Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

vsak (1.375-1.399)


  1.      razgrétost  -i ž (ẹ̑) stanje razgretega: razgretost ozračja / od razgretosti se mu je orosilo čelo; razgretost obrazov / čustvena razgretost / govoril je brez vsake razgretosti; z veliko razgretostjo razlaga svoje načrte ♪
  2.      razhájkanec  -nca m (ȃ) med narodnoosvobodilnim bojem vsak od razhajkanih ljudi: razhajkanci so se počasi zbirali ♪
  3.      razírati  -am nedov. (ȋ) pog. briti: brivec ga razira; vsak dan se razira ♪
  4.      razjezíti  -ím dov., razjézil (ȋ í) spraviti v jezo, razdraženost: z nesramnim govorjenjem jih je zelo razjezil / razjezilo bi me, če ne bi prišli // povzročiti nezadovoljstvo: nestrokovna in pristranska kritika je igralce razjezila razjezíti se začutiti, izraziti veliko jezo: ko je to slišal, se je razjezil; oče se je razjezil nanj, ker ni izdelal; ekspr. za vsako malenkost se razjezi; hitro, rada se razjezi // izraziti nezadovoljstvo, ogorčenost: razjeziti se zaradi slabe kvalitete blaga / razjezil se je, da mu ne bo več dajal denarja / pusti me pri miru, se je razjezila razjezèn -êna -o: razjezen človek; razjezen je odšel spat ♪
  5.      razkládati  -am nedov. (ȃ) 1. spravljati kaj z vozila, živali: razkladati deske, vreče / delavci že razkladajo; razkladati ladjo, vagon 2. raba peša delati, da pride kaj na več mest; razlagati: razkladati listine po mizi / začela je razkladati kupljeno blago 3. ekspr. govoriti, pripovedovati: razkladati svoje modrosti; vsakomur je razkladala o svojih težavah / avtor razklada v članku svoje nazore 4. star. razlagati, tolmačiti: razkladati naravne pojave, sanje; natančno razkladati ♪
  6.      razkropljênec  -nca m (é) ekspr. vsak od razkropljenih ljudi: vsi ti razkropljenci so se znova zbrali ♪
  7.      razlíček  -čka m (ȋ) knjiž. inačica, varianta: najstarejši različek drame; ta motiv je znan v več različkih ♦ biol. vsak od organizmov, ki se po eni ali več lastnostih razlikuje od matičnega organizma; min. vsak od kristalov ali zrn istega minerala, ki se med seboj ločijo zlasti po barvi ♪
  8.      razlíčica  -e ž (ȋ) vsaka od nebistveno različnih oblik kakega pojava ali stvari, zlasti umetniškega dela: ohranile so se številne različice te pesmi; različica napeva, plesa / ta filozofska smer je le različica pozitivizma / pomenske različice pojma / v prislovni rabi: napisati kaj v dveh različicah; ta mit se pojavlja v več različicah ♪
  9.      razlóčen  -čna -o prid., razlóčnejši (ọ́ ọ̄) 1. ki se dobro vidi ali sliši: govori z razločnim glasom; obrisi predmetov so postajali vedno razločnejši; ti znaki so premalo razločni / razločna izgovarjava, pisava / njegove besede so bile dovolj razločne, da jih je lahko vsakdo razumel jasne 2. knjiž. ki se da razločiti; razločljiv: stemnilo se je in drevje je bilo komaj razločno / glasovi teh živali so težko razločni ● zastar. začel se je razločni boj odločilni; zastar. razločna snov deljiva, ločljiva razlóčno prisl.: govori počasi in razločno; razločno pisati; razločno slišati, videti ♪
  10.      razmérje  -a s (ẹ̑) 1. kar izraža medsebojno odvisnost, povezanost količin, vrednosti, ki imajo kaj skupnega: ugotoviti razmerje med časom in dolžino poti; formula kaže elemente v spojini in njihovo medsebojno razmerje; mehanska energija je v stalnem razmerju s toplotno energijo / razdeliti vsoto v razmerju 1 : 5 / določiti razmerja med domačimi in tujimi cenami / razmerje sil v svetu se je spremenilo / človek podira razmerja v naravi sorazmerja / z oslabljenim pomenom biti v sorodstvenem razmerju v sorodstvu 2. navadno s prilastkom kar obstaja med posamezniki, skupinami a) ob skupni dejavnosti: družbeno, produkcijsko razmerje; razmerje med delovno organizacijo in skupnimi službami b) v osebnem življenju: bratsko, prijateljsko razmerje / publ. stopiti v osebno razmerje s kom imeti osebne stike s kom / napeto razmerje v družini ga je zelo težilo napeti odnosi / intimno, ljubezensko, spolno razmerje // zunajzakonski odnosi moškega in ženske, temelječi na spolnosti: razmerja z njo ni skrival; imela je razmerje s poročenim moškim 3. kar se izraža, kaže v ravnanju s kom, vedenju do koga; odnos: urediti razmerje med državo in cerkvijo / dobra medčloveška razmerja // v zvezi z do kar se izraža, kaže v ocenjevanju, presojanju česa: opredeliti razmerje do življenja // v prislovni rabi, navadno v zvezi v razmerju do izraža omejitev, izhodišče pri opredeljevanju: vsak človek v razmerju do drugih ljudi; oblast v razmerju do ljudstva / beseda je v razmerju do sinonima precej redka 4. v prislovni rabi, navadno s prilastkom, v zvezi v razmerju izraža primerjanje, vrednotenje, presojanje: zastavljeni načrti niso bili v pravem razmerju s sposobnostmi delavcev; biti v ustreznem razmerju 5. star. razmere, okoliščine: ostro so kritizirali razmerje v tej deželi ◊ fiz. kompresijsko razmerje; geom. delilno razmerje število, značilno za medsebojno lego treh točk na premici; jur. delovno razmerje pravno razmerje med delavci pri delu z družbenimi sredstvi ali med delodajalcem in delojemalcem; obligacijsko ali obveznostno razmerje pravno razmerje, na podlagi katerega je ena stranka upravičena zahtevati od druge določeno dajatev, storitev; obveznost; pogodbeno razmerje; pravno razmerje urejeno s pravnimi normami; lingv. frekvenčno razmerje med besedami; posledično, sklepalno, vzročno razmerje; mat. razmerje kvocient dveh količin ♪
  11.      razpetelíniti  -im dov. (í ȋ) ekspr. povzročiti, da kdo postane domišljav, oblasten: uspeh ga je razpetelinil; fant se je preveč razpetelinil razpetelíniti se razburiti se, vznemiriti se: za vsako malenkost se razpetelini / ne bodi otročji, se je razpetelinil ♪
  12.      razpíranje  -a s (ȋ) glagolnik od razpirati: razpiranje in upogibanje vej / škarje ob vsakem razpiranju zacvilijo / razpiranje črk, vrst ♪
  13.      razprávljanje  -a s (á) glagolnik od razpravljati1: začeti razpravljanje; sodelovati v razpravljanju; načrtno, prijateljsko, znanstveno razpravljanje; razpravljanje o umetnosti ∙ ekspr. vsako razpravljanje o tem je odveč o tem ni vredno razpravljati; to je že odločeno ♪
  14.      razrepénčiti se  -im se dov. (ẹ́ ẹ̑) ekspr. zelo se razjeziti, se razburiti: za vsako malenkost se razrepenči ♪
  15.      razrézek  -zka m (ẹ̑) knjiž. vsak od kosov, delov, nastal pri rezanju: z razrezki srajce je obvezala rane ♪
  16.      razséljenec  -nca m (ẹ́) vsak od razseljenih ljudi: roman opisuje življenje slovenskih razseljencev ♪
  17.      razséžnost  -i ž (ẹ́) 1. lastnost, značilnost razsežnega: razsežnost gozdov / razsežnost romana 2. vsaka od smeri, v katerih telo zavzema prostor: ploskev ima dve razsežnosti; globinska razsežnost; ploskovna, prostorska razsežnost / časovna razsežnost; ustvariti tretjo razsežnost na sliki globino, plastičnost // količina določenih enot, ki jih ima telo v vsaki od teh smeri: izmeriti, ugotoviti razsežnosti plavalnega bazena; ta zaboj ima enake razsežnosti kot oni; ekspr. prostor orjaških razsežnosti 3. publ., s prilastkom kar je določeno z dejstvi, odnosi tega, kar izraža prilastek: analizirati družbene razsežnosti romana; dati, imeti določene razsežnosti; razmišljati o duhovnih razsežnostih življenja; politična razsežnost problema / gibanje je dobilo zavidljive razsežnosti se je zelo razširilo ♪
  18.      razstavljávec  -vca m (ȃ) kdor kaj razstavlja: na razstavi ima vsak razstavljavec po tri dela; med razstavljavci na velesejmu so večinoma domača podjetja; razstavljavec slik ♪
  19.      razstrél  -a m (ẹ̑) knjiž. eksplozija: med razstrelom so bili na varnem / tam se vsak dan slišijo razstreli ♪
  20.      raztegováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. z vlečenjem povzročati, da doseže kaj a) večjo, največjo dolžino: raztegovati elastiko; vrv se ne da poljubno raztegovati / raztegovati anteno, raztegljivo lestev / raztegovati ustnice b) večjo, največjo površino: raztegovati kože, krzno; raztegovati tkanine z likanjem ∙ ekspr. raztegovati harmoniko igrati nanjo 2. spravljati v položaj, ko sosednji deli tvorijo med seboj določen kot: raztegovati krake šestila 3. ekspr. povzročati, da traja kaj dalj časa: raztegovati debato, pripovedovanje raztegováti se 1. postajati večji po dolžini, širini: pulover se je ob vsakem pranju bolj raztegoval; to blago se zelo razteguje 2. nav. ekspr., s prislovnim določilom biti, obstajati na razmeroma veliki površini: po dolini se razteguje megla; polje se razteguje do hribov sega ♪
  21.      raztepênec  -nca m (é) ekspr. vsak od ljudi, ki so se razšli, razkropili: zbirati raztepence ♪
  22.      raztrésti  -trésem dov., raztrésite in raztresíte; nam. raztrést in raztrèst (ẹ́) 1. narediti, da kaj sipkega, drobnega ni več skupaj: raztresti moko, sladkor; raztresti kovance po tleh; sadje se je raztreslo iz košare / konja sta raztresla deteljo / veter je raztresel seme po polju 2. povzročiti, da kdo ni več (miselno) zbran, osredotočen na kaj: pri učenju ga vsaka stvar raztrese; s svojim obiskom sta jo raztresla // povzročiti, da kdo preneha intenzivno misliti na kaj: delo ga raztrese; prijatelji so ga skušali raztresti; šel je na sprehod, da bi se raztresel; raztresti se z branjem raztrésen -a -o 1. deležnik od raztresti: pobirati raztresene stvari; po tleh raztreseno zrnje ∙ njegovi članki so raztreseni po revijah so, se nahajajo v revijah; hiše so raztresene po pobočju so na pobočju neenakomerno oddaljene druga od druge 2. ki ni sposoben dalj časa biti (miselno) zbran, osredotočen na kaj: raztresen človek; pri učenju je raztresen; prisl.: raztreseno govoriti ♪
  23.      razuméti  -úmem dov. in nedov., razúmel tudi razumèl in razumél (ẹ́ ȗ) 1. vključiti, sprejeti v zavest in ugotoviti vzročne, logične povezave: učenci snovi kljub razlagi niso razumeli; s svojo bistroumnostjo je problem hitro razumel; filma ne razumem popolnoma / ti tega ne razumeš; ne morem razumeti, kako se je to zgodilo // ugotoviti vsebino, smisel: nekaj je govoril o tem, pa ga nisem razumel; če te dobro, prav razumem, prideš prihodnji teden / njegovih stališč niso razumeli 2. s prislovnim določilom imeti v mislih, v zavesti kaj glede na bistvene lastnosti, vsebino tako, kot izraža določilo: tega dela ne smemo razumeti preozko; hotel je povedati, kako on razume življenje in svobodo / ta arhitekt razume stavbo še precej tradicionalno 3. imeti, izražati naklonjen, pozitiven odnos do mišljenja, čustvovanja, ravnanja koga: samo žena ga razume; razumeti mladostnika, otroka; čisto, popolnoma te razumem / razumeti skrbi, slabosti koga 4. akustično zaznati tako, da se lahko ugotovi vsebina, smisel: govori glasneje, nič te ne razumem; z mojega sedeža sem vse razumel; le s težavo ga razume, ker jeclja; po telefonu se slabo razume 5. biti sposoben dojeti vsebino česa, izraženega v tujem jeziku: razume poljsko in rusko; nekoliko razume tudi francosko; nemško sicer razume, govoriti pa ne zna // biti sposoben dojeti vsebino česa sploh: fizike prav nič ne razume 6. v medmetni rabi izraža podkrepitev ukaza: ostal boš lepo doma, razumeš; tako bo in nič drugače, si razumela // pog. izraža podkrepitev sploh: to je tako vsakdanje, razumeš, skoraj banalno; pridem tja, razumete, tam pa nikogar ● razume tudi šalo je ne vzame za slabo, ni takoj užaljen; pod okusom vsakdo razume nekaj drugega vsak ima drugačen, svoj okus; pog. dal mi je razumeti, da me ne mara očitno, v neprimerni obliki mi je to pokazal; kako naj to razumem kako je to mišljeno; ne razumi me napačno ne razlagaj si mojih besed drugače, kot sem mislil; ne vzemi tega za slabo razuméti se nedov. 1. živeti skladno, v slogi: pri tej hiši se razumejo; s starši, z ženo se ne razume 2. v zvezi z na poznavati, obvladovati: razume se tudi na biologijo; na svoje delo se dobro razume; na to se razume kakor zajec na boben prav nič 3. v medmetni rabi izraža, da česa ni treba posebej pojasnjevati: vsi pridemo, se razume; prinesi tudi vino, se razume / to se razume samo po sebi razúmljen -a -o: napačno razumljene besede; nikoli ni prav razumljen ♪
  24.      razumévati  -am nedov. (ẹ́) 1. vključevati, sprejemati v zavest in ugotavljati vzročne, logične povezave: knjiga bo bralcem pomagala razumevati aktualne procese v naši družbi; začenja razumevati, da je življenje resna stvar ∙ star. nič več ni razumevala se zavedala 2. s prislovnim določilom imeti v mislih, v zavesti kaj glede na bistvene lastnosti, vsebino tako, kot izraža določilo: svoj položaj napačno razumeva; tako so to besedo razumevali tudi njegovi somišljeniki 3. postajati sposoben dojeti vsebino česa, izraženega v tujem jeziku: pomalem začenja razumevati tujo govorico // postajati sposoben dojeti vsebino česa sploh: otrok govor vse bolje razumeva in se vedno bolje izraža / razumevati duha nove dobe razumevajóč -a -e 1. deležnik od razumevati: prerekali so se zaradi te besede, razumevajoč jo vsak po svoje; dobro razumevajoč svoj položaj 2. ki izraža, kaže naklonjen, pozitiven odnos do mišljenja, čustvovanja, ravnanja koga: hotel je biti razumevajoč predstojnik; do hčerke je zelo razumevajoč / razumevajoč nasmeh; razumevajoče oči; prisl.: razumevajoče pogledati ♪
  25.      razumljív  -a -o prid., razumljívejši (ȋ í) ki se da razumeti: razumljiv pojav; razumljiva razlaga; zgodba je razumljiva; lahko, popolnoma, težko razumljiv / moderna umetnost je premalo razumljiva / njena skrb za otroke je razumljiva // ki se mu da ugotoviti pomen: razumljivi znaki; komaj razumljive besede / razumljiva izgovarjava razločna razumljívo prisl.: razumljivo pisano besedilo / v povedni rabi: razumljivo je, da se ne more strinjati; zdi se razumljivo, da bi rad obiskal te kraje / elipt. nima posluha, razumljivo; sam.: tak pojav je nekaj vsakdanjega, razumljivega ♪

   1.250 1.275 1.300 1.325 1.350 1.375 1.400 1.425 1.450 1.475  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA