Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

vzgled (5)

1.      vzglèd  vzgléda m (ȅ ẹ́) 1. oseba, stvar z zelo izrazitimi, opaznimi lastnostmi, značilnostmi, po katerih (naj) se kdo ravna, jih posnema: njegov vzgled je bil stric; biti komu vzgled / pogosto so ga dajali drugim fantom za vzgled, redko v vzgled; vse življenje si je postavljala mater za vzgled 2. ekspr., navadno v povedni rabi, s prilastkom oseba, stvar, ki ima v veliki meri lastnosti, značilnosti, kot jih določa prilastek: bil je vzgled skromnega človeka; njegovo ravnanje je vzgled tovarištva 3. dejanje, ravnanje, po katerem se kdo ravna, ga posnema; zgled: vzgajati mlade z dobrimi vzgledi / s takim pisanjem je tisk dajal slab vzgled; njegovo gospodarjenje je bilo za vzgled vsem sosedom 4. knjiž. primer, zgled: navesti nekaj vzgledov za obravnavano zakonitost ♪
2.      vzgléden  -dna -o prid., vzglédnejši (ẹ́ ẹ̄) zgleden: bil je vzgleden dijak ♪
3.      vzglédnik  -a m (ẹ̑) star. vzornik: posnemati vzglednika ♪
4.      vzglédnost  -i ž (ẹ́) zglednost: vsebinska zanimivost in vzglednost jezika v romanu ♪
5.      vzgledováti se  -újem se nedov. (á ȗ) delati, ravnati tako, kakor se vidi pri kom drugem: zakaj odlašaš, po meni se vzgleduj; vzgledovati se pri kom ● nar. nihče se ni vzgledoval nad tem zgražal, spotikal ♪