Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
vonjava (3)
- vonjáva -e ž (ȃ) hlapi navadno prijetno dišečih snovi: z vrta, po hiši se širijo vonjave; cveti privabljajo žuželke z barvami in vonjavami; vdihavati kuhinjske, prijetne vonjave // značilnost snovi, teles, ki se zaznava z vohom; vonj: kuhati zelišča, da izgubijo vonjave; parfum močne, nežne vonjave; vonjava kadila, vrtnic; vonjava po bencinu ♪
- zvonjáva -e ž (ȃ) knjiž. zvonjenje: častiti koga z zvonjavo / zvonjava kravjih zvoncev ♪
- vonjàv -áva -o prid. (ȁ á) knjiž. prijetno dišeč: vonjave snovi; sveže pokošena trava je vonjava / vonjave cigarete / vonjavi julijski dnevi ♪