Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

vznemirjen (181-205)


  1.      zastájati  -am nedov. (ā) 1. ne premikati se naprej in za kratek čas ostajati kje: voda tu zastaja, zato je svet močviren; med hišami zastaja vroč zrak / hrana zastaja v črevesju // za kratek čas ostajati kje, ker se kaj ne opravlja v zadostni meri: pošiljke zastajajo / domače vino zaradi uvoza zastaja se ne prodaja v zadostni meri // ostajati ob svojem, normalnem času neopravljen: zaradi drugih opravil hišna dela zastajajo 2. gibati se, premikati se čedalje počasneje: zaradi zamišljenosti predice je kolo kolovrata zastajalo / ekspr. čim bliže je bil vratom, tem bolj mu je noga zastajala // delati, delovati čedalje počasneje: stroj zastaja / srce mu zastaja 3. potekati čedalje manj intenzivno: delo zaradi pomanjkanja delavcev zastaja; prodaja domačih izdelkov zastaja 4. prenehavati (intenzivno) napredovati: zaradi političnih napetosti gospodarstvo zastaja; trgovina med vojno zastaja 5. star. zaostajati: zaradi prehitre hoje zadnji zastajajo; pri košnji je zastajal za drugimi ● ekspr. dih, sapa mu zastaja od groze zelo ga je groza; ekspr. pripovedovati tako, da poslušalcem zastaja dih zelo napeto; ekspr. kar pamet mu zastaja, ko gleda to zmedo zelo je vznemirjen, nejevoljen; ekspr. pero mu zastaja vse počasneje piše zastajajóč -a -e: zastajajoč korak; zastajajoča voda ♪
  2.      zastrméti se  -ím se dov. (ẹ́ í) strmeč se zagledati: zastrmeti se v koga, za kom; zastrmeti se komu v obraz; topo, začudeno se je zastrmel predse / ekspr. pogled se je zastrmel vanj zastrméti postati negiben, tog zaradi velikega duševnega vznemirjenja: zastrmeli so, česa vsega je še zmožen zastrmèl in zastrmél -éla -o: negibni in zastrmeli ljudje zastrmèn in zastrmljèn -êna -o: zastrmeni obrazi ♪
  3.      zašuméti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. dati neizrazite, nezveneče, med seboj pomešane glasove: gozd, morje, veter zašumi; listje jim je zašumelo pod nogami; brezoseb. nekaj je zašumelo v sobi / zunaj je zašumel dež; papirji so zašumeli po zraku // povzročiti neizrazite, nezveneče, med seboj pomešane glasove: zašumeti s svilenim krilom; zašumeti s papirji // s prislovnim določilom šumeč se premakniti: okoli njega so zašumele race / ekspr. mimo njega je zašumelo dekle šumeč z oblačili prišlo 2. ekspr. z govorjenjem, premikanjem, navadno več osebkov, povzročiti šumenju podobne glasove: množica v dvorani je zašumela; brezoseb. po razredu je zašumelo 3. brezoseb. dobiti neprijeten, šumenju podoben občutek v glavi, ušesih zaradi motenj v delovanju organizma: v glavi mu je zašumelo in padel je na tla // ekspr. dobiti neprijeten občutek razdraženosti, vznemirjenosti, navadno zaradi zelo močnega predhodnega dražljaja: ob hudi novici mu je zašumelo v glavi; zašumelo mu je v ušesih, ko je slišal to številko ♪
  4.      zatrepetáti  -ám in -éčem dov. (á ȃ, ẹ́) 1. stresti se od vznemirjenja ali mraza: otrok zatrepeta in zajoka; zatrepetati od groze, v strahu; zatrepetati po vsem telesu / roke, ustnice so mu zatrepetale / kozarec mu je zatrepetal v roki // ekspr. zamigljati, zamigetati: plamen sveče zatrepeta in ugasne; listje je rahlo zatrepetalo // ekspr., s prislovnim določilom migljajoč, migetajoč pojaviti se kje: sence so zatrepetale na stropu; v očeh so ji zatrepetale solze / smehljaj mu je zatrepetal na ustnicah je postal opazen, zaznaven 2. ekspr., v zvezi z za začutiti strah, skrb za koga ali kaj: zatrepetal je za sina; zatrepetali so za svoja življenja 3. ekspr. v kratkih časovnih presledkih se spremeniti v višini, jakosti; zatresti se: glas mu je zatrepetal od ganjenosti ♪
  5.      zautrípati  -am in -ljem dov. (ȋ) knjiž. začeti utripati: srce mu je vznemirjeno zautripalo ♪
  6.      zavalováti  -újem dov. (á ȗ) 1. premakniti se v obliki valov: voda je močno zavalovala / trave zavalujejo v vetru / ekspr. množica je zavalovala / ekspr. lasje so ji zavalovali po hrbtu 2. ekspr. pojaviti se, pokazati se zdaj z večjo zdaj z manjšo intenzivnostjo: na licih ji je zavalovala rdečica / klic je zavaloval po zraku; brezoseb. med poslušalci je zavalovalo / z grede so zavalovali nežni vonji / jeza mu je zavalovala po žilah ∙ ekspr. srce mu je od vznemirjenja zavalovalo začelo močno biti ♪
  7.      zavreščáti  -ím dov., zavréšči in zavrêšči; zavréščal in zavrêščal (á í) 1. oglasiti se z močnimi, rezkimi, neprijetnimi glasovi: galeb, opica zavrešči; v gozdu je zavreščala ptica // z močnimi, rezkimi, neprijetnimi glasovi izraziti vznemirjenost, bolečino: otroci so zavreščali in se razbežali / zavreščati od strahu; ekspr. zavreščati na ves glas zelo 2. slabš. spregovoriti z močnim, rezkim, neprijetnim glasom: kaj se to pravi, je zavreščal ♪
  8.      zavréti 1 -vrèm dov. (ẹ́ ȅ) 1. narediti, da kaj vre: zavreti mleko / zavrela nam je čaj skuhala 2. začeti vreti: čakali so, da voda v loncu zavre / ekspr. morje okoli njih je zavrelo 3. silovito, peneč se priteči od kod na površje: po deževju so spet zavreli studenci // ekspr. hitro, v veliki količini priteči od kod: iz rane mu je zavrela kri; solze so mu zavrele iz oči 4. ekspr. začeti prihajati kam, pojavljati se kje v velikem številu: iz dvorane so zavreli ljudje 5. ekspr., navadno s prislovnim določilom pojaviti se v visoki stopnji: v njem je zavrela jeza; v prsih mu je zavrelo ljubosumje // brezoseb. izraža nastop zelo razgibanega, vznemirjenega čustvenega stanja: če mi zavre, ne odgovarjam zase; v glavi mu je zavrelo; v njem je zavrelo od sovraštva / med poslušalci je zavrelo / po deželi je zavrelo so se začeli nemiri, spopadi ● ekspr. kri mi zavre, če pomislim na krivice zelo se vznemirim, razburim ♪
  9.      zavrísniti  -em dov. (í ȋ) zaradi vznemirjenja oglasiti se z visokim, močnim glasom: uščipnil jo je, da je zavrisnila / zavrisniti od bolečine, veselja; prestrašeno zavrisniti / redko zavrisnil je in dvignil kozarec zavriskal // z visokim, močnim glasom razburjeno reči: pazi, so zavrisnili otroci ♪
  10.      završáti  -ím dov. (á í) 1. dati močne, nezveneče, med seboj pomešane glasove: smreke završijo v vetru; brezoseb. v oblakih je nenadoma završalo / zunaj je završal vihar // s prislovnim določilom vršeč se premakniti, iti: završala je skozi sobo / pod nebo so završale rakete; po zraku je završalo kamenje 2. ekspr. nastopiti, pojaviti se z veliko intenzivnostjo: umaknite se, preden završi nevihta / okrog njih je završala bitka; po dvorani je završalo ploskanje / po mestu je završala negotovost 3. z razburjenim govorjenjem, premikanjem, navadno več osebkov, povzročiti vršanju podobne glasove: gledalci so završali od razburjenja; množica je završala; brezoseb.: med ljudmi je završalo; po razredu je završalo kot v panju ● ekspr. po mestu je završalo, da se bliža potres se je začelo vznemirjeno govoriti ♪
  11.      zavrvéti  -ím dov. (ẹ́ í) nav. 3. os. začeti vrveti: ljudje so vznemirjeno zavrveli / ob pristanku ladje je množica zavrvela; brezoseb. zatrobila je trobenta in med šotori je zavrvelo ♪
  12.      zavzétnost  -i ž (ẹ́) zastar. zavzetost, vnema: velika zavzetnost za jezik / z veliko zavzetnostjo opravlja svoje delo ∙ zastar. ljubezenska zavzetnost prevzetost, vznemirjenost ♪
  13.      zavzétost  -i ž (ẹ̑) 1. velika stopnja duševne pripravljenosti, volje, zanimanja za ukvarjanje s čim, uresničitev česa: zavzetost raste, upada; kazati zavzetost za kaj; občudovati zavzetost koga; zavzetost za delo, pri delu / čustvena, ustvarjalna zavzetost / vse, kar dela, dela z zavzetostjo 2. knjiž. močna čustvena vznemirjenost zaradi pozitivnega odnosa do česa; prevzetost: drhteti od zavzetosti; zavzetost ob poslušanju glasbe / ljubezenska zavzetost ∙ knjiž. otroci so poslušali z največjo zavzetostjo zelo zavzeto ♪
  14.      zažaréti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. začeti žareti: popihal je in žerjavica je spet zažarela / megle so se razpršile in sonce je zažarelo / drevje je zažarelo v jesenskih barvah / nebo je zažarelo v večerni zarji // žareč se pojaviti: na nebu je zažarelo sonce 2. ekspr. pokazati zelo močno pozitivno čustveno vznemirjenost: zažarel je od sreče, veselja / obrazi so jim zažareli v navdušenju 3. ekspr. odraziti se, pokazati se v živih barvah: sredi travnika so zažareli maki // odraziti se, pokazati se v veliki meri: v njenih očeh je zažarela ljubezen, moč ♪
  15.      zbáti se  zbojím se dov., zbój se zbójte se; zbál se (á í) 1. začutiti strah: zbal se je in zbežal; zbati se nasprotnika, psa; zboji se vsakega šuma; star. nikogar se ne zboji, takšen hrust je ustraši // začutiti strah pred čim neprijetnim: zbala se je moževe jeze / zbati se mraza // začutiti strah pred čim sploh: zbati se odgovornosti, stroškov; zbal se je pogovora s predstojnikom 2. začutiti zaskrbljenost, vznemirjenost: zbala se je za otroka; zbati se za zdravje; zbal se je, da ga ne bi prizadel, užalil ♪
  16.      zboroválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) udeleženec zborovanja: med zborovalci je bilo čutiti vznemirjenost; sklepi zborovalcev ♪
  17.      zbrenčáti  -ím dov., zbrénči in zbrênči; zbrénčal in zbrênčal (á í) brenčeč zleteti: čebele so zbrenčale iz panja ∙ pog. fant je zbrenčal postal ljubezensko vznemirjen, se zaljubil ♪
  18.      zdrhtévati  -am nedov. (ẹ́) redko vzdrhtevati: zdrhtevati od vznemirjenja ♪
  19.      znoríti  -ím dov., znóril (ȋ í) ekspr. narediti, povzročiti, da kdo nespametno, nerazsodno ravna: ljudje so ga čisto znorili; pijača človeka znori / taka knjiga ti znori možgane / znoriti žival ∙ ekspr. znoriti dekle, fanta vzbuditi, povzročiti ljubezensko vznemirjenost ♪
  20.      zóna  -e ž (ọ̑) neprijeten občutek z drhtenjem zaradi močnega vznemirjenja, odpora, strahu: nenadoma ga je obšla zona; ob teh besedah ga je spreletela mrzla zona ♪
  21.      žár  -a in -ú m (ȃ) 1. močna, zlasti rdečkasta svetloba: žar na zahodu ugaša; jutranji, večerni žar / knjiž. žar novega dne zarja, zora / lunin žar; žar bliska, požara je razsvetlil okolico; žar sonca, zvezd / knjiž. žar draguljev sijaj, lesk // knjiž. velika pripeka, vročina: umakniti se z opoldanskega žara v senco; poletni žar 2. goreča, tleča snov: pogasiti, razpihati žar; razgorevanje žara // svetloba, ki jo daje taka snov: žar dogorevajoče sveče je medlo osvetljeval prostor // toplota, ki jo daje taka snov, zlasti žerjavica: greti se ob žaru ognja; zažgati meso na premočnem žaru / peči jedi na žaru, nad žarom 3. priprava z rešetko, ploščo za pečenje navadno nad žerjavico; raženj: prenesti, prestaviti žar; stresti oglje na žar / na žaru pečene ribe / električni žar 4. visoka stopnja čustvene vznemirjenosti, razgibanosti: pesnika navdaja nenavaden žar; biti poln notranjega žara / imeti veliko žara za skupno stvar biti zelo zavzet zanjo / govoriti, peti z žarom; lotiti se dela z mladostnim žarom in navdušenjem // z oslabljenim pomenom izraža pomen samostalnika, na katerega se veže: žar ljubezni ugaša; žar upanja še tli v njem 5. glagolnik od žareti: žar segrete kovinske palice, žice / opazovati žar sonca / žar večernega neba / segreti do žara ● knjiž. tvoj pogled je v mojem srcu zanetil žar vzbudil močno ljubezensko čustvo; knjiž. žar njegove osebnosti je začel ugašati privlačnost, priljubljenost; knjiž. slepi ga žar svetlobe močna, slepeča svetloba ♪
  22.      žaréti  -ím nedov. (ẹ́ í) 1. oddajati svetlobo in toploto zaradi segretosti do določene temperature: oglje žari; žica v žarnici žari; močno žareti; rdeče, rumeno žareti; brezoseb. v peči žari in prasketa 2. oddajati, dajati močno svetlobo: sonce žari; zvezde žarijo, star. se žarijo na nebu / ulične svetilke so belo žarele / sonce je žarelo vanj in ga slepilo // imeti močen sij, žar: zarja žari na obzorju; zjasnilo se je in nebo je spet žarelo / ekspr. zunaj žari dan je jasen, sončen dan 3. zaradi velike razgretosti oddajati močno toploto: krušna peč v kotu je žarela / ekspr. sonce je pripekalo, da je dolina kar žarela // biti zelo razgret od bolezni, napora: bolnik je ves žarel; brezoseb. plesalci so plesali, da je žarelo iz njih / lica ji žarijo od mrzlega vetra 4. ekspr. kazati zelo močno pozitivno čustveno vznemirjenost: žareti od sreče, veselja; ob pogledu na sina je mati vsa žarela / obraz ji je žarel v navdušenju; v nemirnem pričakovanju so ji oči vročično žarele 5. ekspr. odražati se, kazati se v živih barvah: izza listov so žarele zrele jagode; med pšenico je žarel mak / gozd žari v jesenskih barvah; brezoseb. na pobočju je žarelo od resja // odbijati svetlobo: na rokah so ji žareli prstani / morje je žarelo v luninem svitu / cesta je belo žarela se je belo odražala 6. odražati se, kazati se v veliki meri: iz njenih oči je žarelo upanje; z obraza, na obrazu mu žari pogum, veselje / v očeh ji žari milina milo, prijazno gleda ● ekspr. rana žari in oteka je vroča, boleča; knjiž. njegovo ime je začelo žareti postal je slaven; ekspr. ženska je kar žarela od samega zlata je imela na sebi veliko zlatega nakita; knjiž. njeno oko je žarelo vanj gledala ga je prevzeto, z velikim zanimanjem; ekspr. žarela je v sijaju mladostne lepote bila je mlada in lepa; ekspr. pobočja žarijo v soncu so močno obsijana, osvetljena žarèč -éča -e: bliski so žareč švigali z oblaka na oblak; žareč od sreče pripovedovati kaj; prstan z žarečimi kamni; žareč puščavski pesek; otrok je bil ves žareč; žareča lava, žica; žareče zvezde; žarečih lic so odhajali domov; pihati v žareče oglje; v soncu žareča okna; žareče oči ∙ trajno žareča peč peč na trdno gorivo, ki sorazmerno dolgo izgoreva; prisl.: žareče pogledati koga ♪
  23.      žaríti  -ím tudi žáriti -im nedov. (ȋ í; ā ȃ) 1. s segrevanjem povzročati, da kaj začne žareti: žariti kovino; žariti iglo s plamenom / ekspr. sonce žari skale // z dovajanjem zraka povzročati, da kaj začne žareti: žariti oglje // metal. segrevati jeklo določen čas pri določeni temperaturi zaradi izboljšanja njegovih lastnosti: žariti ulitke, žico; žariti pri 1.000° C / žariti jeklo 2. ekspr. povzročati, da postane kaj zaradi vročine, napora rdeče, vroče: sonce in veter sta mu žarila obraz / misel nanj jo je žarila žaríti se, tudi žáriti se knjiž. 1. biti močno obsijan, osvetljen: od požara za hribom se je nebo žarilo; brezoseb. na vzhodu se že žari / hiše so se žarile v soncu 2. biti viden, opazen zaradi odbijajoče se svetlobe: v rokah se mu je žaril meč / znamenje se ji žari na čelu 3. izražati, kazati veliko čustveno vznemirjenost: pevcu se je žaril obraz; oko se ji je žarilo od veselja; brezoseb. dekletom se je žarilo v očeh žárjen -a -o in žarjèn -êna -o: žarjena žica ♪
  24.      žílica  -e ž (í) 1. manjšalnica od žila: v glavi ji je počila žilica / krvne žilice v pokostnici; limfne žilice / apnenec z mnogimi žilicami 2. ekspr., s prilastkom dar, sposobnost: ima pesniško žilico; zatajiti je moral svojo slikarsko žilico // nagnjenje, potreba: upreti se svoji potepuški žilici ● ekspr. žilica mu ni dala miru, da se ne bi pobahal ni se mogel premagati; ekspr. vsaka žilica v njem je drhtela zelo je bil vznemirjen; ekspr. zdaj si ga potipal za pravo žilico povedal, vprašal si tisto, za kar se najbolj zanima, kar ga najbolj prizadene ♪
  25.      žívec  -vca m (ȋ) 1. skupek celičnih vlaken, ki prevajajo dražljaje: živec odmre, se poškoduje; živec trzne; vzdražiti živec; bolezni, ohromelost, vnetje živcev / možganski živci; slušni, vidni, vohalni živec // nav. mn., ekspr. ta skupek pri človeku zlasti glede na sposobnost obvladovanja čustev, vznemirjenosti: živci ga izdajajo, mu nagajajo; vsi živci so trepetali v njem; okrepiti, spočiti si živce; škripanje koles mu je paralo živce; njegovi živci so bili napeti kot strune / biti bolan na živcih 2. ekspr., navadno s prilastkom najobčutljivejši, najpomembnejši del: umetnik je skušal odkriti živec njihove ženskosti / to je hromilo ustvarjalčev umetniški živec; ogroziti življenjski živec organizacije / knjiž.: dojeti živec moderne arhitekture; junakov notranji konflikt je živec te drame 3. ekspr. zelo živ, živahen človek: fant je pravi živec 4. knjiž., redko živ človek: zagledati živca med mrtvimi vojaki ● ekspr. toliko časa so ga nadlegovali, da so mu odpovedali živci da je prenehal biti miren, zadržan, previden; ekspr. popustili so mu živci ni se mogel več obvladati, zelo se je razburil; ekspr. nimam živcev, da bi to gledal ne morem tega gledati; ekspr. izgubiti živce razburiti se; ekspr. ohranil je mirne živce ni se razburil, ni se vznemiril; ekspr. sin mu bo požrl živce ga bo duševno uničil; ekspr. skrbi so mu razrahljale živce postal je živčen, razdražljiv; knjiž. priti komu do živca priti komu do živega; pog., ekspr. iti na živce dražiti, povzročati nejevoljo; ekspr. spraviti koga ob živce narediti, doseči, da se razburi; ekspr. zadeti koga v živec zelo ga prizadeti; ekspr. biti na koncu z živci biti tako vznemirjen, da se ne da več obvladati; ekspr. ta človek ima dobre, močne živce se ne razburi hitro; ekspr. ima jeklene, železne živce tudi zelo hude stvari ga ne ganejo, ne vznemirijo ◊ anat. bedrni, obrazni živec; čutni ali senzibilni živec ki sprejema dražljaje; gibalni ali motorični živec ki povzroča delovanje mišic; hrbtenjačni ali spinalni živec; obhodni živec možganski živec, ki oživčuje več notranjih organov; ravnotežni živec ki povezuje čutne celice za ravnotežje v vestibulu in polkrožnih kanalih z možganskim središčem; trivejni živec možganski živec, katerega čutni del ima veje za predel očesa in obeh čeljusti; koren živca; med. omrtviti živec; min. živec rudnina alumosilikat, ki vsebuje še kalcij, kalij ali natrij; glinenec ♪

   1 6 31 56 81 106 131 156 181



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA