Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

vre (868-892)


  1.      kazálec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) 1. prst (roke) med palcem in sredincem: s kazalcem pokaže nanj; kazalec desne roke / dvignil je kazalec in mu požugal // redko smernik, kažipot: s stene so sneli kazalec 2. podolgovat del naprave, ki na številčnici, skali kaže določene podatke: kazalec kaže enajsto (uro); kazalec na uri se je premaknil na pet; kazalec na manometru, tehtnici / minutni, sekundni kazalec ki kaže minute, sekunde; v smeri urnega kazalca od leve proti desni 3. publ., navadno s prilastkom kar napoveduje ali kaže stanje ali nakazuje razvoj česa: gre za pomemben časovni in stilni kazalec; kazalec življenjskih vrednot // ekon. številčni podatek, ki kaže stanje ali nakazuje razvoj kakega gospodarskega pojava: finančni kazalec; izračun kazalcev poslovnega uspeha ◊ avt. smerni kazalec luč na motornem vozilu za nakazovanje smeri vožnje; teh. svetlobni kazalec svetlobno znamenje, ki kaže določene podatke, navadno na skali ♪
  2.      kazálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na kazanje: kazalni instrumenti ♦ elektr. kazalno območje območje merilnega instrumenta, na katerem se vidi merjena vrednost; lingv. kazalni zaimek zaimek, ki kaže na določeno osebo ali stvar, njeno lastnost, velikost ali vrsto; teh. kazalno steklo steklo, na katerem se vidi višina gladine v posodi ♪
  3.      kázati  tudi kazáti kážem nedov. (á á á) 1. delati tako, da kdo lahko kaj gleda, opazuje: izgovarja se in kaže dokumente; kazal mu je vse vrste blaga / celo popoldne je kazala slike / rad kaže svoje stanovanje razkazuje // s prislovnim določilom usmerjati pozornost k čemu, navadno s prstom, roko: kazati proti vratom; kazala je na desno stran, za njim; s palico kazati po zemljevidu // navadno v zvezi s pot voditi, usmerjati: ženska nama je kazala pot / vozil je naprej, da je kazal pot; pren., knjiž. kazati pot do sreče 2. dajati podatke, informacije o čem glede na določen položaj, lego: brzinomer je kazal že 180 kilometrov na uro / ura kaže enajst je enajst / tehtnica je kazala več, kot je mislil / mali kazalec kaže ure, veliki minute 3. nav. ekspr. imeti kaj vidno, opazno: krilo je prekratko in spet kaže noge / kazala je dve vrsti belih zob / strgan plašč je kazal podlogo; dvorišče kaže red in snago; na levi strani se kažejo ostanki nekdanjega gradu / slika kaže dekle v narodni noši na sliki je dekle; narediti kaj tako, kot kaže slika kot je na sliki 4. biti izraz, posledica določenega stanja, pojava: bilanca kaže izgubo / podatki kažejo gmotno stanje; anketa kaže, da zanimanje za to raste / poskusi kažejo na podobnost med njima da sta si podobna; zdravje kaže na boljše / ta ideologija kaže vpliv kozmopolitizma // nav. 3. os., z odvisnim stavkom izraža možnost, verjetnost: ni kazalo, da bi ga našli; kaže, da ima prav; kazalo je, da so ga odpustili / kaže, da bo lepo vreme / z njim slabo kaže / kakor (vse) kaže, si položaja ni bistveno izboljšal 5. nav. 3. os., navadno s prislovnim določilom imeti take zunanje znake, iz katerih se da predvidevati kaj: letina dobro, slabo kaže; sadje lepo kaže; ne kaže mu nič dobrega / ekspr. vreme še kar kaže lepo kaže / obraz kaže na jok da bo jokal; nebo kaže na dež / star. kaže se mu izguba da bo imel izgubo 6. delati vidno, opazno a) razpoloženje, stanje: kazala je veliko jezo; javno ne kaže svoje ljubezni do nje; sovraštvo kažejo v besedah in dejanju / obraz je kazal sočutje, strah / to se lepo kaže v zgradbi hrbtenice b) lastnost, značilnost: kazal je štirideset let; proti njej se kaže junaka / ta človek kaže zdrave nazore / na zunaj je kazal poštenost / z oslabljenim pomenom v šoli ni kazal pridnosti / nav. ekspr. ta obleka ga je kazala veliko mlajšega c) razmerje, odnos: ta fant kaže veliko nadarjenost za glasbo; kaže velik smisel za pisanje / zaenkrat kaže voljo do dela // nav. ekspr. imeti (vidno, opazno): umorjeni je kazal globoko rano / hrib že kaže zimsko lice; murve so kazale prvo brstje 7. nav. 3. os., ekspr., z nedoločnikom izraža primernost, potrebnost narediti, storiti kaj: o tem kaže govoriti; ne kaže hoditi tja; niti minute ne kaže izgubljati; tega ne kaže zavreči / premišlja, kaj bi kazalo narediti / ob novem romanu se kaže vsaj malo zamisliti / temu človeku kaže pomagati / zastar. otrok kaže biti ubogljiv zdi se, da je // elipt., navadno z nikalnico, v zvezi z drugega izraža verjetnost ene, edine možnosti: vdal sem se, drugega mi ni kazalo; ne kaže mi drugega, kakor potrpeti; ekspr. kaj mu je sploh še kazalo drugega ● ekspr. to že od samega začetka ni nikamor kazalo ni dajalo upanja na uspeh, ugodno rešitev; ne kaže svojih let videti je mlajši, kot je v resnici; ekspr. vsemu svetu kaže fige, jezik ves svet omalovažuje, se ne meni zanj; ves čas jim je kazal hrbet bil je obrnjen tako, da so videli njegovo hrbtno stran; kazati komu jezik moliti jezik iz ust, zlasti v znamenje omalovaževanja, nasprotovanja; pog. na filmskem platnu kažejo kavbojke predvajajo, so na sporedu; ekspr. kaže kosti, rebra zelo je suh; ekspr. pričel je kazati svoja leta dobivati za svojo starost značilne poteze, znake; ekspr. spet kaže čemeren obraz je slabe volje; ekspr. za hrbtom mu je kazal osle imel razprte prste obeh rok tik pred nosom in pri tem iz ust molil jezik; ekspr. streha kaže rebra manjka ji veliko strešnih opek, skodel; ekspr. že spet kaže roge se upira; se napihuje, postavlja; kaže dobro voljo pripravljen, voljen je kaj storiti, pomagati; ekspr. sovražnik znova kaže zobe pripravlja se za napad, grozi; ekspr. gospodi je rad kazal zobe nasprotoval, se upiral; ekspr. ljudje bi s prstom kazali za njim obsojali ga, imeli ga za krivega; ekspr. vzela sta se, ker je obema kazalo ker so bile okoliščine, prilike ugodne, primerne; ekspr. slaba (mu) kaže (njegov) položaj je tak, da ni pričakovati ugodnih rešitev kázati se tudi kazáti se delati tako, da se lahko kaj gleda, opazuje: kazal se je v ponošenem cilindru / rada se kaže ljudem; ni se rad kazal v javnosti hodil med ljudi; nastopal / življenje se mu kaže v pravi luči kazáje: vlekel ga je s seboj, kazaje na grm; kazaje s pogledom, prstom proti sobi kažóč -a -e: zastar. govoril je, kažoč nanjo; kažoč ji pot ♪
  4.      kazíti  -ím nedov., kažèn in kazèn (ȋ í) 1. delati kaj manj lepo: kazil ga je debel vrat; lice ji je kazila bradavica; to jo zelo kazi // nav. ekspr. vplivati tako, da se zmanjša občutek ugodnosti, prijetnosti: njeno nerazpoloženje mi je kazilo srečo, veselje / slabo vreme ni kazilo dobre volje 2. star. vplivati moralno negativno; kvariti: s takim govorjenjem kazi mladino, otroke kazíti se redko kvariti se, slabšati se: v tej vročini se hrana kazi ∙ ekspr. vreme se že kazi postaja deževno, mrzlo ♪
  5.      kèc  -à in -a in kèc kêca in kéc kéca [prva oblika kǝc] m (ǝ̏ ȁ, ǝ̀; ȅ é; ẹ̑) 1. zastar. igralna karta z enim znakom na sredi, navadno z najvišjo vrednostjo; as: dobiti kec 2. nar. košček, grižljaj: daj mi kec kruha ♪
  6.      kengurú  -ja m (ȗ) avstralska žival, ki nosi mladiča v trebušni vreči: dolgi skoki kengurujev ♪
  7.      kentávrski  tudi centávrski -a -o prid. (á) nanašajoč se na kentavre: slišal se je topot kentavrskih kopit / ekspr. iz grla se mu je izvil kentavrski krik ♪
  8.      kerozín  in kerosín -a m (ȋ) kem. frakcija nafte z vreliščem med 180° in 300° C ♪
  9.      kíč  -a m (ȋ) nav. slabš. okrasni predmet brez umetniške vrednosti: doma ima polno kiča // delo brez umetniške vrednosti: filmski, literarni kič / to je navaden propagandni kič ♪
  10.      kíčast  -a -o prid. (ȋ) nav. slabš. ki je brez umetniške vrednosti: prodajajo kičaste izdelke, okraske; ima kičaste figure iz porcelana; kičasta slika / piše kičaste zgodbe ♪
  11.      kílav  -a -o prid. (í) 1. slabš. šibek, slaboten, bolehen: na pomlad so otroci bolj kilavi; videti si prav kilav / je kilave postave / ima kilav glas / kilava koza suha, mršava ∙ veliko babic — kilav otrok kjer sodeluje preveč ljudi, ni pravega uspeha // slab, nekvaliteten: to so kilava jabolka / produkcija je bila precej kilava / imamo kilavo vreme neprijetno, pusto 2. redko ki ima bolezen kilo: ker je pretežko dvignil, je postal kilav ♪
  12.      kílski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na kila2: kilski in metrski sistem / kilski zavoj; kilska vrečka sladkorja / s števnikom 50-kilska vreča moke ♪
  13.      kipélen  -lna -o prid. (ẹ̑) agr. nanašajoč se na alkoholno vrenje: kipelne glivice / kipelna veha priprava, s katero se zamaši odprtina soda tako, da se prepreči dostop zraka in omogoči izhod ogljikove kisline ♪
  14.      kipênje  -a s (é) glagolnik od kipeti: kipenje mleka / kipenje industrijskega mesta / kipenje kupol ♦ agr. kipenje mošta vrenje mošta ♪
  15.      kipéti  -ím nedov., tudi kípel (ẹ́ í) 1. zaradi močnega vretja razlivati se čez rob posode: juha, mleko kipi / iz pokritega lonca je kipela voda / krompir že kipi voda, v kateri se kuha krompir / ekspr. na štedilniku nekaj kipi močno vre; pren., ekspr. morje kipi in se lomi okrog skale 2. ekspr., s predlogom iz močno odtekati, liti: iz rane kipi kri; ta voda kar kipi iz tal / iz oči so ji kipele solze // z glagolskim samostalnikom kazati se, pojavljati se v veliki meri: iz prsi so ji kipeli vzdihi; iz nje so kipele prošnje / iz grl je kipela pesem navdušeno so peli / brezoseb. ni ga bilo, je kipelo iz matere je vznemirjeno govorila 3. ekspr., z glagolskim samostalnikom obstajati v veliki meri: v njem je kipela jeza, moč / brezoseb. v njej je kipelo od sreče / kar kipel je od navdušenja, veselja bil je zelo navdušen, vesel; star. kipi življenjske sile / narava je kipela v zelenju je bila vsa zelena 4. ekspr. biti (zelo) visok: betonske zgradbe kipijo v nebo / hriba kipita kvišku ● star. na kmetiji je delo kipelo je bilo veliko dela; ekspr. kri jim kipi v žilah so mladi, živahni; ekspr. izpod klobuka mu kipijo lasje imajo videz bujnosti; ekspr. v mestu kipi življenje v mestu je zelo živahno, razgibano; ekspr. kri ji kipi v glavo močno zardeva; zelo je razburjena kipèč -éča -e: kipeč od veselja; kipeč krop; kipeči morski valovi; kipeče besede; reči s kipečim srcem; ekspr. njeno kipeče telo močno in lepo razvito ♪
  16.      kísati  -am nedov. (ȋ) 1. delati kaj kislo: kisati juho; kisati z vinskim kisom // povzročati, da postaja kaj kislo: kisati repo, zelje 2. agr. konzervirati zeleno krmo s kisanjem v silosu; silirati: kisati travo / kisati krmo kísati se 1. zaradi vrenja postajati kisel: mleko, vino se kisa; zelje se že kisa // ekspr. kvariti se, slabšati se: hrana se je že začela kisati ∙ ekspr. pamet se mu kisa v svojem ravnanju, mišljenju postaja nepreudaren; ekspr. vreme se že ves dan kisa je, postaja neprijetno, pusto 2. ekspr. z izrazom na obrazu, z obnašanjem kazati nerazpoloženje, nejevoljo: pijte, kaj bi se kisali; ni ga bilo, nekaj se kisa / nehaj se že kisati jokati ♪
  17.      kísel  -sla -o [ǝu̯] prid. (í) 1. ki je ostrega okusa kot limona, kis: kisla pijača; kislo jabolko; grozdje je še kislo nezrelo; zelo kisel; kisel kot vrisk zelo / ima nekoliko kisel okus / kisel vonj / kisla vina // ki je tak zaradi vrenja: repa še ni kisla / kisla smetana; kislo mleko / klobasa s kislim zeljem / ekspr.: tu je kisel zrak; ta kompot je že kisel pokvarjen, slab // ki mu je dodan kis: solata je preveč kisla / pog. za večerjo bo kisel krompir krompirjeva solata; kisle kumarice kumarice, vložene v kis 2. ekspr. ki izraža, kaže nerazpoloženje, nejevoljo: kisel nasmeh / naredil je kisel obraz / bila je vedno kisle volje // navadno v povedni rabi nerazpoložen, nejevoljen: zakaj si tako kisel; že ves popoldan je kisel 3. kem. ki tvori z bazo2 sol: kisla raztopina / kisla reakcija; kisle soli ● pog. kisla voda mineralna voda, slatina; ekspr. ugrizniti v kislo jabolko lotiti se česa neprijetnega, neugodnega; ekspr. kislo vreme neprijetno, pusto ◊ agr. kisla krma silirana krma; kisla trava trava, ki raste na kislih tleh; kisla tla tla, ki vsebujejo mnogo humoznih kislin; bot. kisla deteljica detelji podobna rastlina z belimi zvezdastimi cveti, ki raste po senčnatih gozdovih; zajčja deteljica; gastr. kisla juha juha iz svinjskih parkljev ali glave in zelenjave, začinjena s kisom; metal. kisla opeka opeka, obstojna v ognju; kisla žlindra žlindra, ki vsebuje mnogo kremena kíslo prisl.: kislo se drži; kislo gledati; kislo se nasmehniti; soli kislo reagirajo kísli -a -o sam.: ekspr. daj mi požirek kislega pijače kislega okusa; imam kislo v ustih kisel okus; vleči na kislo biti, postajati nekoliko kisel; dišalo je po kislem ♪
  18.      kisík  -a m (ȋ) med elementi najbolj razširjeni plin brez barve, vonja in okusa: kisik je potreben za življenje; spajati se s kisikom; jeklenka (napolnjena) s kisikom; kisik in vodik / kisik za rezanje in varjenje / žarg., med. bolnika imajo pod kisikom umetno mu dovajajo kisik / aparat za kisik ♦ kem. dvovalentni kisik ki lahko veže dva atoma vodika ali enakovredno količino drugega elementa ali jih zamenja v spojini; prosti kisik ki ni vezan v spojino; zračni kisik ki je v zraku; teh. tekoči kisik ♪
  19.      kít 1 -a m (ȋ) največji, ribi podoben morski sesalec z vretenastim telesom in zakrnelimi zadnjimi končinami: zadeti kita s harpuno / lov na kite ♦ zool. brezzobi kiti ki imajo namesto zob dve vrsti poroženelih kožnih gub, Mystacoceti; grenlandski kit ki ima belkasto sivo progo na korenu repa, Balaena mysticetus ♪
  20.      klája  -e ž (á) živinska krma: dati klajo živini; klaja za konje, kravo; vreča klaje; slama za klajo / suha, zelena klaja ♪
  21.      klás  -a m (ȃ) 1. zgornji del rastline, ki vsebuje zrna, zlasti pri pšenici, ječmenu, rži: klas zori; poln, prazen, težek klas / žito že dela klas / pšenica gre v klas zori / pšenični, žitni klas ∙ ekspr. zdaj mu gre delo v klas mu uspeva, se uspešno končuje ♦ bot. klas socvetje s sedečimi cveti na podaljšani osi; sestavljeni klas ki ima na osrednjem vretencu posamezne manjše klase 2. nar. (koruzni) storž: ta koruza ima manjše klase ♪
  22.      klasificírati  -am dov. in nedov. (ȋ) 1. razvrstiti, razporediti kaj glede na enake ali podobne lastnosti: klasificirati blago; klasificiral je vse rastline, živali; analizirati in klasificirati / klasificirati premog po velikosti / njegovo dramo bi težko klasificirali označili, opredelili ♦ navt. klasificirati ladjo določiti ji klaso, razred 2. knjiž., redko oceniti, ovrednotiti: klasificiral je športne dosežke / zadnje šolske naloge je strogo klasificiral ocenil, redoval klasificíran -a -o: klasificiran po kvaliteti ♪
  23.      klasifikácija  -e ž (á) 1. razvrstitev, razporeditev česa glede na enake ali podobne lastnosti: klasifikacija blaga; klasifikacija zemljišč / klasifikacija konj na pasme; gre za klasifikacijo dejavnosti po panogah / to ni kriterij za razredno klasifikacijo opredelitev, uvrstitev ♦ biblio. decimalna klasifikacija klasifikacija bibliotečnega in dokumentacijskega gradiva, ki temelji na decimalnem sistemu; jur. antropološka klasifikacija hudodelcev 2. knjiž., redko ocenitev, ovrednotenje: klasifikacija rezultatov testiranja / klasifikacija vedenja ocenitev, redovanje ♪
  24.      klást  -í ž (ȃ) redko (živinska) krma: vreča klasti ♪
  25.      klávrn  -a -o prid., klávrnejši (á) nav. ekspr. 1. ki vzbuja pomilovanje, navadno zaradi videza: klavrn človek; bil je tih in klavrn / žival je nekam klavrna / spregovoril je s klavrnim glasom / klavrne razmere; klavrno življenje / klavrn konec 2. s širokim pomenskim obsegom slab, nezadovoljiv: bil je bolj klavrn večer / klavrno vreme / govoril je v klavrni francoščini / kritika je bila bolj klavrna / klavrno razpoloženje 3. nezadosten, majhen: dobila je klavrno doto; klavrne plače klávrno prisl.: držati se klavrno; predstava je klavrno propadla ♪

   743 768 793 818 843 868 893 918 943 968  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA