. dvojec ♪
  20.      dvójnat  -a -o prid. (ọ̑) star. dvojen: ovratnik iz dvojnatega blaga; dvojnata okna / zanimiv je bil predvsem zaradi svoje dvojnate narave ♪
  21.      dvójnica  -e ž (ọ̑) 1. ženska, ki je drugi ženski izredno podobna, zlasti po zunanjosti: to ni bila ona, pač pa njena dvojnica // film., gled. ženska, ki nadomešča pravo igralko v prizorih, ki zahtevajo kako posebno spretnost ali znanje: prizore na smučeh so posneli z dvojnico, smučarsko prvakinjo 2. vsaka od dveh ali več enakih stvari: knjižnica si je za izposojanje knjig uredila oddelek dvojnic // lingv. vsaka od dveh ali več pojavnih oblik besede: akcentska, pravopisna dvojnica / pogovorna dvojnica sinonim 3. etn. piščal iz enega kosa lesa z dvema cevema: pastir je piskal na dvojnico ♪
  22.      dvójnik  -a m (ọ̑) 1. kdor je komu izredno podoben, zlasti po zunanjosti: kralj je poslal na zborovanje svojega dvojnika / v njem je odkril svojega duševnega dvojnika // film., gled. kdor nadomešča pravega igralca v prizorih, ki zahtevajo kako posebno spretnost ali znanje: najnevarnejše scene je v filmu odigral igralčev dvojnik, izurjen plezalec 2. drugi izvod, drugi primerek originalne listine ali predmeta: policija je na pošti poiskala dvojnik brzojavke; dal si je narediti dvojnik ključa / poročila je treba oddati v dvojniku v dveh izvodih 3. redko dva vzporedna kozolca, zvezana s skupnim ostrešjem; dvojni kozolec, vezani kozolec: pogorel je dvojnik; kozolec dvojnik ♪
  23.      dvójništvo  -a s (ọ̑) knjiž. 1. dvojnost: strah in pogum sta bila izraz njegovega dvojništva 2. izredna podobnost s kom, zlasti po zunanjosti: ta dva človeka sta zgovoren primer za dvojništvo ♪
  24.      dvojnják  -a m (á) redko dvolitrska steklenica, navadno za vino; štefan: na mizi je bilo pet dvojnjakov / popila sta že cel dvojnjak ♪
  25.      dvójnojámast  -a -o prid. (ọ̑-á) zool., v zvezi dvojnojamasto vretence vretence, ki je spredaj in zadaj vbočeno: dvojnojamasto vretence rib ♪

   10.376 10.401 10.426 10.451 10.476 10.501 10.526 10.551 10.576 10.601  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA