Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

vpliv (476-500)


  1.      pòimpresionízem  -zma m (ȍ-ȋ) um. umetnostne smeri v slikarstvu med impresionizmom in kubizmom: vpliv poimpresionizma ♪
  2.      polastíti se  -ím se dov., polástil se (ȋ í) 1. narediti kaj za svoje, zlasti neupravičeno: polastiti se njegovega denarja / sovražnik se je z orožjem polastil mesta / polastiti se oblasti // ekspr. narediti, da pride kaj osebku v uporabo: bila sva hitrejša in sva se brž polastila klopi 2. nav. ekspr. dobiti močen vpliv, oblast nad kom: hotela se ga je polastiti; ne mara, da bi se ga kdo polastil / skupina drugače mislečih se je hotela polastiti društva ∙ ekspr. brž ko je vstopil, se ga je polastila za ves večer dosegla, da je bil samo v njeni družbi; ekspr. v strasti se je je polastil imel z njo ljubezenski, spolni odnos 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: ginjenost, groza, radost se ga je polastila; nemir, strah se je polastil množice / temna slutnja se mu je polastila duše polaščèn -êna -o: polaščen človek ♪
  3.      poláščati se  -am se nedov. (á) 1. delati kaj za svoje, zlasti neupravičeno: polaščati se tujega / polaščati se oblasti 2. nav. ekspr. dobivati velik vpliv, moč nad kom: polaščati se ljudi 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastopanje stanja, kot ga določa samostalnik: obup, strah, veselje se ga polašča; polašča se ga spanec, utrujenost / dvom se polašča njegovega duha ♪
  4.      polítika  -e ž (í) 1. urejanje družbenih razmer, odločanje o njih s pomočjo države in njenih organov: vplivati na politiko; zanimati se za politiko; pridobiti si vpliven položaj v politiki; ukvarjati se s politiko; napredna politika / podružbljanje politike prenašanje državnih funkcij na samoupravne organizacije in institucije / notranja politika // s prilastkom tako urejanje in odločanje glede na nosilca: politika izvršnega sveta; politika Zveze komunistov Jugoslavije / državna, občinska politika 2. v državah z večstrankarskim sistemom dejavnost političnih strank in njihov medsebojni odnos v boju za oblast: boj med laburistično in konservativno stranko v angleški politiki; opozicijska politika 3. s prilastkom urejanje in vzdrževanje odnosov ene države z drugimi državami: mednarodna politika; analiza svetovne politike; načela zunanje politike Jugoslavije // način urejanja odnosov ene države z drugo: osvajalna politika imperialističnih držav / raznarodovalna politika Hitlerjeve Nemčije / blokovska politika; politika neuvrščenih držav / publ.: politika rasne diskriminacije; politika sile 4. s prilastkom urejanje razmer in odločanje o njih na določenem družbenem področju: gospodarska, kulturna, prosvetna politika / razvojna politika; določiti poslovno politiko podjetja; repertoarna politika gledališča; dolgoročna politika kreditiranja; publ. kadrovska politika // publ. določbe, načela za tako urejanje in odločanje: izvajanje začrtane politike 5. ekspr. ravnanje posameznika z ljudmi, ustrezno okoliščinam: spregledal je njegovo politiko; voditi zahrbtno politiko ● pog. zganjati politiko ukvarjati se s politiko; vnašati politiko v kako dejavnost; ekspr. spet sta zašla v politiko začela govoriti, razpravljati o politiki; publ. stopiti v svet politike začeti se ukvarjati s politiko ◊ ekon. denarna politika; zgod. nova ekonomska politika ekonomska politika v Sovjetski zvezi po letu 1921 ♪
  5.      politizírati  -am nedov. in dov. (ȋ) 1. vnašati politične elemente, vplive v kaj: politizirati šolo 2. nedov., nav. ekspr. govoriti, razpravljati o politiki, političnih vprašanjih: možje so sedeli in politizirali politizírati se začeti se ukvarjati s politiko: del mladine se je politiziral / društvo se je politiziralo ♪
  6.      položáj  -a m (ȃ) 1. način, kako je kaj nameščeno a) glede na svojo daljšo os in določeno ravnino: ostati v določenem položaju; navpičen, poševen položaj palice; veja se je znebila snega in se vrnila v prejšnji položaj b) glede na druge dele celote: opisati položaj nog telovadca med skokom; spremeniti položaj koles; položaj kazalca, ročice / ležal je v neudobnem položaju, vendar se je bal premakniti / položaj dlani glede na boke / opisati položaj jezika, ustnic pri izgovoru glasu; začetni položaj pri plesu c) sploh: vzletni položaj; biti v položaju za skok / streljati iz klečečega, ležečega položaja kleče, leže / železniški signal je v položaju Stoj 2. navadno s prilastkom kar izraža prostorski odnos česa do česa drugega: določiti, vrisati položaj hiše; iz načrta je dobro razviden položaj nove stavbe glede na meje parcele / ko je predmet v takem položaju, pravimo, da je nad čim / redko mesto ima slikovit položaj lego; na vetrovnem položaju so krošnje dreves nepravilne in enostransko razvite / normalni položaj besede v stavku; v takem položaju soglasnik izgubi zven 3. mesto, prostor, na katerem je posameznik ali enota pri obrambi ali v napadu: določiti borcem položaje; obstreljevati sovražnikove položaje; četa se je premaknila na drug položaj; ostati na položajih po odbitem napadu / zavzeti strateško pomemben položaj / kot povelje na položaje // mesto, kjer kdo je ali naj bi bil pri uresničitvi kakega namena, dejanja: deček si je izbral tak položaj, da je lahko videl daleč po okolici 4. navadno s prilastkom dela in naloge, združene s posebnimi pristojnostmi, pravicami v določeni delovni, družbeni, politični skupnosti: imeti odgovoren, visok politični položaj; bil je več let na vodilnih položajih v gospodarstvu; ukiniti položaj podpredsednika društva; odpovedati se položaju predsednika; direktor je član odbora po položaju / odstaviti koga s položaja; pog. ljudje na položajih s položajem / njegov cilj je direktorski položaj delovno mesto direktorja, postati direktor 5. kar je opredeljeno s pravicami, obveznostmi, ugledom v določeni družbi: razpravljati o položaju kmeta, pisatelja v socialistični družbi; položaj žensk se je v zgodovini spreminjal / tako je manufakturni obrtnik prišel v položaj mezdnega delavca / položaj zmagovalca mu dovoljuje tako ravnanje / urediti pravni položaj organizacije, revije // možnosti delovanja, uresničevanja določenih hotenj v kaki delovni, družbeni, politični skupnosti: opisati svoj položaj v podjetju; poslabšati si položaj v kolektivu; njegov položaj v organizaciji je trden / publ. na zborovanju so proučili položaj knjige možnosti za izdajanje knjig in zanimanje zanje // kar je opredeljeno z določenim razmerjem česa do drugega, s primerjavo z njim: tvoj nadrejeni položaj ti pri tem nič ne pomaga; s tem bi spravili organizacijo v neenakopraven, odvisen položaj / z oslabljenim pomenom: podjetje ima na domačem trgu monopolni položaj; ta tovarna ima v avtomobilski industriji vodilni položaj je vodilna / položaj na lestvici se je spremenil mesto 6. kar je opredeljeno z določenimi dejstvi in more vplivati na a) določeno prizadevanje, uresničitev česa: s sprejetjem tega zakona je nastal nov položaj; biti kos položaju; prenehal je streljati in ocenjeval položaj; položaj pred golom je bil kritičen / znašel se je v položaju, ko se je moral odločiti / poročati o položaju na fronti, v državi; položaj v kmetijstvu se izboljšuje stanje, razmere b) možnosti koga za življenje, obstajanje, delovanje: položaj na poplavljenem področju se normalizira / analizirati ekonomski, finančni položaj podjetja; njegov materialni položaj je slab ● publ. na sestanku so razčistili položaj naredili, da so postala določena dejstva in odnosi med njimi jasna, urejena; publ. zamrzniti položaj z določenim sklepom, ukrepom narediti, da ostanejo določena dejstva in odnosi med njimi nespremenjeni; publ. s tem se je jezik dvignil na položaj uradnega jezika je dejansko postal uradni jezik; publ. preiti na položaje revolucionarnega demokratizma sprejeti načela revolucionarnega demokratizma; začeti delovati po takih načelih; pisar. nismo v položaju, da bi našli rešitev ne moremo, nismo sposobni najti rešitve; ekspr. grem v vodoravni položaj ležat, spat ◊ aer. določiti položaj letala ugotoviti zemljepisno dolžino in širino točke, nad katero je letalo, in njegovo višino glede na morsko gladino; lingv. govorni položaj kar je določeno z udeleženci, vsebino, namenom, obliko jezikovnega sporočanja in kar vpliva na izbiro jezikovnih sredstev; krepki položaj polglasnika nahajanje polglasnika neposredno pred zlogom s polglasnikom v praslovanščini; lit. pripovedni položaj kar je določeno, opredeljeno z ubeseditvijo motiva, pripovedi glede na osebo, ki motiv, pripoved jezikovno uresničuje; navt. določiti položaj ladje ugotoviti zemljepisno dolžino in širino točke, na kateri je ladja; voj. položaj mirno v katerem se stoji vzravnano, z rokami, iztegnjenimi navzdol in pritisnjenimi k bokom ♪
  7.      pólsánje  -sánj [u̯s] ž mn. (ọ̑-á ọ̑-ȃ) sanje, na katere še močno vpliva zavest, stvarno okolje: polsanje so izginile; lepe, zmedene polsanje / v polsanjah je nekaj govoril ♪
  8.      pomémben  -bna -o prid., pomémbnejši (ẹ̄) 1. ki je sam po sebi ali v odnosu do drugega tak a) da ga je treba upoštevati, nanj misliti: pomemben dogodek; pomemben podatek; pomembna novica; sporočilo je pomembno b) da lahko vpliva na določena dejstva: pomembna odločitev; pomembna odkritja; vojaško pomembni objekti; prehrana je zelo pomembna; ta slikar je pomemben za razvoj umetnosti / ta tekma je pomembna za uvrstitev v finale / za sestavo moštva so pomembni rezultati // redko nujen, pereč: rešitev pomembnih problemov; stvar je zelo pomembna, zato je ne odlašajmo 2. ki ima tak položaj, funkcijo, da lahko vpliva, odloča: pomemben funkcionar; v podjetju se čuti pomembnejšega, kot je v resnici / biti na pomembnem položaju; opravljati pomembne politične funkcije / publ. ima pomembno vlogo pri odločanju zelo vpliva na odločitev 3. s širokim pomenskim obsegom ki ima zaželeno lastnost, kakovost v najvišji meri: pomemben pisatelj; Prešeren je najpomembnejši slovenski pesnik; pomembna cesta, elektrarna; pomembno turistično središče / pri avtomobilu je najpomembnejši motor / pomemben praznik; pomembna obletnica / pomembna oseba romana glavna, osrednja // ki se mu zaradi pozitivnih lastnosti, kakovosti njegovega dela izkazuje velika čast, spoštovanje: pomembni Slovenci 4. publ. (precej) velik: ujeti pomembno število sovražnih vojakov / poneveriti pomemben znesek / organizacija je doživela pomembne spremembe pomémbno 1. prislov od pomemben: pomembno se držati; pomembno preseči povprečje 2. v povedni rabi izraža primernost, koristnost česa: pomembno je, da pridejo vsi / kot geslo olimpijskih iger pomembno je sodelovati, ne zmagati ♪
  9.      pomèn  -éna m (ȅ ẹ́) 1. kar beseda vsebuje glede na označevani pojem, predmet: beseda jezik ima več pomenov; pomen te besede je nejasen / narod v današnjem pomenu besede se je izoblikoval v 19. stoletju; uporabiti besedo v drugačnem, slabšalnem pomenu ♦ lingv. dopustni, pogojni pomen veznika; izhodiščni, osnovni, prvotni pomen besede; leksikalni pomen besede ki označuje njeno vsebino; oslabljeni pomen ki izraža, da beseda, besedna zveza nima polnih pomenskih značilnosti; preneseni pomen ki ga beseda, besedna zveza dobi, če se uporabi za označitev kakega drugega pojma, predmeta, zlasti če ostane predstavno tesno povezana z izhodiščnim pomenom; slovnični pomen pomen besede, manjše jezikovne enote, ki označuje slovnične kategorije, odnose // navadno s prilastkom kar kaka jezikovna enota sploh vsebuje glede na označevani pojem, posredovano misel: simbolisti so trdili, da imajo glasovi samostojne pomene; čeprav razumem vse besede, mi pomen stavka ni jasen // navadno s prilastkom kar kaj sploh vsebuje glede na označevani pojem, posredovano misel: pomen te kretnje mi ni znan; razlagati pomen sanj / z oslabljenim pomenom prstan ima pomen zvestobe pomeni zvestobo 2. ekspr., s prilastkom, v zvezi v pomenu poudarja bistvene, tipične lastnosti česa, kot jih določa prilastek: Prešeren je pesnik v najvišjem pomenu besede; on je prijatelj v pravem pomenu / on je vojak v dobrem, slabem pomenu (besede) 3. navadno s prilastkom pozitivne lastnosti, značilnosti česa a) glede na (možni) vpliv, posledice, delovanje: ta način dela vedno bolj izgublja svoj pomen, publ. na pomenu; pripisovati čemu pretiran pomen; razpravljati o pomenu kongresa, sklepa / publ.: cesta je za razvoj področja velikega pomena; to je za človeštvo življenjskega pomena / publ. odbor bo imel pri tem odločilen pomen vlogo, vpliv b) glede na področje, dejavnost, kot jo določa prilastek: gospodarski, turistični pomen kraja / šolstvo je dejavnost posebnega družbenega pomena / publ. to je podjetje republiškega pomena 4. ekspr., v prislovni rabi, navadno v zvezi brez pomena izraža nepotrebnost česa: brez pomena je govoriti o tem, ker je že vse odločeno; nima pomena še enkrat začeti / vsaka beseda je brez pomena: ostal bo pri svojem ● knjiž. delo daje življenju pomen smisel, vrednost; knjiž. ploščice imajo olepševalni pomen namen, vlogo; pomen njegovih pesmi je zgodovinski vrednost, pomembnost; to znamenje ima že pomen simbola je že simbol ♪
  10.      pomiríti  -ím dov., pomíril (ȋ í) 1. s svojim delovanjem, vplivom doseči, da se kdo preneha razburjati, vznemirjati: prijatelj ga je skušal pomiriti; pomiriti bolnika; fantje so se sprli, pa so se kmalu pomirili; pomiri se, saj ni tako hudo / pomiriti javnost; publ. pomiriti razburjene duhove / pomiriti svojo jezo; pomiriti si vest, živce 2. s svojim delovanjem, vplivom doseči, da kdo nima, ne kaže več odklonilnega odnosa do koga: pomiriti sprte sosede; le s težavo ju je pomiril; pomiriti se brez pravde; pomiril se je z očetom / pomiriti prepire, spore / pomiriti demonstrante 3. povzročiti stanje brez notranje napetosti, vznemirjenosti: delo ga je pomirilo; šel je na deželo, da bi se pomiril // povzročiti, da postane kaj manj intenzivno, manj izrazito: kamilični čaj pomiri krče; želodec se mu je pomiril / bolečina se je pomirila / razburkano morje se je pomirilo umirilo pomiríti se 1. postati miren, umirjen: otroci se okrog sedmega leta pomirijo 2. publ. sprijazniti se: ni se mogel pomiriti s porazom; pomiriti se z usodo, življenjem pomírjen -a -o: pomirjen človek; pomirjena vest; prisl.: pomirjeno se je ozrl po domačih ♪
  11.      pomírjati  -am nedov. (í) 1. delovati, vplivati na koga tako, da se manj razburja, vznemirja: sin je pomirjal mater; pomirjati jeznega človeka, ponesrečenca 2. delovati, vplivati na koga tako, da svojega odklonilnega odnosa ne izraža, kaže v preveliki meri, preveč izraziti obliki: pomirjati sprte sosede / pomirjati demonstrante 3. povzročati stanje brez notranje napetosti, vznemirjenosti: čutil je, da ga njena bližina pomirja; glasba pomirja; duševno pomirjati / zeleni gozdovi pomirjajo oči pomírjati se postajati miren, umirjen: fant se pomirja // postajati manj intenziven, manj izrazit: jeza se pomirja / morje se je počasi pomirjalo umirjalo; pren. vihar v njegovem srcu se pomirja pomirjajóč -a -e: spregovoriti s pomirjajočim glasom; pomirjajoče barve; pomirjajoča kopel; prisl.: odgovarjal mu je pomirjajoče ♪
  12.      pomirjeválen  -lna -o prid. (ȃ) ki pomirja: njen glas je bil pomirjevalen; pomirjevalne besede / pomirjevalna vloga neuvrščenih držav / pomirjevalno sredstvo, zdravilo pomirjeválno prisl.: pomirjevalno govoriti; pomirjevalno vplivati na nasprotnika ♪
  13.      pomirjeváti  -újem nedov. (á ȗ) pomirjati: ljudje so ga začeli pomirjevati / pomirjevati otroke / tišina ga je pomirjevala; to ga duševno pomirjuje pomirjujóč -a -e: pomirjujoč glas; prisl.: nanj vpliva pomirjujoče ♪
  14.      pomirljív  -a -o prid., pomirljívejši (ȋ í) 1. ki pomirja: pomirljiv govor; pomirljivo delo 2. ki se da pomiriti: že po naravi je pomirljiv / otroci so bili takoj pomirljivi pomirljívo prisl.: na tovariše je vplival pomirljivo ♪
  15.      pomóč  -i in -í ž (ọ̑) 1. kar kdo naredi namesto drugega: obljubiti, odreči, potrebovati pomoč; računali so na njegovo pomoč; prositi, zahvaliti se za pomoč; učinkovita, velika, znatna pomoč; pomoč na polju, pri košnji, v gospodinjstvu / klic na pomoč / kot vzklik na pomoč / z oslabljenim pomenom: dajati, publ. nuditi pomoč pomagati; prihiteti, priskočiti, priti na pomoč; ker jim delo ni šlo od rok, so poklicali na pomoč mizarja; otroci so ji že v pomoč ji pomagajo // kar kdo naredi za koga sploh: iskati pomoč pri zdravniku; strokovna pomoč nerazvitim deželam; tehnična pomoč avtomobilistom; da ni škoda še večja, se je treba zahvaliti takojšnji pomoči gasilcev 2. kar se da komu, da pride iz neugodnega položaja: pomoč prihaja prepočasi; prizadetim prebivalcem poslati pomoč; prejemati pomoč; živeti od pomoči drugih; denarna pomoč; moralna pomoč; pomoč v hrani, obleki, šotorih / zimska pomoč denarna pomoč socialno ogroženim občanom za nakup kurjave, zimskih oblačil; sklad za pomoč nerazvitim; pren. on je bil njena pomoč // dodatna vojaška enota: poslati polku pomoč 3. med., v zvezi prva pomoč najnujnejša zdravstvena opravila pri poškodovanih ali nenadoma obolelih, preden je mogoče normalno zdravljenje: ponesrečenci so takoj dobili prvo pomoč; usposobiti se za prvo pomoč; prva pomoč ob elementarnih nesrečah / dajati, publ. nuditi prvo pomoč / tečaj prve pomoči; omarica za prvo pomoč; zavoj za prvo pomoč 4. v prislovni rabi, z oslabljenim pomenom, v zvezi s pomočjo izraža, da je kaj narejeno s tem, kar določa samostalnik: s pomočjo krajevne skupnosti so organizirali izlet za invalide; publ.: prevajati s pomočjo slovarja s slovarjem; s pomočjo svojega vpliva pri vodstvu je dosegel, kar je hotel s svojim vplivom ● ekspr. druge pomoči ni bilo možnosti, rešitve; ekspr. ni mu več pomoči ne bo ozdravel, umrl bo; ekspr. tu ni pomoči izraža položaj, stanje, ki se ne da spremeniti, izboljšati; komur moč, temu tudi pomoč kdor ima oblast, nima nikjer težav ◊ jur. pravna pomoč pomoč pri uveljavljanju in varstvu zakonitih pravic in koristi občana ali pravne osebe; šol. dodatna pomoč slabšim učencem ♪
  16.      ponúdba  -e ž (ȗ) 1. kar naredi, da lahko kdo kaj dobi, kupi, najame: odkloniti, sprejeti ponudbo; njegova ponudba je zelo vabljiva; ponudba knjig je majhna / dobil je ponudbo za predavanje na univerzi / ženitna ponudba // to v pismeni obliki: skrbno sestavljena ponudba / pismene ponudbe z življenjepisom oddajte v pisarni 2. ekon. količina blaga, ki jo nudijo prodajalci na določenem trgu po določeni ceni: ponudba narašča, upada; povpraševanje presega ponudbo; ponudba blaga, denarja / zakon ponudbe in povpraševanja pravilo, kako se cena oblikuje pod vplivom ponudbe in povpraševanja ● ekspr. letos je imela že tri ponudbe trije so izrazili željo, naj se poroči z njimi; star. vsa moja zbirka vam je na ponudbo na voljo, na razpolago ◊ jur. predlog za sklenitev pogodbe z označbo njene bistvene vsebine; znesek, ki se ponudi na dražbi ♪
  17.      poostrováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. nav. ekspr. delati kaj (bolj) strogo: cenzuro so neprenehoma poostrovali 2. knjiž. delati kaj vsebinsko bolj opredeljeno, izdelano: poostrovati kriterije 3. nav. ekspr. večati, krepiti: poostrovati napad, vpliv; socialna nasprotja so se poostrovala ♪
  18.      pôpovstvo  tudi popóvstvo -a s (ó; ọ̄) slabš. duhovniki: vpliv popovstva // duhovniški nazori, duhovniška miselnost ♪
  19.      poràst  -ásta m (ȁ á) glagolnik od porasti: a) pospešiti porast proizvodnje; porast prometa je ponehal / vplivati na porast cen, osebnih dohodkov / porast števila članov, zaposlenih povečanje / porast zračnega pritiska b) porast drevja, trave ∙ publ. poraba sladkorja je v nenehnem porastu se veča, narašča // razlika med izhodiščno nižjo stopnjo in doseženo višjo: izračunati porast proizvodnje / majhen, velik porast števila zaposlenih ♪
  20.      poravnáti  -ám dov. (á ȃ) 1. narediti ravno površino: poravnati tla, zemljo; poravnati z grabljami / poravnati zmečkan papir / poravnati zvite žeblje zravnati // krajši čas ravnati: poravnati desko s skobljanjem / gredico je treba še malo poravnati 2. narediti, da pride kaj v pravilen, ustrezen položaj: poravnati drva, les; poravnati knjige na polici; skakalec je med letom poravnal smuči / poravnati ovratnik / z rokami si je poravnal lase pogladil, popravil / poravnati otroke v vrsto; četa se je poravnala v strelno vrsto 3. narediti, da preneha plačilna obveznost: poravnati dolg, kredit; naročnina se lahko poravna v obrokih / poravnati škodo / treba je še poravnati račun plačati / poravnati v denarju, naturalijah; pren. s to izdajo so poravnali dolg do pisatelja 4. nav. ekspr. s svojim delovanjem, vplivom doseči, da a) prenehajo obstajati medsebojna nesoglasja, zahtevki: poravnati prepir, spor; konflikt se je poravnal / poravnati krivico b) kdo nima, ne kaže več odklonilnega odnosa do koga; pobotati: pogaja se z ljudmi toliko časa, da jih poravna; z ženo sta se poravnala; otroci so se že zdavnaj poravnali, starši pa so še vedno sprti ● redko prirastek živine lahko poravna slabo letino nadomesti; star. nekaj stvari moram še poravnati pred smrtjo urediti; z brano poravnati krtine odstraniti; zastar. ob gospodarjevem prihodu se je hitro poravnal vzravnal; ekspr. smrt vse poravna poravnán -a -o: poravnan dolg; poravnana zemlja; knjige so ležale poravnane na mizi; po vojaško poravnana skupina delavcev ♪
  21.      poravnávati  -am nedov. (ȃ) 1. delati ravno površino: poravnavati tla, zemljo; poravnavati si gube na obleki 2. delati, da pride kaj v pravilen, ustrezen položaj: poravnavati drva / poravnavati liste v mapo 3. delati, da preneha plačilna obveznost: poravnavati dolgove / poravnavati v denarju / poravnavati obveznosti 4. nav. ekspr. s svojim delovanjem, vplivom dosegati, da prenehajo obstajati medsebojna nesoglasja, zahtevki: poravnavati prepire, spore ♪
  22.      porázen  -zna -o prid. (á ā) ekspr. zelo neugoden, negativen: ni se zavedal poraznega vpliva svojih besed; ta podatek, zaključek je porazen; posledice so bile porazne / narediti porazen vtis / jezik in stil sta v tem delu porazna zelo slaba, nekvalitetna; porazno higiensko stanje v zdravstveni ustanovi zelo slabo, neprimerno // ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, močni obliki: spoznali jih boste po porazni bledici na licih; razlika med njima je porazna zelo velika; doživel je porazno razočaranje hudo porázno prisl.: novica je nanje delovala, vplivala porazno; porazno slaba udeležba ♪
  23.      poséči  -séžem dov., posézi posézite; poségel poségla; nam. poséč in posèč (ẹ́) s prislovnim določilom 1. iztegniti roko po čem, za čim: posegel je na polico in vzel knjigo; posegel je v grm in odtrgal jagodo / iztegnil je roko, da bi posegel po skodelici; posegel je v torbo in izvlekel iz nje kos kruha segel // zajeti določeno časovno obdobje: posegel je za celih petnajst let nazaj 2. odločilno začeti vplivati na potek česa: z gospodarskimi ukrepi poseči na trg; poseči v razvoj dežele / gorska reševalna služba je še pravočasno posegla vmes // publ., z glagolskim samostalnikom izraža začetek dejanja, kot ga določa samostalnik: poseči v boj za prvo mesto; poseči v diskusijo, obravnavo, razpravo / posegel je po pijači začel je piti 3. ekspr. uporabiti: posegli so po dobrih pripomočkih / rad poseže po dobri knjigi rad bere dobre knjige ● ekspr. poseči globoko v žep dati veliko denarja ♪
  24.      posèg  -éga m (ȅ ẹ́) 1. glagolnik od poseči posežem: pri posegu na polico je padel s stola 2. navadno s prilastkom dejanje, s katerim se odločilno vpliva na potek česa: nepremišljeni posegi v naravo; s takim posegom je hotel preprečiti najhujše / poseg družbenih forumov je bil v tem primeru nujen / poseg s škarjami / različni administrativni posegi; vojaški poseg je bil neuspešen / kirurški poseg operacija ♪
  25.      poségati  -am nedov. (ẹ̄) s prislovnim določilom 1. iztegovati roko po čem, za čim: pri svojem delu pogosto posega nazaj, na polico po knjige / posegal je v vrečo in jemal iz nje različne predmete segal // zajemati določeno časovno obdobje: pisatelji so v svojih delih posegali v zgodovino 2. odločilno vplivati na potek česa: skušali so posegati na najrazličnejša področja kulture; posegati v gospodarstvo dežele / znanstvena izdaja je posegala tudi v jezik // publ., z glagolskim samostalnikom izraža ponavljanje dejanja, kot ga določa samostalnik: posegati v igro; posegati v politiko; delegati so živahno posegali v razpravo; uspešno posegati v reševanje problemov / država je posegala po administrativnih ukrepih / minometi so posegali v boj 3. ekspr. uporabljati: rad posega po knjigah o živalih / pisatelj je po snov posegal v zgodovino posegajóč -a -e: na razna področja posegajoča vsebina člankov ♪

   351 376 401 426 451 476 501 526 551 576  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA