Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

vzhajati (10)


  1.      vzhájati 1 -am nedov. (ȃ) 1. dvigati se izza obzorja, nad obzorje: luna, sonce vzhaja / zarja vzhaja / ekspr. izza obzorja vzhajajo oblaki ♦ astr. zaradi vrtenja Zemlje navidezno dvigati se nad obzorje 2. knjiž. dvigati se: iz zemlje vzhaja sopara / iz srca vzhajajo molitve, prošnje // prihajati, izvirati: iz hlepenja po oblasti vzhaja sovraštvo ● ekspr. biti doma tam, kjer sonce vzhaja na vzhodu; publ. na filmskem nebu vzhaja nova zvezda se začenja uveljavljati nova igralka vzhajajóč -a -e: vzhajajoče sonce ∙ ekspr. dežela vzhajajočega sonca Japonska ♪
  2.      vzhájati 2 -am nedov. (ā) dvigati se, razširjati se zaradi plina, nastalega v notranjosti ob delovanju kvasovk: testo vzhaja / kruh, kvas vzhaja // nedov. in dov., preh. povzročati, da se kaj dviga, razširja zaradi plina, nastalega v notranjosti ob delovanju kvasovk: vzhajati testo ● ekspr. pitati gos, da kar vzhaja se hitro debeli vzhájan -a -o: kruh je slabo vzhajan; vzhajano testo ♪
  3.      izhájati  -am nedov. (ȃ) 1. pojavljati se v tiskani obliki: časopis izhaja redno, vsak dan, zjutraj; zbirka je začela izhajati pred vojno / revija izhaja mesečno, periodično, kot štirinajstdnevnik // biti objavljan: njegove pesmi so izhajale v Zvonu / roman izhaja v nadaljevanjih 2. imeti osnovo, izhodišče: ta literatura izhaja iz tradicije / načelo, da oblast izhaja iz ljudstva // izvirati: te napake izhajajo iz njegove lenobe / izhaja iz učiteljske družine, iz kmečkega rodu; od tod izhaja njegovo ime je / tekmovalka izhaja iz dunajske drsalne šole je 3. publ. pri delu, ustvarjanju upoštevati določena izhodišča: v svoji razpravi izhaja iz že znanih dejstev / prav je, da pri ocenjevanju izhajamo iz celote; izhajati iz načela rentabilnosti 4. nav. 3. os., publ. biti jasno viden, kazati se: iz objavljenih podatkov izhaja, da se je proizvodnja povečala / iz navedenih dejstev izhaja nujnost povezave posameznih področij 5. knjiž., redko prihajati iz česa: loj izhaja ob lasu na kožno površino / plin je začel silovito izhajati; pren. njegova čustva izhajajo iz globine duše 6. zastar. vzhajati: sonce izhaja izhajajóč -a -e: izhajajoč iz načela enakopravnosti, so zahtevali svoje pravice; periodično izhajajoča publikacija; prim. shajati ♪
  4.      kípniti  -em nedov. in dov. (í ȋ) nar. vzhodno vzhajati, naraščati: testo noče kipniti kípnjen -a -o: kipnjen kruh ♪
  5.      kvásiti  -im tudi kvasíti -ím nedov. (ā ȃ; ȋ í) 1. povzročati, da postaja kaj (zaradi vrenja) kislo; kisati: kvasiti kumare, zelje; sok je začel vreti in se kvasiti // zastar. namakati, močiti: roke je dolgo kvasil v vodi 2. dajati, dodajati kvas: kvasiti testo / kvasiti flancate ◊ gastr. kvasiti divjačino povzročati, da postaja v kvaši mehkejša in da dobiva določen okus kvásiti se, tudi kvasíti se redko vzhajati: kruh se kvasi kvášen -a -o tudi kvašèn -êna -o: kvašeno testo ♪
  6.      pustíti  -ím dov., pústil (ȋ í) 1. s širokim pomenskim obsegom ne narediti določenega dejanja, katerega predmet je kdo ali kaj: pustil je deske pred vrati, čeprav ve, da so v napoto; pol kosila je pustil ni pojedel; pusti to, saj veš, da ni tvoje ne jemlji tega, ne prilaščaj si tega; vse so pustili, jaz naj pa pospravljam / pustiti njivo v ledini, v prahi / pustiti vrata nezaklenjena / pusti ga, ko veš, da ni kriv; pustiti koga brez odgovora ne odgovoriti mu; pustiti koga na miru, pri miru; pustiti koga pri življenju, v zmoti / pustiti kaj ob strani ne upoštevati, ne ozirati se na kaj; publ. pustiti vprašanje odprto ne odgovoriti nanj, ne rešiti ga / pripoved ga je pustila ravnodušnega 2. z nedoločnikom ne narediti določenega dejanja a) da se lahko uresničuje dejanje, kot ga izraža dopolnilo: pustiti testo vzhajati; pustiti si rasti brado b) da kdo neha delati, biti v stanju, kot ga izraža dopolnilo: pustiti koga spati do devetih; pusti otroke, naj se igrajo / pusti ga, naj gre; pusti mu oditi; pustiti se fotografirati, ujeti / pog. tega si ne pustim reči ne dovolim / straža ga ni pustila na drugo stran 3. ne narediti komu določenega dejanja, zaradi česar mu kaj ostane: pustili so mu obleko in knjige, vse ostalo so mu pa zaplenili / pustiti komu svobodo, življenje 4. nezavedno ne narediti določenega dejanja, zaradi česar osebek nima, ne more uporabiti, kar izraža dopolnilo: ni mogel plačati, ker je pustil denar doma; le kje sem pustil dežnik 5. z določenim namenom narediti, da je, ostane kaj kje: pustiti ključ pod predpražnikom / pustiti komu, za koga pismo; pustiti naslov pri stricu 6. narediti, da ostane kdo ali kaj na mestu, kjer je bil pred tem tudi osebek: pustiti družino v domovini; pustil je psa pred vrati in vstopil / bolnika ne moremo pustiti samega 7. narediti, povzročiti, da kje je, ostane, kar izraža dopolnilo: tat ni pustil prstnih odtisov, sledov / bolezen lahko pusti hude posledice / pog. predstava je pustila slab vtis gledalcem ni bila všeč, jim ni ugajala // s prislovnim določilom narediti, povzročiti, da ostane zaradi določenega delovanja, dogajanja za osebkom, kar izraža dopolnilo: okupator je pustil za seboj požgane domove; nevihta je pustila veliko opustošenje / vojna pusti v ljudeh strah 8. s prislovnim določilom zaradi premikanja, napredovanja priti glede na koga ali kaj v položaj, kot ga izraža določilo: pustili smo mesto za seboj in prodirali dalje proti jugu / pog. pustiti koga pri učenju daleč zadaj 9. zapustiti: vsi so ga pustili, le pes mu je ostal zvest / pustil je ženo in se poročil z drugo / umrli je pustil ženo in dva otroka / pustiti sinovoma lepo premoženje 10. nehati biti v dejavnem odnosu s tem, kar izraža dopolnilo: pustiti delo, kajenje, službo; pusti žogo in pojdi z nami / pustimo burke, šale začnimo (govoriti, ravnati) resno; pustimo to, raje nam povej kaj bolj veselega nehajmo se pogovarjati o tem, ne mislimo na to / pusti to delo drugemu prepusti ● pog. zmeraj me pusti čakati nikoli ne pride točno; pog. reci mu, da ga pustim pozdraviti da ga pozdravljam; pog. zmeraj se pusti prositi zmeraj ga je treba pregovarjati, da naredi, kar se prosi; ekspr. tu sem pustil svojo mladost preživel; pog. le kje si pamet pustil, fant le kaj si mislil, da si bil tako nespameten; ekspr. pustiti domišljiji prosto pot sanjariti, izmišljati si; pustiti komu proste roke ne ga ovirati, onemogočati; dovoliti mu, da ravna po svojem preudarku; pog. pustimo to ne govorimo več o tem; ekspr. pustil ga je že iz misli pozabil je nanj; ekspr. ves čas ga ni pustil izpred oči ga je opazoval, nadzoroval; publ. pustiti tovarno v obratovanje narediti, da začne obratovati, delati; pog. njen mož pusti ves denar v gostilni ga zapravi, zapije; pog. ta pa ne pusti do sebe, k sebi vztraja pri svojem; je nedostopen; kjer osel leži, dlako pusti nekulturen človek se (rad) podpisuje, kjer ni primerno; nereden človek se spozna po tem, da za seboj pušča nered pustívši zastar.: odhitela je, pustivši otroka samega puščèn -êna -o: na vrtu puščeno orodje ♪
  7.      púščati  -am nedov. (ú) 1. s širokim pomenskim obsegom ne delati določenega dejanja, katerega predmet je kdo ali kaj: obleko puščajo vsepovsod, jaz naj pa pospravljam / ne puščaj vrat odklenjenih / puščati kaj, koga na miru, pri miru; puščati vrt v plevelu / puščati kaj ob strani ne upoštevati, ne ozirati se na kaj; puščati koga v dvomih / misel na smrt ga je puščala hladnega 2. z nedoločnikom ne delati določenega dejanja a) da se lahko uresničuje dejanje, kot ga izraža dopolnilo: puščati testo vzhajati; puščati si rasti brke b) da kdo neha delati, biti v stanju, kot ga izraža dopolnilo: ob nedeljah so jih puščali spati; pušča otroke, da se po ves dan igrajo, sam pa gara / puščati komu govoriti, da govori; puščati se streči / straža naj nikogar ne pušča čez most 3. ne delati komu določenega dejanja, zaradi česar mu kaj ostaja: jemali so jim vse, samo obleko, ki so jo imeli na sebi, so jim puščali / puščati ujetnikom življenje 4. nezavedno ne delati določenega dejanja, zaradi česar osebek nima, ne more uporabljati, kar izraža dopolnilo: svoj dežnik pušča kjerkoli 5. z določenim namenom delati, da je, ostaja kaj kje: puščati ključ na oknu / puščati komu, za koga pisma pri sosedu 6. delati, da ostaja kdo ali kaj na mestu, kjer je bil pred tem tudi osebek: kadar je kupoval, je puščal psa pred trgovino / prijatelja ne moremo puščati samega 7. delati, povzročati, da kje je, ostaja, kar izraža dopolnilo: tatovi niso puščali sledov / take bolezni puščajo hude posledice / tkanina pušča barvo; sadje pušča madeže // s prislovnim določilom delati, povzročati, da ostaja zaradi določenega delovanja, dogajanja za osebkom, kar izraža dopolnilo: okupatorjeva vojska je puščala za seboj opustošenje / vojna pušča v ljudeh strah 8. s prislovnim določilom zaradi premikanja, napredovanja prihajati glede na koga ali kaj v položaj, kot ga izraža določilo: najboljši je začel puščati za seboj tekača za tekačem / pog. pri učenju ga pušča vse bolj zadaj 9. zapuščati: možje puščajo žene in se poročajo z drugimi / puščati potomcem hiše in zemljišča 10. nehavati biti v dejavnem odnosu s tem, kar izraža dopolnilo: vedno več ljudi pušča delo, kajenje; puščajo zemljo in odhajajo v tovarne / puščati delo drugemu prepuščati 11. nezaželeno biti tak, da lahko prehaja skozi kaka snov: cev, lonec pušča; streha na več mestih pušča / okna ne puščajo v dvorano dovolj svetlobe 12. delati v kaj odprtino, da lahko gre določena snov iz česa: puščati gnojne bule / nekdaj ker je imel visok krvni pritisk, so mu puščali kri ● pog., ekspr. kri mu bom puščal, ko pride izraža zelo visoko stopnjo jeze; ekspr. ne puščaj ga izpred oči neprestano ga glej, nadzoruj puščajóč -a -e: hodil je, puščajoč za seboj blatne sledove; puščajoča posoda ♪
  8.      shájati  -am nedov. (ā) nar. vzhajati, naraščati: testo že shaja shájan -a -o: premalo shajan kruh; shajano testo ♪
  9.      vzhájanje 1 -a s (ȃ) glagolnik od vzhajati1: vzhajanje sonca ♪
  10.      vzhájanje 2 -a s (ā) glagolnik od vzhajati2: vzhajanje testa ♪



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA