Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

vre (2.801-2.825)


  1.      zakríti  -kríjem dov., zakrìl tudi zakríl (í ȋ) 1. z namestitvijo, postavitvijo kakega neprozornega predmeta, telesa tako, da je kaj glede na mesto gledanja za njim, narediti a) nevidno: z dlanjo zakriti del slike; zakriti vhod z omaro; zakriti si obraz s tančico / zakriti obraz v blazino skriti b) za kaj nedostopno: govornik je z dlanjo zakril mikrofon in najbližje stoječemu nekaj šepnil; zaradi prahu, smradu si zakriti nos in usta z robcem / zaradi mraza zakriti rože z vrečami pokriti // s svojim neprozornim telesom narediti, povzročiti, da postane kaj, kar je glede na mesto gledanja za njim, nevidno: lasje ji zakrijejo obraz; avtomobil za trenutek zakrije pešca; oblak zakrije sonce / lava je zakrila obe mesti; znova so ga zakrili morski valovi // ekspr. z lastnostjo, ki onemogoča, omejuje videnje, narediti, povzročiti, da postane kaj nevidno, slabo vidno: mrak, noč zakrije polje, zemljo 2. narediti, da kdo česa, kar pride glede na pozornost za kaj drugega, ne more a) opaziti: zakriti zadrego z vzklikom; zakriti umik b) izvedeti, odkriti: zakriti komu nesrečo, resnico / ekspr. to doživetje je zakrilo spomin nanj zakríti se star. skriti se: veverica se zakrije v rogovili / zakriti se komu zakrít -a -o: ženske z zakritimi obrazi; zakrit posmeh; od dreves, z drevesi zakrito poslopje ♪
  2.      zakŕkniti  -em dov. (ŕ ȓ) 1. postati trden, želatinast: kuhati jajce, da beljak zakrkne / zastar. mleko zakrkne se sesiri // povzročiti, da postane kaj trdno, želatinasto: bakterije iz mleka izločeno snov zakrknejo 2. zaradi krajšega delovanja vrele, zelo vroče tekočine postati v zunanji plasti trši, v notranjosti pa ostati mehek: pražiti jetra na olju, da zakrknejo // dati kaj za krajši čas v vrelo, zelo vročo tekočino, da postane zunanja plast trša, notranjost pa ostane mehka: zakrkniti pečenko, ribe; zakrkniti kaj v vreli masti, vodi 3. ekspr. postati strog, nedovzeten za prošnje, zahteve koga in vztrajati v tem odnosu, kažoč nenaklonjenost: nekateri so se omehčali, on pa je še bolj zakrknil; ker so ga zmerjali, se je zakrknil in ne govori več / srce mu zakrkne in nobena reč ga ne gane / zakrkniti v hudobiji, molku // narediti, povzročiti, da postane kdo tak: storjena krivica ga je zakrknila / to doživetje mu je zakrknilo srce, značaj 4. ekspr. postati tog, vztrajno se ohranjajoč v določenem stanju: mišljenje mu zakrkne; njegove slabosti so se na starost še bolj zakrknile; sovraštvo v njem se zakrkne ● knjiž., redko rad zatisne oko in zakrkne uho noče videti, opaziti in slišati česa; ekspr. zakrkniti srce postati nedovzeten za čustva; ekspr. obraz mu je zakrknil v hudoben izraz dobil je hudoben izraz zakŕkniti se v zvezi zakrkniti se vase zapreti se vase: zakrkniti se vase in molčati; užaljen se zakrkne vase zakŕknjen -a -o 1. deležnik od zakrkniti: zakrknjen človek; zakrknjen v zlu; zakrknjena jeza 2. ekspr. ki vztraja pri čem, navadno slabem, nezaželenem: zakrknjen grešnik, lažnivec / zakrknjen samec, skopuh / zakrknjeno vedenje ● zastar. v rasti zakrknjeno drevo zakrnelo; prisl.: zakrknjeno molčati, tajiti ♪
  3.      zakúha  -e ž (ȗ) gastr. kar se zakuha v vrelo tekočino in je sestavni del jedi: pripraviti zakuho; juha z zakuho; rezanci, riž in druge zakuhe / jušna zakuha ♪
  4.      zakúhati  -am dov. (ú ȗ) 1. dati kako živilo v vrelo tekočino, da se v njej skuha in nastane jed: zakuhati rezance, zdrob; zakuhati v juho, krop, mleko / zakuhati na juho, mleko / zakuhati juho z rezanci 2. žarg., avt. zaradi nepravilnega delovanja, okvare segreti se do vrenja: voda v hladilniku je zakuhala / avtomobil, hladilnik pri hudem vzponu lahko zakuha 3. ekspr. postati razgret, rdeč zaradi a) napora, popitega alkohola: od hoje, vina je zakuhal b) vznemirjenja, razburjenja: ob teh očitkih zakuha, da ne more prikriti rdečice 4. ekspr. zelo se vznemiriti, se razburiti: zbil mu je klobuk z glave, pa ni zakuhal // zaradi vznemirjenja, razburjenja pojaviti se v visoki stopnji: v srcu zakuha jeza / brezoseb. v njem je zakuhalo 5. ekspr. povzročiti komu kaj neprijetnega, nezaželenega: pazi, da nam kaj ne zakuhaš / zakuhati komu neprijetnosti, sramoto, težave / pog. zakuhati jo komu // povzročiti kaj neprijetnega, nezaželenega: zakuhati pretep, zaroto zakúhati se ekspr. nastati, razviti se: utegnejo se zakuhati neprijetne zadeve / kadar se zberejo črni oblaki okrog te gore, se rado kaj zakuha / v državi, vojski se bo kaj zakuhalo zakúhan -a -o: zakuhani rezanci ♪
  5.      zakuhávati  -am nedov. (ȃ) dajati kako živilo v vrelo tekočino, da se v njej skuha in nastane jed: zakuhavati zdrob; zakuhavati v juho, mleko / zakuhavati na juho ♪
  6.      zakvásiti  -im tudi zakvasíti -ím dov., zakvásil (ā ȃ; ȋ í) 1. povzročiti, da postane kaj (zaradi vrenja) kislo; zakisati: zakvasiti zelje 2. dati, dodati kvas: zakvasiti testo zakvášen -a -o: zakvašen hlebec ♪
  7.      zaléči 1 -léžem nedov. in dov., zalézi zalézite; zalégel zalêgla; nam. zaléč in zalèč (ẹ́ ẹ̑) 1. imeti dovolj velik, dober, zaželen učinek: gnojenje, namakanje je zaleglo; zdravila niso zalegla / denar, hrana veliko zaleže / kazen ni zalegla; pritožili so se, pa ni nič zaleglo; njegove besede pri vodstvu veliko zaležejo 2. v zvezi z za biti glede na obseg, vrednost dovolj velik za kaj: prispevek bo zalegel za več številk revije / živež je zalegel za vso zimo / posestvo ni zaleglo za ves dolg 3. ekspr., v zvezi z za biti glede na svoje delo, uporabnost enakovreden čemu: on zaleže za dva delavca / nadstrešek mu je zalegel za garažo ● ekspr. nekdaj je denar kaj zalegel se je zanj dalo dobiti sorazmerno veliko; ekspr. denar mu nič ne zaleže hitro, brez koristi ga porabi; pog. suh je, nobena reč mu ne zaleže od nobene hrane se ne zredi; ekspr. sin mu že precej zaleže koristi, pomaga pri delu ♪
  8.      zalívka  -e ž (ȋ) 1. knjiž. plomba: zalivka je padla iz zoba / dati zalivko na vagon, vrečo 2. vrtn. tekočina, tekoča snov za zalivanje rastlin, ki vsebuje gnojila: dati vrtnicam zalivko / gnojilna zalivka ♪
  9.      zalóga  -e ž (ọ̑) 1. določena količina česa, ki se hrani, da je na razpolago za uporabo v daljšem časovnem obdobju: zaloga poide; delati, pripraviti, ustvariti si zalogo; načeti, porabiti zaloge; jemati iz zaloge; gospodinjske zaloge; zaloga moke, živil; zaloga za zimo / kupovati za sproti in za zalogo; pren. porabiti še zadnje zaloge moči 2. količina, množina določene vrste blaga, materiala v skladišču, prodajalni, namenjena, pripravljena za prodajo, proizvodnjo: prodati celotno zalogo; trgovina ima veliko zalogo; zaloge materiala, proizvodov v skladišču; popis zaloge / obnoviti zalogo nadomestiti porabljeno, prodano z novim 3. v zvezi z na izraža večjo količino od sproti potrebne, nujne: okenske okvire izdelujejo na zalogo; kupovati vino na zalogo; ekspr. hotel se je najesti na zalogo 4. navadno s prilastkom celotna količina stvari, ki so navadno podlaga kake dejavnosti: knjižnice z bogato zalogo; urediti knjižno zalogo; zaloga krvi za zdravljenje / zagotoviti si potrebno zalogo cementa za delo količino 5. nav. mn. kar je kje namenjeno za izkoriščanje: zaloge električne energije; svetovne zaloge nafte ● ekspr. v zalogi ima veliko zabavnih zgodb pozna veliko zabavnih zgodb; žarg. teh izdelkov nimamo na zalogi nimamo, ne prodajamo; zastar. zaloga poučnih knjig založba ◊ agr. gnojiti na zalogo dodajati rastlini več gnoja, gnojil, kot jih porabi v enem letu; gozd. lesna zaloga količina lesa vseh rastočih dreves na določeni površini; mat. zaloga vrednosti množica vrednosti, ki jih zavzame funkcija ♪
  10.      založíti  -ím dov., zalóžil (ȋ í) 1. s polaganjem česa zakriti, obdati kaj: založiti krompir; okna so založili z vrečami peska 2. s polaganjem česa narediti kaj neprehodno, nedostopno: založiti vhod; založiti stopnišče s starim pohištvom // s polaganjem česa napolniti, porabiti prostor: pisalno mizo je založil s knjigami; založiti sobo z ropotijo / založiti prazne prostore v zaboju s papirjem 3. položiti, dati kaj kam tako, da se ne ve, kje je: nekam je založil ključ; ne najdem očal, najbrž sem jih založil; dokument se je založil 4. z dajanjem, pošiljanjem narediti, da kdo lahko razpolaga s čim: založiti koga z denarjem, s hrano; dobro so jih založili za na pot / založiti trg z modnimi izdelki; v pristanišču se ladja založi z gorivom; trgovina se je založila z različnim blagom / ekspr. založil se je z lahkotnim branjem oskrbel; pren. založiti se s potrpljenjem 5. dati kaj kot plačilo za koga drugega z obveznostjo vrnitve: ti kar vzemi, bom jaz založil; založiti za darilo; založiti tisoč dinarjev // dati, plačati za kaj, kar se pozneje vrne: založiti varščino; založiti denar za stroške // star. dati, plačati za kaj: rad ima tisto, za kar je založil svoj denar 6. dati denar za izhajanje in prodajanje česa: založiti knjigo / založiti izdajo slovarja / kot del naslovne strani, kolofona založil L. Schwentner; založila Državna založba Slovenije 7. star. naložiti, vložiti: del denarja je založil v zemljo; založiti glavnico 8. star. prigrizniti, pojesti: založiti še malo kruha, pečenke / pred odhodom bi bilo dobro še kaj založiti ● star. založil mu je klofuto dal; star. založil mu je eno okrog ušes udaril ga je; star. založiti besedo za koga zavzeti se za koga; jamčiti za koga; zastar. za dolg založiti posestvo zastaviti ◊ igr. založiti (karto) dati nezaželeno nadštevilno karto v talon založíti se ekspr. nasititi se, najesti se: dali so jim skledo žgancev, da so se pošteno založili; najbrž se je že kje založil, zato ni lačen ◊ igr. založiti se zmotiti se pri dajanju nadštevilnih kart v talon založèn -êna -o: založeni denar; biti za zimo dobro založen s premogom; s papirji založena miza; iskati založeno stvar ∙ dobro založena trgovina ki ima za prodajo veliko količino raznovrstnega blaga ♪
  11.      zalúčati  tudi zalučáti -am, in zalúčati -am dov. (ú á ú; ū ȗ) vreči: zalučati kamen, kopje; zalučati torbo na tla, v kot / zalučati žogo visoko v zrak / zalučati komu očitke, žalitve v obraz ♪
  12.      zalučíti  -ím dov., zalúčil (ȋ í) star. vreči: zalučiti kamen; zalučiti kepo v okno / zalučiti komu resnico v obraz ♪
  13.      zamajáti  -májem tudi zamájati -em tudi -am dov., tudi zamájaj zamájajte tudi zamajájte; zamajál tudi zamájal (á á; á ā) 1. povzročiti, narediti, da se kaj z enim delom pritrjenega premakne sem in tja: veter je zamajal vrhove dreves; močno, rahlo zamajati / zamaje z glavo in zapre oči // povzročiti, da se kaj premakne sploh: valovi zamajejo čoln 2. ekspr. povzročiti, da kaj ni več trdno: tako poslovanje lahko zamaje še tako dobro podjetje / v temeljih zamajati ustaljeni red / trpljenje ni zamajalo njihovega zaupanja 3. knjiž. povzročiti, da kdo v svojem mnenju, ravnanju ni več tako odločen, trden: ta dogodek jo je zamajal / zamajati koga v njegovem navdušenju ● publ. zvečer je mesto zamajal potres je bil v mestu potres zamajáti se, tudi zamájati se 1. z enim delom pritrjen premakniti se sem in tja: travne bilke so se zamajale / zamajal se je in padel; ekspr.: brada se mu je zamajala zatresla; zvon se je zamajal in oglasilo se je zvonjenje zazibal // premakniti se sploh: stopnice so se ob vsakem koraku zamajale; udaril je po mizi, da se je vse zamajalo zelo močno 2. postati majav: če se zamaje en steber, stavba ne bo več trdna 3. ekspr. postati netrden: zamajal se je celotni vrednostni sistem / njegovo upanje se je zamajalo ● knjiž. skoraj bi se bilo zgodilo, da bi se mi zamajalo moje delo da ne bi bil več prepričan o njegovi potrebnosti, smiselnosti; ekspr. zamajal se mu je stolček njegov (družbeni) položaj je postal ogrožen; ekspr. tla so se nam zamajala pod nogami naš (družbeni) položaj je postal ogrožen; ekspr. če pogledaš kvišku, se ti zamaje v glavi imaš občutek, kot da se ti nekaj premakne v glavi sem in tja ♪
  14.      zaménjati  tudi zamenjáti -am, in zaménjati -am dov. (ẹ́ á ẹ́; ẹ́) 1. dati komu kaj za kaj drugega, drugačnega: zamenjati obleko za hrano; zamenjati enosobno stanovanje za dvosobno / s kom si zamenjal čevlje; zamenjala sta si naslove; med seboj sta si zamenjala oblačila / zamenjati denar v banki dati ali dobiti eno valuto za drugo; zamenjala sta vlogi kar je delal, bil eden, dela, je drugi; zamenjati dinarje v devize dati dinarje za enakovredno, ustrezno vsoto deviz / kot opozorilo v trgovini kupljenega blaga ne zamenjamo 2. dati, postaviti kaj na mesto, kjer je bilo prej drugo iste vrste: zamenjati film v fotografskem aparatu; zamenjati kolo pri avtomobilu; zamenjati posteljnino, žarnico / država je zamenjala denar dala v obtok novo plačilno sredstvo / v stavku zamenjati prevzete besede z domačimi; ekspr. ko je zamenjal koso s kosilnico, je delal hitreje ko je začel namesto kose uporabljati kosilnico; publ. zamenjati samski stan z zakonskim poročiti se // narediti, da kdo drug dobi, prevzame opravilo, mesto kake osebe: trener je med tekmo zamenjal dva igralca / sklenil je, da bo zamenjal zdravnika se začel zdraviti pri drugem zdravniku 3. priti pri kakem opravilu, dejavnosti na mesto, položaj koga drugega: čez en mesec bo to skupino zamenjala nova; zamenjati koga na straži; zamenjal je delavca pri stroju; voznika sta se med potjo večkrat zamenjala / ne ve se, kdo ga bo med dopustom zamenjal nadomestil 4. narediti, da pride kaj na mesto česa drugega, to pa na njegovo mesto: zamenjati strani enačbe; zamenjati vrstni red besed / zamenjala sta mesti v vrsti; zamenjala sta sedeža presedla sta se 5. z oslabljenim pomenom izraža, da preide osebek s prvotnega, prejšnjega mesta, položaja na drugo: večkrat je zamenjal bivališče / zamenjati poklic začeti opravljati drug poklic; zamenjati službo iti v službo drugam 6. ekspr. priti glede na čas neposredno po čem drugem: otroške igre je kmalu zamenjalo učenje; noč je zamenjal jutranji mrak; tišino je zamenjal hrup / po nekaj kilometrih je asfaltirano cesto zamenjala gozdna pot 7. imeti koga za drugega, kot je v resnici: to ni on, zamenjal si ga / zamenjati koga za koga drugega, s kom drugim / v temi je zamenjal okna za vrata ● ekspr. zamenjal sem že več avtomobilov, pa se mi zdi ta najboljši imel sem; v garderobi so mu zamenjali dežnik dali napačnega; posestvo je že večkrat zamenjalo lastnika postalo last drugega; pog. otrok je zamenjal dan za noč spi podnevi, ponoči je buden zaménjan -a -o: zamenjana posadka; zamenjano blago ♪
  15.      zamenjávati  -am nedov. (ȃ) 1. dajati komu kaj za kaj drugega, drugačnega: zamenjavati pridelke za blago / zamenjavati plošče, razglednice / zamenjavati dinarje v devize dajati dinarje za enakovredno, ustrezno vsoto deviz 2. dajati, postavljati kaj na mesto, kjer je bilo prej drugo iste vrste: zamenjavati varovalko / redno zamenjavati posteljnino / v besedilu zamenjavati prevzete besede z domačimi; zamenjavati obrabljene dele z novimi nadomeščati // delati, da kdo drug dobi, prevzame opravilo, mesto kake osebe: zamenjavati igralce med igro; zamenjavati vojake na položajih 3. prihajati pri kakem opravilu, dejavnosti na mesto, položaj koga drugega: dogovorili so se, kdo bo koga zamenjaval pri sekanju / stražarji se zamenjujejo vsaki dve uri / zamenjavati koga med dopustom nadomeščati 4. delati, da pride kaj na mesto česa drugega, to pa na njegovo mesto: teh besed ne moremo poljubno zamenjavati / po dva in dva sta zamenjavala svoje mesto v vrsti 5. z oslabljenim pomenom izraža, da prehaja osebek s prvotnega, prejšnjega mesta, položaja na drugo: zamenjavati bivališče, skrivališče 6. imeti koga za drugega, kot je v resnici: zamenjavajo ga z nekom drugim / zamenjavati strupene in užitne gobe ● glasove c s z zamenjava s č š ž izgovarja kot č š ž ♪
  16.      zamíslek  -a [lǝk] m (ȋ) knjiž. 1. zamisel: na poti se mu je pojavilo veliko novih zamislekov; duhovit, izviren zamislek; zanimiv zamislek režiserja / uresničiti svoje zamisleke 2. glagolnik od zamisliti si: začeti razpravljanje z zamislekom problema / ta primer je vreden zamisleka ♪
  17.      zanìč  prid. neskl. (ȉ) 1. nav. ekspr. zelo slab: a) zanič cesta; te cigarete so zanič; vino je zanič / gledati zanič film / zanič hrana brez okusa; zanič vreme deževno, mrzlo; ta zdravila so zanič zelo neučinkovita b) zanič obrtnik / imeti zanič oči biti zelo slaboviden c) taka politika je zanič č) zanič vidljivost na cesti / imeti zanič dohodke d) zanič novice e) bolnik je danes zanič; vsako leto je bolj zanič 2. ki je popolnoma neprimeren za (nadaljnjo) uporabo: pralni stroj je zanič; zavreči čevlje, ki so zanič; zanič stvari odpeljati na odpad; stopnice so že zdavnaj zanič / ekspr. za vojsko je zanič nesposoben ● ekspr. nima otrok, je zanič je neploden zanìč prisl.: ne godi se mu zanič; zanič živeti ♪
  18.      zaničeváti  -újem nedov. (á ȗ) imeti, kazati do koga negativen odnos, izvirajoč iz prepričanja o njegovi manjvrednosti, ničvrednosti: zaničevati kmete, reveže; ljudje so ga zaničevali zaradi pijančevanja / zaničeval bi ga, če bi storil kaj takega / nekateri sloji so nekoč zaničevali slovenski jezik / ekspr. ne zaničuje vesele družbe in dobre hrane rad jo ima ● preg. kdor druge zaničuje, prazno glavo oznanjuje zaničevanje drugih izraža, kaže omejenost; preg. kdor materin jezik zaničuje, tudi matere ne spoštuje zaničujóč -a -e: ne prikrivati zaničujočega začudenja; prisl.: zaničujoče gledati koga; zaničujoče govoriti o kom zaničeván -a -o: zaničevana ženska; sam.: čutiti sočutje do zaničevanih ♪
  19.      zaníhati  -am dov. (ȋ) 1. premakniti se od ene skrajne lege do druge in nazaj: nihalo zaniha; zanihati sem in tja / gladina vode je zanihala se je dvignila in znižala // knjiž. zagugati, zazibati: zanihati gugalnico; močno zanihati ∙ knjiž. zanihati z nogami zabingljati 2. spremeniti se, menjati se, zlasti glede na količino, vrednost: cene so zanihale / zaradi podražitve je naklada revije zanihala 3. knjiž. postati neodločen, omahljiv: ko je slišal novico, je za trenutek zanihal ♪
  20.      zaníkanje  -a s (ȋ) 1. glagolnik od zanikati: zanikanje izjav; odločno zanikanje kake trditve / zanikanje narodnostnih pravic / zanikanje boga / zanikanje očetovstva / zanikanje življenjskih vrednot / zanikanje povedka 2. publ., v povedni rabi kar kaj zanika, odklanja: to gibanje pomeni zanikanje vsega starega ♪
  21.      zaníkati  -am dov. (ȋ) 1. z besedo, kretnjo izraziti, da kaj ni v skladu z resničnostjo: zanikati govorice o čem; zanikati izjavo; zanikati kako novico; zanikal je, kar so trdili drugi; odločno kaj zanikati / agencija je vest že zanikala // nepreh. z besedo, kretnjo izraziti, da v vprašanju povedano ni v skladu a) z resničnostjo: vprašal ga je, če jo pozna. Zanikal je; ali si me težko našel? Nikakor, je zanikal b) z željo, hotenjem: vprašali so ga, če si želi ostati, a je zanikal 2. dov. in nedov. izraziti mnenje, biti prepričan, da kaj ne obstaja: dejstev ni mogoče zanikati; skušal je zanikati smotrnost v naravi; zanikati usodo / zanikati pomen česa za človekovo življenje / zanikati obstoj boga, duhovnega sveta // ekspr., z nikalnico, z odvisnim stavkom izraža pritrditev temu, kar določa odvisni stavek: ne zanikam, da mi ugaja; ni mogoče zanikati, da je zelo delaven 3. dov. in nedov. izraziti mnenje, da kaj ni pravilno, točno: zanikati kak nauk; zanikati razlago, teorijo / nekateri pojavi navidezno zanikajo pravilnost teh ugotovitev; življenje to vsak dan zanika / zanikati avtoriteto koga 4. dov. in nedov. z besedo, kretnjo izraziti, da osebek ni storilec tega, česar je obdolžen: obdolžili so ga, da je razbil šipo, a je zanikal; obtoženec dejanje zanika; zanikati sodelovanje s kom; vse je zanikal; zanikal je, da bi bil on to storil // izjaviti, da kako dejstvo, ki se pripisuje osebku, ne obstaja: zanikati krivdo, odgovornost za kaj 5. dov. in nedov., nav. ekspr. izraziti negativen, odklonilen odnos do česa: zanikati družbene norme; zanikati kako življenjsko vrednoto 6. publ. pokazati neupravičenost obstoja: s tem dejanjem je zanikal svoj sloves; nova umetniška smer naj se sama potrdi ali zanika ● ekspr. zanikal je vsako možnost okužbe izjavil je, da okužba ni (bila) mogoča ◊ lingv. zanikati povedek izraziti ga v nikalni obliki zanikajóč -a -e 1. deležnik od zanikati: odgovoril mu je, zanikajoč vse obtožbe; pesnikov duh, zanikajoč obdajajočo ga stvarnost 2. knjiž. negativen, odklonilen: zanikajoč odgovor zaníkan -a -o: zanikana izjava, trditev / zanikani povedek ♪
  22.      zaníkrn  -a -o prid. (ȋ) 1. slabš. neskrben, malomaren: fant je zanikrn; zanikrna gospodinja; nediscipliniran in zanikrn / zanikrni starši / zanikrno opravljanje službe 2. slabš. zanemarjen, umazan: neobrit, zanikrn moški / zanikrna obleka neurejena / majhen, zanikrn kraj; zanikrna gostilna 3. slabš. ničvreden, malovreden: to so zanikrni ljudje, izogibaj se jih; družiti se z zanikrnimi ženskami / kot psovka sram te bodi, paglavec zanikrni / tam raste samo zanikrno goščavje 4. nar. slabo razvit, zaostal v rasti: zanikrn otrok / zanikrna žival / zanikrna rastlina zaníkrno prisl.: zanikrno opravljati delo; biti zanikrno oblečen, počesan ♪
  23.      zaníkrnež  -a m (ȋ) slabš. 1. neskrben, malomaren človek: ta zanikrnež samo poležuje 2. zanemarjen, umazan človek: opozoril je zanikrneža, naj se umije in si zakrpa hlače 3. ničvreden, malovreden človek: ne zaupaj temu zanikrnežu ♪
  24.      zaníkrnik  -a m (ȋ) star. 1. neskrben, malomaren človek: zaradi tega zanikrnika se je vse pokvarilo 2. zanemarjen, umazan človek: ta zanikrnik se ni niti počesal 3. ničvreden, malovreden človek: zanikrnik in malopridnež ♪
  25.      zaníkrnost  -i ž (ȋ) slabš. 1. neskrbnost, malomarnost: očitati učencu zanikrnost; zanikrnost pri delu / storiti kaj iz zanikrnosti 2. zanemarjenost, umazanost: zanikrnost in zapuščenost železniške postaje; nered in zanikrnost v hiši 3. ničvrednost, malovrednost: vsi poznajo njegovo zanikrnost ♪

   2.676 2.701 2.726 2.751 2.776 2.801 2.826 2.851 2.876 2.901  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA