Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
vsak (326-350) 
- govoríti -ím nedov., govóril; nam. govôrit in govorít (ȋ í) 1. oblikovati besede, stavke z govorilnimi organi: bolnik naj čim manj govori; zunaj nekdo govori; ne ljubi se mu govoriti; med predstavo se ne sme govoriti; govoriti s piskajočim, kričečim glasom, z dolenjskim naglasom; govoriti skozi nos; govoriti gladko, glasno, hitro, počasi, tiho; govori s težavo; na simpoziju je prvič govoril v angleščini; govori kot dež hitro, veliko; govori, kot bi imel žgance v ustih / otrok se uči, začenja, že zna govoriti / nemi govorijo z rokami; govoriti z znaki; pren., ekspr. govoriti z očmi, s pogledom; topovi so govorili pozno v noč // biti sposoben oblikovati besede, stavke z govorilnimi organi: ne govori, je gluhonem / naša papiga govori // preh. izražati, posredovati določeno besedilo z govorjenjem: igralci govorijo vloge nekoliko preglasno; predavanje je nekaj časa govoril na pamet, nekaj časa pa
bral 2. izražati misli z govorjenjem: kaj govoriš? kar naprej je nekaj govorila, pa je nisem razumel; govoriti resnico; dobro veš, da tega jaz nisem govoril; ekspr. govôri, kdo te je poslal povej; govoriti brez olepšavanja, brez pomislekov, brez zadrege; govoriti iz izkušnje; govoril je o svojih doživetjih; govoril je v kratkih in jedrnatih stavkih; govoriti o kom z navdušenjem, s spoštljivostjo; bistroumno, dvoumno, neumno, vsebinsko prazno, premišljeno, razumno, zmedeno govoriti; naravnost govoriti; danes drugače govoriš kot zadnjič / nič ne pomaga govoriti, treba je ukrepati / babica govori v podobah, v prilikah; on hinavsko, malo, odkrito, preveč, spretno, veliko govori / govoriti proti komu kritizirati ga; izražati nezadovoljstvo z njim; pog. govoriti čez koga opravljati, obrekovati ga; govoril bom v tvojo korist / z dajalnikom velikokrat sem ti govoril, da to ni dobro dopovedoval sem ti, prepričeval sem te; pren., ekspr. to mi govori notranji glas, vest;
knjiž. o čem ti govori glasba; oči so govorile samo še strah in grozo // z jezikovnimi sredstvi izražati misli: o tej stvari govori avtor v zadnjem delu razprave / knjiga govori odkrito o perečih problemih sedanjega časa; pesem govori o ljubezni / tako govori mehanika o gibanju / o tem bo govoril zakon; predpisi, govorijo drugače 3. znati, obvladati jezik, zlasti v govorjeni obliki: govori šest jezikov; dobro, slabo govori slovenščino; govori slovensko, po slovensko, star. slovenski, zastar. po slovenski; knjižno, pravilno govoriti 4. neposredno podajati v javnosti sestavek o kaki stvari: kdo bo govoril na proslavi; na zborovanju je govoril o naši gospodarski politiki; govoriti po radiu, televiziji, pred javnostjo / zvečer bo predavanje o krasu, govoril bo znan strokovnjak predaval 5. nav. 3. os. širiti kaj, navadno s pripovedovanjem: ni prav, da govori take stvari; (ljudje) govorijo, da ga bo vzela zaradi denarja; brezoseb. o njem se je govorilo, da je
hudoben človek 6. dv. in mn. izmenjavati mnenja, misli z govorjenjem: vneto so govorili o vsakdanjih stvareh; govorila sva po telefonu; tiho sta govorila med seboj; rad bi govoril s teboj; z njim se ne da govoriti; govorili smo pozno v noč / na seji so govorili o delovnih načrtih; kritično govoriti o kaki stvari / sam s seboj govori; brezoseb. o teh stvareh se javno govori in piše / v časopisih so o tem javno govorili razpravljali / ekspr. o tem bi se dalo (še) govoriti ni še vse razčiščeno; ne mislijo vsi tako / kot vljudnostna fraza pri seznanjanju s kom imam čast govoriti? 7. ekspr. biti s kom v normalnih odnosih: soseda spet ne govorita; ali že govoriš z njim 8. nav. 3. os. biti zunanji izraz, znamenje česa: pohištvo govori o dobrem okusu lastnikov; vse poteze na obrazu so govorile, da je odločen; številke jasno govorijo o naraščanju proizvodnje / vse govori proti njemu, njemu v prid; vse govori za to, da se je ponesrečil ● fant
in dekle govorita že več let gojita medsebojna ljubezenska čustva; ekspr. meni ni treba tega govoriti stvar že poznam; ekspr. govoriti gluhim ušesom, stenam, vetru, v prazno prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati; govoriti skupni jezik imeti enako mnenje o kaki stvari, vprašanju; nižje pog. sama fovšija govori iz njega njegovo govorjenje, ravnanje kaže, da je nevoščljiv; ekspr. govorijo drug čez drugega vsevprek; govorita drug mimo drugega drug za drugega ne ve, kaj misli, hoče; ekspr. govoriti komu na srce prizadevno prepričevati koga, zlasti o pravilnosti česa; govoril bom zate priporočil te bom, zavzel se bom zate; o industriji je tu težko govoriti industrije tu skoraj ni; ekspr. o podpori ni da bi govoril, ni vredno govoriti je zelo majhna, nepomembna; o tem se ne splača govoriti vse razpravljanje je zaman; ekspr. o tem ni da bi govoril ni potrebno, ni vredno govoriti; ekspr. nad tem so se zgražali celo prijatelji, da ne govorim o
sovražnikih izraža stopnjevanje z dodatno trditvijo; ekspr. o njegovem delu lahko govorimo samo v superlativih moremo ga le zelo hvaliti; govoriti s kom med štirimi očmi brez prič, zaupno; ekspr. tako se ne govori z menoj ni primerno in ne dovolim, da na tak (grob) način govoriš z menoj; ali si že govoril z njim, če te pusti si ga že vprašal; govori na dolgo in široko zelo obširno, s številnimi podrobnostmi; ekspr. govoriti tjavdan, tja v tri dni brez smisla, neumnosti; govori, kar mu pride na jezik nič ne pretehta, ne premisli, kar govori; pog. govori kakor raztrgan, strgan dohtar veliko, spretno; govori, kakor bi rožice sadil vzneseno, lepo; priliznjeno, sladko; govori, kakor bi iz rokava stresal hitro, gladko; preg. kar trezen človek misli, pijan govori v pijanosti človek razkrije svoje misli, mnenje; preg. česar polno je srce, o tem usta rada govore človek rad govori o svojih čustvih; preg. govoriti je srebro, molčati pa zlato včasih je
bolje, da se kaka stvar, mnenje ne pove govorèč -éča -e: jezno govoreč je pogrnila mizo; nemško govoreča ženska; ušla je govoreča papiga; sam.: obrnil je svoj pogled v govorečega govorjèn -êna -o: govorjena beseda ima večjo moč kakor napisana / v brezosebno-prislovni rabi odkrito govorjeno, fant je pošten ♪
- gozdíček -čka m (ȋ) manjšalnica od gozd: zavili so v gozdiček pod vasjo / ekspr. takega gozdička bi bil vsak vesel ♪
- grábežen -žna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na grabež: sodili so mu zaradi grabežnih umorov / grabežni bager / grabežni volkovi grabežljivi ◊ zool. grabežna končina vsaka od dveh sprednjih nog, s katerima bogomolka grabi plen ♪
- grabíti in grábiti -im, in grábiti -im nedov. (ȋ á ȃ; á ȃ) 1. z grabljami spravljati skupaj: grabiti listje, seno; nepreh. pri sosedovih grabijo // ekspr. z rokami spravljati k sebi: sklonil se je nad dragocenosti in jih grabil z obema rokama // ekspr. pohlepno si prisvajati dobrine: vse življenje je stiskal in grabil / tujci so grabili po naši zemlji 2. močno, sunkovito prijemati kaj: čeljusti so grabile in drobile kamenje; grabil ga je za roko, za vrat; nervozno se je grabil za glavo / bager grabi material; s pestjo je grabila žito in ga metala kokošim / ekspr. grabil je kos za kosom in jih metal v košaro hitro jemal, pobiral / žaga dobro grabi pri žaganju vsakokrat globoko zareže // prizadevati si z roko priti do česa: grabil je že po kljuki, ko je potrkalo; nervozno je grabil za kozarcem / od bolečin je grabila po odeji; pren. grabila je za primerno
besedo, a nobena ni bila prava 3. ekspr. polaščati se, prevzemati: grabil ga je bes; grabi jih huda jeza, obup / brezoseb.: grabi ga, da se spotikajo obenj jezi; grabilo jo je, da bi mu vse vrnila najraje bi mu vse vrnila 4. pog. imeti močno, stiskajočo bolečino: v roko ga je grabil krč; brezoseb. grabi ga pri srcu 5. ekspr. premikati se z dolgimi koraki: dobro je grabil pot / grabil je po dve stopnici hkrati prestopal jih z enim korakom ● ekspr. to se bodo grabili za lase, ko bodo zvedeli za novo nevarnost bodo v hudih skrbeh; zna grabiti na kup kopičiti, večati si premoženje grabèč -éča -e: grabeč sekiro za toporišče; grabeči prsti ♪
- grácija -e ž (á) 1. navadno s prilastkom skladnost, lahkotnost, zlasti v gibih, v drži: opazoval je gracijo njenih kretenj; stopa z nenavadno gracijo; v naslonjač je sedla s prirojeno gracijo / izraze sožalja je sprejemala z vzvišeno gracijo / v njej so združene moč, lepota in gracija ljubkost, milina // ekspr. ljubko, privlačno dekle: plavolasa gracija 2. v rimski mitologiji vsaka od treh boginj lepote, ljubkosti, miline ♪
- grájati -am nedov. (ā) raba peša ugotavljati, očitati napake, pomanjkljivosti: kupec je grajal blago; grajali so vsako njegovo delo; raje hvali, kakor graja // opominjati, oštevati: nerad grajam odraslega človeka; učitelj graja učence zaradi nerednosti grájati se nar. gnusiti se: Le jej ga [meso], če se ti ne graja (F. Finžgar) grajajóč -a -e: grajajoče besede grájan -a -o: to je posledica že tolikokrat grajanih pomanjkljivosti ♪
- gramátika -e ž (á) 1. sistem jezikovnih sredstev in njihovih medsebojnih odnosov; slovnica: vsak jezik ima svojo gramatiko; gramatika angleškega, slovenskega jezika; pren., publ. režiser obvlada filmsko gramatiko // veda o tem: gramatika in stilistika; primerjalna gramatika slovanskih jezikov / gramatika za peti razred učbenik slovnice ♦ lingv. deskriptivna gramatika ki prikazuje jezikovne pojave na eni stopnji razvoja; historična gramatika ki prikazuje jezikovne pojave z razvojnega vidika 2. do 1848 prvi štirje razredi šestletne gimnazije: gramatiko je obiskoval v Celovcu // tretji razred te gimnazije: prvi dve leti je bil odličnjak, v gramatiki pa ne ♪
- grdíti -ím nedov. (ȋ í) knjiž. 1. grdo, slabo govoriti o kom: ljudje te bodo grdili in prezirali; grdili so našo domovino; grdi jo pri sosedih // grajati, karati: učitelj nas je upravičeno grdil; grdila jih je, da so umazanci 2. kaziti, kvariti: nos ji je grdila rdečkasta brazgotina grdíti se nar. vzhodno gabiti se, gnusiti se: v bolezni se ji vsaka jed grdi ♪
- gréhec -hca m (ẹ̄) redko grehek: vsak grehec mu je očitala ♪
- gréncati -am nedov. (ẹ̑) nar. gristi, grizljati: na vsak način otroku ne more škodovati, ako grenca košček lesa (F. Bevk) ♪
- grižljáj stil. grížljaj -a m (ȃ; ȋ) 1. količina hrane, ki se da naenkrat v usta: majhen, velik grižljaj; grižljaj kruha // količina hrane, ki se naenkrat pogoltne: grižljaj mu je zastal v grlu ∙ ekspr. privoščil si ni niti grižljaja niti malo, nič; ekspr. očital mu je vsak grižljaj kar je pojedel; jedla je po grižljajih počasi, brez teka 2. ekspr. kos jedila: mati mu je polagala na krožnik najslastnejše grižljaje; pren. pri tej kupčiji je dobil masten grižljaj // z rodilnikom majhna količina hrane: naprosil si je kruha, tu in tam celo grižljaj mesa ◊ lov. zadnji grižljaj smrekova vejica, ki jo lovec zatakne v gobec uplenjene srne, jelena ♪
- gŕm -a m, mn. tudi grmóvi (ȓ) nižja lesnata rastlina, ki se že pri tleh močno razrašča: iz skalne razpoke je pognal grm; skriti se za grm; okrasni, parkovni grm; grm z belimi cveti / brinov, jasminov, leskov grm / pri okopavanju so pazili na krompirjeve grme ∙ to ne raste za vsakim grmom tega ne dobiš povsod; ekspr. v tem grmu tiči zajec tu je jedro problema, bistvo stvari ♪
- gròb grôba m, mest. ed. grôbu in gróbu; mn. grobóvi tudi grôbi, mest. mn. stil. grobéh (ȍ ó) prostor v zemlji za pokop mrliča: pokopati, položiti koga v grob; spustiti krsto v grob / pesn. črni, hladni grob; molči kot grob; bilo je tiho kakor v grobu / skupen grob / kopati grob / ekspr. le malo ljudi ga je spremilo do groba šlo za pogrebom; govoril je ob odprtem grobu // pokrit, zasut prostor, navadno jama, v katerem je kdo pokopan: vsak dan je nosila rože na njegov grob; oskrbovani, zapuščeni grobovi; njihov grob je čisto zarasel; grobovi talcev / grob neznanega junaka // ekspr. konec življenja, smrt: tako slab še nisem, da bi na grob mislil; vznes. bil ji je zvest do groba; prerani, prezgodnji grob / od zibelke do groba od rojstva do smrti; pren. revščina je grob ljubezni ● ekspr. sam sebi grob koplje nič ne pazi na zdravje; ekspr. sin ga bo še v
grob spravil povzročil njegovo smrt; vznes. skrivnost je nesel s seboj v grob nikomur je ni povedal; ekspr. z eno nogo je že v grobu je že star; kmalu bo umrl; ekspr. če bi oče to vedel, bi se v grobu obrnil bi se zelo razžalostil, razjezil; ekspr. ta človek je pobeljen grob se kaže boljšega, kot je ◊ arheol. žarni grob z žaro s pepelom mrliča; rel. božji grob vidni spomin Kristusovega groba po cerkvah za velikonočne praznike ♪
- gúzniti -em dov. (ú ȗ) nizko umreti: vsak čas bo guznila ♪
- hálaš -a m (ȃ) žarg., pri dravskih splavarjih odsek reke, ki je viden med dvema ovinkoma: Vožnja je postajala z vsakim halašem nevarnejša (A. Ingolič) ♪
- handicapírati tudi hendikepírati -am [hendikep-] dov. in nedov. (ȋ) publ. spraviti koga v neenak, slabši položaj: bolezen ga je handicapirala; vsakega sobesednika že vnaprej handicapira z oznako »birokrat« ♪
- hárita -e ž (ȃ) v grški mitologiji vsaka od treh boginj lepote, ljubkosti in miline ♪
- hásek -ska m (ȃ) raba peša korist: imeti hasek od sadnega drevja; napraviti več škode kot haska / zaloga nam brez haska propada ∙ ekspr. tu je vsaka beseda brez haska zastonj ♪
- hčerínski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na hčere: hčerinska ljubezen, zvestoba ♦ biol. hčerinska celica vsaka od dveh celic, ki nastane z delitvijo materinske celice ♪
- hépati -am nedov. (ẹ̑) oglašati se z glasom hep: race po dvorišču hepajo vsak večer (M. Kranjec) ♪
- híp -a m (ȋ) zelo kratek čas: tisti hip je bil odločilen; trajalo je samo hip; v tistem hipu je nekdo potrkal; umolkniti za hip; ekspr. kratek hip; hip pozneje je odšel / potrpi samo še nekaj hipov / kot vljudnostna fraza hip počakajte, prosim // knjiž., navadno s prilastkom čas, ki se zdi, da je zelo kratek: usoden hip; v težkih hipih ● knjiž. na hipe se je zaslišal šum v majhnih časovnih presledkih; prvi hip ga ni spoznal v prvem hipu, trenutku; oni bodo ta hip tu v zelo kratkem času, takoj; vsak hip se lahko vrne kmalu, hitro; kadarkoli; vsak hip te lahko doleti nesreča kadarkoli, vedno; zadnji hip je prišel na vlak še ravno pravočasno ♪
- históričen -čna -o prid. (ọ́) zgodovinski: a) historičen proces, razvoj / historično ozadje politične krize / to je avtentičen historičen dogodek; historična osebnost / historična razprava; historično gradivo / historični spomeniki; historično mestno jedro ♦ filoz. historični materializem nauk o splošnih zakonitostih družbe, ki temelji na dialektičnem materializmu; jur. historično pravo pravica vsakega naroda do ozemlja ali do lastne države, temelječa na stanju v preteklosti; lingv. historični pravopis pravopis, ki se pri pisanju besed ozira predvsem na njihovo pisavo v preteklosti; historični sedanjik sedanji čas, ki izraža preteklo dejanje; pripovedni sedanjik; historična gramatika b) njegov obisk je bil za ta kraj historičen dogodek; historičen pomen velikih znanstvenih odkritij; historična odločitev političnega vodstva histórično prisl.: historično dokazana
osebnost; historično pomemben ♪
- hláče hláč ž mn. (á ȃ) oblačilo, zlasti moško, ki obdaja spodnji del telesa in vsako nogo posebej: nositi, obleči, sleči, strgati hlače; irhaste, platnene hlače; hlače do kolen / delovne, jahalne, smučarske hlače; ženske hlače; dolge hlače katerih hlačnice segajo približno do gležnjev; kratke hlače katerih hlačnice segajo najdlje do kolen; hlače na zvonec ki imajo hlačnice spodaj razširjene / spodnje hlače del moškega spodnjega perila v obliki hlač ● pog., ekspr. hlače se mu tresejo boji se, strah ga je; pog. guliti, trgati hlače po šolskih klopeh hoditi v šolo; šalj. izprašiti, pomeriti komu hlače natepsti ga; iron. v tej družini pa žena hlače nosi odloča, ukazuje; šalj. pes mu je pomeril hlače mu je raztrgal hlače; pog., ekspr. ti je srce v hlače padlo? si se zbal, izgubil pogum; nizko ta bi se v podobni situaciji že zdavnaj v hlače (podelal) bi se
zbal, izgubil pogum in zato popustil, odnehal; pog., ekspr. skočiti v hlače zelo hitro jih obleči; ekspr. koliko pa te je v hlačah spoprimi se z menoj, če si upaš ◊ lov. zelo dolge in goste dlake ali perje po nogah nekaterih sesalcev ali ptičev; teh. črki Y podoben kos cevovoda ♪
- hláden stil. hladán hládna -o tudi -ó prid., hladnéjši (á ȃ á) 1. ki ima zmerno nizko temperaturo: hladen zrak; voda v reki je precej hladna / hladen dan; hladno podnebje, poletje, vreme / hladne roke // ki vzbuja, povzroča občutek hlada: sprehajati se po hladnem gozdu; hladen veter; hladna senca; prijetno hladna soba / ekspr. hladen blesk zvezd; pesn.: hladni grob; širno hladno prostranstvo // ki ima temperaturo okolice: vsak dan se umiva v hladni vodi; mleko pije kar hladno; obdelovati hladno železo / štedilnik je še hladen nezakurjen / postreči s hladnimi jedmi z jedmi, ki se jedo nekuhane ali ohlajene; hladna večerja večerja iz hladnih jedi 2. ki vsebuje, izraža nenaklonjenost, odklanjanje: hladen odnos do sodelavcev; hladen pogled, pozdrav, sprejem; bil je hladen do gostov; konferenca je potekala v hladnem vzdušju / po tem dogodku je postal do nje hladen
3. ki se ne da vplivati čustvom: hladen znanstvenik / hladen premislek; hladna presoja / vse je reševal s svojim hladnim razumom // ki ne izraža čustev: hladna glasba, lepota; ima hladne oči / hladna barva neugodno delujoča / hladna ženska; hladno občinstvo; čustveno hladen ● gledalci so ostali hladni se niso navdušili; se niso vznemirili, razburili; tuje trpljenje ga je pustilo hladnega ga ni ganilo, prizadelo; hladne barve modra, zelena, siva barva; ohraniti hladno kri obvladati se, ne razburiti se; vznes. že dolgo počiva v hladni zemlji je mrtev ◊ fiz. hladna svetloba svetloba, ki jo oddaja hladen vir svetlobe; friz. hladna trajna ondulacija, ki se napravi s kemičnimi sredstvi; geogr. hladni pas območje s stalno hladnim podnebjem, ki leži severno od severnega tečajnika in južno od južnega tečajnika; med. (spolno) hladna ženska ženska, ki pri spolnih odnosih ne čuti vzburjenja; meteor. hladni val je zajel naše kraje v naše kraje je prodrl
hladen zrak; hladna fronta del atmosferske fronte, kjer prodira hladen zrak; polit. hladna vojna sovražna meddržavna politika brez oboroženih spopadov; rad. hladna vaja vaja v studiu brez priključenih aparatur; teh. hladno kovanje, valjanje kovanje, valjanje brez poprejšnjega segrevanja; hladno lepilo lepilo, ki lepi brez segrevanja; voj. hladno orožje orožje, ki rani z rezilom ali s konico hládno tudi hladnó prisl.: hladno odgovoriti, pozdraviti; hladno premišljeno dejanje; hladno vljuden je bil z njim; ekspr. sprejeli so ga ledeno hladno / v povedni rabi: danes je hladno; v sobi je prijetno hladno; nekoliko hladno mi je hládni -a -o sam.: rad bi popil kaj hladnega; ekspr. pijanca so postavili na hladno s silo so ga spravili ven; spraviti mleko na hladno v hladen prostor; pog., ekspr. pazi se, da te ne bodo spravili na hladno aretirali, zaprli ♪
- hlébčič -a m (ẹ̑) manjšalnica od hlebec: fantiči so pri peku čakali vsak na svoj hlebčič ♪
201 226 251 276 301 326 351 376 401 426 
