Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

vsak (1.850-1.874)


  1.      víškati  -am nedov. (ȋ) nar. pestujoč dvigovati: ti si pa vsa očetova; ni čuda, če te je vsako minuto nosil na rokah in te viškal (F. Bevk) ♪
  2.      vizíta  -e ž (ȋ) 1. vsakodnevni zdravniški obhod in pregled bolnikov v bolnišnici: opraviti vizito; iti na vizito; pregledati bolnika pri viziti / glavna vizita 2. knjiž. uradni pregled, preiskava: izogniti se viziti na meji; pri hišni viziti najti nedovoljene predmete ● zastar. hoditi na vizite na obiske ♪
  3.      víža  -e ž (ȋ) 1. star. napev: zapisati, zapomniti si vižo; zažvižgati vižo znane pesmi; zlagati viže in besedila // s prilastkom melodija: igrati operetne viže; otožne viže; plesna viža 2. pog. krajša, navadno narodno-zabavna skladba: godci so igrali vižo za vižo; poslušati poskočne viže in valčke 3. star., v prislovni rabi, v zvezi z na način: na vse viže se je trudil / na tako ali drugačno vižo se bo rešil ● pog., ekspr. na (vse) mile viže mu je prigovarjal zelo; star. na vsako vižo bo prišel gotovo ♪
  4.      vklénjenost  -i ž (ẹ́) stanje vklenjenega: vklenjenost kaznjencev / ekspr. rešiti se vklenjenosti v vsakdanje skrbi / ekspr. pretirana vklenjenost v družbene norme / ekspr. vklenjenost v pravilne oblike ♪
  5.      vléči  vléčem nedov., vléci vlécite in vlecíte; vlékel vlékla (ẹ́) 1. s silo, usmerjeno proti sebi a) povzročati premikanje česa za seboj, k sebi: ena lokomotiva vleče, druga potiska; vol vleče plug; konj dobro vleče / z avtomobilom vleči prikolico / vleči plezalca navzgor b) z določenim namenom delovati na kaj: otrok vleče mater za krilo; vleči vrv zvonca 2. s silo, usmerjeno proti sebi, premikati kaj tako, da se stalno dotika podlage: lažje zavoje je nosil, težje pa vlekel / za seboj je vlekel dolgo ogrinjalo 3. premikati kaj po površini: vleči čopič po platnu / vlekel je s prstom po mizi in pisal črko t 4. s črtanjem delati: vleči črto od pike do pike 5. spravljati kaj iz česa, s česa, navadno s silo: vleči trsko iz prsta; vleči zamašek iz steklenice; vleči prt z mize / ekspr. vlekel je stvari iz torbe jemal 6. s prislovnim določilom s sunkovitimi gibi spravljati kaj na drugo mesto, v drug položaj: vleči zavese narazen; vlekel si je kapuco na glavo / ekspr. vleči obleko nase hitro se oblačiti / kot opozorilo na vratih vleci 7. z delovanjem sil v nasprotnih smereh povzročati, da kaj doseže a) večjo, največjo dolžino: vleči gumijasto cev b) večjo, največjo površino: vleči tkanino / vleči testo 8. ekspr. s težavo nositi: prijela je kovček in ostalo prtljago in vse skupaj vlekla v sobo // z oslabljenim pomenom, s prislovnim določilom izraža, da je pri osebku kaj, s čimer razpolaga; nositi: kaj vse vleče na počitnice: medveda, punčko, pajaca 9. navadno z močnimi vdihi zajemati in spravljati vase: vleči dim iz cigarete / vleči cigareto, cigaro, pipo / ekspr. vleči sapo vase globoko vdihavati 10. ekspr. sesati: mladič je zadovoljen vlekel / vleči dudo 11. ekspr. piti (alkoholne pijače): steklenica je šla iz rok v roke in vsak je dolgo vlekel / pog. rad ga vleče 12. nav. 3. os. gibati, premikati se z enega področja na drugo zaradi razlik v zračnem pritisku, temperaturi; pihati: hladno vleče; zunaj precej vleče / ves dan je vlekel veter / zapri vrata, pod noge mi vleče čutim hlad, premikanje hladnega zraka okrog nog 13. odvajati dim: ko so prvič zakurili, dimnik ni vlekel; peč je le začela vleči 14. nav. ekspr. povzročati, da traja kaj dalj časa: poročanje o dogodku je zelo vlekel / godbeniki so nekoliko vlekli prepočasi igrali 15. ekspr., s prislovnim določilom spravljati koga kam, navadno brez njegove privolitve: vlekel je otroka z igrišča v hišo / navezanost na dom ga vleče stran; nekaj me je vleklo k potoku / brezoseb. zelo ga vleče v planine / ni postal pravnik, srce ga je vleklo h glasbi 16. ekspr. zavajati v zmoto, varati: zdaj me boš še ti vlekel; pošteno ga je vlekel 17. ekspr. vzbujati pri kom zanimanje: grad vleče turiste; morsko dno ga najbolj vleče // vzbujati pri kom pozitiven, naklonjen odnos: tako branje me vleče 18. pog. dobivati, prejemati: za to delo vleče lepo plačo / pri sodelovanju vleče dobiček 19. ekspr., v zvezi z na imeti zelo majhno mero lastnosti, ki jo izraža dopolnilo: papir vleče na rumeno; vino vleče na kislo 20. ekspr. težko živeti, prebijati se: kako živite? Vlečemo; nekako še vlečemo 21. metal. s spravljanjem skozi votlico zmanjševati presek: vleči palico, žico / vleči aluminij, jeklo ● ekspr. z njegovim prihodom je začel vleči drug veter razmere so se spremenile; ekspr. vsako besedo so morali vleči iz njega ker je bil molčeč, so ga morali vsako stvar posebej vprašati; ekspr. spet vleče nekdanje doživljaje na dan se jih spominja, pripoveduje o njih; ekspr. dreto vleči smrčati; ekspr. vleči harmoniko igrati na harmoniko; star. vleči koga skozi zobe, po zobeh opravljati, obrekovati; ekspr. vleči koga za nos varati ga; pog. ker se ne moremo dogovoriti, kdo naj gre, bomo vlekli listke žrebali z listki; ekspr. komaj vleče noge za seboj od utrujenosti, slabosti zelo težko hodi; ekspr. nihče te ne bo za lase vlekel tja te spravljal proti tvoji volji, zelo silil; star. nezrelo sadje vleče usta skupaj povzroča trpek okus; ekspr. vleči vodo na svoj mlin govoriti, delati v svojo korist; ekspr. od jutra do noči je vlekel žago žagal; ekspr. vleči na uho, ušesa prisluškovati; ekspr. eni vlečejo za tri, drugi postopajo brez dela zelo delajo, se trudijo; ekspr. v teh krajih vlečejo po dolenjsko govorijo, izgovarjajo; žarg. motor dobro vleče deluje; preg. besede mičejo, zgledi vlečejo ◊ etn. vleči ploh šega, da mora tisti, zlasti dekle, ki se je nameraval poročiti, a se ni, na pepelnično sredo vleči ploh skozi vas; obrt. šiv vleče povzroča gubanje tkanine vléči se 1. zaradi gostosti, lepljivosti pri vlivanju, raztegovanju oblikovati se v nitasto, trakasto plast: med, sirup se vleče; stopljen sir se vleče; vleči se kot testo 2. s prislovnim določilom premikati se, stalno dotikaje se podlage: obleka se je vlekla za njo; vajeti so se vlekle po tleh 3. ekspr., navadno s prislovnim določilom počasi se premikati, navadno v daljši vrsti: po cesti so se vlekli vozovi / od juga se vlečejo oblaki 4. ekspr., navadno s prislovnim določilom s težavo hoditi: konj se je klecaje vlekel čez potok / počasi se je vlekel v svojo sobo 5. ekspr. biti, obstajati, navadno v obliki črte: razpoka se vleče čez vso steno; pot se vleče navkreber 6. ekspr. po dolgem se razprostirati: vas se vleče ob vznožju gorovja 7. ekspr. trajati, potekati, navadno dalj časa: bolezen se je vlekla; priprave za izdajo časopisa so se vlekle pol leta / dan se je zelo vlekel je počasi mineval 8. ekspr. zavzemati se, posredovati: na sestankih se vedno vleče za delavce / vleče se za denar, kot da mu gre za življenje ● kaj se vlečeš kot megla počasi, leno hodiš; ta misel se kot rdeča nit vleče skozi vse pesnikovo delo se pojavlja kot bistveni sestavni del vlekóč -a -e: otrok uhaja naprej, vlekoč mamo za roko vléčen -a -o: vlečeno vozilo / vlečena žica; vlečeno jeklo; vlečeno testo ♪
  6.      vlomíti  vlómim dov. (ȋ ọ́) s silo, na neustrezen način odpreti kaj zaklenjenega, zapahnjenega: ker niso imeli ključa, so morali vlomiti; vlomiti s sekiro / grozili so, da bodo vlomili vrata / vlomiti ključavnico // navadno s prislovnim določilom s takim odprtjem priti kam, navadno z namenom krasti, ropati: tatovi so vlomili v banko, samopostrežno trgovino; v to hišo so večkrat vlomili // s takim odprtjem priti kam sploh: ker se je ključavnica zaskočila, so morali v blagajno, skrinjo vlomiti vlómljen -a -o: vlomljena omara; garaža z vlomljenimi vrati / v povedno-prislovni rabi: pri sosedovih je bilo vlomljeno; vsako noč je bilo vlomljeno v kako stanovanje ♪
  7.      vméšati  tudi vmešáti -am dov. (ẹ́ á ẹ́) 1. z mešanjem spraviti v kaj: vmešati sladkor med moko; vmešati razžvrkljano jajce v juho 2. ekspr. povzročiti, da postane kdo udeležen pri čem: ne bi te rad vmešal v to zadevo vméšati se tudi vmešáti se udeležiti se česa, navadno nepovabljen, nezaželen: vmešati se v pogovor, prepir; v razpravo so se vmešali tudi drugi udeleženci srečanja; v vsako stvar se vmeša / zdaj se je vmešal oče: še mene poslušajte vméšan -a -o: noče biti vmešan v spor ♪
  8.      vódstvo  -a s (ọ̑) 1. glagolnik od voditi: vsako popoldne je vodstvo po razstavi; poskrbeti za vodstvo; strokovno vodstvo / prevzeti vodstvo izleta, pohoda / duhovno vodstvo; vodstvo mladih / vodstvo poslovnih knjig ∙ publ. domačini so prevzeli vodstvo, prešli v vodstvo dosegli prednost v igri; publ. orkester igra pod vodstvom znanega dirigenta dirigira mu znan dirigent; publ. delo so opravili pod vodstvom mentorja pri delu jih je vodil mentor 2. oseba ali skupina oseb, ki kaj vodi: vodstvo se je že sestalo; imenovati, izvoliti vodstvo; imeti dobro, slabo vodstvo / novo vodstvo društva / državno vodstvo / vodstvo podjetja, šole, tovarne ♪
  9.      vogál  -a [au̯] m (ȃ) 1. del predmeta, kjer se stikata dva ali več njegovih robov, ploskev: ta predmet ima več vogalov; zadeti se ob mizni vogal; vogal predpasnika se je strgal / stolp je na štiri vogale štirioglat // prostor ob tem delu: sedeti na vogalu klopi 2. del stavbe, kjer se stikata zunanji steni: priti izza vogala; burja piha okrog vogalov; ekspr. izginil je za vogal // prostor ob tem delu: čakala ga je na vogalu ● ekspr. to se najde za vsakim vogalom povsod; star. prinesli so jim steklenico vina in vogal kruha krajec; preg. žena podpira tri vogale hiše, mož pa enega glavno skrb za dom, družino ima žena ♪
  10.      vógel  -gla [ǝu̯] m (ọ̑) 1. del predmeta, kjer se stikata dva ali več njegovih robov, ploskev: udariti se ob vogel; vogel robca se je začel cefrati / miza je na štiri vogle štirioglata // prostor ob tem delu: sedeti na voglu mize 2. del stavbe, kjer se stikata zunanji steni: poškodovati hišni vogel; priteči izza vogla; ekspr. trgovina je takoj za voglom // prostor ob tem delu: srečala sta se na voglu ● ekspr. kamorkoli gre, na vsakem voglu ga sreča povsod; preg. žena podpira tri vogle hiše, mož pa enega glavno skrb za dom, družino ima žena ♪
  11.      volílen  -lna -o [u̯n in ln] prid. (ȋ) nanašajoč se na voljenje, volitve: volilni izidi; volilni postopek, sistem / volilna pravica, svoboda / volilna udeležba / volilni glas, listek; volilni imenik seznam volilnih upravičencev; volilni mož oseba, izvoljena z nalogo, da v imenu svojih volivcev opravi končne volitve; volilni odbor odbor, ki skrbi za pravilno izvedbo volitev na določenem volišču; volilni upravičenec; volilna skrinjica skrinjica za oddajanje glasovnic / volilni okoliš; volilni zakon; volilna enota / volilna propaganda ∙ iron. volilni golaž pogostitev, ki jo pripravi kandidat svojim volivcem; volilni molk prepoved predvolilne propagande navadno dan pred volitvami ♦ jur. volilni razred v stari Avstriji razvrstitev prebivalstva za volitve glede na družbeni položaj posameznika; delegatski volilni sistem sistem, po katerem volijo predstavniki ožje teritorialne skupnosti delegate za predstavništvo širše teritorialne skupnosti; volilna geometrija v nekaterih državah določanje volilnih enot za volitve poslancev glede na koristi strank; aktivna volilna pravica; neposredna volilna pravica pravica voliti brez posrednika; polit. proporcionalni volilni sistem sistem, v katerem vsaka stranka, skupina dobi številu glasov sorazmerno število mandatov; zgod. volilni knez v rimsko-nemškem cesarstvu vsak od sedmih fevdalcev, ki je imel pravico voliti novega vladarja ♪
  12.      vólk  -a [u̯k] m, mn. volkóvi, im. mn. stil. volcjé (ọ̑) 1. psu podobna zver z rumenkasto ali rjavkasto sivim kožuhom: volk je napadel, raztrgal jagnje; ekspr. volk kolje, mesari; volk tuli, zavija; krdelo volkov; lov na volka; bojevati se kot volk krvoločno, divje; jesti kot volk hlastno; z velikim tekom; krvoločen, požrešen kot volk; lačen kot volk / volk samotar / sivi volk // volčji samec: volk in volkulja 2. slabš. krvoločen, neusmiljen človek: oni so volkovi, ne ljudje / vdor hitlerjevskih volkov vojakov / človeški volkovi 3. slabš., navadno s prilastkom pohlepen, brezobziren človek: imeli so jih za grabežljive volkove / borzni, poslovni volkovi; nenasitni kapitalistični volkovi 4. ekspr., navadno v povedni rabi, v zvezi z na izraža, da kdo čuti, ima strastno željo po čem: prijatelj je volk na gobe, meso / biti volk na denar 5. igr., v zvezi volk in ovce igra z navadno dvajsetimi kamenčki, fižoli, ki jih je treba spraviti v nasprotni del igralnega polja, ki ga varujeta drugobarvna kamenčka, fižola: igrati (se) volka in ovce // vsak od dveh drugobarvnih kamenčkov, fižolov te igre: volk požre, preskoči ovco 6. vnetje kože zaradi drgnjenja in znojenja, nečistoče, zlasti na dotikajočih se kožnih gubah: od hoje, jahanja dobiti volka 7. nestrok. zaradi stika z ocetno kislino nastala zelena prevleka na bakru, strok. bazični bakrov acetat: na bakru se je naredil volk; bakreni deli so zeleni od volka / bakreni, zeleni volk 8. žarg., muz. nečist, hreščeč zven godal: preprečiti volka z igranjem istega tona na sosednji struni / kvintni volk; volk na violini ● ekspr. narediti tako, da bo volk sit in koza cela da bo prav za obe strani; nar. na kosi se naredi volk črna prevleka iz strjenih sokov trav; ekspr. dati volku ovce pasti dati komu kaj, kar želi uničiti, česar se želi polastiti; nar. on je volka srečal je hripav; nar. hišni volk hišna goba; ekspr. kapitan je star morski volk preizkušen, neustrašen pomorščak; ekspr. to je volk v ovčji koži slab človek, ki se dela, kaže dobrega, plemenitega; mi o volku, volk iz gozda vzklik ob nepričakovanem prihodu koga, o katerem se pravkar govori; preg. kdor se z volkovi druži, mora z njimi tuliti kdor je v družbi z moralno negativnimi osebami, mora tem prilagoditi svoje izjave, ravnanje; preg. volk dlako menja, a narave nikdar človek ne more zatajiti svojega bistva; preg. človek človeku volk v določenih okoliščinah se ljudje zelo sovražijo ◊ bot. volk trava s ščetinastimi listi in vijoličastimi klaski, Nardus stricta; zeleni volk užitna lističasta goba z modro zeleno lepljivo sluzjo na klobuku; zelenkasta strniščnica; etn. volk grabljam, glavniku podobna priprava za česanje slame za škopo; poditi volka v Kanalski dolini, na praznik svetih treh kraljev zvoniti s pastirskimi zvonci in tuliti, da se vasi naslednje leto ne približa nobena zver; mont. volk nekdaj kepa železa, pridobljena s taljenjem; tekst. volk stroj, ki ima boben z zelo grobimi zobmi, klini; zool. sinji morski volk sinji som; polarni volk; prerijski volk kojot ♪
  13.      vónj  -a m (ọ̑) 1. hlapi, ki jih oddajajo hlapljive snovi: vonj se širi, ekspr. plava po prostoru; ekspr. vonj se razpuhti, sili, udarja v nos; dajati, oddajati vonj; puščati za seboj neprijeten vonj // značilnost snovi, teles, ki se zaznava z vohom: navzeti se vonja; vsaka roža ima svoj vonj; zaznati vonj po dimu; kiselkast, ekspr. opojen, oster vonj; močen, prijeten, zoprn vonj; vonj akacij, žganja; vonj po parfumu, svečah; plin brez vonja // občutek, ki ga povzroča ta značilnost: še zdaj čutim, ekspr. imam v nosu vonj po smrekovih gozdovih 2. redko voh: razvitost vonja; okus, vonj in drugi čuti 3. ekspr., z rodilnikom značilnost v majhni, komaj opazni stopnji, ki vzbuja, povzroča predstavo, zavest česa: vonj domače govorice / vonj spominov, svobode ♪
  14.      vós  -a m (ọ̑) nav. mn. 1. zool. vsaka od poroženelih kožnih gub v obliki plošče s cevastim osrednjim delom in resastim robom, viseča s trdega neba nekaterih kitov: vosi so široki do šestdeset centimetrov / kit cedi vodo skozi vose / kitovi vosi 2. zastar. dlaka, resa: vosi v kožuhu živali // brk: mož z dolgimi vosi ♪
  15.      vós  -í ž (ọ̑) nav. mn. 1. zool. vsaka od poroženelih kožnih gub v obliki plošče s cevastim osrednjim delom in resastim robom, viseča s trdega neba nekaterih kitov: vosi so bile dolge do štiri metre / kit cedi vodo skozi vosi / kitove vosi 2. zastar. dlaka, resa: kožuh s ščetinastimi vosmi / vosi brade // brk: počesati si vosi ♪
  16.      vóskoven  in voskóven -vna -o prid. (ọ̑; ọ̄) nanašajoč se na vosek: voskovni ostržki ♦ čeb. voskovna žleza; voskovno ogledalo vsak od štirih parov gladkih, prozornih ploščic na tretjem do šestem trebušnem obročku čebel, pod katerim so voskovne žleze ♪
  17.      vóskovnica  in voskóvnica -e ž (ọ̑; ọ̑) čeb. vsak od štirih parov gladkih, prozornih ploščic na tretjem do šestem trebušnem obročku čebel, pod katerim so voskovne žleze: vosek izteka skozi luknjice voskovnic ♪
  18.      vozáriti  -im nedov. (á ȃ) 1. knjiž. voziti, prevažati, zlasti s konjsko vprego: pripovedoval je zgodbe iz časov, ko so še vozarili; vozariti blago iz Trsta na Dunaj 2. ekspr. voziti: vozariti avtomobil; vozariti semintja po mestu; navadno je vozaril sam / vozariti se na kolesu, s kolesom; rad se vozari v avtomobilu / vsak dan se vozari v službo ♪
  19.      vozíti  vózim nedov. (ȋ ọ́) 1. voditi, usmerjati avtomobil, vozilo: eden je vozil, drugi so gledali skozi okno; ob nesreči so skušali ugotoviti, kdo je vozil / na starost je prenehal voziti / brez izpita je vozil avtomobil / otrok že zna voziti kolo // upravljajoč vozilo premikati se: voziti v ovinek s preveliko hitrostjo; vozil je pravilno po desni strani; voziti v koloni; dobro, hitro, previdno, zanesljivo voziti; ekspr. po polževo voziti; vzvratno voziti; voziti sto kilometrov na uro 2. s prevoznim sredstvom spravljati kam: voziti drva na žago, gnoj na njivo, pridelke na trg; voziti vino v sodih; voziti tovor z avtomobilom, vozom / voziti koga v kočiji; voziti otroka v vozičku / v tovarno hrano vozijo dovažajo 3. premikati se v določeno smer: brod vozi čez reko / avtobus vozi vsako uro; vlak vozi od Ljubljane do Celja; s parkirišča do planinskega doma vozi tovorna žičnica 4. opravljati določeno pot: koliko časa si vozil do tja; srečno vozi / voziti iz kraja v kraj 5. uporabljati za vprego: vozijo z voli, orjejo pa s konji // vleči voz kot vprežna žival: učiti junca, konja voziti // nepreh. biti usposobljen za vprego: telici še ne vozita 6. pog., navadno s prislovnim določilom shajati, živeti: sam ne boš mogel voziti; v službi dobro vozi; z ženo lepo vozita 7. pog., v medmetni rabi izraža ukaz po odstranitvi: ti pa, je pokazal z roko, vozi ● barko voziti pijan se opotekati; popivati; ekspr. pav, puran je vozil kočijo hodil s pahljačasto razprtim repom; ekspr. veter vozi oblake po nebu povzroča, da se enakomerno drseč premikajo; nar. koklja vozi piščeta vodi; žarg., šport. voziti slalom, smuk tekmovati v slalomu, smuku; ekspr. kolesar je vozil slalom po cesti vijugal; publ. s svojimi izjavami spretno vozi slalom se izogiba kočljivih dejstev; avtomobil vozi kot za stavo zelo hitro ◊ avt. voziti v tretji prestavi vozíti se premikati se s prevoznim sredstvom: voziti se na kolesu, v kočiji; voziti se po cesti; rad se vozi po morju; voziti se z avtomobilom, s čolnom / v službo se vozi z vlakom ∙ ekspr. jastreb, kragulj se vozi po zraku leti z razprostrtimi, skoraj mirujočimi krili vozèč -éča -e: uživa, vozeč se s kolesom; počasi vozeča ladja ♦ fot. vozeči posnetek posnetek, narejen s filmsko kamero, ki drsi po tračnicah vóžen -a -o: prodam malo vožen avtomobil ♪
  20.      vozlíšče  -a s (í) navadno s prilastkom 1. kraj, prostor, kjer se prepleta, stika več prometnih poti: cestno, železniško vozlišče / ureditev ljubljanskega prometnega vozlišča / na tem vozlišču je promet zelo povečan križišču // kraj, prostor, kjer se prepleta, stika kaj sploh: vozlišče podmorskih kablov 2. kraj, prostor, kjer se kaj osredotoča, prepleta: mesto je vozlišče različnih miselnih tokov; politično, trgovsko vozlišče // ekspr. središče: tu je vozlišče evropskega slikarstva; Pariz, veliko kulturno vozlišče 3. kar je za kaj najvažnejše, najpomembnejše: psihološko vozlišče drame; vozlišče literarnozgodovinskih nasprotij / ekspr. v tem je vozlišče vseh protislovij, sporov bistvo, jedro ● publ. novi program je bil vozlišče razpravljanja na kongresu ključna točka; publ. to so vozlišča, ob katerih so se zaostrila družbena nasprotja sporna mesta, vprašanja ◊ geom. prebodišče dane ravnine z osjo uporabljanega koordinatnega sistema; grad. vsako od sečišč v nosilcu, sestavljenem iz palicam podobnih nosilnih elementov, ki tvorijo trikotnike; ptt skupina (telefonskih) central s povezavami in priključki na določenem območju ♪
  21.      vpíti 2 vpíjem nedov., vpìl (í ȋ) 1. zelo glasno govoriti: otroci vpijejo na dvorišču; ker je naglušen, mu je treba vpiti na uho; vpila je za njimi, pa je niso slišali; ekspr. vpiti na ves glas, na vse grlo zelo; pog. vpije kot jesihar zelo / vpili so drug čez drugega; vpiti na pomoč // na tak način izražati jezo, nejevoljo: v službi je tiho, doma pa vpije; jezno, srdito vpiti; spet vpije na otroke / ne dovolim, da kdo vpije name, nad menoj 2. ekspr. biti zelo viden zaradi kontrasta z okoljem: jesenske barve so vsak dan bolj vpile / iz časopisov vpijejo same slabe novice // pojavljati se v visoki stopnji, v močni obliki: krivice vpijejo do neba, v nebo / siromaštvo v revnih četrtih kar vpije 3. ekspr., v zvezi s po kazati veliko potrebo, željo: kmetija vpije po sodobnejši opremi; ulice vpijejo po čistoči / kri vpije po maščevanju; srce vpije po ljubezni vpijóč -a -e: vpijoč je hodil po cesti; vpijoče barve; v nebo vpijoča krivica; prisl.: vpijoče prikazati revščino; sam.: bibl. glas vpijočega v puščavi razširjanje kakega nazora, prizadevanje, ki nima uspeha ♪
  22.      vráta  vrát s mn. (á) 1. odprtina v zidu, steni, ki omogoča dostop v notranjost česa: vrata vodijo na ulico, v kuhinjo; zazidati vrata; steči skozi vrata; soba ima dvoje vrat; za to omaro, za voz so vrata preozka; vrata avtobusa, vagona / glavna, stranska vrata; hišna, kletna, sobna vrata; izstopna, vstopna vrata // naprava z gibljivo pritrjeno ploščo za zapiranje take odprtine: izdelovati, prodajati vrata; kovana, lesena, steklena vrata; krilo, okvir vrat / balkonska, garažna, vhodna vrata; dvižna, nihalna, vrtljiva vrata / stati med vrati med podboji take naprave; vzidati vrata okvir take naprave // gibljivo pritrjena plošča take naprave: natakniti, pritrditi vrata; odpreti, pripreti vrata; trkati na vrata; tolči po vratih; loputati z vrati; kovinska, železna vrata peči; vrata omare so povešena; vrata iz letev, palic / vtakniti ključ v vrata v ključavnico; zakleniti vrata 2. šport. cilj napada pri nekaterih igrah, predvsem z žogo: braniti vrata; brcniti žogo v vrata / hokejist, nogometaš, vaterpolist strelja na vrata // naprava, ki označuje cilj napada: postaviti vrata / žarg. biti že desetkrat v vratih reprezentance biti že desetkrat vratar reprezentance 3. šport. prostor med dvema označenima palicama, skozi katerega mora peljati tekmovalec pri nekaterih smučarskih, veslaških disciplinah: izpustiti, zgrešiti vrata; kanuist, smučar vozi skozi zadnja vrata / pri smučanju na vodi izhodna, vhodna vrata; pri smuku kontrolna vrata // palici, ki označujeta tak prostor: postavljati vrata za slalom 4. področje, kraj, ki omogoča naraven prehod na kako drugo področje: ta dolina, ravnina so edina vrata na sever; ustje te reke so vrata v notranjost pokrajine / donavska vrata v Vlaško nižino; publ. vrata narodov naravni prehodi med gorovji, skozi katere so potovala ljudstva, zlasti iz Azije v Evropo / Postojnska vrata // z rodilnikom področje, mesto, skozi katero gre, prihaja, kar izraža določilo: ta morski preliv so pomembna vrata pomorskega prometa 5. v zvezi z odpreti, pripreti, zapreti omogočiti, onemogočiti komu, da lahko kam gre, kaj naredi: odpreti, pripreti, zapreti vrata tujim vlaganjem; s tem dejanjem si je zaprl vrata za vrnitev / odpreti si vrata v višjo družbo ● ekspr. pokazati komu vrata narediti, povzročiti, navadno z ostrimi besedami, grobim ravnanjem, da kdo zapusti določen kraj, prostor; ekspr. vrata mu je pred nosom zaprla očitno je pokazala, da ga ne želi sprejeti; ekspr. ponujati izdelke od vrat do vrat od stanovanja, hiše do stanovanja, hiše; trkati na vrata ekspr. zima trka na vrata se začenja; ekspr. divja ljudstva so trkala na vrata države so ogrožala njene meje; publ. trkati na vrata pravice prizadevati si priti do pravice, zlasti s pomočjo sodišča; ekspr. postaviti koga pred vrata dati koga iz službe ali iz stanovanja; ekspr. zima je pred vrati bo kmalu nastopila; knjiž. pustiti vse upe pred vrati taborišča ob vstopu vanj prenehati upati na vrnitev; pog. gledati kakor bik, tele v nova vrata zelo neumno ali začudeno; ekspr. poiskati je treba prava vrata, pa se bo zadeva uredila pravi urad, pravega človeka; stanuje v drugem nadstropju, prva vrata levo v sobi, stanovanju za prvimi vrati levo; ekspr. priti k zdravniku skozi stranska vrata ne po redni, upravičeni, uradni poti; star. tuja vrata ga bijejo po petah nima svojega doma; publ. predlog je povsod naletel na zaprta vrata predloga niso nikjer hoteli sprejeti, podpreti; ekspr. ves dan, kar naprej stati na vratih opazovati, gledati skozi vrata, s praga; prihajati pred vrata in si prizadevati za vstop; publ. seja za zaprtimi vrati brez prisotnosti novinarjev, predstavnikov javnosti; ekspr. vrata našega doma so zate vedno odprta k nam vedno lahko prideš; ekspr. odpreti je moral veliko vrat, da je dobil potrebna potrdila moral je iti v veliko uradov; ekspr. vrata bank, trgovin se zapirajo banke, trgovine se zapirajo; pesn. odprta noč in dan so groba vrata človek lahko vsak trenutek umre; nar. koroško vrata (kozolca) del kozolca med dvema stebroma; okno; preg. zlat ključ vsaka vrata odpre z denarjem se vse doseže ◊ elektr. vrata preklopno vezje v računalniku, skozi katero v določenih okoliščinah prehaja informacija; grad. smučna vrata ki se premikajo levo ali desno po vodilu; jur. politika odprtih vrat ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja politika velesil, temelječa na dogovoru o enakih pogojih gospodarskega udejstvovanja na Kitajskem in v nekaterih afriških deželah ♪
  23.      vrátnica 1 -e ž (ȃ) 1. vratno krilo: natakniti, odpreti vratnico; vratnica in oknica / vratnica omare 2. mn., knjiž. rolo, rebrača: spustiti vratnice; železne vratnice; vratnice na vratih in izložbah trgovine 3. šport. pokončni del nogometnih vrat: žoga je zadela levo vratnico; stati med vratnicama // vsaka od obeh palic, ki označujeta tekmovalna vrata: podreti vratnico pri slalomu ◊ anat. portalna vena, vratarnica ♪
  24.      vréden  -dna -o prid., vrédnejši (ẹ́ ẹ̄) 1. z izrazom količine izraža značilnost česa glede na a) količino denarja, ki se dobi zanj: koliko je vredna hiša; točka je vredna osem dinarjev; njegovo premoženje je vredno pet milijonov; zemljišče je vredno več, kot ga cenijo; biti malo, veliko vreden b) kako količino, mero sploh: as je vreden deset točk ♦ šah. figura je vredna tri kmete 2. z izrazom količine izraža značilnost česa a) glede na zadovoljevanje določenih potreb: ta peč ni dosti vredna, slabo greje; čeprav je majhno, je to stanovanje za nas veliko vredno / ta prstan je zame veliko vreden mi veliko pomeni b) glede na mero ustrezanja določenim merilom: s tega stališča razprava ni veliko vredna; gradivo dokumentarno ni dosti vredno / ekspr. te pesmi niso nič vredne c) glede na (možni) vpliv, posledice, delovanje: premišljeno ravnanje je v takem primeru največ vredno 3. z rodilnikom ki zaradi svojih lastnosti, navadno dobrih, pozitivnih, zasluži kaj: pomilovanja, sočutja vreden človek; biti vreden ljubezni, spoštovanja, zaupanja; ni vreden, da zanj tako skrbiš / ekspr. občudovanja vreden pogum; posnemanja vreden zgled; film je vreden ogleda; živi v obžalovanja vrednih razmerah; ekspr. stvar ni niti omembe vredna; dejanje, vredno priznanja // ki je v skladu s čim, ki čemu ustreza: človeka vredno življenje; to je poštenjaka vredno dejanje, ravnanje 4. ekspr. ki ima dobre, pozitivne lastnosti v veliki meri: igrati vredna glasbena dela / estetsko vredni izdelki; moralno vredno dejanje / vreden človek; vredne lastnosti / vreden nakit dragocen; to je eden vrednejših sodobnih pesnikov pomembnejših ● ekspr. hiša ni vredna počenega groša zelo malo, nič; ekspr. prizor je vreden čopiča velikega umetnika da bi ga upodobil, naslikal velik umetnik; iron. ta ti je svojega denarja vreden je slab, pokvarjen človek; slabš. drug drugega sta vredna oba sta enako slaba; vsak človek je sebe vreden vsak človek zasluži spoštovanje; ekspr. dal mu je zlata vreden nasvet zelo dober, koristen; ekspr. ta človek je vreden (suhega) zlata je zelo dober, pošten; je zelo sposoben; ekspr. ni vreden, da ga sonce obseva slab, ničvreden je; ekspr. nisem vreden, da mu čevelj zavežem on je veliko boljši, več vreden od mene; ekspr. vredna je greha, poželenja je privlačna, zapeljiva; to blago je vredno svojega denarja njegova cena ustreza vrednosti; bibl. delavec je vreden svojega plačila; preg. kdor z malim ni zadovoljen, velikega vreden ni vrédno prislov od vreden: občudovanja vredno se vesti ♦ rel. vredno prejemati sveto obhajilo // v povedni rabi izraža upravičenost, primernost: zaradi tega se ni vredno jeziti; o tem ni vredno razpravljati / to bi si bilo vredno ogledati ∙ ekspr. o podpori ni vredno govoriti je zelo majhna, nepomembna; ekspr. to je dekle, ki jo je vredno pogledati lepo, postavno; ekspr. pustiva to, saj ni vredno besed ni vredno govoriti; sam.: ločiti vredno od nevrednega; pokupili so vse, kar je bilo vrednega ♪
  25.      vretênce  -a s (é) 1. manjšalnica od vreteno: naviti nit na vretence / vretence svile 2. vsaka od kosti, ki sestavljajo hrbtenico: poškodovati si vretenca / hrbtenična vretenca ∙ ekspr. na moji hrbtenici bi lahko preštevali vretenca zelo sem suh ♦ anat. križna, ledvena, prsna, vratna vretenca 3. bot. cvetni listi, razvrščeni na cvetni osi v isti višini: vretence čašnih, venčnih listov / rastlina s cvetnimi listi v vretencih ♪

   1.725 1.750 1.775 1.800 1.825 1.850 1.875 1.900 1.925 1.950  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA