Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

vzdihljaj (3)

1.      vzdihljáj  stil. vzdíhljaj -a m (ȃ; ȋ) 1. posamezen glas pri vzdihovanju, zlasti kratek, rahel: tu in tam se je slišal kak vzdihljaj; ekspr. iz prsi se ji je izvil vzdihljaj; nežen, pobožen vzdihljaj / ekspr. vzdihljaji srca / ekspr. vzdihljaji sreče / globok vzdihljaj vzdih / zaslišal se je samo vzdihljaj: Ali ni že vsega preveč 2. knjiž. vzdihljaju podoben glas: vzdihljaji morja ● ekspr. obleka je v poslednjih vzdihljajih je že zelo slaba, se trga; evfem. biti, ležati v poslednjih vzdihljajih umirati; ekspr. ljubiti koga do zadnjega vzdihljaja do konca življenja, do smrti ♪
2.      jecljáj  -a m (ȃ) 1. kratek, sunkovit, navadno tišji glas: polagoma so vzdihljaji in jecljaji ponehali 2. ekspr. kar je nerodno, slabo izraženo: vsi vaši literarni poskusi so le revni jecljaji ♪
3.      zdihljáj  stil. zdíhljaj -a m (ȃ; ȋ) vzdihljaj: slišati je bilo zdihljaje in ihtenje; iz prsi se mu je izvil globok zdihljaj ● evfem. biti v zadnjih zdihljajih umirati; prim. izdihljaj ♪