Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

voljen (289-313)


  1.      odvzétje  -a s (ẹ̑) redko odvzem: odvzetje krvi / odvzetje dovoljenja; odvzetje premoženja ♪
  2.      oglasíti se  -ím se, in oglasíti se in oglásiti se -im se dov., oglásil se (ȋ í; ȋ á) 1. dati, začeti dajati zvok, glas: fant leži nepremično na tleh in se ne oglasi; ponoči se včasih oglasi sova; psi so se oglasili po vsej vasi začeli lajati / ptič se je oglasil z ostrim glasom // ekspr., s prislovnim določilom izraža smer, kraj, odkoder pride, začne prihajati zvok, glas: iz daljave se je oglasil strel; iz kota se je oglasilo ihtenje; v dolini se oglasi zvon / zvečer se je oglasila pesem 2. spregovoriti, reči: povej po pravici, se je oglasil oče; oglasiti se v debati; brezoseb. iz sobe se je oglasilo: naprej / oglasil se je z odločno besedo / vsi so se oglasili proti njemu nastopili 3. odgovoriti (na poziv, klicanje): odložila je slušalko, ker se ni oglasil; dolgo so ga klicali, pa se ni oglasil; na trkanje se nihče ne oglasi 4. dati kako sporočilo o sebi, navadno po pošti: dolgo se ni oglasil z dopusta; oglasiti se z razglednico / takoj ko prideš tja, se oglasi piši 5. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop telesnega, duševnega stanja, kot ga določa samostalnik: oglasila se je stara bolečina v križu; že na vlaku se je oglasila lakota; oglasila se mu je želja po plezanju / nazadnje se mu je le oglasila vest 6. priti kam, navadno z določenim namenom: oglasil se je na občini, da povpraša za dovoljenje; več snubcev se je že oglasilo pri njej; oglasite se jutri, danes ne utegnem ● nar. prišel jo je klicat (pod okno), pa se ni oglasila ni pokazala pripravljenosti za pogovor, stik; knjiž., ekspr. ognjenik se je oglasil začel bruhati; ekspr. že pet mesecev je noseča, pa se otrok še ni oglasil premaknil, zganil; ekspr. končno se mu je oglasila pamet je začel pametno misliti, ravnati; ekspr. v hiši se je oglasila smrt nekdo v hiši je umrl; ekspr. morda se mu bo pa zdaj le oglasilo srce bo postal usmiljen, dober; ekspr. oglasil se mu je želodec postal je lačen; na sestanku se je tudi on oglasil k besedi sodeloval v debati, pogovoru; ekspr. tedaj se je v njem oglasil mož postal je odločen, pogumen; ekspr. oglasiti se s pesmijo zapeti; ekspr. oglasil se je z novo pesniško zbirko jo objavil ♪
  3.      ogràd  -áda in ógrad -a m (ȁ á; ọ́) 1. knjiž., redko ograjen prostor: imeti jetnike v vseh ogradih pred očmi / stanovi z ogradi za drobnico 2. nar. ograjen prostor okrog hiše in gospodarskega poslopja, porasel s travo in drevjem: Tinč se je zadovoljen vračal za ogradi domov (F. Godina) ● knjiž., redko paše niso omejevali ogradi ograje; knjiž. cvetoč ograd vrt ♪
  4.      ójnica  -e ž (ọ̄) 1. nav. mn. vsako od dveh ojes, med katera se vprega žival: naravnati vola v ojnice // ekspr., navadno s prilastlkom kar kaj omejuje: ojnice oblasti; ostal je v ojnicah vaškega življenja / zakonske ojnice ∙ ekspr. skakati čez ojnice biti nezvest v zakonu; ne ubogati, delati, kar je nedovoljeno 2. strojn. drog, ki veže bat ali križnik z ročico ali kolenom na gredi: okvara na ojnici ♪
  5.      opolnomóčen  -a -o [u̯n] prid. (ọ̑) zastar. pooblaščen: opolnomočeni so, da izdajajo potna dovoljenja / opolnomočeni minister ♪
  6.      opredeljeválec  -lca [u̯c in lc] m (ȃ) kdor opredeljuje: samovoljen opredeljevalec slovenstva ♪
  7.      oróžje  -a s (ọ̑) 1. priprava za bojevanje ali obrambo: čistiti orožje; izdelovati, kovati orožje; obrniti orožje proti komu; polniti orožje z naboji; pripraviti orožje na strel; nevarno, ekspr. smrtonosno orožje; skladišče orožja; kmetje so uporabili cepce za orožje; uriti se v ravnanju z orožjem; orožje in strelivo / četa je imela premalo orožja / spopad, upor z orožjem; ekspr. policija je nastopila z orožjem v roki oborožena / artilerijsko, protiletalsko, ročno orožje; atomsko, jedrsko, kemično orožje; publ. klasično orožje ki učinkuje neposredno z izstrelkom, razpršenimi drobci ali s pritiskom; metalno, strelno orožje; napadalno, obrambno orožje; lovsko, športno orožje / dovoljenje za nabavo orožja ∙ ekspr. s to izjavo jim je dal orožje v roke je povzročil, da so lahko nastopili proti njemu; ekspr. te besede so ji izbile orožje iz rok povzročile, da njeni razlogi, dokazi niso bili več učinkoviti; ekspr. vojaki so začeli metati orožje iz rok so se začeli razoroževati; niso se hoteli več bojevati; odložiti, položiti orožje vdati se; žarg., šport. domače moštvo je štirikrat položilo orožje pred gosti je bilo štirikrat premagano; ekspr. pozivati k orožju na boj, v vojno; star. poklicati pod orožje vpoklicati, mobilizirati; ekspr. prijeti, zgrabiti za orožje začeti se bojevati, pripraviti se na boj; ekspr. ves narod je bil pod orožjem se je bojeval; ekspr. rožljati z orožjem groziti z vojno; ekspr. klic k orožju želja, zahteva po udeležbi v boju, za pripravljenost na boj; star. tovariš v orožju bojni tovariš, sobojevnik ♦ šport., voj. malokalibrsko orožje; voj. avtomatsko orožje ki se samo polni in prazni in strelja zlasti v rafalih; hidrogensko orožje; hladno orožje ki rani z rezilom ali konico; lahko orožje manjšega kalibra ali manjše teže; težko orožje večjega kalibra ali večje teže; strelna moč orožja število nabojev, ki jih lahko izstreli določeno orožje v časovni enoti 2. ekspr., navadno s prilastkom učinkovito sredstvo, dober pripomoček: solze so njeno edino orožje; beg v vodo je najučinkovitejše orožje proti vročini / ideološko, politično orožje ♪
  8.      osében  -bna -o prid. (ẹ̑) 1. nanašajoč se na oseba 1: osebna privlačnost; osebne značilnosti / osebni dohodek vsota, ki jo zaposleni na določena razdobja prejme za svoje delo; zahtevati od koga osebne podatke; osebna izkaznica izkaznica, ki dokazuje istovetnost osebe 2. ki izhaja iz posameznika, ki je posamezniku lasten: osebni slog pisanja; publ. dati čemu osebno noto / ekspr. to je zelo osebna pripomba // ki ga posameznik opravi sam: osebna propaganda / osebna udeležba pri volitvah 3. nanašajoč se na posameznika kot na zasebnika: to je osebno pismo // usmerjen, naravnan k posamezniku: biti osebni prijatelj koga; to je imel za osebno žalitev; osebno spremstvo spremstvo, ki skrbi za visokega državnika na njegovem potovanju; vabilo je osebno velja samo za osebo, za katero je izdano 4. nanašajoč se na posameznika in ne na družbeno skupnost: a) pripisovati komu osebne motive; osebni in družbeni standard; podrejati osebne koristi javnim; osebne pravice; pesnik je izrazil osebno in narodovo trpljenje; publ. izražam najboljše želje za vašo osebno srečo b) osebna morala; osebno in javno mnenje 5. nanašajoč se na zaposlene v določeni delovni organizaciji; personalen: osebne spremembe v ustanovi; reševanje osebnih zadev 6. namenjen uporabi za posameznike: a) jamarjeva osebna oprema / osebna prtljaga; osebno in posteljno perilo / osebna higiena b) osebni avtomobil; osebni vlak; osebna tehtnica; osebno dvigalo / osebni in tovorni promet 7. ki zadeva človekovo doživljanje, čustvovanje: umakniti se v svoj osebni svet / imeti do česa osebni odnos // ki izraža, izpoveduje tako doživljanje, čustvovanje: roman je avtorjeva osebna izpoved; njegova lirika ni osebna / osebna umetnost 8. ki vsebuje, izraža negativen, neobjektiven odnos do česa: njegova kritika je bila osebna / v polemiki je postal nenavadno oseben 9. nav. ekspr. poudarja pomen svojilnega zaimka, svojilnega pridevnika, pri katerem stoji: to ponižuje moje osebno dostojanstvo; opraviti kaj pod osebnim ravnateljevim nadzorstvom ◊ biol. osebni razvoj organizma spreminjanje organizma od oplojene jajčne celice do smrti; ekon. minimalni osebni dohodek najnižji osebni dohodek, ki se zagotavlja z družbenimi sredstvi vsakemu zaposlenemu; zajamčeni osebni dohodek najnižji osebni dohodek, ki ga zagotavlja delovna organizacija vsakemu zaposlenemu glede na posamezne kategorije delavcev; osebno delo samostojno poklicno delo z lastnimi sredstvi; jur. osebna odgovornost; osebna pokojnina pokojnina, ki jo dobiva zavarovanec iz lastnega zavarovanja; osebna svoboda duhovna in telesna svoboda, ki jo ima človek v določenem družbenem redu; osebno jamstvo jamstvo s svojo osebo ali s celotnim premoženjem; osebno pravo pravo, ki ureja osebnostne pravice fizičnih in pravnih oseb; lingv. osebni zaimek zaimek, ki izraža govorečega, ogovorjenega ali neudeleženega v pogovoru; osebna glagolska oblika oblika, ki zaznamuje osebo, spol, število, naklon in način; osebno ime lastno ime človeka; rel. vera v osebnega boga v boga kot osebno bitje; soc. osebna lastnina lastninska pravica posameznika do stvari, ki niso proizvajalna sredstva; šport. izboljšati osebni rekord; osebna napaka pri košarki nedovoljeno oviranje, odrivanje nasprotnega igralca osébno 1. prislov od oseben: osebno glasovati; na te reči gleda preveč osebno; osebno ga ne poznam, le navidez; pošiljko je treba osebno prevzeti na pošti; denar prinesi osebno sam; osebno užaliti koga; ker se predsednik ne more vsem osebno zahvaliti za čestitke, se zahvaljuje po časopisu; ti stavki zvenijo zelo osebno; velike uspehe ima, osebno pa ni srečen / kot označba na pošiljki osebno 2. nav. ekspr. poudarja, da dejanje opravi osebek, ne kdo drug: osebno bom govoril z njim; sprejel nas je šef osebno; predsednik bo osebno vodil delegacijo / vstopila je direktorjeva tajnica, tovarišica Sonja osebno // izraža, da je trditev omejena na določeno osebo: osebno sem drugačnega mnenja; osebno sem optimist; njemu osebno to ni nič mar; on osebno misli, da ni tako; glede obsega knjige nimam pripomb, osebno pa bi želel lepšo opremo osébni -a -o sam.: pog. miličnik je zahteval od njega osebno zahteval, da pokaže osebno izkaznico; žarg., šport. naš košarkar je moral iz igre zaradi petih osebnih osebnih napak; usklajevanje osebnega in družbenega ♪
  9.      osiromášiti  -im dov. (á ȃ) 1. povzročiti, da kdo postane siromašen: kapitalisti so osiromašili drobne obrtnike; osiromašiti prebivalstvo / osiromašiti deželo 2. številčno zmanjšati: z nedovoljenim lovljenjem so osiromašili ribji zarod 3. poslabšati kakovost, vrednost: z dolgoletnim gojenjem iste rastline so osiromašili zemljo / z branjem slabe literature je osiromašil svoj besedni zaklad osiromášen -a -o: osiromašeni ljudje; osiromašene kmetije; osiromašena zemlja ♪
  10.      osŕčiti  -im dov. (ŕ ȓ) knjiž. opogumiti, ohrabriti: njihova hladnokrvnost jih je osrčila; nazadnje se je le osrčil in prosil za dovoljenje osŕčen -a -o: s temi besedami osrčeni so se pognali za sovražnikom ♪
  11.      ošpíčiti  -im dov. (í ȋ) pog. 1. ošiliti, priostriti: ošpičiti svinčnik / fižolovke so že ošpičili 2. ekspr. napraviti kaj neprimernega, nedovoljenega: to grdobijo ti je on ošpičil; iz hudobije sta mu jih že veliko ošpičila ošpíčen -a -o: ošpičen svinčnik ∙ ekspr. imeti ošpičen jezik biti odrezav, piker; ekspr. prišel bo, pa če bi ošpičene prekle padale z neba gotovo, zagotovo ♪
  12.      otipávanje  -a s (ȃ) glagolnik od otipavati: gledanje in otipavanje / otipavanje sadja ni dovoljeno / preiskujoče otipavanje bolečega mesta / previdno, vljudno otipavanje koga ♪
  13.      ozlovóljiti  -im dov. (ọ̄ ọ̑) knjiž. vznejevoljiti: te besede so ga ozlovoljile; ozlovoljil in razžalil jo je; kaj te je tako ozlovoljilo ozlovóljen -a -o: ozlovoljen obraz nejevoljen, jezen; ozlovoljen je zapustil družbo ♪
  14.      parkírati  -am nedov. in dov. (ȋ) puščati motorno vozilo dalj kot petnajst minut na mestu, ki je za to določeno, kjer je dovoljeno: tu je prepovedano parkirati / parkirati moped; avtomobil je parkiral pred hotelom, v stranski ulici / nepreh. avtomobili parkirajo tudi ob glavni cesti stojijo, so parkirani parkirajóč -a -e: zaradi parkirajočih vozil je cesta zelo ozka parkíran -a -o: napačno parkiran moped; taksi je že parkiran ♪
  15.      parkíren  -rna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na parkiranje: upoštevati parkirno omejitev / parkirni čas čas, dovoljen za parkiranje na prostoru, kjer je parkiranje časovno omejeno; parkirni prostor javni prostor, določen za parkiranje; parkirna ura ura za merjenje časa parkiranja na prostoru, kjer je parkiranje časovno omejeno; parkirno mesto navadno označena površina za parkiranje enega vozila na parkirnem prostoru ali na vozišču ♦ avt. parkirne luči luči za označevanje vozila med parkiranjem ♪
  16.      pasíven  -vna -o prid. (ȋ) ki mu manjka dejavnosti, delavnosti; nedejaven, nedelaven: biti pasiven; pasivni člani kolektiva; komisija je pri svojem delu preveč pasivna / pasiven odnos do stvari, življenja / ob nesreči je ostal neprizadet, pasiven ravnodušen / pasiven odpor / učenci so pri pouku pasivni ne sodelujejo, niso razgibani / pasivno znanje tujega jezika znanje, ki omogoča samo branje, brez pismenega in sproščenega ustnega izražanja ● pasivni kadilec kdor ne kadi, a vdihava tobačni dim kadilcev ◊ anat. pasivna gibala kosti; ekon. pasivna bilanca bilanca s primanjkljajem; pasivna bilanca podjetja bilanca z izgubo; gospodarsko pasivno področje področje z nizkim narodnim dohodkom; fin. pasivne obresti obresti, ki jih kdo kot dolžnik plača; pasivni konto konto, na katerem je evidentiran kak vir sredstev; jur. pasivna legitimacija upravičenost biti toženec; pasivna volilna pravica pravica biti voljen; med. pasivna imunizacija imunizacija s serumom pasívno prisl.: pasivno obvladati tuje jezike; pasivno opazovati ♪
  17.      pečátiti  -im nedov. (á ȃ) dajati, pritiskati pečate a) za dokaz verodostojnosti: pečatiti listine; pečatiti z voskom ∙ ekspr. s komer ni bil zadovoljen, ga je pečatil z imenom sovražnik označeval, opredeljeval b) za zapiranje pošiljke: pečatiti pošiljke, prostore ♪
  18.      píčiti  -im dov. (í ȋ) 1. z zasaditvijo žela v kožo ali z ugrizom in izpustitvijo strupa povzročiti bolečino ali ogroziti zdravje: čebela, kača piči; osa ga je pičila; odskočila je, kakor da bi jo gad pičil zelo hitro / mravlja ga je pičila 2. z zasaditvijo sesala v kožo povzročiti boleč, srbeč občutek: komar ga je pičil; od časa do časa ga je pičila kaka bolha 3. pog. zbosti: pičiti z buciko; pičiti se z iglo / bolničarka ga je pičila v prst / kaj te briga, kam grem, jo je pičil // prizadeti, užaliti: njegove besede so jo pičile / pičiti s pogledom ● ekspr. le kaj te je pičilo, da odhajaš kaj je vzrok; ekspr. zapustil je delo, kadar ga je pičila kaka muha kadar se mu je zahotelo; kadar ni bil zadovoljen; pog., ekspr. puška nese, kakor jo piči kakršne so okoliščine; pog., ekspr. če me bo pičilo, bom prišel če bom take volje, če se mi bo ljubilo; ekspr. le kaj ga je pičilo, da je take volje kaj neprijetnega ga je doletelo; preg. kogar je kača pičila, se boji zvite vrvi píčen -a -o: pičeni del telesa; pičeno mesto ga je srbelo ♪
  19.      plácet  -a m (ȃ) knjiž. dovoljenje, dopustitev: dati, dobiti placet ◊ jur. akt, s katerim se daje dovoljenje, dopustitev ♪
  20.      plát  -í ž (ȃ) raba peša stran, del: a) sprednja plat hiše / na naši plati je hrib strm b) leva, desna plat dvorane; leva plat vrta je neobdelana c) granato je razneslo na vse plati / kolo je zanašalo na levo plat na levo; napadli so jih z vseh plati č) v njegovih delih prevladuje čustvena plat; oblikovna plat novele; pravna plat spora / oceniti roman z jezikovne plati jezikovno; s te plati ga še ne poznaš teh njegovih lastnosti, značilnosti; slika je po barvni plati zelo zanimiva barvno; po tehnični plati so dobro opremljeni tehnično / publ.: po eni plati sem s tem zadovoljen, po drugi plati pa ne deloma sem s tem zadovoljen, deloma pa ne; poskus je zelo nevaren, po drugi plati pa tudi zanimiv poskus je zelo nevaren, vendar tudi zanimiv ● biti plat zvona z udarjanjem na zvon naznanjati nevarnost, nesrečo; pog. to je druga plat medalje takšna je stvar z drugega, nasprotnega vidika; knjiž. treba je slišati še drugo plat zvona drugo, nasprotno trditev, mnenje; star. biti na dve plati dvoličen; star. sodnik je razsodil tako, da je bilo prav za obe plati strani, stranki; star. po očetovi plati je Slovenec strani, liniji; pog., ekspr. dobiti jih po zadnji plati po zadnjici ◊ alp. gladka, navadno strma površina v skalovju ♪
  21.      plénum  -a m (ẹ̑) pomembnejši sestanek vseh članov politične, strokovne organizacije: udeležiti se plenuma; na plenumu je sodelovalo veliko delegatov; razširjeni plenum odbora; udeleženec plenuma / plenum slavistov // s prilastkom tak sestanek voljenih organov: plenum centralnega komiteja partije, vrhovnega sodišča // udeleženci tega sestanka: plenum je sprejel pomembne sklepe / publ. kongres dela v plenumu ob udeležbi vseh udeležencev ♪
  22.      plônkati  -am nedov. (ȏ) žarg., šol. skrivaj, na nedovoljen način si pomagati pri pisanju, reševanju nalog; prepisovati: učenci so bili kaznovani, ker so plonkali ♪
  23.      plóvba  -e ž (ọ̑) glagolnik od pluti: plovba je trajala deset dni; pripraviti ladjo za plovbo; plovba okrog sveta, po morju; plovba s parniki; smer, varnost plovbe / čezoceanska, podvodna, rečna plovba / Splošna plovba Piran ♦ navt. dolga plovba po vseh morjih; kapitan dolge plovbe najvišji čin v trgovski mornarici ali nosilec tega čina; ladja dolge plovbe ladja, ki ima dovoljenje za plovbo po vseh morjih; linijska plovba po stalni progi in po stalnem voznem redu; obalna plovba promet po obalnem morju med pristanišči iste države; prosta ali tramperska plovba brez stalne proge in brez stalnega voznega reda ♪
  24.      plóvben  -bna -o tudi plóvben -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na plovbo: plovbni predpisi; plovbno dovoljenje / plovbno podjetje / kadetski plovbni staž ♪
  25.      pobezáti  -ám [bǝz] dov. (á ȃ) 1. narahlo dregniti v kaj: s palico pobezati v ogenj // pobrskati: pobezati po žerjavici; pren. pobezati po spominu 2. ekspr. vprašati, povprašati, navadno z določenim namenom: pobezati za gradbeno dovoljenje ♪

   164 189 214 239 264 289 314 339 364 389  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA