Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

voz (2.476-2.500)


  1.      zagatítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od zagatiti: zagatitev odprtine / zagatitev voza v ozkem prehodu ♪
  2.      zagátiti  -im dov. (á ȃ) star. zamašiti, zapreti: zagatiti luknjo s papirjem / vozovi so zagatili ozko pot zagátiti se zaustaviti se, zagozditi se: ladja se je zagatila med kosi ledu; voz se je zagatil na ozkem prehodu / hrana se mu je zagatila v grlu zagáčen in zagáten -a -o: cesta, zagačena z vozovi ♪
  3.      zaglédati  -am dov., zagléj in zaglèj zagléjte, stil. zaglédi zaglédite (ẹ́ ẹ̑) z gledanjem zaznati: zagledati kopno; skozi okno je zagledal nenavaden prizor; zagledati koga oddaleč; zagledala sta se in si pomahala; pren., ekspr. zagledati resnico ● star. beli dan, luč sveta je zagledal v kmečki hiši rodil se je; je kmečkega rodu; knjiž. knjiga je zagledala beli dan je izšla zaglédati se s predlogom 1. za določen čas upreti, usmeriti pogled kam: zagledati se predse, v tla; za nekaj trenutkov, začudeno se zagledati v koga / podprl si je glavo in se zagledal sam vase 2. ekspr. zaljubiti se: zagledal se je v sosedovo hčer; noro se zagledati v koga // čustveno pozitivno, trajno se navezati na kaj: že v mladih letih se je zagledal v znanost zagledávši zastar.: zagledavši znanca, je stopil k njemu zaglédan -a -o: že dolgo je zagledana vanj; prepozno zagledano vozilo ∙ ekspr. fant je preveč zagledan vase preveč občuduje samega sebe ♪
  4.      zagózda  -e ž (ọ̑) 1. proti enemu koncu zožujoč se kos kovine, lesa za cepljenje, trdno nameščanje česa: zabiti zagozdo v klado; cepiti z zagozdo; čelo zagozde / z zagozdo utrditi kol, opornik / obročasta, ploščata zagozda; zagozda za skobljič / podložiti pod kolo zagozdo 2. teh. del z navadno po dolžini zožujočim se profilom za povezovanje razstavljive zveze dveh strojnih delov: zagozda se je zrahljala / bradata zagozda ki ima nastavek za izbijanje, izdiranje; vložna zagozda ki se vloži v prilegajoči se utor 3. ekspr., navadno s prilastkom velik trikoten kos česa: odrezal si je rezino slanine in zagozdo kruha; zagozda sira 4. redko mesto, kjer se kdo ali kaj zagozdi: pognal je in speljal voz iz zagozde; obtičati v zagozdi ♪
  5.      zagradíti  -ím dov., zagrádil (ȋ í) z namestitvijo česa omejiti kak prostor, da je dostop, gibanje onemogočeno: zagraditi lovišče, rov; zagraditi most z vozovi; zagraditi vhod v stavbo; zagraditi s kamni, z žico / lava je reko zagradila in nastalo je jezero / otroci so zagradili ribe v kotanjo // v zvezi zagraditi pot onemogočiti komu prehod: razširil je roke in ji zagradil pot; zagraditi sovražniku pot proti jugu; pren., ekspr. zagraditi komu pot do uspeha zagradíti se knjiž. narediti se nedostopnega za kaj: pesnik se je zagradil od ostalega sveta; zagraditi se pred življenjsko resničnostjo zagrajèn -êna -o: z desko zagrajen del vrta; pot nazaj mu je zagrajena ♪
  6.      zahodíti  -hódim dov. (ȋ ọ́) 1. s hojo, hojenjem pritisniti navzdol: zahoditi prst okoli drevesca / zahoditi kovanec v tla // s hojo, hojenjem narediti, povzročiti, da kaj pride v določen položaj in tam ostane: zahoditi zavihan rob preproge 2. s hojo, hojenjem zabrisati, odpraviti: zahoditi v pesku narisane črte 3. s hojo, hojenjem poškodovati: čevljev ne vzamemo nazaj, ker ste jih že zahodili 4. s hojo, hojenjem nekoristno porabiti: zahoditi cel dan ● star. varuj se, da kje ne zahodiš zaideš; star. vstal je in zahodil dalje šel zahójen -a -o 1. deležnik od zahoditi: zahojena trava 2. žarg. potrt, pobit: zahojen človek // zgrešen, zavožen: zahojeno življenje ♪
  7.      zahtévati  -am nedov. in dov. (ẹ́) 1. izražati odločno hotenje a) da osebek kaj dobi: zahtevati denar, odškodnino, orožje; zahtevati svoje stvari nazaj; zahtevati od potnikov potne liste / koliko zahtevaš za avtomobil / šla je v tajništvo in zahtevala direktorja / ta učitelj od učencev veliko zahteva b) z glagolskim samostalnikom da kdo kaj naredi: zahtevati izpolnitev obljube; občinstvo je zahtevalo ponovitev; zahtevati znižanje dajatev; zahtevajo, da predsednik odstopi; od otroka ne moreš zahtevati, da je pri miru / zahtevam, da mi vrneš denar c) da kdo ravna, se vede tako, kot izraža dopolnilo: zahtevati mir, red / zahtevati poslušnost, pozornost 2. nav. 3. os. izraža, da je kaj tako, da je nujno, potrebno to, kar izraža dopolnilo: zadeva zahteva hitro rešitev; spolzka cesta zahteva previdno vožnjo; dogodki zahtevajo, da se moramo takoj odločiti / gradnja ceste zahteva velike stroške je zelo draga; ravnal je, kot sta zahtevala njegov položaj in starost kot je bilo treba, je bilo primerno glede na njegov položaj in starost; dolžnost, vest zahteva, da ukrepate; raziskava bo zahtevala veliko dela in časa zanjo bo potrebno / to delo zahteva celega človeka zanj je potrebno veliko časa in zavzetosti / nesreča je zahtevala osem smrtnih žrtev v njej je bilo zahteváje: razburjal se je, zahtevaje sobo z razgledom na morje zahtevajóč -a -e: sprla se je z vsemi, zahtevajoč pravico; pomiriti zahtevajoče množice; prisl.: zahtevajoče je iztegnil roko zahtévan -a -o: zbrati zahtevani znesek; izdelki nimajo zahtevane kakovosti ♪
  8.      zahúpati  -am dov. (ȗ) dati signal s hupo: voznik je zahupal ♪
  9.      zahvalíti se  in zahváliti se -im se dov. (ȋ á) 1. izraziti hvaležnost: zahvaliti se darovalcu, rešitelju; zahvaliti se za denar, pomoč; pismeno se zahvaliti; star. zahvaliti komu, koga / zelo ste mi ustregli, se je zahvalil / ekspr. lepo se zahvalim za sporočilo se zahvaljujem 2. z dajalnikom in tožilnikom priznati koga ali kaj kot vzrok za kaj: za neljubo presenečenje se lahko zahvališ njim; samo vozniku se moramo zahvaliti, da smo ostali živi; star. njo imam zahvaliti za srečo 3. vljudno odkloniti, zavrniti kaj: zahvalil se je za ponujeno hrano, češ da ni lačen / ne, za takšno povabilo se lepo zahvalim se lepo zahvaljujem zahvalíti in zahváliti v medmetni rabi izraža a) hvaležnost, zadovoljstvo: boga zahvali, da se je vse srečno končalo / star. zelo ste bili prijazni, zahvalim hvala b) star. vljudno odklonitev, zavrnitev; hvala: ne bom pil, zahvalim ● otr. zahvaliti bogca v krščanskem okolju skleniti roke v zahvalo zahvalívši se star.: poslovil se je, zahvalivši se gostiteljem za lep sprejem zahváljen -a -o: zahvaljeni, da ste prišli; v krščanskem okolju Bog bodi zahvaljen, da si se vrnil živ in zdrav ♪
  10.      zajáhati  -am tudi -jášem dov. (ā) 1. sesti na žival tako, da je vsaka noga na drugi strani: zajahati konja, osla; v skoku zajahati žival // ekspr. sesti tako na kaj sploh: zajahati kolo, motor; otrok je zajahal pručko 2. jahaje iti, oditi: poslovil se je in zajahal proti domu; zajahati za kom 3. začeti jahati: upočasnil je dir in zajahal korakoma 4. dvigniti sprednji del telesa na drugo žival kot pri paritvi: pri gonjenju je krava zajahala drugo kravo // ekspr. priti s sprednjim delom na drugo vozilo: ob sunku je srednji vagon kar zajahal vagon pred seboj 5. pog. dobiti oblast nad kom, začeti komu delati nasilje: pazi, da te ne bo spet zajahal ● ekspr. zajahati pegaza začeti pesniti ♪
  11.      zakímati  -am dov. (ȋ) 1. z glavo narediti nekaj gibov, navadno navzdol in navzgor: konj od napora zakima / zakimati z glavo; pren., ekspr. klasje zakima v vetru // redko pokimati: namesto odgovora je samo zakimala / zakimala je: Glasba je nekaj najlepšega 2. ekspr. sede, z glavo, usmerjeno navzdol, zadremati, zaspati: komaj je dobro sedel, je že zakimal; zakimati na klopi; med govorom, vožnjo zakimati // zadremati, zaspati sploh: popoldne je zakimal na kavču ♪
  12.      zakínkati  -am dov. (ȋ) 1. z glavo narediti nekaj gibov, navadno navzdol in navzgor, zaradi slabosti, utrujenosti: če ga je pestoval pokonci, je otrok zakinkal / bil je tako slaboten, da mu je glava zakinkala // redko pokimati: zakinka in reče: Prav imaš 2. ekspr. sede, z glavo, usmerjeno navzdol, zadremati, zaspati: nekajkrat je zazehal, potem pa je kar pri mizi zakinkal; med predavanjem, vožnjo zakinkati // zadremati, zaspati sploh: po kosilu rad zakinka ♪
  13.      zakobáliti  -im dov. (ā ȃ) redko okobal zajahati: zakobaliti konja zakobáliti se ekspr. nerodno, okorno priti na kaj: zakobaliti se na voz ♪
  14.      zakotalíti  -ím dov., zakotálil (ȋ í) narediti, da se kaj premika po površini tako, da se vrti okoli svoje osi: zakotaliti obroč, sod / zakotaliti po tleh pest drobiža // narediti, da kaj tako premikajoč se pride kam: zakotaliti kroglo v odprtino / zakotaliti sod vina z voza zakotalíti se premakniti se po površini tako, da se vrti okoli svoje osi: jabolka se zakotalijo na vse strani // tako premikajoč se priti kam: oreh se zakotali pod omaro ♪
  15.      zakotáti  -ám in -kótam dov. (á ȃ, ọ̄) nar. zakotaliti, zavaliti: zakotati sod na voz / kovanec se zakota po tleh / zakotati se v jarek ♪
  16.      zakotrljáti  -ám dov. (á ȃ) ekspr. zakotaliti, zavaliti: zakotrljati obroč / zakotrljati sod na voz / krogla se zakotrlja / zakotrljati se v jarek ♪
  17.      zakŕčiti  -im dov. (ŕ ȓ) knjiž. 1. krčevito zategniti, napeti: strah mu zakrči mišice 2. zastaviti, zapreti: ljudje, vozila zakrčijo cesto / zakrčiti promet zakŕčen -a -o: zakrčena drža ♪
  18.      zakreníti  -krénem dov. (ȋ ẹ́) star. zaviti, skreniti: konj, voz zakrene proti vasi; zakreniti na desno / zakreniti za ovinek / blizu hrasta (se) pot zakrene / zakreniti h komu na obisk ● star. zakreniti krmilo obrniti; star. zakreniti pogovor drugam začeti se pogovarjati o čem drugem; star. zakreniti vozilo obrniti, preusmeriti; star. marsikdo zakrene s prave poti začne delati, živeti nepravilno, moralno oporečno zakrénjen -a -o: postrani zakrenjen voz ♪
  19.      zakrmáriti  -im dov. (á ȃ) 1. začeti krmariti: sedel je v čoln, vžgal motor in zakrmaril / ekspr. peruti so zakrmarile po zraku 2. z zasukom krmila narediti, da vozilo zavije, se usmeri kam: zakrmariti ladjo, letalo proti vzhodu / motorist zakrmari na drugo stran ceste / ladja zakrmari proti obali / ekspr. riba je zakrmarila s hrbtno plavutjo // z zasukom krmila zapeljati, pripeljati kam: zakrmarili so ladjo v pristanišče in se kmalu zasidrali // ekspr. iti, zaviti: zakrmariti v gostilno / vodstvo noče zakrmariti v konservativno politiko 3. s slabim, napačnim krmarjenjem zapeljati v napačno smer, na napačno mesto: zakrmariti ladjo na pesek ♪
  20.      zakrotovíčiti se  -im se dov. (í ȋ) ekspr. zaplesti se, zavozlati se: nit, štrena se zakrotoviči ♪
  21.      zakúp  -a m (ȗ) dejanje, s katerim stvar ali pravica, ki prinaša koristi, za plačilo preide v začasno uporabo koga: dovoliti komu zakup; zakup košnje, ladje, zemljišča; zakup kake pravice / socialistični zakup obrtne delavnice, gostilne od 1948 do 1954 s katerim obrtna delavnica, gostilna v zasebni lasti preide v državno, družbeno uporabo // razmerje, nastalo s tem dejanjem: obnoviti, podaljšati zakup; desetletni zakup / dati, vzeti zemljišče v zakup; imeti v zakupu ● ekspr. kolesar je vzel vso cesto v zakup je vozil po vsej cesti, kot bi bila namenjena samo njemu; ekspr. pomembni dogodki so jih vzeli čisto v zakup so jih zelo zaposlili, jim vzeli ves čas; redko oddati kaj za nizek zakup za nizko zakupnino; ekspr. imeti kako funkcijo v zakupu imeti jo dolgo, večkrat; ekspr. mislijo, da imajo resnico v zakupu imajo izključno pravico odločati o resnici ◊ zgod. dedni zakup razmerje med podložnikom in fevdalcem, pri katerem ima prvi dedno pravico na kmetiji ♪
  22.      zakváčiti  -im dov. (á ȃ) knjiž. 1. s kavljem zapeti, se povezati: gusarji so zasledovano ladjo zakvačili in jo potegnili k sebi 2. zapeti, zatakniti: zakvačiti prste za naramnice / prosti konec vrvi zakvačiti v kavelj vlečnega vozila zakváčiti se zapeti se, zatakniti se: srajca se mu zakvači za vejo ♪
  23.      zaletávati se  -am se nedov. (ȃ) 1. hitro se premikajoč prihajati v sunkovit dotik s čim: iz objestnosti se zaletavati v mimoidoče; v temi so se zaletavali v stole, zaboje; vešče se zaletavajo v svetilko // udarjati s hitro vozečim vozilom ob kaj: opiti vozniki avtomobilov se pogosto zaletavajo v ograjo; zaletavati se z avtomobili 2. ekspr. hitro, premalo premišljeno se lotevati česa, delati kaj: ne zaletavajte se, ampak dobro premislite, ker bo veliko stroškov / zaletavati se iz neumnosti v neumnost 3. ekspr., navadno v zvezi z v vznemirjeno, razburjeno izražati pomisleke o čem: javno se zaletavati v program / članek se zaletava v odločitev oblasti / ta fant se zaletava v vsako dekle jo nadleguje zaletavajóč se -a -e: zaletavajoče se kroglice; prisl.: zaletavajoče se česa lotevati ∙ zaletavajoče govoriti, hoditi neenakomerno hitro, sunkovito ♪
  24.      zaletéti se  -ím se dov., zalêtel se (ẹ́ í) 1. hitro se premikajoč priti v sunkovit dotik s čim: v temi se zaleteti v zaboj; hote se zaleteti v koga / muha se zaleti v pajkovo mrežo // udariti s hitro vozečim vozilom ob kaj: zaleteti se z avtomobilom v drevo / zaletela sta se avtobus in tovornjak 2. začeti se hitro premikati z namenom dobiti zadostno hitrost, silo za določeno dejanje: zaletel se je in preskočil potok; zaletel se je, da bi razbil vrata // s prislovnim določilom hitro se premikajoč usmeriti se kam: bik se je zaletel proti nam; jezdeca se zaletita drug proti drugemu // s prislovnim določilom hitro se premikajoč priti kam: ne zaleti se med goste, v sobo kakor zadnjič / ščuka se včasih zaleti na vodno površino 3. ekspr. hitro, premalo premišljeno se lotiti česa, narediti kaj: priznam, da sem se glede tega zaletel / zaleteti se z gradnjo, odgovorom 4. ekspr., navadno v zvezi z v vznemirjeno, razburjeno izraziti pomisleke glede česa: zaleteti se v besedilo, program 5. priti kot tujek v grlo, sapnik in sprožiti kašelj: grižljaj se mu je zaletel; sapa, slina se mu je zaletela; brezoseb. zaletelo se mu je od smeha / ekspr. glas se mu je zaletel ● zaleteti se z glavo skozi zid, v zid poskušati izsiliti, doseči nemogoče; ekspr. nekam, v zid se zaleti izraža nejevoljo, nestrpno odklanjanje, zavračanje zaletèn -êna -o: zaleten avtomobil; zaletena sapa ♪
  25.      zalogóvnik  -a m (ọ̑) žel. na lokomotivo priklopljen vagon za prevoz zaloge vode, goriva: vodni rezervoar v zalogovniku ♪

   2.351 2.376 2.401 2.426 2.451 2.476 2.501 2.526 2.551 2.576  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA