Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

vred (1.106-1.130)


  1.      proslávljati  -am nedov. (á) 1. z določenim dejanjem, prireditvijo izražati veselje, spoštovanje ob pomembnem dogodku ali ob spominu nanj: proslavljati desetletnico poroke, zmage; proslavljati opravljeni izpit / po vsej Sloveniji bodo proslavljali stoletnico umetnikovega rojstva 2. delati koga slavnega: s temi dejanji proslavljajo tudi domovino; proslavljati se z junaštvi 3. knjiž. izražati splošno priznanje velike vrednosti, veljave; slaviti: vsi so ga proslavljali zaradi tega dejanja; v pesmih proslavljati domovino proslavljajóč -a -e: proslavljajoč obletnico mature, so se napili proslávljan -a -o: njena toliko proslavljana lepota ♪
  2.      proti...  ali próti... predpona v sestavljenkah (ọ̑) za izražanje a) nasprotovanja, odpora: protibirokratski, protifašist, protirevolucionaren / protidokaz, protikandidat b) nasprotnega delovanja, učinkovanja: protisredstvo, protistrup c) nasprotja, nasprotovanja: protinaraven, protizakonit č) varovanja, zaščite: protihrupen, protiplinski d) povrnitve, nadomestitve: protiusluga, protivrednost e) povračila, odgovora: protinapad, protiofenziva f) nasprotnega položaja, gibanja v nasprotno smer: protikot, protinožec, protiveter ♪
  3.      prótipól  -a m (ọ̑-ọ̑) knjiž., navadno s prilastkom pol v odnosu do nasprotnega pola: vrednostni protipol; duhovnost je protipol nagona, nagonu / ekspr. bil je pravi protipol očeta ♪
  4.      pŕvi  -a -o štev. (ȓ) 1. ki v zapovrstju ustreza številu ena: prvi dan v tednu; hodi v prvi razred; otroci iz prvega zakona; v prvi polovici leta; otrok v prvem letu starosti / dne 1. [prvega] septembra; Filip I. / prvi maj je praznik mednarodnega delavskega gibanja; prva izdaja časopisa; prva svetovna vojna; prvo berilo berilo za začetni pouk branja in pisanja // nav. ekspr. pred katerim ni bilo ničesar iste vrste: prvi avtomobili so bili podobni kočijam; s prvim udarcem ga je pobil na tla; doživljati prvo ljubezen; njegova prva pot je bila k materi 2. po vrednosti, kvaliteti najboljši: voziti se v prvem razredu; cesta prvega reda / na turnirju je bil prvi; biti na prvem mestu / blago prve vrste / prvi menu obsežnejši, dražji menu / žarg., šol. on je prvi matematik v razredu // nav. ekspr. ki je po pomembnosti na najvišji stopnji: prvi pogoj za uspeh; otroci so njena prva skrb; kmalu so mu zaupali prvo vlogo glavno vlogo / bil je prvi človek v kolektivu / prva dama slovenske popevke 3. ki je glede na odločanje na najnižji, začetni stopnji: vprašanje so obravnavali na prvi instanci; organ prve stopnje / prva kontrola // nav. ekspr. ki šele nastaja, se začenja: prvi mrak; odšla sta že v prvem jutru / zbudil ga je iz prvega spanja / prvi in zadnji krajec 4. ki leži, je spredaj, pred čim: prva sedeža v avtomobilu / prvo kolo sprednje kolo ● prvi april dan, ko so v navadi šale in potegavščine; prvi človek po bibliji Adam; ekspr. vsem se je prikupil na prvi pogled izraža, da se dejanje zgodi v kratkem času; imeti prvo besedo pomembno vlogo pri odločanju; uboga na (prvo) besedo takoj; prva dama v meščanskem okolju naslov za žensko, ki po svojem položaju ali na področju svojega udejstvovanja presega vse druge; šalj. pojdi iskat v klet, saj imaš še prve noge saj si še mlad; pog. blago ima iz prve roke neposredno od proizvajalca; ekspr. igrati prvo violino biti pri kakem dejanju, ravnanju vodilen, odločujoč; ekspr. prvi dobiček ne gre v mošnjiček začetni (materialni) uspeh navadno ni zanesljiv, trajen ◊ avt. dati v prvo prestavo; ekon. (prva) industrijska revolucija hitra sprememba ročne proizvodnje v proizvodnjo z uporabo strojev; filat. ovitek prvega dneva ovitek, na katerem je nalepljena kompletna zbirka znamk z žigom dneva njihove izdaje; film. prvi plan kar je v prizorišču gledalcu najbližje; fiz. prva kozmična hitrost hitrost, ki jo mora doseči telo, da lahko kroži okoli zemlje; jur. sodišče prve stopnje; lingv. prvi sklon; prva oseba oseba, ki izraža govorečega; mat. enačba prve stopnje enačba z neznankami v prvi potenci; med. prva pomoč; opeklina prve stopnje; muz. prvi alt; prvi glas najvišji glas v vokalnem stavku; prva violina član skupine v simfoničnem orkestru, ki igra navadno glavne melodije; šah. igrati na prvi deski na tekmovanju igrati kot najboljši igralec v moštvu; šol. študij na prvi stopnji do leta 1980 prvi štirje semestri pri stopenjskem študiju na univerzi; šport. prva zvezna liga liga, ki združuje najboljša tekmovalna moštva iz vse države; voj. kapetan I. razreda čin, za stopnjo višji od kapetana, ali nosilec tega čina; zgod. Prva [I.] internacionala od leta 1864 do leta 1878 pŕvi -a -o sam.: prvi v razredu je dobil knjigo; denar ti bom vrnil prvega (v mesecu); diplomiral je med prvimi; žarg., avt. voziti v prvi, s prvo v prvi prestavi; star. k prvemu, k drugemu in tretjemu pri licitaciji prvič; danes sem v prvo tu vprvo ♪
  5.      psíca  -e ž (í) 1. samica psa: psica se goni; pes in psica 2. nizko hudobna, zlobna, ničvredna ženska: s to psico se že leto dni ne menim / ta psica je že marsikateri ženi speljala moža vlačuga / kot psovka: govori, psica; psica nesramna ◊ etn. sodarski stol ♪
  6.      púh 1 -a m (ȗ) mehki dlaki podobno perje pri ptičjih mladičih: v gnezdu so čivkali s puhom pokriti mladiči; lahek, rahel kot puh / gosji puh / blazina, pernica, napolnjena s puhom // nav. ekspr. mlade, mehke dlake, iz katerih se razvijejo brada, brki: pod nosom mu poganja prvi puh; obriti si puh // kar je podobno perju, mehki dlaki sploh: deblo in listi so porasli s puhom ● ekspr. vse je le pih in puh brez vrednosti, cene ♪
  7.      púhlica  in puhlíca -e ž (ú; í) 1. ekspr. besedna zveza, ki zaradi pogostne, nepristne rabe izgubi svojo vsebinsko vrednost: govoriti, uporabljati puhlice / časopisne puhlice / obrabljene, prazne puhlice / sprejel jih je s prijaznimi puhlicami 2. agr. rahla, rodovitna prst: saditi v puhlico / obdelovati puhlico ♪
  8.      quantité négligeable  [kantité negližábl] m neskl. (ẹ̑-ȃ) knjiž., redko kar ni vredno upoštevanja: preteklost zanje ni quantité négligeable ♪
  9.      račún 1 -a m (ȗ) 1. skupek med seboj povezanih števil, znakov, s katerimi se po določenem postopku ugotavlja novo število: izračunati, rešiti, sestaviti račun; rezultat računa je pravilen / preveriti račun; v računu je napaka / pomožni račun // nav. mn., publ. rezultat računanja: računi kažejo, da je tak način gradnje najcenejši / ekspr. vse se je končalo po računih na papirju 2. pismeno sporočilo dolžnega zneska za kupljeno blago ali naročeno storitev: izdati, pisar. izstaviti, napisati račun / brez računa blaga ne zamenjamo; pog. račun za elektriko, vodo // tak dolžni znesek: račun je visok, ekspr. masten; plačati, povedati račun // v zvezi na račun izraža, da dolžni znesek plača oseba, kot jo določa prilastek: piti na prijateljev račun; delati na račun soseda; stroški na račun podjetja so veliki / živeti na tuj račun // pog., v zvezi dati, vzeti na račun dati, vzeti del plačila vnaprej: dati, vzeti petsto dinarjev na račun / na račun jim je dal avtomobil // pog., v zvezi vzeti v račun vzeti, upoštevati kot del plačila: pri nakupu novega šivalnega stroja vzamejo starega v račun 3. ekon., v zvezi zaključni račun prikaz prihodkov, odhodkov in poslovnega izida v določenem razdobju ter sredstev in obveznosti do njihovih virov: sestavljati, sprejeti zaključni račun 4. v zvezi na račun izraža a) predmet glagolskega dejanja, kot ga določa prilastek: smejati se na svoj, tuj račun; zavrniti očitek na račun direktorja b) odvisnost glagolskega dejanja od njegovega, po vrednosti nasprotnega določila: obogateti na račun tujega dela; na račun pritrgovanja kupljeno stanovanje / publ. pomota na račun naglice zaradi naglice 5. nav. mn., ekspr. načrt, cilj, zlasti glede na koristi: ljudje imajo pri tem svoje račune; prekrižati komu kake račune / ne mešaj se v moje račune ● pog. delati račun brez krčmarja ne upoštevati vseh okoliščin; ekspr. polagati račun za kako dejanje zagovarjati se, odgovarjati; ekspr. poravnati medsebojne, osebne, stare račune obveznosti, spore, zadeve; pog. v trgovini jemati na račun tako, da se dolžni zneski zapisujejo ter plačajo pozneje skupaj; ekspr. to mi ne gre v račun ni v skladu z mojimi načrti, mislimi, koristmi; ekspr. to niso čisti računi ni vse v redu, pravilno; pisar. ne vodijo dovolj računa o družbeni pomembnosti teh pojavov ne upoštevajo jih dovolj; čisti računi, dobri prijatelji poravnane medsebojne obveznosti omogočajo prijateljske odnose ◊ adm. račun je plačljiv v osmih dneh; ekon. ekonomski račun račun gospodarnosti, po katerem morajo biti stroški manjši od prihodkov ali vsaj kriti z njimi; fin. obremeniti račun vknjižiti v breme; odpreti tekoči račun prevzeti izpolnjevanje vplačil in izplačil na tekoči račun za določeno osebo; bančni račun v bančnih knjigah vpisana evidenca imetja in plačilnega prometa posamezne stranke; čekovni, devizni račun; knjigovodski račun sistematičen pregled spreminjanja premoženjskega stanja; tekoči račun ki ga odpre banka ali kaka druga organizacija za medsebojne obračune s strankami; bančni račun, s katerega izplačuje banka tudi na kredit; žiro račun bančni račun, s katerega izplačuje banka samo toliko, kot je vloženo; mat. diferencialni račun računanje, ki temelji na odvajanju funkcij; infinitezimalni račun ki sestoji iz diferencialnega in integralnega računa; integralni račun računanje, ki temelji na integriranju funkcij; obrestni, obrestnoobrestni račun; sklepni račun pri katerem se računa iz treh znanih količin četrta količina ♪
  10.      računálnik  -a m (ȃ) priprava za avtomatsko opravljanje računskih operacij: računati z računalnikom / namizni, žepni računalnik // elektr. elektronska naprava za reševanje nalog na osnovi vloženega programa: računalnik hrani, obdela podatke; programirati računalnik; dati, vložiti v računalnik; pomnilnik računalnika; operater pri računalniku / digitalni računalnik pri katerem so podatki predstavljeni v obliki niza ločenih numeričnih vrednosti; hišni računalnik; procesni računalnik; izhod, vhod računalnika / elektronski računalnik ♪
  11.      računovódja  -e tudi -a m (ọ̑) kdor se ukvarja z vrednostnim izražanjem poslovnih dogodkov in njihovo analizo: biti računovodja v velikem podjetju ♦ ekon. finančni, stroškovni računovodja ♪
  12.      računovódstvo  -a s (ọ̑) dejavnost, ki se ukvarja z vrednostnim izražanjem poslovnih dogodkov in njihovo analizo: imajo dobro organizirano računovodstvo ♦ ekon. finančno, stroškovno računovodstvo // oddelek v delovni organizaciji, ki opravlja to dejavnost: več let je delal v računovodstvu ♪
  13.      rafinma  -ja tudi raffinement -a [rafinmá -ja] m (ȃ) knjiž. rafiniranost: brez tega rafinmaja njegova poezija ne bi bila toliko vredna / kultiviranje oblik se je pri kiparju stopnjevalo v rafinma ♪
  14.      ráma  -e stil. -é ž (á) 1. stranski zgornji del trupa nad prsnim košem, kjer se začne roka: rama ga boli; dvigniti, povesiti rame; preložiti tovor z rame na ramo; naslonil je puško k rami in ustrelil; obesiti puško čez ramo, na ramo; bil je ranjen v ramo; desna, leva rama; ima široke rame / čez ramo gledati z nazaj obrnjeno glavo; ekspr. od strahu je stisnil glavo med rame; stala sta si z ramo, neustalj. ramo ob rami / pri izražanju a) žalosti, zadrege: povesiti rame b) nevednosti, nezanimanja, dvoma: majati, skomigniti, zmigniti z ramami; pren., ekspr. vzeti križ na svoje rame // del oblačila, ki pokriva ta del trupa: podložiti ramo / podaljšati, skrajšati rame; všitki na ramah / obleka je v ramah preozka 2. redko krak, ročica: rama žerjava; svečnik s tremi ramami ● ekspr. nihče mu ne sega do rame po kaki pozitivni lastnosti, značilnosti mu ni enak, enakovreden; pog. vreči skrbi čez ramo ne ukvarjati se z njimi; star. tako govori, da ni ne za na ramo ne za na voz nesmiselno, neumno; ekspr. dvigniti koga na rame izraziti s tem navdušenje, veselje navadno zaradi uspeha, zmage; ekspr. pasti komu na rame postati breme koga; ekspr. prevzeti krivdo, odgovornost na svoje rame nase; ekspr., elipt. zdaj pa noge na rame treba je začeti hitro hoditi, teči; ekspr. vsa skrb leži na mojih ramah za vse moram skrbeti jaz; ekspr. naše slovstvo stoji ob rami svetovni literaturi ji je enakovredno; publ. bojevala sta se z ramo ob rami skupaj, složno ◊ alp. rama ravna zareza v grebenu, kjer se njegov nagib zmanjša; arhit. stopniščna rama stopnice, ki povezujejo etažo s podestom ali s kako drugo etažo; voj. na (desno) ramo izraža povelje za namestitev strelnega orožja na desno ramo ♪
  15.      rasízem  -zma m (ȋ) miselnost ali ravnanje, ki temelji na rasnem razlikovanju, zlasti glede na družbeno vrednost, pravice: obsojati rasizem; boj proti rasizmu ♪
  16.      ráven  tudi ravèn -vní ž, or. ed. rávnijo tudi ravnjó (á; ǝ̏ ȋ) navadno s prilastkom 1. kar opredeljuje kvalitativno vrednost pojava: dvigati izobrazbeno, kulturno, življenjsko raven prebivalstva; duševna raven učencev; zdrkniti na raven, pod raven povprečnosti; biti na visoki umetniški ravni // kar opredeljuje kvantitativno vrednost pojava: ohraniti raven dohodkov; izvoz je presegel pričakovano raven 2. publ. stopnja v razvrstitvi po položaju, pristojnosti, pomembnosti: razpravljali bodo na vseh ravneh; analize so opravili na ravni občine / konferenca na najvišji ravni konferenca vodilnih oseb, navadno šefov držav ● publ. prehajati z estetske na sociološko raven z estetskega področja na sociološko; publ. biti na ravni biti dober, kvaliteten; publ. pojava sta na isti ravni sta enakovredna; sta istovrstna; publ. biti pod ravnijo biti podpovprečen, nekvaliteten, slab ♪
  17.      ráven  stil. raván rávna -o tudi -ó prid. (á ȃ á) 1. ki se ne odklanja, ne izstopa iz osnovne smeri: potegniti ravno črto; stati v ravni vrsti; cesta je ravna, brez ovinkov / ravna drevesa / pred njim se je razprostiral raven svet, travnik; ravne ploskve; tla so popolnoma ravna brez vboklin ali izboklin; morje je bilo ravno kot miza / ravni lasje lasje, ki niso kodrasti, skodrani // ki je tak zaradi svojega namena: raven nož; dleto mora biti ravno // ki ima naravno, pravilno obliko: ima ravne noge; bil je raven kot jelka, sveča / ima grški, raven nos nos v isti črti s čelom 2. zastar. enak, enakovreden: najina položaja sta ravna; ni jima raven / ni ji ravna po lepoti 3. zastar. dosleden, načelen: je vzkipljiv, a raven človek / ima raven značaj 4. zastar. sod, paren: ravne in neravne hišne številke ◊ arhit. ravna streha streha, ki je vodoravna ali nagnjena za manj kot šest stopinj; fiz. ravno zrcalo gladka ravna ploskev, ki odbija vpadajoče valovanje; geom. ravna ploskev ravnina ali del ravnine; jur. sorodniki v ravni črti sorodniki, ki neposredno ali posredno izhajajo drug od drugega; min. ravni prelom prelom, pri katerem je ploskev zaradi enake debeline posameznih zrn ravna, gladka; teh. ravno ozobje ozobje, pri katerem so zobje ravni; ravno steklo; vet. ravna glava glava s čelom in nosnim grebenom v isti ravnini; zool. ravno vretence vretence, ki je spredaj in zadaj ravno rávno tudi ravnó prisl.: ravno se držati, hoditi; ravno potegnjena črta; sam.: hiša stoji na ravnem ♪
  18.      ravnína  -e ž (í) 1. navadno večji raven svet: prehoditi, prevoziti ravnino; sredi ravnine leži vas; naselili so se na ravnini; cesta se je z griča spustila v ravnino; rodovitna, travnata ravnina / ekspr. okoli njega se je razprostirala široka morska ravnina ravan 2. višina (ravne) površine česa: ta roža ima cvete v isti ravnini; ravnina oken 3. redko, navadno s prilastkom kar opredeljuje kvalitativno vrednost pojava; raven: dvigati izobrazbeno, kulturno, življenjsko ravnino prebivalstva 4. publ., s prilastkom stopnja v razvrstitvi po položaju, pristojnosti, pomembnosti: vprašanje so že obravnavali na različnih ravninah 5. geom. ploskovna tvorba, na kateri leži premica, ki poteka skozi različni točki tvorbe: določati točke na ravnini; lega likov v ravnini; z ravnino presekati kroglo; navpična, vodoravna ravnina / dotikalna ravnina ki se dotika ploskve na določenem mestu; narisna, tlorisna ravnina; prava ravnina na kateri so končne, dostopne točke; projekcijska, risalna, simetrijska ravnina ◊ fiz. polarizacijska ravnina pravokotna na smer električnega polja; lingv. glasoslovna, pomenska, skladenjska ravnina jezika; lit. pripovedna ravnina; šport. ciljna ravnina ravni del tekmovalne steze pred ciljem ♪
  19.      razbíjati  -am nedov., stil. razbijála (í) 1. z udarcem, udarci delati iz česa majhne, drobne dele: razbijati skalo; razbijati s kladivom; skala se je kotalila po bregu in se razbijala / razbijati na manjše dele; pren., ekspr. s svojim delovanjem razbija temelje naše družbe ♦ fiz. razbijati atome // nasilno delati, da se kaj zelo poškoduje: stavkajoči delavci so razbijali stroje; v pijanosti razbija // delati, povzročati, da kaj zaradi udarca, padca a) razpade na majhne, drobne dele: nerodna je, pri pomivanju pogosto razbija posodo; tanki kozarci se radi razbijajo b) se zelo poškoduje, uniči: otroci pri igri razbijajo igrače; razbijati pohištvo 2. udarjati z nogo, z roko ob kaj: konji so razbijali ob tla; razbijati s pestjo po vratih; močno razbijati // nav. ekspr. s takim udarjanjem delati, povzročati (velik) hrup: pijanec je kričal in razbijal; ne razbijaj, saj boš zbudil celo hišo 3. ekspr. glasno igrati, močno tolči: vsako popoldne sede za klavir in razbija; razbijati na boben / glasba mu razbija po glavi, v ušesih zaradi prevelike glasnosti neprijetno učinkuje nanj 4. ekspr. močno biti, utripati: srce ji je razbijalo od strahu / žila na senceh mu razbija; brezoseb. v glavi mi divje razbija 5. nav. ekspr. delati, povzročati, da kaka celota preide v dele: razbijati prevelika obdelovalna zemljišča / razbijati skupine v več manjših // delati, povzročati, da kaj prenehava obstajati: s svojim vmešavanjem rada razbija zakone / razbijati sovražnikove patrulje / razbijati enotnost 6. ekspr. jemati pomen, veljavo, vrednost: razbijati iluzije; z dokazovanjem razbijati zmotne teorije ● ekspr. strokovnjaki si že dolgo razbijajo glave s tem problemom veliko razmišljajo o njem; ekspr. s tem si ne bom razbijal glave delal skrbi; sveti Matija led razbija, če ga ni, ga pa naredi okoli 24. februarja se vreme navadno spremeni razbijáje: razbijaje po vratih, je zbudil otroke razbijajóč -a -e: umiriti razbijajoče srce ♪
  20.      razbíti  -bíjem dov., razbìl (í ȋ) 1. z udarcem, udarci narediti iz česa majhne, drobne dele: razbiti kamen, skalo; s kladivom razbiti / razbiti oreh; ekspr. razbiti na drobne koščke čisto, popolnoma / razbiti na veliko drobcev; udaril je in led se je razbil; pren., ekspr. razbiti temelje družbenega reda // nasilno zelo poškodovati: demonstranti so razbili poslopje, spomenik; s sekiro razbiti vrata / granata je razbila bunker // narediti, povzročiti, da kaj zaradi udarca, padca a) razpade na majhne, drobne dele: vse kozarce je že razbila; s fračo je razbil šipo; zrcalo je padlo na tla in se razbilo / vsa jajca so se razbila b) se zelo poškoduje, uniči: otrok bo igrače hitro razbil; razbiti avtomobil; čoln se je razbil ob čereh; razbiti si koleno / v pretepu mu je razbil nos 2. nav. ekspr. narediti, povzročiti, da kaka celota preide v dele: razbiti veliko posestvo; prostor razbijemo s primerno namestitvijo pohištva; z nastankom nove države se je ozemlje razbilo / razbiti vojaško enoto; skupino bo treba razbiti zaradi negativnih vplivov na druge učence / razbiti razred v dva manjša // narediti, povzročiti, da kaj preneha a) obstajati: s svojim vmešavanjem je razbila prijateljevo družino; njuno prijateljstvo se je razbilo / razbiti stari družbeni red / razbiti enotnost / tujčev prihod je razbil dobro razpoloženje / razbiti upanje b) delovati: aretacije so razbile organizacijo, stranko c) biti, potekati: policija je razbila demonstracije; nasprotna skupina si bo prizadevala razbiti sestanek 3. ekspr. vzeti pomen, veljavo, vrednost: razbiti ideale; razbiti teorijo; v trenutku so se razbile vse iluzije / razbiti predsodke odpraviti ● ekspr. ta dogodek mu je razbil vse načrte preprečil, onemogočil; ekspr. glavo ti bom razbil, če ne umolkneš kaznoval te bom; tepen boš ◊ fiz. razbiti atom; šah. razbiti obrambo doseči, da kralj nasprotnega igralca zaradi premaknitve ali izgube figure ni več zavarovan razbívši zastar.: razbivši vrata, so vdrli v hišo razbít -a -o: razbita družina; skleda je razbita ležala na tleh; razbito okno; jedro društva je razbito ∙ knjiž. odgovarjal je z razbitim glasom žalostnim; publ. ozemlje je zelo razbito in nepregledno razčlenjeno; knjiž., redko pesnik je postajal vedno bolj razbit razdvojen, razklan ♪
  21.      razbójnik  -a m (ọ̑) 1. kdor napada, ropa in ubija ljudi: v teh krajih je bilo veliko razbojnikov; poveljnik razbojnikov / cestni razbojnik / ekspr. ponoči se okoli naselja potika razbojnik tiger ∙ ekspr. gleda kot levi razbojnik (na križu) grdo, hudobno ♦ jur. morski razbojnik 2. ekspr. ničvreden, malovreden človek: to so razbojniki, ne pa sosedje / kot psovka sram te bodi, razbojnik // neugnan, razposajen človek, zlasti otrok: ti razbojniki so spet razbili šipo; postal je pravi razbojnik ♪
  22.      razbójništvo  -a s (ọ̑) dejavnost razbojnikov: kaznovati zaradi razbojništva / zatirati razbojništvo // ekspr. ničvredno, malovredno dejanje: to razbojništvo ti bom le težko oprostila ♪
  23.      razčlovečeváti  -újem nedov. (á ȗ) odvzemati, odstranjevati človeške vrednote, dostojanstvo: vojne človeštvo razčlovečujejo razčlovečujóč -a -e: razčlovečujoče posledice potrošniške miselnosti ♪
  24.      razčlovéčiti  -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) odvzeti, odstraniti človeške vrednote, dostojanstvo: potrošniška miselnost človeka razčloveči / razčlovečiti odnose med ljudmi / delo ob tekočem traku lahko človeka razčloveči razčlovéčen -a -o: razčlovečen človek; razčlovečena družba ♪
  25.      razdírati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. dajati kaj na sestavne dele: razdirati puško, stroj / razdirati na sestavne dele 2. s silo delati, da kaj razpade na dele, kose: ne razdirajte ptičjih gnezd; reka razdira jezove, mostove podira, ruši / nalivi razdirajo ceste uničujejo; medved rad razdira mravljišča; pren. razdirati temelje družbenega reda // odstranjevati z določenega mesta zlasti z razstavljanjem: delavci razdirajo leseno konstrukcijo / razdirati šotore podirati 3. pog. parati: razdirati staro krilo / razdirati pulover 4. ekspr. delati, povzročati, da kaj preneha obstajati: ne razdiraj najinega prijateljstva; s svojim vmešavanjem razdira zakone / razdirati upanje 5. ekspr. jemati pomen, veljavo, vrednost: razdirati ideale / razdirati oblast // razveljavljati: razdirati sklenjene pogodbe 6. ekspr. govoriti, pripovedovati: zakaj razdirate neumnosti; danes pa prazne razdiraš; razdirati šale ∙ pog., ekspr. razdirati jih pripovedovati šale, zganjati burke razdirajóč -a -e: razdirajoča moč narave ♪

   981 1.006 1.031 1.056 1.081 1.106 1.131 1.156 1.181 1.206  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA