Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

voz (526-550)


  1.      gnój  -á in -a m, mest. ed. gnóju in gnôju (ọ̑) 1. iztrebki domačih živali, pomešani s steljo: kidati gnoj; navoziti, raztrositi gnoj; na dvorišču smrdi po gnoju; masten, uležan gnoj; konjski, svinjski gnoj; pred hlevom je bil velik kup gnoja; postavlja se ko petelin na gnoju / hlevski gnoj // redko gnojilo: izčrpani zemlji je treba dajati gnoj / umetni gnoj 2. gosta, navadno rumenkasto zelena tekočina, nastala pri nekaterih vnetjih: gnoj se cedi iz rane; brisati gnoj; gost gnoj 3. nizko zelo len, zanikrn človek: spodi ta gnoj od hiše; bil si in boš ostal gnoj ● ekspr. potegnil ga je iz gnoja rešil iz težkega položaja; ekspr. toliko je sadja, da se gnoj dela iz njega zelo veliko ♪
  2.      gnôjen  -jna -o prid. (ó) nanašajoč se na gnoj: a) pleten gnojni koš; gnojni voz; gnojna jama; gnojne vile / na njivi so bili številni gnojni kupi / gnojna prst b) gnojna rana; gnojno vnetje žrela / gnojni izcedek gnôjno prisl.: gnojno sluzast izcedek iz rane ♪
  3.      gnojnják  -a m (á) redko gnojni voz ♪
  4.      gól  -í [gou̯] ž (ọ̑) obsekano tanjše deblo za drva: pripeljal je poln voz goli; bukova gol ♪
  5.      gólf 2 -a m (ọ̑) osebni avtomobil nemške tovarne Volkswagen: voziti se z golfom ♪
  6.      golóvje  -a s (ọ̑) redko več goli: poln voz golovja ♪
  7.      góndola  -e ž (ọ̑) 1. dolg, ozek čoln z močnimi krivinami na koncih, ki se rabi v Benetkah: gondola je drsela po Velikem kanalu; sesti v gondolo 2. viseča, zaprta priprava za prevoz ljudi, tovora, navadno pri cepelinu ali žičnici: dvigniti se v gondoli; žičnica z dvema gondolama ♪
  8.      górdijski  -a -o prid. (ọ́) knjiž., v zvezi gordijski vozel zapletena, težko rešljiva zadeva ali vprašanje: ni ga, ki bi razvozlal ta gordijski vozel ∙ ekspr. presekati gordijski vozel z odločnim, drznim posegom rešiti tako zadevo ali vprašanje ♪
  9.      gorénjec  -jca m (ẹ́) 1. prebivalec zgornjega, gornjega konca vasi: gorenjci in dolenjci so se večkrat sprli zaradi vode 2. pog. vlak, ki vozi na Gorenjsko: pripeljal se je z gorenjcem 3. pog. gorenjski nagelj: sadike gorenjcev ♪
  10.      gorénjski  -a -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na Gorenjce ali Gorenjsko: gorenjski kmetje; gorenjska pokrajina; star. prišel je z gorenjske strani z Gorenjskega / gorenjska trma; gorenjsko narečje / gorenjski nagelj; gorenjski vlak vlak, ki vozi na Gorenjsko ♦ gastr. gorenjski želodec želodec z nadevom iz svinjskega mesa, kaše in začimb ♪
  11.      gosénica  -e ž (ẹ̑) 1. drobna žival mehkega valjastega telesa, navadno poraslega z dlačicami: gosenica leze, se zabubi; gosenice žrejo listje; obirati gosenice z zelja; zelene gosenice 2. nizko škodljiv, ničvreden človek: on je zajedavska gosenica 3. nav. mn., teh. brezkončna jeklena veriga iz plošč, ki se premika okrog vrste koles pri terenskih vozilih, gradbenih strojih: po cesti so ropotale gosenice; tankovske gosenice; sledovi traktorskih gosenic; škripanje gosenic ◊ vet. bolezen med parklji pri govedu in ovcah; zool. ličinka metulja ♪
  12.      goséničar  -ja m (ẹ̑) 1. motorno vozilo z gosenicami: oklopni, transportni goseničar; traktor goseničar; sprejmemo več traktoristov za delo z goseničarji 2. zool. žuželka, ki zalega jajčeca v gosenice in jih tako uničuje, Apanteles: kapusov goseničar ♪
  13.      goséničen  -čna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na gosenice: gosenična kislina / gosenično vozilo ♪
  14.      gózden  in gôzden -dna -o prid. (ọ̑; ó) nanašajoč se na gozd: gozdni obronek; gozdna jasa, poseka, pot / gozdna cesta cesta, zgrajena predvsem za odvoz lesa / zaščitni gozdni pasovi; velike gozdne površine / gozdni pridelki, sadeži, škodljivci; gozdne jagode; gozdna ptica, rastlina, žival; gozdno drevo / gozdni čuvaj, delavec; gozdni sklad; gozdna uprava; gozdno gospodarstvo / gozdni park gozd, urejen za park / gozdni prirastek; gozdna drevesnica drevesnica za sadike gozdnih dreves; gozdna žaga žaga z dolgim, širokim listom in ročajema na obeh koncih ◊ bot. divji gozdni koren visoka rastlina s pernato razrezanimi listi in belimi ali rdečkastimi cveti v kobulih, Angelica silvestris; gozdne kresnice visoka trajnica vlažnih gozdov z belkastimi cveti v sestavljenih grozdih; kresničevje; čeb. gozdni med med temne barve iz mane na drevju, zlasti iglastem; etn. gozdni mož divji mož; geogr. zgornja gozdna meja višina, do katere sega strnjen gozd; gozdna stepa področje, kjer se mešata gozd in stepa; zool. gozdni jereb rjavkasta gozdna ptica s čokatim telesom, Tetrastes bonasia; gozdni lazar; gozdna miš ♪
  15.      gozdíti  -ím in gózditi -im nedov. (ȋ í; ọ̄) 1. z zagozdo utrjevati: gozditi steber, toporišče pri sekiri 2. alp. plezati z opiranjem ob dve steni; gvozditi: na nekaterih mestih so morali gozditi ♪
  16.      grabíti  in grábiti -im, in grábiti -im nedov. (ȋ á ȃ; á ȃ) 1. z grabljami spravljati skupaj: grabiti listje, seno; nepreh. pri sosedovih grabijo // ekspr. z rokami spravljati k sebi: sklonil se je nad dragocenosti in jih grabil z obema rokama // ekspr. pohlepno si prisvajati dobrine: vse življenje je stiskal in grabil / tujci so grabili po naši zemlji 2. močno, sunkovito prijemati kaj: čeljusti so grabile in drobile kamenje; grabil ga je za roko, za vrat; nervozno se je grabil za glavo / bager grabi material; s pestjo je grabila žito in ga metala kokošim / ekspr. grabil je kos za kosom in jih metal v košaro hitro jemal, pobiral / žaga dobro grabi pri žaganju vsakokrat globoko zareže // prizadevati si z roko priti do česa: grabil je že po kljuki, ko je potrkalo; nervozno je grabil za kozarcem / od bolečin je grabila po odeji; pren. grabila je za primerno besedo, a nobena ni bila prava 3. ekspr. polaščati se, prevzemati: grabil ga je bes; grabi jih huda jeza, obup / brezoseb.: grabi ga, da se spotikajo obenj jezi; grabilo jo je, da bi mu vse vrnila najraje bi mu vse vrnila 4. pog. imeti močno, stiskajočo bolečino: v roko ga je grabil krč; brezoseb. grabi ga pri srcu 5. ekspr. premikati se z dolgimi koraki: dobro je grabil pot / grabil je po dve stopnici hkrati prestopal jih z enim korakom ● ekspr. to se bodo grabili za lase, ko bodo zvedeli za novo nevarnost bodo v hudih skrbeh; zna grabiti na kup kopičiti, večati si premoženje grabèč -éča -e: grabeč sekiro za toporišče; grabeči prsti ♪
  17.      grahovína  in gráhovina -e ž (í; á) grahova slama: voziček grahovine ♪
  18.      grápav  -a -o prid. (á) 1. ki ima veliko grap, jarkov: težko je vozil po grapavih cestah; grapava steza / grapava trda zemlja 2. hrapav, raskav: grapava ploskev; grapava skorja ♪
  19.      grebén  -a m (ẹ̑) 1. podolgovata, ozka izboklina ali vzpetina: na sredi kolovoza se dela greben; odlitki so bili slabi in polni grebenov // izbokli del vala: na vodi so se delali grebeni; morski greben / ladja se ziblje na grebenih valov 2. podolgovata, strma gorska vzpetina: vzpeti se na greben; krenili smo po grebenu; gozdni, skalnati grebeni; vznožje grebena / gorski greben / koralni greben nadvodni ali podvodni greben, ki so ga zgradile korale 3. rdeč nazobčan kožni izrastek na vrhu petelinove glave: petelin z rdečim, pravilno zobčastim grebenom ∙ ekspr. greben se mu je povesil ni mu bilo prav, čutil se je ponižanega; nehal je biti domišljav; ekspr. mu že raste greben postaja domišljav, prevzeten 4. vet. sprednji, izbočeni del hrbta: pobožati psa po grebenu; jezdec se je naslonil konju na greben viher ◊ anat. nosni greben vrhnji del nosu, ki daje nosu profil; lopatični greben izboklina na hrbtni ploskvi lopatice; arheol. greben ojačeni del oglavja čelade; grad. greben rob, stik strešnih nagibov; meteor. greben del anticiklona, ki je raztegnjen v eno stran; greben visokega zračnega pritiska slabi; teh. greben daljša, ozka enakomerna izboklina na strojnem delu za preprečevanje vzdolžnega premika; vtirjevalni greben kolobar na robu platišča, ki drži kolo na tirnici; tekst. greben del bila, ki drži osnovne niti v določenem razporedu; zool. grodnični greben izboklina na ptičji grodnici, ki daje oporo letalnim mišicam ♪
  20.      gríntav  -a -o prid. (í) 1. ki ima grinte: grintavi fikusi; grintave hruške / nar. otrok ima grintav obraz krastav / nar. grintava ovca garjava 2. ekspr. razoran, razbrazdan: grintav svet; vozili smo se po razmehčani, grintavi cesti 3. slabš. slaboten, bolehen: vse zdrave so poslali na fronto, doma je ostalo le nekaj grintavih mladoletnikov ♪
  21.      gród 2 -a m (ọ̑) teh. ogrodje, zlasti pri vozilu: pregledati stanje vozovnega groda ♪
  22.      gromáden  -dna -o prid. (ȃ) zastar. velik, ogromen: konj je bil vprežen v gromaden voz ♪
  23.      grôzen  -zna -o prid., grôznejši (ȏ) 1. ki ima veliko grozo vzbujajočih lastnosti: videl je grozne prikazni; grozna zver / grozen zločin / grozne besede; grozna kletev / ekspr. pravljica ne sme biti preveč grozna // ki prinaša veliko trpljenje, hude težave: grozna bolezen; čaka ga grozna kazen; grozna novica / to so bili grozni časi 2. ekspr. ki s svojim vedenjem, ravnanjem povzroča odpor, nenaklonjenost: to je grozen človek; tvoji prijatelji so res grozni / ima grozen značaj / grozno čenčanje, vedenje / otroci so bili med vožnjo grozni zelo nemirni, nagajivi 3. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: bil je v groznem strahu zanjo; vozi z grozno hitrostjo; godi se mu grozna krivica; dela grozne napake / grozna globina, tema / grozen dež, veter 4. ekspr. zelo slab, nekvaliteten: imeli smo grozno hrano; cesta je bila grozna / piše grozen jezik / tu notri je grozen zrak zelo zatohel, nečist; imamo grozno vreme zelo neugodno 5. pog., ekspr. zelo grd, neprikupen: ima grozne čevlje; grozna barva; v tej obleki je grozna 6. nar. gorenjsko lep, čeden: bila je grozno dekle grôzno 1. prislov od grozen: grozno poje; grozno so ga pretepali; grozno je lep; grozno dolgo so ga čakali 2. nav. ekspr., v povedni rabi izraža veliko težavnost, mučnost česa: grozno je poslušati take neumnosti; kaj ni grozno, da noče priznati / grozno mu je bilo pri duši / pri njih je grozno imajo zelo neurejene razmere 3. v medmetni rabi izraža veliko čustveno prizadetost, grozo: grozno, mučili ga bodo; sam.: marsikaj groznega je doživel; preveč groznega je v teh zgodbah ♪
  24.      gŕški  -a -o prid. (ȓ) nanašajoč se na (stare) Grke ali Grčijo: grški jezik; grški narod; stara grška kultura; grško-rimska civilizacija / ima grški nos nos v isti črti s čelom; lasje so ji bili zaviti v grški vozel v visoko, vozlu podobno pričesko ◊ bot. grško seno kulturna ali divja rastlina z rumenimi cveti, Trigonella foenum-graecum; rel. grški križ križ, ki ima vse krake enake; grška cerkev pravoslavna cerkev Grkov; vrtn. grška jelka parkovno iglasto drevo z vodoravnimi vejami, Abies cephalonica ♪
  25.      gúgast  -a -o prid. (ū) ki se guga: peljal ga je na gugastem vozičku / gugasta hoja ♪

   401 426 451 476 501 526 551 576 601 626  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA