Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

vsak (501-525)


  1.      komentár  -ja m (ā) 1. besedilo, ki kaj pojasnjuje; razlaga, pojasnilo: knjiga, pesem je brez komentarja; izdati rokopis z obsežnim komentarjem / študije in komentarji o romanu / filmski komentar; komentar h glasbeni oddaji je imel avtor sam 2. obširnejše, z (avtorjevimi) pojasnili in pripombami opremljeno poročilo, sestavek: napisati, objaviti, prebrati komentar; komentar o aktualnih zunanjepolitičnih dogodkih; sestavki in komentarji / športni komentar / televizijski komentar // nav. ekspr. mnenje, stališče: tvoj komentar nas ne zanima; duhovit, tehten komentar; dogodek je povzročil vrsto komentarjev / tu je vsak komentar odveč govorjenje, pojasnjevanje ● ekspr. naredi hitro, pa brez komentarja izraža zahtevo, željo, ki ne dopušča ugovora ♪
  2.      komód  prid. neskl. (ọ̑) pog. 1. neprizadeven, len: to je izredno komod človek / ljudje so vsak dan bolj komod ∙ pog., nav. iron. čez komod ga ni največ je vredno lagodno, udobno življenje 2. udoben, prijeten: imaš pa res komod fotelje; ta plašč je zelo komod komód prisl. zelo lahko, z lahkoto: to bom pa komod naredil; komod pride v eni uri ♪
  3.      kompromís  -a m (ȋ) sporazum, pri katerem vsaka od nasprotujočih si strani delno popusti pri svojih zahtevah, pogojih, delni sporazum: kompromis tu ni bil mogoč; skleniti kompromis; politični kompromis; kompromis med štirimi velesilami / doseči kompromis pri spornem vprašanju / ponudili so jim kompromis možnost kompromisne rešitve / slikar se je odločil za kompromis med tradicionalizmom in modernizmom // nav. slabš. popuščanje, odstopanje od svojih zahtev, načel v korist zahtev, načel drugega: to tvoje dejanje je kompromis; njegovo početje je izraz številnih kompromisov / meščanstvo je delalo kompromise s preostanki fevdalizma ● ekspr. ta človek ne pozna kompromisov je dosleden, načelen; ekspr. v teh stvareh je ravnal brez kompromisov dosledno, načelno ♪
  4.      komunicírati  -am nedov. (ȋ) 1. izmenjavati, posredovati misli, informacije, sporazumevati se: komunicirajo vsak v svojem jeziku; gluhonema sta uspešno komunicirala s pomočjo dogovorjenih znakov / z njim se ni dalo več komunicirati / v vesoljskem centru komunicirajo s satelitom 2. publ. biti razumljiv, sprejemljiv: ta film slabo komunicira z gledalci ♪
  5.      koncéntričen  tudi koncêntričen -čna -o prid. (ẹ́; é) 1. ki ima isto, skupno središče, istosrediščen: satelita se gibljeta v koncentričnih krogih; koncentrične razpoke v steklu / mesto je zasnovano po koncentričnem načrtu 2. ki je z več strani usmerjen k istemu cilju, na isto mesto: sovražnik se je odločil za koncentričen napad / koncentričen pritisk z vseh strani ♦ šol. koncentrična razvrstitev učne snovi razvrstitev učne snovi, pri kateri se ista snov obravnava na več stopnjah šolanja, vsakikrat bolj poglobljeno in razširjeno ♪
  6.      koncentríranje  -a s (ȋ) glagolnik od koncentrirati: koncentriranje razdrobljenih organizacij v močna društva; sklad teži h koncentriranju sredstev za najpomembnejše objekte / čutiti je premajhno koncentriranje na osnovne naloge / koncentriranje živil / v takem hrupu je vsakršno koncentriranje nemogoče ♪
  7.      koncêrt  -a m (ȇ) 1. prireditev s predvajanjem glasbenih del po določenem programu: zbor je imel v tujini veliko koncertov; izredno uspel koncert; koncert zabavne glasbe; koncert godbe na pihala / prirediti koncert / iti na koncert / matinejski, promenadni koncert; simfonični, vokalni koncert // ekspr. ropot, hrup: tega koncerta ne morem več poslušati / šalj. vsako noč ima pod oknom mačji koncert 2. muz. skladba za enega ali več solističnih instrumentov in orkester: napisati klavirski, violinski koncert; koncert za fagot in godala ♪
  8.      končína  -e ž (í) 1. nav. mn., anat. del telesa, ki se uporablja za premikanje ali prijemanje: končine so poškodovane; členaste končine členonožcev; krt ima lopataste končine; sprednje, zadnje končine / spodnja končina noga; zgornja končina roka; končine pri človeku udi 2. redko končni del, konec: končino sukanca je približala šivankinemu ušesu; šilasta končina lakastega čeveljčka / zagledali so končino Južne Amerike ◊ strojn. končina vijaka del vijaka, na katerem se začenja navoj; zool. grabežna končina vsaka od dveh sprednjih nog, s katerima bogomolka grabi plen ♪
  9.      končíšče  -a s (í) redko končni, skrajni del: končišče gozda / na vsakem končišču doline so postavili zasede koncu ♪
  10.      kônčno  prisl. (ó) 1. izraža, da kaj je, se zgodi po vseh dejanjih iste celote: prvi si ti, potem pride on in končno še jaz; grozil je, da bo vsako uro ubil enega, končno pa še sebe // izraža logični, pričakovani izid dejanja, dogajanja; nazadnje: po dolgem omahovanju se je končno odločil / ekspr. končno smo le dočakali rešitev / v medmetni rabi prišli so. Končno! 2. ekspr. izraža samoumevnost trditve: fant je končno zadosti star, da se odloči ♪
  11.      kônec 1 -nca m, mest. mn. stil. koncéh (ó) 1. del, predel, prostorsko najbolj oddaljen od a) izhodišča, začetka: konec njive prerašča plevel / konci brkov so mu silili v usta; odgriznil si je konec jezika / konec knjige je zelo zanimiv / pes ima na koncu privihan rep; tudi na koncu travnika je treba pokositi; postavil se je v vrsto, čisto na koncu b) navadno s prilastkom središča: odžagati črvivi konec deske; zvezati oba konca vrvi / klop se s koncem dotika stene / zgornji in spodnji konec doline sta porasla s smrekami; sovražnik je zavzel spodnji konec mesta / naša hiša stoji na koncu vasi / ekspr.: na vse konce se je videlo na vse strani; samo v en konec smo hodili več ur samo v eno smer // navadno v povedni rabi izraža prenehanje določene prostorske razsežnosti: tu je konec travnika in začenja se gozd; kjer je bil konec tekmovalne proge, je bila postavljena vrvica / začetek in konec daljice sta označena / prišel je do konca parka / na koncu stavka stoji pika / moštvo je na tretjem mestu od zadnjega konca od zadaj 2. nav. ekspr., navadno s prilastkom večji ali manjši del površine, prostora: severni konec dežele je gorat / ta konec hiše, stanovanja še nima elektrike / na mariborskem koncu so volitve že končali; v našem koncu ga ljudje dobro poznajo pri nas 3. ekspr., navadno s prilastkom kos, del česa: en konec letala je priletel na streho bolnice / kakšen konec sveče, vrvi se bo že našel; od blaga so ostali sami konci odrezki, ostanki 4. kar je najbolj oddaljeno od izhodišča, začetka a) glede na čas: konec avgusta je bil sončen; uspešen konec sezone / ekspr. ne jezi se, saj še ni vseh dni konec stvar se bo dala še urediti, popraviti, povrniti / šele na koncu je bilo poletje lepo; že na koncu srednje šole se je zanimal za filozofijo b) glede na dogajanje: videl je le konec predstave, tekme; konec romana je zelo razvlečen / šele na koncu se mu je zdelo delo zanimivo c) glede na obstajanje: film prikazuje konec starega Rima; opisoval je konec meščanskega razreda // navadno v povedni rabi izraža prenehanje česa a) glede na čas: tudi veselega dneva je bilo kmalu konec; danes je konec šolskega leta; kmalu bo konec meseca / ob koncu leta se je zgodilo; s koncem aprila ti bo potekel dopust konec / ekspr. potrpi, saj je septembra tako že konec b) glede na dogajanje: prišel je, ko je bilo že konec filma; premirja je konec; veselice je konec in treba bo domov / ekspr.: pristanem, da bo konec prepira, prepiru da se ne bomo več prepirali; za danes naj bo konec branja ne beri več / ekspr. konec iskanja je bil, da so ga zaprli rezultat, posledica / gong je označil konec dvoboja / pub1. takoj po koncu tekme so ga prosili za izjavo po tekmi; odšel je že pred koncem predstave / ta zgodba nima jasnega, pravega konca razpleta, zaključka / ekspr. do konca življenja se boš kesal dokler boš živel / kot pojasnilo, opozorilo na koncu filma, romana konec c) glede na obstajanje: to bi pomenilo konec države, morale; napovedovati konec sveta, umetnosti / ekspr. napraviti konec revščini / ekspr. taka rana lahko stori konec človeškemu življenju lahko povzroči smrt // ekspr., v zvezi z iti izraža približevanje prenehanju obstajanja česa: zaloga gre h koncu / dela gredo počasi proti koncu se končujejo / s Hitlerjevo Nemčijo je šlo očitno h koncu bila je blizu poraza, propada / z njim gre h koncu umrl bo 5. evfem., navadno s prilastkom smrt: njen tragični konec je vse pretresel / iti svojemu koncu naproti 6. pog., ekspr., navadno v zvezi s storiti, vzeti umreti, poginiti, ubiti se: žival je v jami storila konec; v zaporu je od vsega hudega konec vzel / od lakote, strahu so že konec jemali umirali / na tem mestu je našel svoj konec komandantov spremljevalec je umrl, bil ustreljen / star. storiti hud konec umreti nasilne smrti / v povedni rabi: saj ga bo konec, ko ga tako mučite; od razburjenja, sreče ga je bilo skoraj konec; pren. ta obleka pa že jemlje konec 7. ekspr., z zanikanim glagolom izraža, da kaj traja sorazmerno dolgo: dela, tedna ni in ni konec; sprevodu ni hotelo biti konca / ali še ne bo konec teh stopnic / hvalil je, da ni bilo konca 8. v prislovni rabi, v zvezi na koncu izraža, da kaj je, se zgodi po vseh dejanjih iste celote: prvi si ti, potem pride on in na koncu še jaz; grozil je, da bo vsako uro ubil enega, na koncu pa še sebe 9. nav. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi z do izraža najvišjo možno mero: do konca izčrpan se je vrnil domov; to je do konca osamljen, pokvarjen človek / zdaj sem do konca prepričan, da imam prav poplnoma, čisto // poudarja celotnost, polnost dejanja: ko je nalogo napisal, naredil do konca, jo je pokazal očetu; ali si prebral knjigo do konca / ne povej samo na pol, ampak do konca 10. ekspr., navadno v zvezi konec koncev končno, nazadnje: konec koncev se je le odpravil na potovanje / v medmetni rabi konec koncev, kaj to meni mar 11. star., v prislovni rabi od začetka, na začetku: od konca se je vsemu čudil, potem pa se je hitro privadil 12. publ., v zvezi srečen konec razplet zgodbe, ki se zadovoljivo, srečno konča za glavne osebe, zlasti v filmu: neprepričljiv srečen konec 13. v medmetni rabi, v zvezi z in, pa izraža odločnost, nepopustljivost: delal bo, pa konec; rada ga ima, pa konec / tako je prepričan, in konec / tako bo, kot pravim, pa konec besed // z zanikanim glagolom poudarja nemočnost, neustreznost: ne morem se privaditi, pa konec / stroj ne vzdrži, in konec ● ekspr. konec me bo od garanja zelo, preveč delam; ekspr. zaradi sto dinarjev te še ne bo konec ne boš gospodarsko propadel; ekspr. z njo je bilo konec, ko sem te prvič zagledal nisem bil več njen prijatelj, nisem je več ljubil, občudoval; ekspr. nikdar mu ne prideš do konca ne da se prepričati; ekspr. biti na koncu z močmi, živci biti telesno, duševno izčrpan, onemogel; ekspr. še nisem pri koncu še nisem končal; ekspr. to ne bo imelo dobrega konca se ne bo dobro končalo; ekspr. tu je on potegnil krajši konec stvar se je zanj končala manj ugodno kot za druge; ekspr. na napačnem, pravem koncu se česa lotiti napačno, prav; pog., ekspr. fant ima glavo na pravem koncu zna pametno, premišljeno ravnati; pog. naredi, da bo na vse konce prav da bodo vsi zadovoljni; ekspr. tako bo, kot pravim, in konec besed, debate nočem, ne dovolim, da bi še govorili o stvari; star. pod konec svojih dni je precej trpel zadnja leta, mesece življenja; ekspr. brez konca isker se je razsulo po nebu veliko; ekspr. na koncu jezika imam, pa ne morem povedati poznam stvar, vem zanjo, vendar se trenutno ne morem spomniti njenega imena; ekspr. še s koncem očesa ga ni hotel pogledati sploh ga ni hotel pogledati; ekspr. niti na konec pameti mi ne pride, da bi kaj takega storil izraža močno zanikanje; ekspr. na konec sveta bi šel za njo zelo jo ima rad; ekspr. kaj bi jokala, saj ne greš na (drugi) konec sveta v zelo oddaljeno deželo, kraj; ekspr. ta kraj je na koncu sveta zelo daleč; ekspr. našel ga bom, pa če na koncu sveta gotovo ga bom našel; ekspr. to je začetek konca poraza, propada; ekspr. na več koncih si je izposodil pri več osebah, bankah; začetek in konec ekspr. zanj je Shakespeare začetek in konec dramatike samo Shakespearove drame ceni, občuduje; ekspr. to je začetek in konec temeljna, glavna stvar; konec ... kraj ekspr. to nima ne konca ne kraja zelo dolgo traja, je zelo dolgo, veliko; ekspr. prehodila sta ves svet od konca do kraja izraža podkrepitev trditve; ekspr. z vseh koncev in krajev so prihajali od povsod; ekspr. iskal sem te na vseh koncih in krajih povsod; konec dober, vse dobro; preg. palica ima dva konca sovražno dejanje lahko škoduje tudi tistemu, ki tako dejanje stori; prim. skonca ♪
  12.      konfinírati  -am dov. in nedov. (ȋ) prisiliti koga k bivanju v določenem kraju: upali so, da jih bodo samo konfinirali, ne internirali / vsak dan je pričakoval, da ga bodo konfinirali odpeljali v konfinacijo konfiníran -a -o: v tem mestu je bilo konfiniranih precej slovenskih ljudi ♪
  13.      konjíček  -čka m (ȋ) 1. nav. ekspr. manjšalnica od konj: osedlati, vpreči konjička; gledala je za dirkajočim konjičkom / gugalni konjiček ∙ ekspr. potovati z jeklenim konjičkom z avtomobilom, motornim kolesom 2. najljubše delo v prostem času: zbiranje starin je njegov konjiček / skoraj vsak človek ima svojega konjička ◊ zool. morski konjiček majhna riba s cevastim gobcem in konju podobno glavo, Hippocampus ♪
  14.      konjugírati  -am nedov. (ȋ) lingv. menjavati končnice pri glagolu; spregati: deklinirati in konjugirati konjugíran -a -o: geom. konjugirana premera premera kroga, elipse ali hiperbole, od katerih vsak razpolavlja drugemu premeru vzporedne tetive, prirejena ali pridružena premera; kem. konjugirane vezi sledeče si enojne in dvojne vezi v organskih spojinah ♪
  15.      kontrapúnkt  -a m (ȗ) 1. muz. kompozicijska tehnika vodenja in kombiniranja dveh ali več samostojnih glasov: obvladanje harmonije in kontrapunkta / aleatorični kontrapunkt // nauk o tem: poučuje kontrapunkt // vsak od glasov polifonske skladbe: kontrapunkti se v skladbi neprestano prepletajo 2. knjiž. kar predstavlja idejno, miselno, vsebinsko nasprotje: njegov junak je sentenčno poudarjeni kontrapunkt; kontrapunkt med dvema dejanjema v isti sliki / ekspr. kontrapunkt življenja ♪
  16.      kónzul  -a m (ọ̑) 1. uradni predstavnik, ki zastopa koristi države in njenih državljanov v tuji državi: avstrijski konzul v Ljubljani / generalni konzul konzularni predstavnik najvišje stopnje ♦ jur. konzul konzularni predstavnik, za stopnjo nižji od generalnega konzula; častni konzul predstavnik, ki zastopa v državi zlasti trgovinske koristi tuje države 2. zgod. vsak od dveh najvišjih državnih uradnikov v rimski republiki: izvolitev konzula // v francoski revoluciji vsak od treh najvišjih državnih uradnikov ♪
  17.      konzultacíjski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na konzultacijo, posvetovalen: konzultacijska vloga psihologa / konzultacijske ure ♦ šah. konzultacijska partija partija, pri kateri igra na vsaki strani več igralcev, ki se lahko posvetujejo med seboj ♪
  18.      koordináta  -e ž (ȃ) 1. geom. vsak od treh ali več podatkov, ki skupaj določajo lego točke v koordinatnem sistemu: napisati koordinate točke / kartezična koordinata v kartezičnem koordinatnem sistemu; polarna koordinata v polarnem koordinatnem sistemu; pren., knjiž. življenje prikazuje v koordinatah časa in prostora ♦ geogr. (geografski) koordinati geografska dolžina in širina kake točke na zemeljskem površju 2. publ., s prilastkom kar določa odvisnost česa od določenega položaja: gre za politične in časovne koordinate tega zasedanja ♪
  19.      korák  -a m (ȃ) 1. gib noge pri hoji, teku, plesu: vsak korak mu je povzročal bolečine / napravil je dva koraka in padel; storiti (en) korak naprej, nazaj, vstran / delati dolge, drobne, široke, velike korake / kazal je osnovne korake / baletni, plesni korak; ples s poskočnimi koraki; vojaški korak; koraki polke, valčka; ekspr. bližati se s kilometrskimi koraki zelo dolgimi; pren., ekspr. to so bili njegovi prvi koraki v življenje // dotik noge na podlago pri hoji; stopinja: tla so se pri vsakem koraku ugrezala / poznajo se sledovi njegovih korakov 2. nav. ekspr. premikanje s korakanjem; hoja: njegov korak je bil odločen; pospešiti korake; pozna ga po koraku / hitri, počasni koraki / hodil je z drsajočimi, tihimi koraki drsajoče, tiho; približeval se je s težkimi koraki // noga, zlasti pri hoji: koraki so se mu zapletali / zadržati korak // zvok, šum, ki ga povzroča noga, zlasti pri hoji: koraki se bližajo, izgubljajo / zaslišali so se lahki koraki; tihi, ženski koraki 3. ekspr., v prislovni rabi izraža a) prostorsko oddaljenost: do tam je kakih dvajset korakov; nekaj korakov vstran / na vsakih pet korakov; streljati na tri korake / zagleda ga korak od sebe nedaleč; stopil je za korak bliže malo / ona gre še korak dalje in mu ugovarja celo ugovarja mu b) časovno oddaljenost: do izpolnitve je še dolg korak; en sam korak do sreče 4. mesto med nogami: stati do koraka v vodi / otrok ima pretesne hlačke v koraku 5. ekspr., s prilastkom dejanje, ukrep, ravnanje: to je bil nepremišljen korak; tega koraka se je še dolgo sramovala / storil je potrebne korake / publ.: napraviti resen korak k izboljšanju mednarodnega položaja; diplomatski koraki vlade ● ekspr. niti koraka niso storili ničesar; v tej stroki delamo prve korake smo se z njo šele začeli ukvarjati; držati korak s kom ne pustiti se komu prekositi, ne zaostajati za kom; ekspr. v kmetijstvu je storjen velik korak naprej kmetijstvo se je izboljšalo, dvignilo; ekspr. ta doba pomeni korak nazaj v razvoju zdravstva nazadovanje; ekspr. ranjence smo imeli na vsak korak pogosto, povsod; ekspr. hoditi, iti v korak s časom prilagajati se razmeram; biti napreden; ekspr. štipendije niso šle v korak s stroški niso bile enake, enakovredne stroškom; ekspr. šli so v korak, v koraku premikali so se s hitrostjo navadne hoje; ekspr. to ugotavlja na, ob vsakem koraku povsod, vedno; ekspr. bližali so se korak za korakom počasi, postopno ◊ elektr. korak napetosti napetost na določeni razdalji; kor. bočni korak plesni korak v levo ali v desno; križni korak plesni korak z eno nogo čez drugo; menjalni korak skupina treh med seboj povezanih korakov, narejenih tako, da se premakne ena noga, pristavi druga in še enkrat premakne prva noga; strojn. korak dolžina, za katero se premakne vijak v vzdolžni smeri, če se zavrti za 90°; šport. drsalni korak tehnika smučanja, pri kateri je gibanje takšno kot pri drsanju; strumni korak; voj. menjati korak premakniti dvakrat zapovrstjo isto nogo naprej, da se korakanje uskladi; paradni korak korakanje v določenem ritmu z zelo napetimi nogami; v korak kot povelje začni korakati tako, da se sočasno premikajo iste noge ♪
  20.      korelát  -a m (ȃ) knjiž. kar po pomenu, vrednosti ustreza čemu na določenem področju: v glasbi te etične sile niso našle pravega korelata; vsaka literarna smer ima seveda tudi svoj svetovnonazorski korelat / družbeni korelat ♪
  21.      koríst  -i ž (ȋ) 1. kar je, predstavlja določeno vrednoto kot posledico kakega dela, delovanja: to delo mu daje, prinaša korist; od prevajanja ni imel velikih koristi; napraviti več škode kot koristi / gojijo jih zaradi gospodarskih koristi; vse to dela samo zaradi materialnih koristi // nav. mn. kar je, predstavlja komu določeno vrednoto sploh: naše koristi se križajo; branil, zagovarjal je njegove koristi; družijo jih skupne koristi / družbene koristi; to zahtevajo javne koristi; podrejati osebne koristi splošnim; zastopa koristi družbe 2. navadno s prilastkom kar daje, prinaša ugodne, pozitivne posledice: braniti, zastopati koristi delovnega ljudstva / njihova nesloga nam je bila samo v korist 3. publ., v prislovni rabi, v zvezi v korist izraža usmerjenost koristi glagolskega dejanja: dela v korist skupnosti; razmerje med prevodi in domačimi deli se nagiba v korist prvih k prvim, na stran prvih ● ekspr. tu je vsaka beseda brez koristi kljub opominjanju, govorjenju se nič ne spremeni; star. to sodelovanje je velike koristi za mir je zelo pomembno, važno; star. delati za korist naroda za blaginjo, srečo ◊ ekon. celotna korist skupna korist od določene količine kake dobrine; marginalna ali mejna korist korist zaradi dodatne enote dobrine, blaga; jur. premoženjska korist ♪
  22.      korísten  -tna -o prid., korístnejši (ȋ) 1. ki daje, prinaša ugodne, pozitivne posledice: koristno delo / dati komu koristen nasvet, nauk / biti koristen za kaj 2. od katerega ima kdo določeno vrednoto: bili so koristni člani družbe; koristne živali / fant bo doma še najkoristnejši / koristen material ki se da uporabiti, izkoristiti ◊ grad. koristna obremenitev, teža obremenitev, teža, ki jo nosilni gradbeni element lahko nosi poleg stalne obremenitve, teže; žel. koristni kilometer vsak prepeljani kilometer koristne vožnje; koristni tovor tovor brez embalaže; koristna vožnja vožnja z natovorjenimi vozili korístno prisl.: koristno izrabiti čas / v povedni rabi bilo je zelo koristno, da je sodeloval z njimi ♪
  23.      koríti  -ím nedov. (ȋ í) zastar. opominjati, oštevati: za vsako besedico ga kori ♪
  24.      kós  prisl. (ọ̑) nav. ekspr., z dajalnikom, v povedni rabi, v zvezi biti kos izraža, da je kdo telesno ali duševno dovolj močen za izvršitev določenega dela: temu človeku bom kos; nalogi ni kos; v matematiki je vsakemu kos ∙ ekspr. nismo vsemu kos preveč je dela, da bi ga mogli opraviti ♪
  25.      kóst  -í ž (ọ̑) 1. vsak od delov, ki sestavlja okostje človeka in nekaterih živali: zlomiti si kost; lobanja je iz osmih kosti; podolgovata, sploščena, štirioglata kost; prelom kosti; mišice in kosti; na vsako besedo je prežal kakor pes na kost; suha je kot kost in koža zelo / ima krhke, mehke, močne kosti / urezal se je do kosti / pes gloda kost / kupiti meso brez kosti; mozgova kost / čelna, čeljustna kost; dlanske kosti; obraz s poudarjenimi ličnimi kostmi; nosna kost / človeške, živalske kosti / izdelki iz slonove kosti iz zobovine slonovih oklov 2. redko osrednji oleseneli del koščičastega plodu, sadu; koščica: meso teh breskev gre nerado od kosti 3. ekspr., navadno s prilastkom (človeško) telo: vse kosti ga bolijo / na kamen je položila svoje kosti je sedla; pošteno pretegniti svoje kosti / tu počivajo kosti njegovega očeta posmrtni ostanki, truplo; njene kosti že trohnijo pod zemljo // slabš. človek, navadno suh: vzela bo tisto ošabno kost / kot psovka poberi se, kost stara 4. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi z do izraža visoko stopnjo doživljenega: premražen sem do kosti; mraz, veter je rezal do kosti / obrali so jo do kosti zelo so jo obrekovali ● ekspr. sama kost in koža ga je zelo je suh; ekspr. dati ideji meso in kosti uresničiti jo; dati ji zunanjo podobo, obliko; ekspr. če bi ga zalotil, bi mu polomil, preštel, zrahljal kosti bi ga zelo pretepel; ekspr. to mu je pognalo strah v kosti prestrašilo ga, vznemirilo; ekspr. še zdaj mu tiči strah v kosteh zelo se boji; ekspr. požrl ga je s kostmi in kožo vsega je požrl ◊ anat. bedrna kost stegnenica; cevasta, ploščata kost; ekstremitetna kost; kopitna kost; križna kost križnica; prsna kost kost prsnega koša, na katero so pritrjena rebra; prsnica; gobasta zgradba kosti zgradba, pri kateri je tkivo tako razporejeno, da so vmes luknjice; med. fisura kosti; obl. vzorec ribja kost vzorec z diagonalno lomljenimi črtami; vet. divja ali mrtva kost grčast koščen izrastek na površini cevastih kosti; prim. kamenkost ♪

   376 401 426 451 476 501 526 551 576 601  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA