Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
vretenčar (26) 
- vretênčar in vreténčar -ja m (ȇ; ẹ̑) nav. mn., zool. žival, ki ima (vretenčasto) hrbtenico: sesalci, plazilci in drugi vretenčarji / hladnokrvni vretenčarji; kopenski, vodni vretenčarji; nižji vretenčarji obloustke, ribe in dvoživke ♪
- vretênčarski in vreténčarski -a -o prid. (ȇ; ẹ̑) nanašajoč se na vretenčarje: vretenčarske značilnosti / vretenčarske skupine ♪
- brezvreténčar in brezvretênčar -ja m (ẹ̑; ȇ) nav. mn., zool. žival, ki nima vretenčaste hrbtenice; nevretenčar ♪
- nèvreténčar in nèvretênčar -ja m (ȅ-ẹ̑; ȅ-ȇ) nav. mn., zool. žival, ki nima vretenčaste hrbtenice: vretenčarji in nevretenčarji ♪
- dihálo -a s (á) nav. mn. dihalni organ: dihala in prebavila; dihala vretenčarjev; bolezen dihal ♪
- graptolít -a m (ȋ) pal. izumrli morski nevretenčar, ohranjen kot okamnina: ostanki graptolitov ♪
- hladnokŕven -vna -o prid., hladnokŕvnejši (ŕ r̄) 1. sposoben ostati miren, preudaren v razburljivih, zlasti nevarnih okoliščinah: hladnokrven voznik / ekspr. to je bil hladnokrven umor storjen premišljeno, neprizadeto 2. zool. pri katerem je toplota krvi odvisna od temperature okolice: hladnokrvni vretenčarji; hladnokrvna žival ◊ vet. hladnokrvni konj konj težje pasme, ki se uporablja za delo hladnokŕvno prisl.: hladnokrvno odgovarjati, ravnati ♪
- hŕbten -tna -o prid. (ȓ) nanašajoč se na hrbet: hrbtna stran telesa / hrbtna lega; hrbtne mišice; hrbtna vretenca / hrbtna stran roke / hrbtna stran fotografije, listine, medalje ◊ anat. hrbtni mozeg osrednje živčevje, ki leži v hrbteničnem kanalu; hrbtenjača; film. hrbtna projekcija projekcija filma na zadnjo, hrbtno stran platna; šport. hrbtno plavanje plavanje, pri katerem leži plavalec na hrbtu; zool. hrbtna plavut neparna plavut na hrbtu ribe, delfina; hrbtna struna paličasto osno ogrodje brezglavcev in ličink nižjih vretenčarjev hŕbtno prisl.: plavati hrbtno ♦ šport. zmagati na sto metrov hrbtno ♪
- izločálka -e ž (ȃ) zool. cevast organ za izločanje s pomočjo migetalk ali bičkov pri nevretenčarjih ♪
- kámbrij -a m (á) geol. obdobje starejšega paleozoika, v katerem so se razvile alge in nekatere vrste nevretenčarjev: usedline iz kambrija ♪
- mèdčeljústnica -e ž (ȅ-ȗ) anat. parna kost vretenčarjev med zgornjima čeljustnicama: zrasla medčeljustnica ♪
- nefrídij -a m (í) nav. mn., zool. cevast organ za izločanje s pomočjo migetalk ali bičkov pri nevretenčarjih; izločalka ♪
- nítkar -ja m (ȋ) nav. mn., zool. dolgi, nitasti, zlasti v morju živeči nevretenčarji, Nemertina ♪
- nízek -zka -o prid., nížji (í) 1. ki ima v navpični smeri navzgor razmeroma majhno razsežnost, ant. visok: nizek grm, hrib, stol; nizka hiša, klop; nizko čelo, drevo, vzglavje; gospodarsko poslopje je za dva metra nižje od hiše / nizek fant majhen; ekspr. je na nizkih nogah ima kratke noge; biti nizke rasti majhen; zabredel je v nizko vodo plitvo / nizki čevlji čevlji, ki ne segajo do gležnja; nizki fižol fižol z nizkim pokončnim steblom, ki se ne ovija; čevlji z nizko peto // ki je v navpični smeri navzgor razmeroma malo oddaljen od površine: nizek strop; drevo z nizkimi vejami / letalo je v nizkem letu preletelo mesto / nizka krošnja krošnja pri tleh; pren., ekspr. stal je na najnižjem klinu družbene lestvice 2. ki ima razmeroma majhno nadmorsko višino: nizek svet; nizka kotlina, stepa 3. ki je glede na možni razpon ob spodnji, izhodiščni meji: nizka cena, produktivnost,
temperatura; nizke obresti; nizka pokojnina; nizka kalorična vrednost živila / nizek zračni pritisk; nizka raven, stopnja / nizka kakovost slaba; nizka naklada, teža majhna // ki ima zamolkel zven: govoriti, peti z nizkim glasom; nizki in visoki zvoki 4. v primerniku ki je glede na razvrstitev po položaju, pomembnosti, odgovornosti na manj pomembnem mestu: imeti nižji čin; navodila nižjim organom; pisarji so bili nižji uradniki; nižja samoupravna enota / nižje plemstvo / nižje sodišče sodišče prve stopnje // ki je glede na stopnjo zahtevnosti bolj splošen, enostaven: za to delo je potrebna le nižja usposobljenost / nižji razredi osnovne šole razredi od prvega do četrtega razreda osnovne šole; nižja geodezija geodezija, ki se ukvarja z meritvami manjših površin in z izdelavo topografskih kart; nižja gimnazija nekdaj gimnazija od prvega do četrtega razreda osemletne gimnazije; nižja izobrazba 5. v razredni družbi ki pripada socialno šibkejšim, revnejšim
družbenim slojem: nižji ljudje; biti nizkega rodu; najnižji sloji prebivalstva // ki ni cenjen, spoštovan: nizek položaj plačanca / opravlja najnižja dela 6. ekspr. ki ima negativne moralne lastnosti: zašla je v družbo nizkih moških / nizke besede, misli; umoril ga je iz nizkih nagibov / on je nizek v svojih željah 7. biol., v primerniku ki je glede na stopnjo razvoja prvotnejši, manj popoln: nižje oblike življenja / nižji vretenčarji obloustke, ribe in dvoživke; nižje živali nevretenčarji ● star. biti doma iz nižjih krajev južnejših, južnih krajev kakega področja; publ. za dosego cilja se je posluževal tudi nizkih udarcev nepoštenih sredstev; star. bil je rojen pod nizko streho izhaja iz revne družine ◊ bot. nizka bilnica visokogorska latasta trava z mehkimi in tankimi listi, Festuca pumila; ekon. nizek donos; elektr. nizka frekvenca frekvenca do nekaj tisoč hertzov; nizka napetost napetost, ki
je nižja kot 1.000 voltov; geogr. nizko barje barje, ki je poraslo s travo; grad. nizka gradnja gradnja, katere glavni deli so v zemlji ali na zemeljski površini; lov. pes ima nizek nos pri sledenju ima smrček pri tleh; nizki lov lov na manjšo ali zaradi načina lova manj pomembno divjad; mat. nižja matematika osnovni pojmi računstva in geometrije; meteor. nizka megla megla, ki leži neposredno nad zemeljsko površino; nizka oblačnost oblačnost, pri kateri so oblaki do 2.500 m visoko; šport. nizki start start iz pokleka na eni nogi; nizki udarec pri boksu prepovedani udarec nižje od pasu nízko prisl.: sonce je že nizko nad obzorjem; nizko oceniti vrednost dela; nizko peti; nizko se mu priklanja globoko; spuščala sta se vedno nižje in nižje; publ. nizko kalorična prehrana; nižje ob reki ležeči kraji; nižje uvrščen; nizko viseči oblaki ∙ preg. kdor visoko leta, nizko pade kdor ima pretirano dobro mnenje o svoji družbeni pomembnosti in pretirane
zahteve po družabnem uspehu, ugledu, doživi pogosto neuspeh ♦ šol. nižje organizirana šola osnovna šola, navadno nižja, v kateri poteka v isti učilnici hkrati pouk navadno dveh razredov nízki -a -o sam.: nižji so se uprli višjim podrejeni; na njej ni bilo nič nizkega ♪
- ogródje -a s (ọ̑) 1. kar nosi, povezuje napravo, objekt in daje osnovno obliko: postaviti trdno ogrodje; leseno, železno ogrodje; ogrodje strehe; ogrodje vozila; ogrodje iz cevi, žic / ostalo je samo še ogrodje barake / nosilno ogrodje // navadno s prilastkom med seboj povezani bistveni sestavni elementi česa: sestaviti ogrodje oddaje o športu; ogrodje zakona / publ. idejno ogrodje stranke 2. trdni oporni deli telesa: poškodovati ogrodje; apnenčasto, koščeno ogrodje; ogrodje iz kremenastih iglic / del telesnega ogrodja ♦ zool. osno ogrodje hrbtenica z rebri in lobanja vretenčarjev ♪
- ós -í ž (ọ̑) 1. kovinski ali lesen drog, na katerem je kolo: os poči, se zlomi; mazati osi / os gre skozi pesto / sprednja, zadnja os voza // teh. tak drog kot del naprave, stroja: nepremična, središčna os; os motorja / os pri uri 2. navadno s prilastkom umišljena črta, okoli katere se telo vrti: dolžinska, navpična, vodoravna os; zemeljska os / zemlja se vrti okoli svoje osi / os vrtenja // umišljena črta, ki gre skozi sredino predmeta, telesa: glavna, prečna, vzdolžna os stavbe; os cestišča, mostu; os letala 3. navadno s prilastkom umišljena črta, ki jo določa položaj, lega predmetov, objektov: spomenika stojita na isti osi / vpadna os svetlobe 4. knjiž., navadno s prilastkom kar kaj usmerja, zlasti kako dejavnost: družbene razmere so bile os vsega takratnega raziskovanja / doživetje svobode je predstavljalo os njihovega življenja // jedro, središče: os dramskega dogajanja je
narodnostno vprašanje; os pogovora 5. zgod., v zvezi os Rim—Berlin politično-vojaška zveza fašističnih držav Italije in Nemčije pred drugo svetovno vojno in med njo: nastanek osi Rim—Berlin ● publ. sile osi Italija, Nemčija, Japonska, združene v politično-vojaški zvezi pred drugo svetovno vojno in med njo ◊ arhit. magistralna os glavna vzdolžna os večje arhitekturne kompozicije; primarna os navadno vzdolžna os, v kateri potekajo glavni konstrukcijski, kompozicijski elementi; sekundarna os navadno prečna os, v kateri potekajo stranski konstrukcijski, kompozicijski elementi; astr. os nebesne krogle okoli katere se nebo navidezno vrti; bot. cvetna os razširjeni vrh cvetnega peclja; glavna os; fiz. glavna os vsaka izmed treh med seboj pravokotnih osi skozi težišče, od katerih eni ustreza največji, drugi pa najmanjši vztrajnostni moment telesa; optična os simetrijska os leče ali ukrivljenega zrcala; skupna simetrijska os leč in zrcal v optičnem sistemu;
prosta os okoli katere se vrti sicer prosto vrtljivo telo z nepremičnim težiščem; geom. abscisna os prva os med koordinatnimi osmi pravokotnega koordinatnega sistema; imaginarna os hiperbole premer hiperbole, pravokoten na realno os; koordinatna os; mala, velika os elipse najkrajši, najdaljši premer elipse; ordinatna os druga os med koordinatnimi osmi pravokotnega koordinatnega sistema; realna os hiperbole premer hiperbole na simetrali skozi realni gorišči; simetrijska os premica, glede na katero je geometrijska tvorba simetrična; os parabole premer na simetrali parabole; min. kristalografska os na kristalu, s pomočjo katere se določa lega posameznih kristalnih ploskev; teh. gibka os mirujoča gibka cev z vrtečim se jedrom za prenašanje vrtenja; zool. telesna os hrbtenica in lobanja vretenčarjev; žel. os kolesna dvojica; pogonska os; vodilna os za vodenje lokomotive po tiru; os tira sredina med tirnicama ♪
- ósen tudi ôsen -sna -o prid. (ọ̑; ó) nanašajoč se na os: osna razdalja, smer; osna somernost / osni ležaj; osni pritisk sila, s katero pritiskata kolesi vozila z isto osjo zaradi teže navzdol; osna sila sila v smeri osi predmeta, stroja ♦ geom. osni križ koordinatni sistem; osni odsek del koordinatne osi med izhodiščem in sečiščem premice ali ravnine s to osjo; osni presek presek skozi os; zool. osno ogrodje hrbtenica z rebri in lobanja vretenčarjev ósno tudi ôsno prisl.: osno someren ♪
- prédnik -a m (ẹ̑) 1. sorodnik v ravni črti nazaj: vsi moji predniki so bili kovači; davni predniki; prednik po materini, očetovi strani; predniki in potomci / družinski predniki; kult prednikov / pes ima čistokrvne prednike; pren. jezikovni predniki slovenščine // začetnik rodu: imeti skupnega prednika // biol. organizem, vrsta, skupina organizmov, iz katere so se razvili drugi organizmi, vrste, skupine organizmov: strunarji so predniki vretenčarjev / predniki človeka 2. nav. mn. davni pripadnik kakega naroda, ljudstva: tu so živeli že njihovi predniki; naši slovanski predniki 3. predhodnik: moj prednik v pisarni / ogledal si je, kaj so napisali na klop njegovi predniki ◊ jur. pravni prednik kdor neposredno prenese premoženje ali določene pravice na koga ♪
- rázred -éda m (á ẹ́) 1. stopnja, organizacijska enota izobraževanja v osnovnih in srednjih šolah: šola ima štiri razrede; izdelati razred; v sedmem razredu je padel; nižji in višji razredi; učbenik za peti razred / žarg., šol. izpit čez razred razredni izpit // skupnost učencev, ki imajo navadno pouk hkrati v istem prostoru: ukiniti, ustanoviti razred; predsednik razreda; disciplina v razredu / razred je šel na izlet učenci / biti vprašan pred razredom // prostor, v katerem je ta skupnost: stopiti v razred; ob zvonjenju morajo biti učenci v razredu 2. soc., navadno v zvezi družbeni razred ljudje, ki imajo enak odnos do proizvajalnih sredstev in enak delež pri bogastvu družbe: odpraviti družbene razrede; nasprotja med (družbenimi) razredi / gospodujoči, priviligirani, vladajoči družbeni razred; ideolog meščanskega (družbenega) razreda 3. skupina sorodnih znanstvenih ali umetniških
področij pri akademiji: razred za družbene, matematične, naravoslovne vede; razred za umetnosti // člani akademije, ki pripadajo taki skupini: o tem sklepa drugi razred (akademije) 4. šport., navadno s prilastkom tekmovalci, razvrščeni zlasti glede na dosežene rezultate: priti, uvrstiti se v najvišji svetovni razred; vrhunski razred smučarjev 5. navadno s prilastkom kar ima v okviru kake razporeditve, razdelitve enake, podobne značilnosti: razvrstiti kaj v razrede; ta spomenik je uvrščen v najvišji vrednostni razred / tarifni razredi // stopnja kakovosti in uporabnosti česa: to blago spada v prvi razred; vagon drugega, prvega razreda / kakovostni razredi 6. avt., šport. razdelitev osebnih in dirkalnih avtomobilov ter motornih koles zlasti glede na gibno prostornino motorja: deliti avtomobile v razrede; nižji, srednji, višji razred / tekmovati v razredu do dvestopetdeset kubičnih centimetrov 7. biol. sistematska kategorija rastlinstva ali živalstva, nižja
od debla: vretenčarji se delijo na šest razredov; razred pijavk ◊ aer., navt. določiti ladji, letalu razred; ekon. nevarnostni razredi v katere so uvrščeni predmeti, ljudje glede na nevarnost, ogroženost; gozd. debelinski razred drevja; jur. plačilni, pokojninski razred do 1965 glede na naziv, kvalifikacijo, delovno dobo določena razvrstitev, po kateri se odmerja plača, pokojnina; volilni razred v stari Avstriji razvrstitev prebivalstva za volitve glede na družbeni položaj posameznika; navt., voj. razred stopnja v nekaterih činih; kapetan I. razreda; soc. delavski razred v kapitalizmu ljudje, ki se preživljajo kot mezdni delavci v industriji ali kmetijstvu; šol. ponavljati, preskočiti razred ♪
- résoplavútarica -e ž (ẹ̑-ȗ) nav. mn., pal. izumrle morske ribe s plavutmi z močno koščeno zasnovo, iz katere so se razvile okončine kopenskih vretenčarjev ♪
- segmènt -ênta m (ȅ é) 1. knjiž. del, odsek: razdeliti na segmente; segmenti rakete / segment teksta 2. geom. del črte, ploskve ali telesa, odsek: razdeliti elipso na segmente / krogelni segment 3. zool. del telesa ali nog pri členonožcih in nekaterih črvih; obroček, člen: segment hrošča, trakulje; raki z nestalnim številom segmentov 4. biol. manjši del telesa, organa, ki tvori zaključeno celoto: pljučni segment; segment jeter; segmenti pri vretenčarjih ◊ ekon. segment trga del trga z določenimi značilnostmi; lingv. segment del povedi, stavka, ločen od drugega s premorom, intonacijo; stavčni segment; strojn. polžev segment ♪
- strúna -e ž (ú) 1. svilena, kovinska, plastična nit pri nekaterih glasbilih: struna brni, se trese; struna poči, se pretrga; napeti, uglasiti strune; vleči z lokom po strunah; razglašena struna; strune harfe, kitare; biti napet kot struna; cesta, ravna kot struna / glasbila na strune, s strunami / ekspr. zna ubirati strune igrati na glasbilo s strunami 2. knjiž., ekspr., s prilastkom lastnost, značilnost koga glede na odzivanje na zunanje dogodke: poznala je strune njegove duše / z oslabljenim pomenom v srcu mu je zazvenela struna ljubezni ● ekspr. v svojih zahtevah je strune prenapel preveč je zahteval; ekspr. brenkati na čustvene strune skušati vplivati na čustva; govoriti čustveno; ekspr. zdaj bomo napeli drugačne strune zdaj se bomo lotili stvari z večjo strogostjo; ekspr. kadar je koga opozarjal na napake, je težko ubral, zadel pravo struno našel pravi način; ekspr. rad
ubere smešno struno rad se pošali, pove kaj smešnega ◊ zool. struna ličinka hrošča pokalice, ki objeda korenine, gomolje poljskih in vrtnih rastlin; hrbtna struna paličasto osno ogrodje brezglavcev in ličink nižjih vretenčarjev ♪
- telésen -sna -o prid. (ẹ̑) 1. nanašajoč se na telo: telesni deli; telesna višina / telesne mere; telesna napaka; telesna nega; telesna poškodba / telesna temperatura / telesni napor; telesno delo; telesno trpljenje / telesna virtuoznost igralca / telesna kultura dejavnost, ki si prizadeva zlasti za razvijanje in ohranjevanje človekovih telesnih sposobnosti in zmogljivosti; zadovoljevanje telesnih potreb potreb po hrani, pijači, spanju; telesna straža straža, ki varuje, brani koga pred napadom, nasiljem 2. čuten, spolen: telesna ljubezen; telesno poželenje / telesna privlačnost; izzivalno telesna ženska ● ekspr. pokojnikove telesne ostanke so položili na mrtvaški oder mrtvo telo, truplo; ekspr. bil je dolg in precej telesen močen, čokat; knjiž. telesno perilo spodnje perilo ◊ anat. telesni krvni obtok del krvnega obtoka, pri katerem teče kri skozi telo; geom. telesna diagonala;
jur. telesna kazen v nekaterih deželah kazen, pri kateri se obsojenec kaznuje s telesnim trpljenjem, z izgubo pomembnega organa; šol. telesna vzgoja učni predmet, pri katerem se s telesnimi vajami, športnimi aktivnostmi prizadeva za razvijanje telesnih sposobnosti in zmogljivosti; zool. telesna os hrbtenica in lobanja vretenčarjev telésno prisl.: telesno privlačna ženska; telesno prizadet otrok; sam.: razmerje med telesnim in duševnim v človeku ♪
- vrtínčar -ja m (ȋ) nav. mn., zool. majhni nevretenčarji s podolgovatim, sploščenim telesom, pokritim z migetalkami, Turbellaria ♪
- živál -i [au̯] ž (ȃ) 1. bitje, ki se hrani z organskimi snovmi, ima čutila in se navadno lahko premika: žival napade, se pase, pogine; gojiti, pariti, udomačiti živali; žarg., lov. položiti žival na dlako ustreliti jo; dolgodlaka, krotka, škodljiva, velika žival; žival z dolgim repom; čreda živali; trpi kot žival zelo / divje, domače živali; jamska, morska žival; klavna, molzna, plemenska, vprežna žival; mesojeda, rastlinojeda žival; sveta žival; ekspr. kralj živali lev / v različnih religijah daritvena žival; v muslimanskem in židovskem okolju nečista žival / mesar razkosa žival truplo zaklane živali / človek je žival, ki misli in govori ♦ agr. dobro izkrvavela žival ki ji je ob zakolu odtekla vsa kri; pitovna žival; biol. določiti žival po značilnostih ugotoviti njeno sistematsko pripadnost; dvospolna, enospolna žival; enocelične, mnogocelične živali; nižje živali nevretenčarji; lov. odstreliti bolne, stare živali; lovna žival; med. poskusna žival; vet. male živali domače živali razen goveda, konja; nadgrajena žival ki ima zadnji del hrbta višji od sprednjega; zool. žival bitje, ki se hrani s snovmi, nastalimi v drugih organizmih, iz celic brez trdne stene, sposobno čutenja, premikanja; hladnokrvna, mrzlokrvna, toplokrvna žival; lihoprsta žival // ed., ekspr. več živali, živali: vsa žival v hlevu je bila mirna / gozdna žival je prilezla iz skrivališč 2. igrača, ki predstavlja žival: v trgovini z igračami kupiti kakšno žival; gumijasta, plišasta žival; žival iz plastike 3. ekspr. bitje, ki ne čustvuje, misli: takega trpljenja še žival ne bi prenesla; za nekatere ljudi so bili delavci samo živali; ravnati s kom kot z živaljo // bitje, katerega življenje in ravnanje določajo telesne potrebe, nagoni: človek je včasih žival / v ljudeh je veliko živali imajo veliko lastnosti, značilnih za živali /
moški so pohotne živali / kot psovka ti žival nesramna 4. ekspr. surov, hudoben človek, zlasti moški: užalili so ga in ta žival jih je hotela kar postreliti / kot psovka o ti žival, kar na cesti si jih pustil 5. ekspr. zelo delaven, potrpežljiv človek, zlasti ženska: ta žival se bo še pretegnila / uboga žival, kako se trudiš 6. ekspr., v povedni rabi, s prilastkom izraža, da je osebek tak, kot ga določa prilastek: njegova žena je mlada in prijazna žival / on je pomembna žival ima pomemben položaj ♪
1 26 
