Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

vre (1.093-1.117)


  1.      mática  -e ž (ā) 1. spolno razvita samica pri čebelah: matica se izleže; matica leže jajčeca; dvoletna, enoletna, triletna matica 2. predmet v obliki debelega obročka z notranjimi navoji: odviti, priviti matico / ključ za matice 3. knjiž. kraj, področje, kamor kaj spada: voda se je vrnila v strugo, svojo matico / združitev velikega dela Krasa z deželo matico 4. enota, ki ima osrednji položaj v odnosu do drugih enot kakega sestava: odnosi podružničnih šol z matico / Atene so veljale za matico jonskih državic / ladja matica ekspedicije 5. društvena založniška organizacija: ustanavljanje matic pri Slovanih / Slovenska matica 6. v zvezi biserna matica notranja plast lupine nekaterih školjk: gumbi iz biserne matice 7. star. matična knjiga: pri sestavljanju biografije je uporabljal cerkvene matice / vpis v poročno, rojstno matico 8. zastar. (tiskarska) matrica: napraviti matico iz kovine ◊ agr. ocetna matica tanka prevleka, ki se nabere na površini alkoholnih tekočin pri ocetnem vrenju; zakis; anat. nohtna matica plast celic, iz katerih se dela noht; čeb. matica se opraši; dodajati panjem matice; jalova matica ki zalega neoplojena jajčeca; etn. matica del rovaša, ki ga obdrži upnik; jur. matica listine, naloga prvi primerek listine, naloga v več kopijah, ki ostane izdajatelju; strojn. holandska matica holandec; kapičasta, kronska matica; krilna matica ki ima ob straneh ploščici, da se lažje suka z roko; slepa matica ki je na eni strani zaprta; zool. matica spolno razvita samica nekaterih žuželk ♪
  2.      Matíja  -e m (ȋ) v zvezi sveti Matija led razbija, če ga ni, ga pa naredi okoli 24. februarja se vreme navadno spremeni ♪
  3.      matríca  -e ž (ȋ) 1. poseben papir, na katerega se piše besedilo ali rišejo skice za razmnoževanje: tovarna izdeluje matrice za razmnoževalne stroje; pisati, tipkati matrice; ciklostilna matrica; shranitev matric // teh. prosojen papir z vrisano risbo, navadno načrta, za svetlobno kopiranje: matrico je že izdelal 2. priprava, v katero je vrezan negativ za serijsko izdelovanje česa: jeklena matrica; matrica za kolajne // tisk. kos kovine z vdolbeno tiskarsko črko: jeklene, medene matrice // tisk. karton, lepenka z vtisnjenim sestavkom za stereotipiranje: papirne matrice; lepenka za matrice / stereotipna matrica 3. strojn. spodnji del orodja za stiskanje, štancanje ali kovanje: matrica je izrabljena ◊ num. novčni pečat z negativno vrezano novčno podobo ♪
  4.      mávrski  -a -o prid. (á) nanašajoč se na Mavre: biti mavrskega rodu ◊ um. mavrski slog severnoafriški, španski umetnostni slog, za katerega so značilni podkvasti gradbeni elementi in arabeske ♪
  5.      mávželj  -žlja tudi -na [žǝl] m (á) gastr. jed iz mesnega nadeva, zavitega v (tkivno) mrežico: peči, ocvreti mavželj ♪
  6.      mázati  mážem nedov., mázala in mazála (á ȃ) 1. nanašati tanko plast mastne ali tekoče snovi: mazati čevlje, jermene; kose kruha mazati z marmelado, maslom; mazati se po hrbtu; mazati se s kremo za sončenje / mazati smuči // ekspr. barvati, pleskati: belo steno je rdeče mazal / slabš. mazati platno slikati 2. pog., ekspr. ličiti: mazati obrvi; ona se preveč maže; mazati si oči 3. dajati mazivo med drsne ploskve ležajev ali vodil: mazati ležaje / mazati kolo, stroj; puško je dobro mazal 4. pog. podkupovati: mazati koga z darili, denarjem; njihov šef se da mazati 5. delati kaj umazano: ne maži zvezkov; s čevlji mi mažeš hlače; pri delu se mu ni treba mazati; ne maži si obleke / ekspr. turisti mažejo stene s svojimi čačkami; slabš. mazati papir pisateljevati, pisati // ekspr. jemati komu ugled, sramotiti: prati svoje in mazati tuje ime; da bi sebe opral, nas maže 6. ekspr. tepsti, pretepati: mazati koga z leskovo palico; mazati ga po goli koži 7. žarg., igr. pri igri s soigralci prilagati tem karte visokih vrednosti za boljši uspeh skupne igre: mazal mu je, če je le imel priložnost 8. pog., ekspr. reševati koga iz neprijetnega, zapletenega položaja: mazal ga je ven, kolikor je mogel; mazati se iz zadrege s praznimi izgovori ● slabš. težko ga gledam, ko tako maže počasi dela; ekspr. s tem si ne bom mazal rok ne bom storil tega nečastnega, negativnega dejanja; ekspr. ne maže si rok z delom noče ročno delati; noče delati sploh; pog., ekspr. jaz jo pa počasi mažem po poti grem, hodim; žarg., šport. njihova reprezentanca nas povsod maže premaguje; ekspr. mazati komu oči prikazovati komu kaj drugače, kot je v resnici; ekspr. mazati si prste s tinto hoditi v šolo; ukvarjati se s pisateljevanjem; delati v pisarni; slabš. mazati številke na tablo pisati; pog., šalj. človek ne more samo delati, treba je tudi mazati piti, jesti; če ne mažeš, ne teče ◊ gastr. nanašati na testo, meso tanko plast redkega živila; nanašati nadev na razvaljano testo za potico ali na biskvit za torto, rolado mázan -a -o: ležaji so dobro mazani ♪
  7.      mečáva 1 -e ž (ȃ) 1. mehki ali mehkejši del česa: srkati mečavo iz hruške, kumare / kruhova mečava sredica ♦ anat. mečava mehko vezivno tkivo med kostmi zgornjega, obokanega dela lobanje pri novorojenčku, dojenčku; mečava še ni zakostenela // nav. ekspr. mehki, mesnati del telesa: mečava stegen 2. ekspr. mehka, razmočena tla: gaziti skozi mečavo v dolini; nevarna mečava 3. ekspr. mehek, rahel sneg: gaziti v belo mečavo / mečava na cesti je zmrzovala plundra 4. knjiž. mehkost: mečava prsi ● redko zunaj je mečava južno vreme, odjuga ♪
  8.      mèdčeljústnica  -e ž (ȅ-ȗ) anat. parna kost vretenčarjev med zgornjima čeljustnicama: zrasla medčeljustnica ♪
  9.      medíca  -e ž (í) alkoholna pijača iz medu: piti medico; požirek medice / kuhanje, vrenje medice ♪
  10.      medvédek  -dka m (ẹ̑) 1. manjšalnica od medved: razposajen medvedek; medvedka in medvedki / otr. v živalski vrt greva gledat medvedke medvede 2. igrača, ki predstavlja medveda: za rojstni dan je otrok dobil medvedka; igrati se z medvedkom 3. nav. mn. najmlajši član taborniške organizacije: na taborjenje je odšlo precej medvedkov in čebelic ◊ zool. medvedek vrečar medvedu podoben rastlinojedi avstralski sesalec, Phascolarctus cinereus ♪
  11.      mehúr  -ja m (ú) 1. okrogla tvorba s tankimi stenami, katere notranjost je napolnjena s plinom ali tekočino: mehur se je naredil; predreti mehur; milni mehur; napet mehur / na hrbet si je privezal plavalni mehur / zračni mehurji se dvigajo iz globine vode; pren., knjiž. mehurji luči 2. polkrožna tvorba, ki se napravi na površju tkiva, zlasti kože, zaradi bolezni ali poškodbe: na koži so se napravili mehurji zaradi sončnih opeklin; gnojni mehurji // tej podobna tvorba sploh: obleka se slabo prilega, na hrbtu se delajo mehurji 3. organ za zbiranje seča: prehladil si je mehur; bolečine v mehurju / izprazniti bolniku mehur; vulg. odcediti si, pog., ekspr. olajšati si mehur opraviti malo potrebo / napihniti (svinjski) mehur / sečni mehur // nekdaj vrečki podobna priprava iz tega organa, navadno svinjskega, za nošenje tobaka: mehur s tobakom je šel iz rok v roke; v pipo je tlačil tobak iz obrabljenega mehurja / tobačni mehur / mehur tobaka ◊ anat. žolčni mehur mehur ob jetrih, kjer se zbira (odvečni) žolč; bot. plavalni mehur z zrakom napolnjeni del steljke; metal. plinski mehur droben mehurček plina v ulitkih kot livarska napaka; zool. črnilni mehur črnilna žleza; vzdušni ali ribji mehur organ, s katerim riba uravnava dviganje ali spuščanje v vodi; zvočni mehur organ za krepitev glasu pri nekaterih živalih ♪
  12.      mehúriti  -im nedov. (ú ȗ) knjiž. delati, povzročati mehurje: mehuriti tekočino; ko voda vre, se kadi in mehuri / kužne bolezni, ki mehurijo kožo; listi se mehurijo ♪
  13.      méjen  -jna -o prid. (ẹ̄) nanašajoč se na mejo: a) mejna pokrajina; nemiri na mejnem področju / mejni spor / mejni jarek, kamen; mejni prehod / mejna črta b) revija je objavljala iz vzgojnih razlogov tudi mejne proizvode pesniškega ustvarjanja; preseči mejno hitrost, težo c) to je mejni primer iz sodne prakse; mejno področje med zdravstveno, socialno in pedagoško službo ● mejna znanost znanost, ki sega na področje drugih samostojnih znanosti ◊ ekon. mejna korist korist zaradi dodatne enote dobrine, blaga; filoz. mejna situacija po eksistencialistični filozofiji položaj, v katerem se človek zave omejenosti svojih možnosti; geom. mejna ploskev površje kakega geometrijskega telesa ali del tega površja; mat. mejna vrednost limita; strojn. mejna mera največja ali najmanjša mera, ki jo sme imeti izdelek, da je še uporaben; mejna plast plast tekočine, plina, ki se giblje tik ob steni; zgod. mejni grof grof, ki je imel v lasti obmejno pokrajino ♪
  14.      mekína  -e ž (í) agr. trši ovoj semena prosa, ječmena, tesno zrasel z vsebino: tolkel je proso in tako odstranjeval mekine // mn. ti ovoji, odstranjeni z luščenjem, tolčenjem: krmiti z mekinami; vreča mekin ● ekspr. oče si zaračuna vsako plevo, vsako mekino malenkost ♪
  15.      melodráma  -e ž (á) 1. lit., muz. gledališka igra, katere besedilo se govori ob spremljavi glasbe: pisal je glasbo za melodrame; melodrame in operete 2. publ. literarno delo manjše umetniške vrednosti z ganljivo vsebino, ganljivka: ta roman je melodrama; delo se je spremenilo v preočitno melodramo / v kinu predvajajo melodramo // pretirano čustvena, ganljiva vsebina literarnega dela: v tem romanu se srečamo s socialno melodramo ♪
  16.      ména  -e ž (ẹ́) 1. knjiž. menjava, menjavanje: mena dobrin / narediti dobro meno / mena razmerja, vremena / stalne zgodovinske mene ♦ med. mena glasu sprememba glasu iz deškega v moškega v dobi pubertete; mutacija 2. astr., navadno v zvezi Lunina mena razmerje med osvetljenim delom in celotno navidezno ploskvijo Lune: opazovati Lunine mene / izračunati Lunine mene 3. knjiž., redko doba, razvojna stopnja: proizvodnja je v meni naraščanja 4. med. doba med zrelostjo in starostjo, zlasti pri ženskah; klimakterij: biti v meni / doba, leta mene ● knjiž. ob meni stoletja na koncu enega ali na začetku drugega stoletja ♪
  17.      meníca  -e ž (í) fin. vrednostni papir, s katerim kdo komu naroča ali se sam obvezuje plačati določeni osebi določeno vsoto denarja: akceptirati, diskontirati menico; izdati, podpisati menico / bianko menica podpisana, toda ne (docela) izpolnjena menica; kratkoročna menica; lastna menica ki jo izpolni, podpiše in izda dolžnik; trasirana menica ki jo izpolni in izda upnik, podpiše pa dolžnik; pren., ekspr. za svoje ukrepe je dobil bianko menico odbora ♪
  18.      menjálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na menjavo ali menjanje: menjalni postopek / menjalni sestanek filatelistov / menjalni tečaj dinarja, dolarja ♦ ekon. menjalna vrednost vrednost, določena s količinskim odnosom med danim in dobljenim blagom; menjalno gospodarstvo gospodarstvo, ki temelji na menjavi gospodarskih dobrin; menjalno sredstvo sredstvo, ki omogoča menjavo kakega blaga z drugim blagom; kor. menjalni korak skupina treh med seboj povezanih korakov, narejenih tako, da se premakne ena noga, pristavi druga in še enkrat premakne prva noga ♪
  19.      ménjati  tudi menjáti -am, in ménjati -am dov. (ẹ́ á ẹ́; ẹ́) 1. dati komu kaj za kaj drugega, drugačnega: menjati kruh za cigarete; menjati večje stanovanje za manjše s centralno kurjavo; s prijateljem menjati znamke; ekspr. svojega poštenja ne bi hotel menjati za vse njegovo premoženje / menjala sta vlogi kar je delal, bil eden, dela, je drugi; dobro je menjal kar je pri menjavi dobil, je več vredno kot tisto, kar je dal / ali mi lahko menjate dinar, sto dinarjev ali mi lahko za dinar, sto dinarjev daste enakovredno vsoto kovancev, bankovcev manjše vrednosti; menjati lire, marke za dinarje, dolarje dati ali dobiti lire, marke za enakovredno, ustrezno vsoto dinarjev, dolarjev 2. dati, postaviti kaj na mesto, kjer je bilo prej drugo iste vrste: menjati razgreto cev mitraljeza; menjati utrujene konje pri vozu; mehanik je menjal olje v avtomobilu / redko menjati izrabljene dele z novimi nadomestiti; živali menjajo dlako dobijo drugo, drugačno; med vožnjo je večkrat menjal luči prižgal druge, drugačne; menjati perilo preobleči se; menjati seme uporabiti za setev seme druge, drugačne sorte // napraviti, da kdo drug dobi, prevzame opravilo, mesto kake osebe: trener je menjal oba slabša igralca; v slabem podjetju se delavci hitro menjajo; straža se je menjala vsaki dve uri 3. z oslabljenim pomenom izraža, da preide osebek s prvotnega, prejšnjega mesta, položaja na drugega: menjati bivališče, skrivališče; menjala sta sedeža / ob novem letu je menjal podjetje šel v službo k drugemu podjetju; menjati poklic začeti opravljati drug poklic; menjati službo iti v službo drugam; menjal je zdravnika, toda tudi novi ni mogel narediti čudeža začel se je zdraviti, zdravi se pri drugem zdravniku 4. napraviti, da dobi kaj drugačno obliko, stopnjo, vsebino: človek z delom menja naravo in sebe; po porazu je menjal prepričanje; ladja je menjala smer; temperatura, veter se lahko hitro menja ● ekspr. težko je živel, pa ne bi menjal (z nikomer) ne bi hotel postati, biti kdo drug; posestvo je že večkrat menjalo lastnika postalo last drugega; menjati pogovor, temo začeti govoriti o čem drugem; preg. volk dlako menja, a narave nikdar človek ne more zatajiti svojega bistva ◊ avt. menjati prestavo narediti, da postane položaj zobnikov v menjalniku drugačen; med. menjati glas spremeniti glas iz deškega v moškega v dobi pubertete; mutirati; lingv. menjati končnice pri glagolu; šah. šahista sta menjala trdnjavi drug drugemu izločila trdnjavo iz igre; voj. menjati korak premakniti dvakrat zapovrstjo isto nogo naprej, da se korakanje uskladi ménjati se tudi menjáti se, in ménjati se nedov. in dov., redko, s prislovnim določilom izraža, da pojavi, predmeti so, se pojavljajo drug za drugim; menjavati se: na tem področju se menjata apnenec in lapor; v življenju se menjata smeh in jok, up in obup menjáje: dajal je menjaje zdaj enemu, zdaj drugemu; nosili so ga menjaje; menjaje (se) delati, stražiti menjajóč -a -e: pogosto menjajoči se gostje; menjajoča se sreča ♪
  20.      menjàv  -áva -o prid. (ȁ á) knjiž., redko spremenljiv, nestalen: menjavo vreme / njegovo razpoloženje je zelo menjavo ♪
  21.      menjáva  -e ž (ȃ) glagolnik od menjati: a) menjava žita za industrijske proizvode / menjava med državama narašča, upada / ugodna menjava dinarja, dolarja / publ. menjava izkušenj, mnenj izmenjava b) menjava izrabljenih delov / menjava dlake c) pogoste menjave so prekinjale tekmo; menjava straže č) prišlo je do menjave bivališča / menjava poklica d) menjava temperature, vremena e) značilna menjava plasti / menjava svetlobe in teme ♪
  22.      menjávati  -am nedov. (ȃ) 1. dajati komu kaj za kaj drugega, drugačnega: menjavati koruzo za sol / menjavati lire, marke za dinarje dajati ali dobivati lire, marke za enakovredno, ustrezno vsoto dinarjev 2. dajati, postavljati kaj na mesto, kjer je bilo prej drugo iste vrste: medtem ko je menjaval žarnico, je zaslišal kričanje / pogosto menjavati perilo, srajce preoblačiti se; menjavati seme uporabljati za setev seme druge, drugačne sorte // delati, da kdo drug dobi, prevzame opravilo, mesto kake osebe: trener je menjaval igralce; straže so se menjavale vsaki dve uri / gostje v tem hotelu se pogosto menjavajo določeni gostje so v njem le malo časa 3. z oslabljenim pomenom izraža, da prehaja osebek s prvotnega, prejšnjega mesta, položaja na drugega: menjavati skrivališče / menjavati hotele, prostore / pogosto je menjavala ljubimce 4. delati, da dobi kaj drugačno obliko, stopnjo, vsebino: menjavati navade, stališča; menjavati vrstni red; podoba tega naselja se hitro menjava / svoje prepričanje menjava kakor srajce večkrat, pogosto ga menja ● od jeze menjava barve bledi in rdi hkrati ◊ med. menjavati glas spreminjati glas iz deškega v moškega v dobi pubertete; mutirati menjávati se s prislovnim določilom izraža, da pojavi, predmeti so, se pojavljajo drug za drugim: ob poti so se menjavale njive in gozdički / dež se menjava s soncem; noč se menjava z dnevom menjavajóč -a -e: menjavajoče se razpoloženje ♪
  23.      menzúra  -e ž (ȗ) nekdaj študentovski dvoboj s sabljo, mečem: napovedati menzuro; pokazal je brazgotine od menzur ◊ fiz. graduirana valjasta posoda za merjenje količine tekočine; muz. razmerje med velikostjo posameznih delov glasbila; razmerje med trajanjem posameznih notnih vrednosti v glasbeni pisavi od 13. do 16. stoletja; šport. razdalja med sabljačema na borilnem prostoru ♪
  24.      méra  -e ž (ẹ́) 1. navadno s prilastkom enota za merjenje: določiti, raziskovati mere; opustiti stare mere / funt, jard in druge angleške mere; časovne, dolžinske, utežne mere // nekdaj prostorninska mera, navadno za tekočine, približno 1,5 l: spili so že tri mere vina 2. priprava, predmet za merjenje: kontrolirati, popravljati mere; mednarodni urad za mere in uteži / za mero bomo vzeli tole palico 3. nav. mn., navadno s prilastkom razsežnost, zlasti dolžina, širina, višina, debelina: obleka ne ustreza mojim meram; telesne mere; standardne mere fotografije, igrišča; mere izdelkov, mize / ima mere za vojaka / pog. vzeti mero ugotoviti, določiti razsežnost delov telesa, predmeta za izdelavo česa; pog. iti k meri h krojaču, čevljarju, da ugotovi, določi razsežnosti telesnih delov za izdelavo obleke, obutve; konfekcija in obleke po meri obleke, narejene za določeno osebo; pren. notranje mere človeškega duha 4. s prilastkom določena, ustrezna količina kake snovi, tekočine: krompirja mu je vedno dal dobro mero; pičla, zvrhana mera; ekspr. spili so ga že pošteno mero // publ., z oslabljenim pomenom obseg, stopnja česa sploh: od nje ni pričakoval tolike mere cinizma tolikega cinizma; dobil je najvišjo možno mero kazni najvišjo možno kazen; to trdi s polno mero odgovornosti z vso odgovornostjo 5. dopustna količina, stopnja česa: v vsaki stvari je potrebna mera; pri pitju ne pozna mere; v ugovarjanju je prekoračil mero / jedo brez mere pretirano dosti; do te mere je stvar sprejemljiva v taki obliki, stopnji; proizvodnja narašča v predpisanih merah // v zvezi čez mero, nad mero izraža preveliko, nesprejemljivo količino, stopnjo česa: bilo je vsega čez mero / izpil je kozarček ali dva čez mero / čez mero se razburjati preveč; ekspr. nad mero je nesramen zelo 6. publ., v prislovni rabi, s prilastkom izraža omejitev, kot jo določa prilastek: ugotoviti, v kolikšni meri podatki ustrezajo resnici; prostori so v polni meri izkoriščeni popolnoma, v celoti; problemi so v precejšnji, zadovoljivi meri rešeni; to je v veliki meri njegova zasluga v glavnem, pretežno / zmanjšati izdatke na najmanjšo možno mero / to je le do določene, neke mere res deloma, delno 7. pisar., s prilastkom dejanje, ukrep: v takem položaju so opravičljive izredne mere; agrotehnične, varnostne mere 8. lit. shematično urejeno menjavanje poudarjenih in nepoudarjenih ali dolgih in kratkih zlogov v verzu; metrum: mera, zareza in druga vprašanja metrike / daktilska, trohejska mera ● pog. za vse člane kolektiva naj bo ista mera in vaga vsi se naj ocenjujejo z enakimi merili; vsi naj bodo enakopravni; star. dati koga pod mero pregledati ga (na naboru), če ustreza za vojsko predpisanim meram, pogojem; ekspr. on hoče krojiti svet po svoji meri po svojih idejah, predstavah; ekspr. zdaj je mera polna ni mogoče, ne sme se več ostati neprizadet, pasiven; ekspr. ima zvrhano mero križev in težav zelo veliko; ekspr. ima zvrhano mero talenta zelo je talentiran; ekspr. on ni človek vsakdanje mere ni vsakdanji, povprečen človek ◊ ekon. mera presežne vrednosti razmerje med delavčevim neplačanim in plačanim delom; fin. diskontna ali eskontna mera v odstotkih izražen odbitek pri nakupu nedospele terjatve, zlasti menične; obrestna mera v odstotkih izražen dohodek od posojenega kapitala ali v odstotkih izraženo plačilo zanj; profitna mera v kapitalistični ekonomiki v odstotkih izražen dobiček od vloženega kapitala; geom. kotna mera število, ki izraža velikost kota v kotnih enotah; mat. dolžinska mera enota za merjenje razdalje med dvema točkama; največja skupna mera največje število, s katerim so deljiva vsa dana števila; strojn. notranja mera razdalja med dvema vzporednima ravninama, med katerima je v predmetu prazen prostor ♪
  25.      merílo  -a s (í) 1. priprava z označenimi enotami za merjenje: popravljati, pregledovati merila; leseno, zložljivo merilo / milimetrsko merilo ♦ teh. globinsko merilo priprava za merjenje globine slepih lukenj, stopničastih oblik in utorov 2. navadno s prilastkom kar služi kot osnova za vrednotenje, primerjanje ali presojanje: določiti, uskladiti merila; za merilo so vzeli lansko povprečje; etična, politična merila; ocenjevati po objektivnih, strogih merilih; merila za delitev dohodka ● presojati z dvojnim merilom pristransko, ne vsega enako strogo 3. razmerje med merami, razsežnostmi kakega področja, predmeta na zemljevidu, shemi in njegovimi resničnimi, naravnimi merami: zmanjšati, zvečati merilo / narediti, narisati v merilu 1 : 100; zemljevid v merilu 1 : 300.000 4. publ., z oslabljenim pomenom, s prilastkom izraža prostorsko omejenost, kot jo določa prilastek: to je pomembno v državnem, občinskem merilu; v svetovnem merilu je na desetem mestu; v merilu Jugoslavije to ne pomeni veliko za Jugoslavijo, v Jugoslaviji; tovarna uživa ugled v mednarodnem merilu mednarodni ugled ♪

   968 993 1.018 1.043 1.068 1.093 1.118 1.143 1.168 1.193  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA