Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

vzrokovati (2)

1.      vzrokováti  -újem nedov. in dov. (á ȗ) zastar. povzročati: razdražen bik je vzrokoval že velike nesreče / vzrokovati komu smeh na obrazu ♪
2.      vzrokovánje  -a s (ȃ) glagolnik od vzrokovati: vzrokovanje nesreče ♪