Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

zaželen (300-324)


  1.      zaslómba  -e ž (ọ̑) kar koga v nezaželenem, neprijetnem položaju varuje, ščiti: dobiti, imeti, iskati zaslombo pri oblasti; politična, vojaška zaslomba / vi ste naša zaslomba / biti komu v zaslombo ♪
  2.      zasloníti  -slónim stil. -ím dov., zaslônil stil. zaslónil (ȋ ọ́, í) 1. s prislonitvijo, namestitvijo česa narediti kaj zaprto, bolj varno: zasloniti jašek, okno 2. s postavitvijo, namestitvijo česa v določen položaj narediti kaj varno pred čim nezaželenim: z rokami zasloniti plamen; zasloniti rastline pred vročino z vejami; zasloniti se z roko pred udarcem / zasloniti si oči zaradi bleščanja / z roko si zasloni uho, da bi bolje slišal 3. s svojim neprozornim telesom narediti, povzročiti, da kaj ni vidno: postavila se je predenj in mu zaslonila sonce / zasloniti komu pogled na prizorišče zaslónjen -a -o: plamen je varno zaslonjen ∙ ekspr. dolina je od vseh strani zaslonjena s hribi zaprta, zavarovana ♦ rad. zaslonjeno območje območje, v katerem je sprejem radijskih valov zaradi ovire oslabljen ♪
  3.      zastrupíti  -ím dov., zastrúpil (ȋ í) 1. povzročiti, da v organizem pride strup: zastrupiti otroka s pokvarjenimi zdravili; zastrupil se je z gobami in umrl / taka rana se rada zastrupi / bojni plini zastrupijo tudi živali // usmrtiti tako, da v organizem pride strup: zastrupiti jetnika; zastrupiti s plinom / zastrupiti podgane 2. narediti, povzročiti, da postane kaj strupeno: zastrupiti hrano, vodo / zastrupiti ozračje 3. ekspr. narediti, povzročiti, da dobi kdo zelo slabe, nezaželene lastnosti: zastrupiti koga s častihlepjem, pesimizmom // narediti, povzročiti, da postane kaj zelo težko, neprijetno: zastrupiti komu življenje z obrekovanjem / nesoglasja so zastrupila odnose med njimi ● ekspr. zastrupiti koga s športom zelo ga navdušiti zanj zastrupíti se narediti samomor z zaužitjem strupa: ko je izvedel žalostno novico, se je zastrupil zastrupljèn -êna -o: biti zastrupljen s častihlepjem; zastrupljena rana; zastrupljena voda ♪
  4.      zastrúpljati  -am nedov. (ú) 1. povzročati, da v organizem prihaja strup: zastrupljati goste s pokvarjeno hrano; ta tovarna zastruplja ribe v reki / zastrupljati (si) želodec s tobakom // usmrčevati tako, da v organizem prihaja strup: zastrupljati nasprotnike, tekmece / zastrupljati miši, podgane 2. delati, povzročati, da postaja kaj strupeno: zastrupljati hrano, vodo / tovarne zastrupljajo ozračje 3. ekspr. delati, povzročati, da dobiva kdo zelo slabe, nezaželene lastnosti: zastrupljati koga z nepopustljivostjo, pesimizmom // delati, povzročati, da postaja kaj zelo težko, neprijetno: zastrupljati odnose med narodi; z očitki zastrupljati komu življenje / začel je zastrupljati ozračje okrog njega ustvarjati take razmere, okoliščine, da bi mu škodoval, ga onemogočil / dvom mu zastruplja delo zastrúpljati se delati samomore z uživanjem strupa: v obupu, stiski se ljudje tudi zastrupljajo zastrupljajóč -a -e: zastrupljajoča pijača ♪
  5.      zaščítiti  -im dov. (í ȋ) 1. s čim, danim na določeno mesto, narediti, da kaj ne bi bilo deležno česa neprijetnega, nezaželenega: zaščititi obraz, telo; zaščititi površino s premazom; zaščititi se s kremo, rokavicami / zaščititi rastline, roke pred mrazom ♦ avt. zaščititi avtomobil premazati, pokriti spodnji del avtomobila s snovjo, ki preprečuje rjavenje // nav. 3. os. z obstajanjem na določenem mestu narediti, da kaj ni deležno česa neprijetnega, nezaželenega: stena jih je zaščitila pred dežjem 2. z določenim dejanjem, ravnanjem narediti, da kdo ne bi bil deležen česa neprijetnega, nezaželenega: v preiskavi je skušal zaščititi ostale osumljence / zaščititi predsednika s policisti ∙ po porodu se je zaščitila z uporabo kontracepcijskih sredstev je naredila, da ne bi zanosila, spočela 3. z določenim ukrepom, pravnim predpisom narediti, da kaj ne bi bilo deležno česa slabega, nezaželenega: zaščititi domačo industrijo, narodno manjšino; zaščititi redke rastline, živali / zaščititi ime izdelka; zaščititi izum s patentom / zaščititi kmetijske površine pred zazidavo / zaščititi z zakonom // z določenim ukrepom, pravnim predpisom narediti, da se kaj ne sme zmanjšati, odvzeti: zaščititi koristi, pravice koga zaščíten -a -o: z oblogo zaščitena mizna plošča; z zakonom zaščitene pravice; zaščitene rastline, živali ♦ jur. zaščitena kmetija kmetija, ki jo sme dedovati le en dedič; lov. zaščitena divjad divjad, ki se sme loviti samo v določenem času ali se sploh ne sme loviti ♪
  6.      zatêči  -têčem dov., zatêci zatecíte; zatékel zatêkla (é) 1. postati po obsegu večji zaradi poškodbe ali bolezni: od udarca mu je zatekel obraz; noge so mu spet zatekle 2. ekspr. dobiti, ujeti: zateči koga pri kraji / nekdo ga je zatekel, ko je vrgel kamen v okno / mi lahko poveste, kje ga zatečem dobim, najdem / bili so še daleč od doma, ko jih je zatekla noč se je znočilo; sredi dela ga je zatekla smrt je umrl; vojna jih je zatekla v Ameriki ko se je začela vojna, so bili v Ameriki zatêči se s prislovnim določilom 1. priti kam z namenom izogniti se čemu nevarnemu, nezaželenemu, neprijetnemu: srna se je zatekla med grmovje; pred dežjem so se zatekli pod streho; medved se je pred lovci zatekel v brlog; še v pravem času se je zatekel v skrivališče; kam se bomo zatekli ob napadu / ekspr. pred težavami se je zatekel v svoj sanjski svet 2. priti h komu z namenom dobiti pomoč, podporo: v stiski se zateči h komu; ko sem bil žalosten, sem se zatekel k materi / zateči se pod zaščito močnejšega; zateči se v varstvo koga ● ekspr. zatekel sem se k laži zlagal sem se; ekspr. včasih se je treba zateči k drugim pripomočkom jih je treba uporabiti zatékel -êkla -o: zatekle noge; zatekle veke zatečèn -êna -o: ima rdeče in zatečene roke ∙ publ. zatečeno stanje dejansko ♪
  7.      zatékati  -am nedov. (ẹ̑) 1. postajati po obsegu večji zaradi poškodbe ali bolezni: roka zateka; gleženj ji je hitro zatekal 2. tekoč nezaželeno prihajati kam: voda je zatekala za okenske okvire // zamakati, puščati: streha zateka zatékati se s prislovnim določilom 1. prihajati kam z namenom izogniti se čemu nevarnemu, nezaželenemu, neprijetnemu: najraje se je zatekal v gozd, hribe; pred hrupom se je zatekala v svojo sobo; begunci so se zatekali za obzidja cerkev; premišljeval je, kam se bodo zatekali ob napadih / ekspr. zatekati se v samoto 2. prihajati h komu z namenom dobiti pomoč, podporo: kadar je imela težave, se je zatekala k materi; zatekati se k prijateljem / zatekati se h komu po nasvete ● ekspr. spet se zateka k laži laže; ekspr. pri lovu se je zatekal k pastem je uporabljal pasti; ekspr. v težavah se je zatekal v pitje je pil ♪
  8.      zaužívati  -am nedov. (í) 1. prejemati hrano, tekočino v telo skozi usta: zauživati rastlinsko, zdravo hrano / zauživati tablete, zdravila 2. star. biti deležen česa, zlasti ugodnega, zaželenega; uživati: zauživati srečo / zauživati pokoj ♪
  9.      zavájati  -am nedov. (ā) 1. s čim nepravim, navideznim spravljati koga na kaj nepravega, nezaželenega: zavajati koga na napačno sled / ekspr. zavajati koga na kriva, slaba pota // s svojim govorjenjem, ravnanjem delati, povzročati a) da pride kdo v kako nepravo, nezaželeno stanje: zavajati koga v dvom, zmoto / zavajati koga v mlačnost, neborbenost b) da kdo naredi, dela kaj nesprejemljivega, nezaželenega: zavajati koga v laž, prepir / zavajati koga k pitju 2. s svojim govorjenjem, ravnanjem si prizadevati pridobiti koga, zlasti neizkušenega, za moralno nesprejemljivo, nedovoljeno spolno občevanje: zavajati mladoletnice; zavajati sosedinega moža 3. s čim nepravim, navideznim delati, povzročati, da kdo napačno, neustrezno misli: zavajati bralce, javnost; zavajati koga z lepimi besedami, nepopolnimi podatki / naslov knjige zavaja 4. nav. 3. os. z določenimi lastnostmi vplivati na koga, da naredi, dela kaj nenameravanega, navadno neprimernega: nizke cene zavajajo ljudi, da kupujejo slabo blago; navidez lepo vreme zavaja popotnike, da kljub svarilom nadaljujejo pot zavajajóč -a -e: zavajajoče pisanje, ravnanje ♪
  10.      zavarováti  -újem tudi zavárovati -ujem dov. (á ȗ; á) 1. s čim, danim na določeno mesto, narediti kaj (bolj) varno pred čim slabim, nezaželenim: zavarovati rastlino pred mrazom; zavarovati poslopje z visokim zidom; zavarovati se pred udarci; zavarovati si glavo s čelado / drevo jih je zavarovalo ob nevihti, pred nevihto / tema je zavarovala beg // s čim, danim na določeno mesto, narediti kaj za uporabnika (bolj) varno: zavarovati balkon z ograjo; zavarovati planinsko pot 2. z določenim dejanjem, ravnanjem narediti koga (bolj) varnega pred čim slabim, nezaželenim: zavarovati dekle pred nadležnim moškim; varnostniki so zavarovali predsednika / zavarovati komu hrbet // z določenim dejanjem, predpisom narediti kaj (bolj) varno pred čim slabim, nezaželenim: zavarovati domača podjetja pred premočno tujo konkurenco; zavarovati redke rastline z zakonom; zavarovati posojilo z zastavitvijo česa / pravno zavarovati iznajdbo 3. z določenim dejanjem, predpisom narediti, da se kaj (bolj) ohrani: zavarovati svoje koristi, pravice / zavarovati anonimnost 4. skleniti pravno razmerje, ki zavezuje določeno organizacijo, da upravičencu povrne škodo v dogovorjenem primeru: zavarovati avtomobil, potnike, premoženje / zavarovati kaj na določen znesek; življenjsko se zavarovati tako, da se ob poteku dogovorjene dobe ali ob smrti zavarovanca, če zavarovanje še traja, izplača določena vsota // skleniti pravno razmerje, v katerem upravičenci združujejo denarna sredstva za denarne dajatve in druge pravice iz pokojninskega, invalidskega zavarovanja, zdravstvenega varstva: lastnik podjetja ni zavaroval vseh delavcev / invalidsko, pokojninsko zavarovati; socialno se zavarovati ◊ alp. zavarovati z uravnavanjem napetosti vrvi, na katero je navezan soplezalec, in z zadrževanjem vrvi pri njegovem morebitnem padcu preprečiti, da bi se soplezalec pri plezanju ponesrečil; jur. zavarovati sledove narediti, da ostanejo določen čas nespremenjeni; šah. zavarovati kralja zavarován tudi zavárovan -a -o: zavarovan avtomobil; biti invalidsko zavarovan; zavarovane rastline, živalske vrste; z železno mrežo zavarovana okna ∙ zavarovani železniški prehod železniški prehod z zapornicami ♦ alp. zavarovani plezalec plezalec, ki je pri plezanju navezan; zavarovana pot, steza pot, steza, opremljena s klini, žičnimi vrvmi ♪
  11.      zavêsti  -vêdem dov., zavêdel in zavédel zavêdla, stil. zavèl zavêla (é) 1. s čim nepravim, navideznim spraviti koga na kaj nepravega, nezaželenega: zavesti zasledovalce na napačno sled / ekspr. zavesti koga na slaba pota // s svojim govorjenjem, ravnanjem narediti, povzročiti a) da pride kdo v kako nepravo, nezaželeno stanje: nehote zavesti koga v zmoto / zavesti prijatelja v neodločnost / odgovor ga je zavedel v dvome b) da kdo naredi kaj nesprejemljivega, nezaželenega: zavesti koga v prestopek; zavesti koga, da krivo priča / zavesti koga h kraji, k pitju 2. s svojim govorjenjem, ravnanjem pridobiti koga, zlasti neizkušenega, za moralno nesprejemljivo, nedovoljeno spolno občevanje: zavesti prijateljevo dekle; zavesti mladoletnico 3. s čim nepravim, navideznim narediti, povzročiti, da kdo napačno, neustrezno misli: zavesti javnost, poslušalce; zavesti koga z obljubami, nepopolnimi podatki 4. nav. 3. os. z določenimi lastnostmi vplivati na koga, da naredi kaj nenameravanega, navadno neprimernega: nizka cena ga je zavedla, da je avtomobil kljub pomislekom kupil; prestopnika je zavedla pijača, priložnost ● žarg., adm. zavesti dopis vpisati, evidentirati; redko zavesti konja v hlev odvesti, zapeljati; zastar. zavesti podjetje ustanoviti; redko pot nas je zavedla do razvalin po poti smo prišli; knjiž. predaleč bi nas zavedlo, če bi obravnavali vse podrobnosti preveč časa, prostora bi porabili; star. previdno zavede pogovor drugam spelje zavedèn -êna -o: zavedeni bralci, kupci; zavedeno dekle ♪
  12.      zaželéti  -ím dov., zažêlel (ẹ́ í) izraziti komu željo, da bi bil deležen česa pozitivnega: zaželeti komu prijetne počitnice, srečno pot; zaželeti komu srečo, uspeh pri delu; zaželeti vesele praznike / vstopil je in jim zaželel dobro jutro; zaželeli so si lahko noč in šli spat / zaželeti komu dobrodošlico izraziti ● redko lepšega življenja mu ne morem zaželeti želeti zaželéti si stil. zaželéti začutiti željo po čem: zaželeti si svežega kruha, hladne vode; zaželeti si mir, svobodo; zaželel si je pogovora s prijateljem; zaželela si je, da bi bila daleč proč // začutiti željo po zadovoljevanju spolne potrebe s kom: čutil je, da si ga je zaželela; zelo si jo je zaželel ● star. dobil boš vse, kar boš zaželel kar se ti bo zahotelo; star. zaželelo se mu je, da bi se vrnil domov zahotelo se mu je zaželèn tudi zaželjèn -êna -o 1. deležnik od zaželeti: najti zaželeni mir; z vznesenimi besedami zaželena sreča; prišla je zaželena svoboda; zaželeno je, da se sestanka udeležijo tudi starši 2. ki si ga kdo želi: roditi zaželenega otroka / zaželen gost; opazil je, da pri njih ni zaželen dobrodošel 3. ki se zahteva: raziskava ni dala zaželenih rezultatov; zaželena kakovost, lastnost / za sprejem na delovno mesto so zaželene petletne delovne izkušnje / izročiti kupcu zaželeno blago iskano, naročeno; sam.: zaželeno podčrtajte ♪
  13.      zgléden  -dna -o prid., zglédnejši (ẹ́ ẹ̄) ki ima zaželene, potrebne lastnosti, značilnosti v taki meri, da je vreden zgledovanja, posnemanja: zgleden delavec / imeti zgleden red v stanovanju; zgledna strokovna raven; govoriti zgledno slovenščino; zgledno vedenje, znanje zglédno prisl.: zgledno opravljati svoje delo; zgledno živeti ♪
  14.      zgodíti se  -ím se dov., zgódil se (ȋ í) nav. 3. os. izraža uresničitev dejanja, dogodka v stvarnosti: popisal je dogodke, ki so se zgodili tistega dne, pred nedavnim; zgodila se je nesreča; zgodilo se ni nič posebnega; zgodilo se je po naključju, v trenutku / zgodilo se mu je nekaj hudega, nenavadnega; krivica se mu je zgodila; v njej se je zgodila sprememba / ni se ji še zgodilo, da bi pozabila denarnico doma še nikoli je ni pozabila; prvič se je zgodilo, da ni prišel dozdaj je zmeraj prišel // izraža obstoj določenih okoliščin, zaradi katerih pride do kakega dejanja, stanja: zgodilo se je, da je šel na lov; zgodi se, da zamudi vlak ● šalj. to se zgodi (tudi) v najboljših familijah ni se vredno razburjati, sramovati, saj se kaj takega lahko vsakomur pripeti; ekspr. se bo zgodilo, je odgovoril zaželeno, zahtevano bo narejeno; ekspr. zgôdi se tvoja volja, po tvoji volji podrejam(o) se tvoji volji, želji; razbila je skledo. Se pač zgodi izraža zmanjševanje krivde; kar še ni, se lahko še zgodi ♪
  15.      zgovóren  -rna -o prid., zgovórnejši (ọ́ ọ̄) 1. ki (rad) veliko govori: zgovoren človek; fant je po naravi zgovoren in dovtipen; nenavadno, zelo zgovorna je; bila je zgovorna kot kaka branjevka / šele doma je postal zgovoren; ekspr.: dobro bi bilo, če bi bil manj zgovoren; vino naredi človeka zgovornega / trgovec je bil zgovornega jezika 2. ki v veliki meri pove, izraža določeno vsebino: to je zgovoren dokaz, da je tvoja sodba napačna; članek z zgovornim naslovom; njegov molk je zgovoren; ta primer je zelo zgovoren; slike so same po sebi zgovorne, zato ne potrebujejo razlage zgovórno prisl.: dovolj zgovorno so mu povedali, da je nezaželen; esej zgovorno priča o pesnikovem razvoju ♪
  16.      zgrešíti  -ím tudi izgrešíti -ím dov., zgréši tudi izgréši; zgréšil tudi izgréšil (ȋ í) 1. pri metanju, streljanju ne zadeti: nameril je in ustrelil, vendar je zgrešil; zgrešiti cilj, tarčo / krogla, strel zgreši / igralec je zgrešil žogo / vtikal je ključ, pa je vedno zgrešil ključavnico 2. pri premikanju, iskanju ne videti, ne opaziti: voznik je zgrešil odcep; v temi je zgrešil pot, vrata; zgrešiti smer; v množici sta se zgrešila / hiša stoji na samem, ne boste je zgrešili; tega človeka ne moreš zgrešiti, tako izstopa // priti v položaj, ko se česa ne vidi, ne opazi več: sledil mu je v primerni razdalji, da ga ne bi zgrešil / med grmovjem je pes sled zgrešil 3. ne doseči zaželenega, pričakovanega rezultata: predstava je zgrešila svoj namen; neprodane knjige zgrešijo pravi smisel 4. ekspr. narediti napako, zmotiti se: zgrešil je, ker ga ni poslušal; za študij se je odločil nepremišljeno in je šele pozneje spoznal, da je zgrešil / zgrešiti poklic ne izbrati si tistega poklica, za katerega ima osebek sposobnosti, nagnjenje, veselje ● ekspr. ljudje so ga že zgrešili ga ne poznajo, prepoznajo več; ekspr. njegovo ime sem čisto zgrešil se ga ne spomnim; ekspr. fant je zgrešil pravo pot ravna, dela nepravilno, moralno oporečno; take priložnosti gotovo ne boš zgrešil zamudil zgrešèn tudi izgrešèn -êna -o 1. deležnik od zgrešiti: zgrešen cilj; zgrešena smer; uprizoritev je bila igralsko in režijsko zgrešena 2. ekspr. napačen, neprimeren: zgrešen ukrep; zgrešena naložba; zgrešena politika; tako ravnanje je popolnoma zgrešeno / zgrešeno življenje; prisl.: zgrešeno razlagana pesem ♪
  17.      zlódej  -a in zlódja m (ọ̑) 1. evfem. hudič: zlodej ga je obsedel; zlodeja klicati nad koga; povezan je s samim zlodejem; biti hujši od zlodeja; bal se ga je kot samega zlodeja zelo; pihalo je kot tristo zlodejev / v zlodeja maskiran človek / ekspr. zlodej naj to pije, mi ne bomo / kot kletvica: o ti zlodej ti, kakšna grda cesta; o ti zlodej prekleti 2. ekspr. zloben, hudoben človek: takle zlodej vam lahko uniči življenje; hudo je, če moraš biti pokoren takemu zlodeju 3. ekspr. oseba, stvar, ki v govorečem vzbuja jezo, nejevoljo: ugasni radio, ne bom več poslušal tega zlodeja; kašlja, ne vem, kje je staknil tega zlodeja; otroci vsega zlodeja privlečejo k hiši / kot psovka zlodej zdraharski, daj nam mir // oseba, stvar, ki v govorečem vzbuja presenečenje, občudovanje: kdo bi si mislil, da zlodej tako lepo poje; kaj vse zna ta zlodej / zaradi lepega zlodeja hodijo okrog oblasti zelo kočljive zadeve 4. ekspr., v povedni rabi neprijetnosti, težave: če jih bo zapustil, bo zlodej; dež bo, pa boš imel zlodeja / vojska je zlodej neprijetna, huda stvar / v povedno-prislovni rabi: zlodej je, če dela vsak po svoje; zlodej je živeti v taki negotovosti 5. ekspr., navadno s prilastkom hrup, nemir: delali so takega zlodeja, da nihče ni mogel spati / veter je zganjal zlodeja in pol velik hrup / malo pozneje je prišel, pa je bil že zlodej pa so se že jezili 6. knjiž., ekspr. revež: kako morejo zlodeji živeti s tako beraško plačo / sprejel je ubogega zlodeja pod streho 7. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi za zlodeja popolnoma, prav: tega za zlodeja nikjer ne dobiš; zna za zlodeja vse // sploh, nikakor: tega si pa za zlodeja ni mogel zapomniti // za vprašalnico poudarja ugibanje: kaj za zlodeja iščete tod okoli / kaj za zlodeja je treba imeti okno odprto ni treba imeti okno odprto 8. v medmetni rabi izraža a) podkrepitev trditve: zlodej, da bom uganil; ozdravel bo, ni zlodej; naj me zlodej vzame, če ni res; za zlodeja, to mu boš dal b) jezo, nejevoljo: zlodej, kaj pa rogovilite po hiši; za zlodeja, zakaj ste mu povedali; tristo zlodejev, kaj pa še čakate c) začudenje, presenečenje: zlodej, še všeč mu bo nazadnje; za zlodeja, tak da je ● ekspr. kod te je zlodej nosil toliko časa kje si se mudil, kod si hodil; ekspr. kam te je zlodej odnesel tako hitro kam si šel; ekspr. ne vem, kateri zlodej ga je obsedel, da je tak zakaj je tak; ekspr. sam zlodej ga je prinesel v hišo prišel je ob nepravem času, nezaželeno; njegov prihod je povzročil velike težave; ekspr. zlodej ga bo vzel, če ne bo nehal kaditi umrl bo; ekspr. posestvo je vzel zlodej je propadlo; ekspr. ne želim ga videti, naj ga zlodej vzame izraža zavračanje, odklanjanje; ekspr. naj gre, kamor hoče, zlodej z njo izraža nezanimanje; ekspr. nanj so klicali zlodeja preklinjali so ga; od zlodeja ekspr. fant je od zlodeja zelo prebrisan, podjeten; zmožen tudi zelo hudih dejanj; zelo poreden, neukrotljiv; ekspr. ta ženska je od zlodeja doseže tudi kaj navidez nemogočega; je zelo hudobna; ekspr. (pojdi) k zlodeju, babnica izraža zavračanje; ekspr. on zna vsega zlodeja je zelo podjeten, spreten; ekspr. on je živ zlodej zelo hudoben človek; ekspr. izmišljali so si zlodeja in pol, da bi ga pozdravili zelo so se trudili zlódja in zlódeja ekspr.: zlodja, tak da je; zlodja, kaj pa še čakate; kdo zlodja ga je ovadil / kaj zlodja je treba imeti vedno odprto ni treba / gotovo mu bo posodil. Zlodja mu bo ne bo mu ♪
  18.      zmodelírati  -am tudi izmodelírati -am dov. (ȋ) 1. narediti kaj iz gnetljive snovi, izoblikovati: zmodelirati figurice; zmodelirati iz gline, plastelina // izoblikovati po modelu: zmodelirati opeko / ekspr. pisatelj je zmodeliral osebe po kalupu 2. um. dati kiparskemu gradivu zaželeno umetniško obliko, zlasti končno: zmodelirati kip, spomenik; kipar je obraz dobro, natančno zmodeliral zmodelíran tudi izmodelíran -a -o: po kalupu zmodelirani predmeti ♪
  19.      znáti  znám nedov. (á ȃ) 1. imeti to, kar se uči, študira, vtisnjeno v zavest, spomin in biti sposoben povedati, uporabiti: znati abecedo, poštevanko; pesem se je učil toliko časa, da jo je znal; igralci ne znajo vlog; znati besedilo na pamet, kot očenaš / zna nekaj francoskih besed; zna dosti pravljic // biti seznanjen z dejstvi, podatki s kakega strokovnega področja: znati matematiko; temeljito zna slovnico / nepreh. njegov učitelj dosti zna; premalo zna za srednjo šolo 2. navadno z nedoločnikom biti glede na izurjenost, usposobljenost sposoben (uspešno) opravljati kako dejavnost: zna brati, kositi, kuhati; zna popravljati stroje; ne zna plavati; elipt.: zna vsa kmečka dela opravljati, delati; dobro zna svojo obrt; valčka ne zna plesati // biti sposoben narediti, delati kaj glede na svojo razvitost, znanje: otrok pri tej starosti že zna govoriti; ne zna napisati naloge; ni znal odgovoriti na vprašanje // biti zmožen česa, uspešen pri čem glede na svoje lastnosti, sposobnosti: zna se obvladati, potrpeti; znal jih je prepričati, da so šli; zna se uveljaviti; zna varčevati / ekspr.: zna lagati spretno laže; zna živeti uživa življenje / elipt., ekspr.: znati je treba, pa gre biti iznajdljiv, prebrisan; ljudje znajo, pa imajo / kot izraz priznanja: vse je potegnil za nos. Ta pa zna; pretihotapil je dosti blaga. Kdor zna, pa zna 3. pog., z nedoločnikom utegniti, moči: tam bi znala biti zaseda; mrzla pijača bi vam znala škoditi; zunaj bi ga znal kdo videti; zna se zgoditi, da se bodo sporazumeli // izraža, da dejanje kljub zaželenosti razmeroma dolgo ne nastopi: kar klepeta in ne zna iti; elipt. ne zna domov iti / dež ne zna nehati; hladno vreme se ne zna posloviti dolgo traja 4. star. vedeti: za njegov dolg so znali vsi / niso znali, kdo je njegov oče / ni prav znal, kako je prišlo do tega / ne znamo vam povedati, zakaj so prišli / znaj, da pri nas to ni dovoljeno / sam ne zna, zakaj se jezi 5. star. poznati: zna njegove skrivnosti / zna svoje pravice, svojo vrednost 6. zastar. opaziti, videti: nikjer ni bilo znati človeških bivališč / na obrazu mu je bilo znati, kaj čuti ● star. sam bog zna, kdaj jih bo videl ve; star. ni priženil bog zna koliko bogzna; ekspr. ne zna drugega kot pijančevati dosti pijančuje; ekspr. vse, kar zna, je, da se zadira na otroke na otroke se predvsem zadira; ekspr. ne zna brzdati jezika ne pazi, kaj, kako govori; ekspr. človek, ki se zna obrniti spreten, iznajdljiv; ekspr. znati poslušati dati sogovorniku možnost, da govori, pove svoje mnenje; ekspr. nobene stvari ne zna prijeti v roke se ne loti prav; drži se, kot da ne zna do pet šteti nevedno, naivno; pog. zna več kot hruške peč(i), orehe treti ima velike sposobnosti, se spozna na marsikaj; gospodaril je, kakor je vedel in znal po svojih zmožnostih; pomagaj si, kakor veš in znaš izraža neprizadetost, nepripravljenost za pomoč; stori, kot veš in znaš po svojem preudarku; izraža nezanimanje; kolikor znaš, toliko veljaš znanje je merilo človekove pomembnosti; preg. kar se Janezek nauči, to Janez zna kar se človek navadi delati, početi v mladosti, to mu ostane tudi v zrelih letih; preg. kolikor jezikov znaš, toliko (mož) veljaš znanje več jezikov zelo poveča človekovo pomembnost ◊ šol. znati zadnjo učno snov za odlično znáti se star. izražati se, kazati se: hudobija in predrznost se mu zna v očeh; na obrazu se jim je znalo zadovoljstvo // biti opazno pri kom, poznati se komu: znalo se mu je, da ga nekaj vznemirja; zna se mu, da je razvajen / po jeziku se mu je znalo, da je tujec znajóč -a -e: šel je, ne znajoč kam ♪
  20.      znebíti se  -ím se tudi iznebíti se -ím se dov., znébil se tudi iznébil se (ȋ í) navadno z rodilnikom narediti, povzročiti, da neprijetna, nezaželena oseba preneha biti v bližini, družbi osebka: tega človeka se moramo znebiti; radi bi se ga znebili; znebiti se nezaželenega gosta, zasledovalca; hitro, težko se znebiti koga // narediti, povzročiti, da kaj neprijetnega, nezaželenega pri kom preneha obstajati: znebiti se bremena / znebiti se dolga; znebiti se dolžnosti / znebiti se bolezni / znebiti se dvomov, predsodkov; ni se mogel znebiti misli, skrbi, da ga nadzirajo; znebiti se neprijetnega občutka, strahu ● ekspr. denarja se je hitro znebil ga je hitro porabil, zapravil; ekspr. znebiti se kake imenitne, neumne reči, povedati kaj imenitnega, neumnega; ekspr. znebiti se odvečnih kilogramov (primerno) shujšati; ekspr. komaj je čakal, da se znebi premočene obleke jo sleče; evfem. še pomislila ni, da bi se znebila otroka naredila splav ♪
  21.      znebívati se  -am se tudi iznebívati se -am se nedov. (í) navadno z rodilnikom delati, povzročati, da neprijetna, nezaželena oseba preneha biti v bližini, družbi osebka: znebivati se vsiljivcev // delati, povzročati, da kaj neprijetnega, nezaželenega pri kom preneha obstajati: postopoma se znebivati dolgov ♪
  22.      zópet  prisl. (ọ̑) 1. izraža, da kaj nastopi, se zgodi še enkrat po čem drugem iste vrste: zopet so tukaj; po dolgem času je zopet obiskal domači kraj; kdaj se boste zopet oglasili; zopet nas je prehitel / začeti zopet vse od začetka // ekspr. izraža začudenje, nejevoljo zaradi ponovitve česa nezaželenega: zopet hodi po travi; le kdo zopet trka / že zopet davki 2. ekspr., v zvezi zopet in zopet izraža, da se dejanje neprenehoma ponavlja: to vprašanje se zopet in zopet pojavlja; zopet in zopet bi jih poslušala; zopet in zopet so se tožili / svetovali so mu, naj odstopi. On pa zopet in zopet, da ne 3. nav. ekspr., pri ponavljanju iste besede, v zvezi z in, pa izraža intenzivnost dejanja: brala je in zopet brala / opozarjamo in zopet opozarjamo, da tako ne bo šlo več // izraža veliko količino, visoko stopnjo: že leto in zopet leto je minilo; ne razločimo drugega kakor luči pa zopet luči 4. nav. ekspr., navadno okrepljen poudarja nasprotje: nekateri so bili za odločno dejanje, drugi pa zopet niso hoteli tvegati; radi so ga imeli, ker je bil veselega značaja, kar zopet oni niso bili / pridelek ni velik, pa zopet ne majhen / v vezniški rabi nekateri uživajo v petju, zopet drugi v plesu 5. ekspr., okrepljen poudarja zanikano trditev, ugotovitev: samo poučnih knjig pa zopet ne moremo brati; tako hudo pa zopet ni; tako brez težav, kot mislite, pa zopet nismo / ne boste nagajali, ne in zopet ne ♪
  23.      zràk  zráka m (ȁ á) 1. zmes plinov, vodne pare in trdnih delcev, ki sestavlja ozračje: ali je tudi na drugih planetih zrak; plast zraka okrog zemlje 2. ta zmes, ki obdaja zemeljsko površino: zrak se dviga navzgor; zrak migota, ekspr. trepeta od vročine; mrzel, redek, suh, vlažen, vroč zrak; z dimom, vlago nasičen zrak; zrak nad vzhodno Evropo se je ohladil; zrak v industrijskih predelih je zelo onesnažen; gibanje, kroženje zraka; gostota, temperatura, tlak zraka; plasti zraka; tok zraka / arktični, celinski, polarni, tropski zrak; morski, planinski zrak 3. ta zmes, ki jo dihajo živa bitja: ves zasopel lovi zrak; vdihniti, globoko zajeti zrak; zadržati zrak v pljučih; življenje brez zraka ni mogoče 4. ta zmes, ki napolnjuje kak zaprt prostor, napravo: izpustiti zrak iz balona; izsesati zrak; vlažiti zrak v sobi; v prostoru je dober, izrabljen, ekspr. obupen zrak; dovod zraka 5. s to zmesjo napolnjen prostor nad zemeljsko površino: puščica je švistnila skozi zrak; ustreliti v zrak; ptice so krožile po zraku / napad iz zraka; pogled, posnetek iz zraka; imeti vojaško premoč v zraku // s to zmesjo napolnjen prostor okoli česa, nad tlemi: košarkar je skočil v zrak in vrgel žogo v koš; s svežnjem papirja maha po zraku; pes je kost ujel v zraku / s prsti nekaj piše v zrak / gole veje dreves štrlijo v zrak 6. v prislovni rabi, s predlogom izraža prostor zunaj stavbe, v naravi: iti malo na zrak; igrati se na zraku; na zraku sušiti kože, les; sprehajati se po svežem zraku ● redko zapri okno, zrak v sobi se je že premenjal soba se je že prezračila; ekspr. poglej, če je zrak čist če ni nevarnih ali nezaželenih oseb; ekspr. pomenil mu je toliko kot zrak nič; ekspr. po petih letih zapora spet diha svoboden zrak je svoboden, na prostosti; ekspr. od zraka se ne da živeti brez sredstev, dohodkov; žarg., lov. tudi izkušen lovec včasih naredi luknjo v zrak pri streljanju na divjačino zgreši; ekspr. tovarna je šla v zrak tovarno je uničila eksplozija; ekspr. pognati, poslati, spustiti bunker, most, hišo v zrak razstreliti; ekspr. vsak dan spusti dvajset cigaret v zrak pokadi; slabš. ves dan zija v zrak postopa; je brez dela; ekspr. hiti, da vse frči po zraku zelo; ekspr. to je v zraku na neki ne popolnoma jasen, otipljiv način obstaja; se bo verjetno zgodilo; ekspr. vprašanje je obviselo v zraku nihče ni odgovoril nanj; viseti v zraku ekspr. aretacije visijo v zraku se pričakujejo; ekspr. pomlad visi v zraku opazni so znaki pomladi; ekspr. potovanje visi v zraku še ni gotovo; ekspr. trditve visijo v zraku so neprepričljive, neutemeljene ◊ fiz. komprimirani zrak; med. residualni zrak ki ostane v dihalih po maksimalnem izdihu; meteor. nasičeni zrak ki vsebuje glede na temperaturo najvišjo mogočo količino vodne pare; suhi ki ima razmeroma nizko, vlažni zrak ki ima razmeroma visoko relativno vlago; navpično, vodoravno gibanje zraka; jedro hladnega zraka; prodor hladnega zraka; voj. raketa zemlja-zrak raketa, ki se izstreli z zemlje na cilj v zraku ♪
  24.      zvenéti 1 -ím nedov. (ẹ́ í) 1. dajati višji glas, glasove pri udarcu po čem, zlasti kovinskem, ali trku ob kaj trdega: jeklo, kovina zveni / kose so zvenele; strune zvenijo / verige zvenijo rožljajo / ekspr. vesolje je tiho zvenelo 2. navadno s prislovnim določilom biti jasno slišen: piščal zveni; koraki deklic zvenijo pod oknom; ukanje je zvenelo iz vasi; aplavz je dolgo zvenel / ekspr. veselje neprestano zveni v njej je, obstaja; pesn. zunaj je zvenel mir 3. biti zvočno bogat, ubran: njegov glas zveni; verze je popravljal toliko časa, da so zveneli // s prislovnim določilom imeti tako zvočno barvo, podobo, kot izraža določilo: glas mu je zvenel mehko, nežno, odločno; orkester zveni polno, ubrano; njegov smeh je zvenel jasno, votlo / njegovo ime zveni tuje // ekspr., s prislovnim določilom kazati se, zdeti se tak, kot izraža določilo: njegove besede zvenijo preroško; trditev ni zvenela prepričljivo; pripomba zveni kot očitek 4. ekspr. biti zaznaven, opazen: iz glasu je zvenela jeza, žalost; iz vprašanja je zvenelo očitanje; v njegovih besedah je zvenel obup, strah 5. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku imeti občutek kot pri zvočni zaznavi: glas mu je grmel, da je otroku kar zvenelo po ušesih; v glavi mu zveni od klofute; v kosteh mu je zvenelo kot po žicah ● ekspr. hiša je zvenela od njenega smeha po hiši se je razlegal njen smeh; ta stavek mu je dolgo zvenel po ušesih dolgo je mislil nanj; melodija mu še vedno zveni v ušesih še vedno se mu zdi, da jo sliši; ekspr. njegove besede zvenijo v prazno nihče jih ne posluša; nimajo zaželenega uspeha zvenèč -éča -e 1. deležnik od zveneti: zveneče strune; prijetno zveneče narečje; tuje zveneče ime // ki je zlasti iz višjih tonov: prijeten zveneč glas; zveneči udarci kladiva / zveneč smeh zvonek ♦ lingv. zveneči glas glas, pri katerem se glasilki ob izgovoru treseta 2. ekspr. ugleden, slaven: doseči zveneč naslov; zveneča imena solistov 3. ekspr. vznesen, a vsebinsko prazen: govoril je zveneče besede; zveneče fraze; prisl.: ura je zveneče odbila polnoč; zveneče se smejati ♪
  25.      žêljen  in želján žêljna -o tudi -ó prid. (é ȃ ē) 1. z rodilnikom ki ima (veliko) željo po čem: časti in slave željen človek; željni počitka, so sedli v travo; ljudstvo, željno zabave / ekspr. poljubov željna usta 2. poln želj: željno pričakovanje / z željnim očesom se je oziral proti domu 3. zastar. želen, zaželen: prišel je do željne delavnice žêljno tudi željnó prisl.: željno je čakal njene vrnitve ♪

   75 100 125 150 175 200 225 250 275 300



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA