Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

vrzi (3-27)


  1.      déka 1 -e ž (ẹ̑) pog. dekagram: kupiti deset dek masla; tri kile in šestdeset dek / vrzi na tehtnico še eno deko utež za en dekagram ♪
  2.      izvréči  -vŕžem tudi zvréči zvŕžem dov., izvŕzi izvŕzite in izvrzíte tudi zvŕzi zvŕzite in zvrzíte; izvŕgel izvŕgla tudi zvŕgel zvŕgla (ẹ́ ȓ) 1. (s silo) spraviti iz sebe: bolnik je s kašljanjem izvrgel kri; izvreči hrano iz želodca / vulkan je izvrgel veliko lave / voda je izvrgla utopljenca / publ. elektronski računalnik izvrže podatke 2. nav. ekspr. imeti, šteti za neprimernega, nesposobnega; izločiti: zaradi slabega vida so ga na naboru izvrgli / konja so pred tekmovanjem izvrgli / izvreči defektno blago / njegov članek so na seji uredništva izvrgli 3. nav. ekspr. napraviti, da kdo ni več član kake organizacije, skupnosti, društva; izključiti: vsi člani so bili za to, da ga izvržejo / izvrgli so ga iz svoje srede 4. vet. spraviti iz rodil odmrl, nezrel plod: krava, svinja izvrže izvréči se tudi zvréči se 1. izroditi se, degenerirati: govedo, krompir se izvrže / sin se jim je izvrgel; plemstvo se je večinoma izvrglo 2. ekspr., v zvezi z v spremeniti se (v kaj slabšega); sprevreči se: oblast se je izvrgla v tiranstvo; moja žalost se je izvrgla v bolezen 3. redko postati neraven, kriv: les se izvrže; smuči se izvržejo izvŕžen tudi zvŕžen -a -o: izvržen les; izvržen iz družbe, na naboru; izvrženo blago; prim. zvreči ♪
  3.      lopáta  -e ž (á) 1. orodje s širokim listom in dolgim držajem za zajemanje, premetavanje sipkega materiala: dati lopato na ramo; metati pesek z lopato / nasaditi lopato; zasaditi lopato v zemljo; njegove roke so kot lopate velike, široke / lopata za kidanje gnoja; list, uho lopate / lopata peska // pog. kolikor se zajame z lopato: vrzi še nekaj lopat k drevescu 2. rabi se samostojno ali s prilastkom lopati podoben del orodja, naprave, stroja: voda se zaganja v lopate in kolesa se vrtijo; lopata mlina na veter; lopata vesla odriva vodo; parnik je gnalo kolo z lopatami / mlinsko kolo na lopate ● publ. lopata arheologov je odkrila ostanke mesta arheologi so jih odkrili z odkopavanjem; ekspr. vi imate drobne roke, jaz pa take lopate velike, široke roke, dlani; zasaditi lopato publ. to društvo je prvo zasadilo lopato je prvo začelo delovati; publ. za novi vrtec je zasadil prvo lopato župan je nakazal začetek gradbenih del s simboličnim izkopom nekaj zemlje; publ. danes so zasadili lopato na največjem letošnjem gradbišču začeli graditi, delati; ekspr. drugi so delali, on pa se je samo na lopato naslanjal ni delal; je pogosto počival ◊ navt. lopata sidra skrajni ploščati del kraka pri sidru; strojn. lopate zavite kovinske plošče v turbinskih strojih; vijačna lopata; zool. lopata končni ploščati del rogovja pri damjaku, losu ♪
  4.      motovílo  -a s (í) 1. teh. priprava ali del stroja za navijanje, odvijanje preje: vrteti motovilo; prejo navijati na motovilo; hodi kakor staro motovilo // priprava, na katero se navija vrv, žica: gasilske cevi na motovilu / vodnjak na motovilo 2. slabš. neroden človek, zlasti pri gibanju, premikanju: nadležno, pijano motovilo // nepripraven, nepriročen predmet: vrzi proč to motovilo ◊ navt. sidrno motovilo naprava za spuščanje in dviganje sidrne verige; usnj. motovilo kad, v kateri se kože s tekočino vred mešajo s pomočjo lopatastega vretena ♪
  5.      móžno  prisl. (ọ́) 1. v povedni rabi, z nedoločnikom izraža možnost uresničitve; mogoče: z brezglavostjo ni možno ničesar doseči / elipt. vrzi, kolikor možno daleč 2. v medmetni rabi izraža zadržano pritrjevanje: včeraj si bil neznosen. Možno; prim. možen ♪
  6.      mŕšnja  -e ž (ȓ) nar., ekspr. ničvreden, malovreden človek: mršnja je znala izbrati najboljše; povem ti, da je mršnja, vrzi jo iz hiše ♪
  7.      nabirálnik  -a m (ȃ) 1. zaprta, navadno omarici podobna priprava z režo za oddajanje pisem, sporočil: nabiralnik praznijo dvakrat na dan; predloge in pripombe vrzite v nabiralnik / pisemski, poštni nabiralnik 2. star. zbiralnik: vodni nabiralnik ● žarg., žel. nabiralni vlak ♪
  8.      navréči  -vŕžem dov., navŕzi navŕzite in navrzíte; navŕgel navŕgla (ẹ́ ȓ) 1. dati kaj k določeni količini, vsoti: navreči mernik pšenice; k plačilu navrže desetak 2. nav. ekspr. dodatno, mimogrede omeniti: v pogovoru je navrgel nekaj zanimivih misli; navrgel je, da ga nihče ne zadržuje / publ. govornik je navrgel nekaj problemov 3. s prislovnim določilom dati, prinesti denar, dobiček: vstopnina je navrgla toliko, da so bili kriti vsi stroški / celoletne obresti so mu dosti navrgle / ekspr. kupčija mu je navrgla lepe denarce // ekspr. prinesti, povzročiti: ta tradicija je navrgla kraju svetovno slavo / posvetovanje je navrglo vrsto problemov 4. redko naložiti: navreči drva na ogenj ♪
  9.      odvréči  -vŕžem dov., odvŕzi odvŕzite in odvrzíte; odvŕgel odvŕgla (ẹ́ ȓ) 1. z metom narediti, da kaj preneha biti pri osebku: odvreči cigaretni ogorek, prazno steklenico, škatlo / odvreči breme s pleč / letala so odvrgla bombe spustila / ekspr. vojaki so odvrgli orožje so se razorožili; niso se hoteli več bojevati; pren. v hipu je odvrgel vso dostojanstvenost // izločiti kot neuporabno: odvreči stare igrače; ko se bo stroj pokvaril, ga bodo odvrgli 2. z metom spraviti kam: helikopter jim je odvrgel opremo v taborišče; letalo je odvrglo partizanom municijo in orožje / padalce so odvrgli na osvobojeno ozemlje 3. redko postati revnejši, siromašnejši za kako stvar; izgubiti: drevesa so že odvrgla listje; ta rastlina odvrže liste, če jo preveč zalivamo / jelen odvrže rogovje jelenu odpade rogovje; rak odvrže oklep se levi ● ekspr. nekaj se jim je zameril, zato so ga odvrgli izločili, izključili iz svoje sredine; ekspr. ljudje še niso odvrgli stare kože se še niso spremenili odvŕžen -a -o: odvrženi predmeti; odvrženo orožje se razdeli borcem ♪
  10.      opovréči  -vŕžem dov., opovŕzi opovŕzite in opovrzíte; opovŕgel opovŕgla (ẹ́ ȓ) zastar. ovreči: s temi dokazi ni bilo mogoče opovreči teorije; opovrgel ji je vse, kar je trdila ♪
  11.      ovréči  ovŕžem dov., ovŕzi ovŕzite in ovrzíte; ovŕgel ovŕgla (ẹ́ ȓ) 1. ugotoviti in pokazati, da je kaj neresnično, nepravilno, neutemeljeno: ovreči dejstvo, dokaz, očitek, pomislek, trditev / njegovo razlago, teorijo so ovrgli jo zanikajo, ne priznajo / ovreči plan ne sprejeti; knjiž. ovrgli so vse stare navade opustili, odpravili / star. dve vreči pšenice so mu ovrgli izvrgli // jur. dokazati neresničnost, nepravilnost, neutemeljenost česa: ovreči oporoko, pogodbo; sodbo je sodišče druge stopnje ovrglo 2. star. negativno oceniti: njegovo dejanje so ovrgli vsi sosedje / roman je kritika ovrgla 3. star. vreči, dati: okoli debla so ovrgli slamo / ovrgel si je nahrbtnik oprtal ovŕžen -a -o: ovrženi dokazi; ovržena oporoka, trditev ♪
  12.      podvréči  -vŕžem dov., podvŕzi podvŕzite in podvrzíte; podvŕgel podvŕgla (ẹ́ ȓ) 1. narediti, da je kdo v takem odnosu do koga, da mora upoštevati njegovo voljo, zahteve; podrediti: prav kmalu ga je dokončno podvrgel; podvreči se vodstvu / tega človeka je težko podvreči / podvrgel se je njegovi volji // navadno z dajalnikom narediti, da je kdo gospodarsko, politično odvisen: vse sosednje pokrajine je podvrgel svoji deželi; podvrgel si je velik del ozemlja / podvreči si nezavedno ljudstvo 2. navadno z dajalnikom narediti, da je kaj v odnosu do česa drugega manj pomembno; podrediti: umetnik je znal podvreči sredstva obliki / podvreči odločitev svojim načelom 3. publ., z oslabljenim pomenom izraža dejanje, stanje, kot ga določa samostalnik: podvreči delo kritiki, oceni; le neradi so se podvrgli kritiki / podvrgel se je operaciji, preiskavi operirali, preiskali so ga 4. star. pripisati, prisoditi kaj neresničnega; podtakniti: podvrgli so mu krivdo, da bi ga spravili v nesrečo podvŕžen -a -o 1. deležnik od podvreči: carini, davku podvrženo blago; kritiki podvržena dela; popolnoma ji je podvržen 2. v povedni rabi, z dajalnikom izraža a) hotenje, voljo do določenega dela, dejavnosti: zelo je podvržen branju, lenarjenju / biti podvržen slabostim b) možnost hitrejšega, pogostejšega obolenja: podvržen je pljučnici / kapi podvrženi ljudje // publ. izraža možnost spremembe lastnosti, stanja: razvoj je podvržen spremembam / te vrste tkanina ni podvržena modi ♪
  13.      povréči  -vŕžem dov., povŕzi povŕzite in povrzíte; povŕgel povŕgla (ẹ́ ȓ) pri živalih spraviti iz rodil mladiče, mladiča: svinja je povrgla sedem prašičkov / psica povrže tudi dvakrat na leto / ne more iti od doma, ker bo krava povrgla povŕžen -a -o: povržen mladič ♪
  14.      prevréči  -vŕžem dov., prevŕzi prevŕzite in prevrzíte; prevŕgel prevŕgla (ẹ́ ȓ) 1. spremeniti lego, položaj česa; prevrniti: vihar je prevrgel kozolec; prevrgla je stol; konj se je splašil in prevrgel voz // z določenimi gibi povzročiti, da kdo pade: sunil ga je in ga prevrgel v sneg / udarec jo je prevrgel 2. spremeniti lego, položaj česa tako, da se premakne okoli daljše osi ali v krogu; obrniti: ponesrečenca so prevrgli na hrbet; prevrgel se je na postelji 3. ekspr. nahitro spremeniti, predrugačiti: domišlja si, da bo prevrgel svet / njegova smrt je popolnoma prevrgla njeno življenje / prevreči prepričanje; nenadoma je prevrgel svoj sklep 4. redko hitro, sunkovito spraviti kaj z enega mesta na drugo; premetati: vojaki so jim vse prevrgli / pri preiskavi so prevrgli vse stanovanje prizadevno preiskali, pregledali // narediti, da postane kdo drug deležen česa; preložiti: prevreči dolžnosti, skrbi na druge ● star. nemudoma sta prevrgla jezik začela govoriti v drugem jeziku; knjiž. prevreči pogovor drugam zasukati prevréči se knjiž., v zvezi z v spremeniti se, zlasti v kaj slabšega; sprevreči se: žalost se je prevrgla v bolezen; smeh se je prevrgel v jok; veter se prevrže v vihar ● publ. četa se je prevrgla v sosednjo vas premaknila, premestila; knjiž. veter se je prevrgel obrnil; star. vreme se bo prevrglo spremenilo prevŕžen -a -o: drugam prevržene skrbi ∙ star. zadišalo je po mokri prevrženi zemlji preorani ♪
  15.      privréči  -vŕžem dov., privŕzi privŕzite in privrzíte; privŕgel privŕgla (ẹ́ ȓ) dati kaj k določeni količini, vsoti: privreči stotak k plačilu; za doto ji je privrgel še kravo privŕžen -a -o 1. deležnik od privreči: privržen denar 2. v povedni rabi, z dajalnikom ki ima zelo pozitiven odnos do koga, zlasti zaradi njegovih idej, nazorov: biti privržen voditelju / bila mu je privržena z vsem srcem zelo ga je ljubila // ki ima zelo pozitiven odnos do česa, se zavzema za kaj sploh: biti privržen idejam revolucije, socializma ♪
  16.      razvréči  -vŕžem dov., razvŕzi razvŕzite in razvrzíte; razvŕgel razvŕgla (ẹ́ ȓ) nar. razmetati: razvreči pesek po cesti ♪
  17.      smét  -í ž, daj., mest. ed. sméti (ẹ̑) 1. zelo majhen delec snovi, ki je kje, kjer ni potrebno, zaželeno: smet ji je padla v oko; odpihniti smet z dlani; v mleku je polno smeti; imeti denarja kot smeti zelo veliko 2. nav. mn. neuporabna, nekoristna, odpadna snov: odnesti, odpeljati smeti; odlagališče, odvoz smeti / koš, posoda za smeti 3. slabš. nepomemben, malovreden človek: taka smet mi že ne bo ukazovala ● ekspr. ne kupuj teh smeti slabih, nekvalitetnih izdelkov; pog. ta obleka je za (v) smeti je dotrajana, neuporabna; pog. nesi, vrzi to v smeti v posodo, na prostor za smeti; pog. nimamo toliko denarja, da bi še uporabno stvar vrgli v smeti zavrgli, odvrgli ♪
  18.      spovréči  -vŕžem dov., spovŕzi spovŕzite in spovrzíte; spovŕgel spovŕgla (ẹ́ ȓ) vet. spraviti iz rodil odmrl, nezrel plod; izvreči: krava, svinja spovrže ♪
  19.      sprevréči  -vŕžem tudi izprevréči -vŕžem dov., sprevŕzi sprevŕzite in sprevrzíte tudi izprevŕzi izprevŕzite in izprevrzíte; sprevŕgel sprevŕgla tudi izprevŕgel izprevŕgla (ẹ́ ȓ) 1. spremeniti, zlasti na slabše: čas lahko sprevrže najboljša prizadevanja; svoj sklep je nenadoma sprevrgel; merila ocenjevanja so se sprevrgla / vreme se bo sprevrglo / kljub vsej skrbi so se mu otroci sprevrgli ∙ star. rastlina, žival se sprevrže izrodi, degenerira 2. prikazati kaj drugače, neresnično: sprevreči resnico; sprevreči smisel besed sprevréči se tudi izprevréči se v zvezi z v spremeniti se, zlasti v kaj slabšega: oblast se je sprevrgla v tiranstvo; veter se je sprevrgel v vihar / pozneje se je sprevrgel v nasprotnika revolucije / veselje se je sprevrglo v žalost ∙ knjiž. dan se je sprevrgel v noč znočilo se je sprevŕžen tudi izprevŕžen -a -o 1. deležnik od sprevreči: sprevržen smisel izjave; položaj je popolnoma sprevržen 2. ki ravna, doživlja nasprotno naravnim zakonom, družbenim normam, zlasti glede spolnosti: sprevržen človek; vsi jo imajo za sprevrženo / sprevržen nagon ♪
  20.      svŕž  -í ž (ȓ) zastar. stržen, sredica: bezgova svrž ● zastar. s svrži se je usul sneg z veje ♪
  21.      škàrp  škárpa m (ȁ á) nav. mn., nižje pog. obrabljen, ponošen čevelj: vrzi že proč te škarpe; popravljati stare škarpe // čevelj sploh: ko pride domov, si takoj sezuje škarpe / mast za škarpe ♪
  22.      tulíti  in túliti -im nedov. (ȋ ú) 1. oglašati se z močnim, zateglim, temnim glasom: psi, volkovi tulijo / bik je tulil rjovel / ekspr.: tulil je in hropel, da ga je bilo groza poslušati; ranjenec je tulil od bolečine // dajati tuljenju podobne glasove: morje je tulilo / granate so jim tulile nad glavami // z močnim, zateglim, enakomernim glasom dajati signale: sirene tulijo / preh. tuliti alarm 2. slabš. zateglo, divje kričati: na cesti je tulila množica; začel je tuliti in psovati / tulile so druga na drugo / preh. tuliti parole, povelja; vrzimo ga v vodo, so tulili / preh. tulili so pesmi glasno prepevali 3. ekspr. glasno, zateglo jokati: ženske so tulile, da jih ni bilo mogoče poslušati; tulila je od jeze, togote / otrok je celo noč tulil jokal 4. ekspr. nastopati, pojavljati se z veliko silo, intenzivnostjo: burja tuli okrog oglov; zunaj je tulil veter, vihar; pren. groza ji je tulila v srcu ● kdor se z volkovi druži, mora z njimi tuliti kdor je v družbi z moralno negativnimi osebami, mora tem prilagoditi svoje izjave, ravnanje tulé knjiž.: veter je tule pihal od juga tuleč tulèč -éča -e: zver se je tuleč dvignila na zadnje noge; tuleči glasovi; tuleča množica ♪
  23.      vréči  vŕžem dov., vŕzi vŕzite in vrzíte; vŕgel vŕgla (ẹ́ ȓ) 1. s silo, navadno ročno, povzročiti, da preide kaj po zraku na drugo mesto: pobral je kamen in ga vrgel; vreči poleno na ogenj; vreči kaj skozi okno; vreči z desno roko; hitro, silovito vreči / vrgel (si) je torbo čez ramo in odšel / vreči mrežo, trnek v vodo; vreči sidro / vreči kepo v koga; vreči puščico v sredino tarče zadeti z njo sredino; vreči žogo visoko v zrak / vrgel je lopato iz rok in stekel; vreči proč pokvarjeno hrano zavreči; vreči stran prazno steklenico odvreči / dogovorili so se, da bodo vrgli kovanec se bodo odločili na podlagi dogovorjenega pomena obrnitve kovanca po metu; vrgla sta kocko za zadnjo cigareto žrebala sta s kocko / ekspr. vojaki so vrgli orožje iz rok so se razorožili; niso se hoteli več bojevati; ekspr. vreči kovanec v avtomat dati, spustiti ♦ šport. vreči kopje // nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom s silo povzročiti, da preide kaj na drugo mesto: konj je jezdeca vrgel s sebe / reka ga je vrgla na obalo; vihar je brodolomce vrgel na otok / brezoseb.: utopljenca je vrglo na breg; čoln je vrglo na sredo reke / bombniki so vrgli bombe spustili / vreči oporišče v zrak razstreliti ga 2. navadno s prislovnim določilom s silo povzročiti, da kaj hitro, sunkovito spremeni položaj v prostoru: sunek ga je vrgel nazaj; brezoseb. med zaviranjem je potnike vrglo naprej; ekspr. sanje so ga vrgle kvišku zaradi njih se je prebudil, sedel / vrgla ga je božjast dobil je napad božjasti // ekspr. hitro, sunkovito premakniti kak del telesa: vrgla je glavo nazaj in se zasmejala; sedel je in vrgel noge od sebe; vreči roke kvišku 3. s silo spraviti koga na tla, v ležeči položaj: zgrabil je nasprotnika in ga vrgel / pes je vrgel otroka v sneg / vreči koga na tla, po tleh; pren., ekspr. že najmanjši neuspeh ga vrže // nav. 3. os., pog. povzročiti, da mora kdo ležati: bolezen, skrb ga je vrgla na posteljo; brezoseb. nekaj dni je še hodil okoli, potem pa ga je vrglo 4. ekspr., s prislovnim določilom s silo spraviti koga od kod: vreči koga iz gostilne, stanovanja, urada / vreči koga čez prag / pog. vreči koga ven 5. ekspr. dati živini (živinsko) krmo: stopil je v hlev, da bi vrgel kravam / vreči konju ovsa / vreči kokošim 6. ekspr., s prislovnim določilom poslati, premestiti: sovražnik je svoje glavne sile vrgel na jug; četo so vrgli v boj / usoda ga je vrgla v ta kraj 7. ekspr., s prislovnim določilom hitro, nepopolno napisati, narisati: na papir je vrgel nekaj verzov; na platno je vrgel prijateljevo podobo 8. ekspr., s prislovnim določilom, v zvezi vreči oči, pogled pogledati: vrgel je oči na razglas, sliko; vreči neprijazen pogled po kom, za kom / že zdavnaj je vrgel oči nanjo je vzbudila njegovo zanimanje; kritik je skušal vreči pogled na njegovo celotno delo ga (na kratko) oceniti, ovrednotiti 9. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: vreči opazko, vprašanje; vrgel mu je psovko; za njim je vrgel jezno kletev / sonce je vrglo zadnji žarek skozi okno / lažeš, je vrgel iz sebe hitro, silovito rekel // v zvezi z v povzročiti, da kdo preide v stanje, kot ga nakazuje določilo: ta dogodek ga je vrgel v bes, obup 10. navadno s prislovnim določilom povzročiti, narediti, da kaj kje je: gora je vrgla svojo dolgo senco na melišča; smreke so vrgle sence po pobočju / brezoseb. čez noč je vrglo nekaj snega padlo // publ., v zvezi z na povzročiti, da se na kaj gleda, o čem misli tako, kot nakazuje določilo: tako ravnanje je vrglo čudno luč nanj; to je vrglo senco na vse sodelavce / vreči na koga sum 11. pog., s prislovnim določilom dati, prinesti denar, dobiček: kupčija mu je precej vrgla; prodaja mu je vrgla toliko, da je lahko poplačal vse dolgove / les mu je vrgel lepe denarce // prinesti, dati: glasovanje mu je vrglo malo glasov / koliko metrov drv bo vrglo drevo ● ekspr. liter vina ga vrže od litra vina je zelo pijan; nar. svinja je vrgla sedem prašičkov povrgla; ekspr. vreči karte na mizo razkriti komu vsa dejstva, vse zahteve; vreči jasno luč na kaj popolnoma razkriti kaj; pog. vreči partijo taroka zaigrati; ekspr. vrgla mu je poljubček poljubila prste svoje roke in jo obrnila, iztegnila proti njemu; ekspr. kmalu je vrgel puško v koruzo ni več vztrajal, je obupal; nar. repo vržemo naredko posejemo, vsejemo; vreči komu rokavico nekdaj pozvati ga na dvoboj; ekspr. vreči komu trnek z zvijačo poskušati pridobiti koga za svoj namen; pog. varovalko je ven vrglo varovalka je pregorela; publ. vreči vlado povzročiti, da mora odstopiti; ekspr. vreči koga iz društva, stranke, šole izločiti, izključiti; pog., ekspr. že navsezgodaj so ga vrgli iz postelje so zahtevali, povzročili, da je moral vstati; ekspr. vrgli so ga iz službe odpustili so ga, odpovedali so mu delovno razmerje; ekspr. ropot ga je vrgel iz spanja zaradi ropota se je prebudil; ekspr. ta misel ga je vrgla iz tira ga je vznemirila, razburila; ekspr. vreči koga s prestola vzeti mu oblast; star. vreči koga s prižnice oklicati; pog. vreči skrbi čez ramo ne ukvarjati se z njimi; ekspr. vrgla je to novico med zbrane prijatelje nenadoma, nepričakovano jim jo je sporočila; ekspr. vreči denar na cesto, skozi okno, stran dati, izdati denar za kaj nekoristnega, nevrednega, nesmiselnega; ekspr. vreči koga na cesto odpustiti, odsloviti ga (iz službe); prisilno ga izseliti; ekspr. vreči obleko nase, s sebe hitro se obleči, sleči; nižje pog. vreči koga na šajbo ne narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno; ekspr. vrgli so ga v ječo zaprli so ga; ekspr. poročilo je hotel vreči v koš uničiti, zavreči; ekspr. knjige je vrgel v kot trajno ali začasno je nehal študirati; ekspr. to mu je vrgel v obraz to mu je brez obzirov rekel, očital; ekspr. vreči hrano vase hitro, hlastno pojesti; ekspr. vreči kozarček žganja vase izpiti na dušek; pog. profesor ga je vrgel pri izpitu negativno ocenil; pog. čez vreči izbruhati, izbruhniti; pog. komu kaj naprej vreči očitati; pog. kar nazaj ga je vrglo, ko je to slišal zelo je bil presenečen; bibl. kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo človek ne sme obsojati drugih, če sam ni brez napak vréči se nav. ekspr. 1. s prislovnim določilom s sunkovitim odrivom se premakniti kam: ranjenec se je vrgel kvišku, a je spet padel; ko je opazil nevarnost, se je vrgel nazaj // s sunkovitim odrivom se premakniti z določenim namenom z enega mesta na drugo: vratar se je vrgel za žogo in jo ujel / iz obupa se je vrgel v prepad s skokom v prepad naredil samomor; vreči se v vodo skočiti 2. v zvezi z na hitro, sunkovito se premakniti h komu z namenom napasti ga: vrgel se je nanj in ga začel tepsti; vreči se na koga kot ris / kragulj se vrže na svoj plen / z veliko vojsko se je vrgel na nasprotnika 3. s prislovnim določilom hitro, sunkovito uleči se: ob zvoku sirene se je vrgel na tla; oblečen se je vrgel na posteljo 4. navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z na, v izraža nastop intenzivne dejavnosti, kot jo določa samostalnik: z vso vnemo se je vrgel na delo, v študij; vreči se v boj; vrgel se je v branje / vrgel se je v beg začel bežati // s širokim pomenskim obsegom intenzivno začeti določeno dejavnost, katere predmet izraža dopolnilo: zgodaj spomladi se je vrgel na vrt / vrgli so se na jedačo začeli hlastno, obilno jesti; z navdušenjem se je vrgel na knjigo jo je začel brati, študirati; vrgel se je na politiko začel politično delovati ● ekspr. vrgla se mu je okrog vratu navdušeno ga je objela; slabš. vreči se na kolena pred kom poklekniti pred kom; ekspr. sin se je vrgel po očetu ima njegove lastnosti vŕžen -a -o: v vodo vržen kamen; plašč, vržen čez ramo; četa, vržena v boj ♦ filoz. človek je vržen v svet po eksistencialistični filozofiji človek biva brez vnaprejšnje določenosti ♪
  24.      zavréči  -vŕžem dov., zavŕzi zavŕzite in zavrzíte; zavŕgel zavŕgla (ẹ́ ȓ) 1. narediti, da preneha biti pri osebku to a) kar se ne želi več imeti, se več ne potrebuje: jedli so hrano, ki so jo zavrgli vojaki; zavreči staro obleko; vode, v kateri se kuha zelje, ne zavržemo b) kar je neuporabno: vse blago z napako zavržejo; tiskarji izrabljene črke zavržejo; zavreči polomljene igrače 2. ekspr. zaradi odklanjanja ravnanja koga prenehati biti z njim v pozitivnem odnosu, zvezi: družina ga je zavrgla; ko se je poročila, jo je oče zavrgel; zavreči in razdediniti / mati je zavrgla otroka je prenehala skrbeti zanj; ga je zapustila // zaradi odklanjanja ravnanja koga narediti, da v kaki skupnosti ni več upoštevan, je iz nje izločen: družba ga je zavrgla / zaradi izdaje so ga tovariši zavrgli 3. ekspr. prenehati uporabljati kaj zaradi negativnega odnosa do tega: zavrgli so metode dotedanjih raziskovalcev / zavreči je treba ustaljeno reševanje teh problemov; zavreči domačo tradicijo v slikarstvu / zavreči vero staršev 4. ekspr. zaradi odklonilnega odnosa ne sprejeti, upoštevati česa: zavreči mnenje manjšine; zavreči nasvet, predlog; njegovo teorijo so zavrgli kot neznanstveno / zavrgel je njeno ljubezen // ne sprejeti, odkloniti: zavreči pomoč, ponudbo; sodišče je zavrglo pritožbo 5. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža prenehanje dejanja, kot ga določa samostalnik: zavreči slabe navade; zavrgel je misel na maščevanje / lesene pluge so že zdavnaj zavrgli jih prenehali uporabljati zavréči se ekspr. prenehati živeti v skladu z vrednotami, zlasti moralnimi, priznanimi v določeni družbi: pustil je študij in se zavrgel; bali so se, da bi se v tujini zavrgla; do konca, popolnoma se zavreči zavŕžen -a -o 1. deležnik od zavreči: zavrženi deli avtomobila; zavržen otrok; biti zavržen od očeta in matere; zavržene ideje 2. knjiž. nemoralen, pokvarjen: zavržena ženska / zavrženo dejanje ● knjiž. zavrženi angel hudič; knjiž. zavržena duša pogubljena; knjiž. živeti v zavrženih razmerah slabih, človeka nevrednih; sam.: sočustvovati z zavrženimi in ponižanimi ♪
  25.      zvréči  zvŕžem dov., zvŕzi zvŕzite in zvrzíte; zvŕgel zvŕgla (ẹ́ ȓ) star. 1. dati skupaj, zbrati: zvrgli bomo in vam vrnili; zvreči za sodček piva 2. v zvezi z na narediti, imeti koga drugega za povzročitelja, nosilca česa neugodnega, negativnega; zvrniti: zvreči krivdo na druge; nejasnosti v besedilu so zvrgli na zapisovalca ● star. zvrgli so ji vzdevek živa svetnica dali, vzdeli; star. otrok se je zvrgel po očetu ima njegove lastnosti; prim. izvreči ♪

   1 3



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA