Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

vojn (576-600)


  1.      napásti  -pádem dov., stil. napàl napála (á ā) 1. narediti oboroženo vojaško akcijo z namenom uničiti, onesposobiti nasprotnikove sile: sovražnik je napadel ob peti uri; napasti z vsemi silami / letala so napadla mesto / bočno napasti; napasti iz zasede; napasti v hrbet / napasti brez vojne napovedi 2. narediti nenadno nasilno dejanje, s katerim se hoče kaj pridobiti, doseči ali komu škodovati: nekdo ga je napadel; napadli so jih z orožjem / napasti banko / fizično napasti 3. nav. ekspr. ostro, grobo, žaljivo nastopiti proti komu: s to izjavo je napadel mene; napasti koga v javnosti, tisku; uradno so ga napadli 4. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nagel nastop stanja, kot ga določa samostalnik: napadla ga je bolezen, slabost; zaspanost ga napade / napadel jo je hud kašelj / nemir ga napade / jabolka je napadla plesen 5. šport. začeti fazo športne igre, ko si eden od nasprotnikov prizadeva izboljšati rezultat: ko so dobili žogo, so napadli / napadel je s hitrimi udarci 6. redko zapasti: napadlo je pol metra snega ● ekspr. napadel me je, naj mu posodim tisočak prosil; ekspr. z velikim tekom je napadla zrezek ga je začela jesti napáden -a -o: napaden človek; napadena postojanka; sam.: napadenega so odpeljali v bolnico ♪
  2.      napláviti  -im tudi naplavíti -ím dov., naplávil (ā ȃ; ȋ í) s tokom prinesti, spraviti kam, zlasti na breg, obalo: reka je naplavila deske, veje; na obali so našli truplo, ki so ga naplavili valovi; deževje, neurje je naplavilo veliko peska / nižavje sta naplavili reki Evfrat in Tigris // ekspr. zanesti, prinesti: življenje ga je naplavilo v ta neprijazni kraj; povojna leta so naplavila nova vprašanja; brezoseb. naplavilo ga je v njemu tuj svet / v debati se je naplavilo veliko snovi nabralo naplávljen -a -o tudi naplavljèn -êna -o: naplavljen prod; rodovitna naplavljena prst, zemlja; bil je kot naplavljen ♪
  3.      napóleonski  tudi napoleónski -a -o prid. (ọ̑; ọ̑) nanašajoč se na Napoleona: napoleonski zakoni; napoleonska vladavina; napoleonske vojne / napoleonski značaj; napoleonske poteze ♪
  4.      napóved  -i ž (ọ̑) 1. glagolnik od napovedati: napoved dobre letine; napoved nesreče / napoved programa 2. kar kdo napove: njegove napovedi so se začele uresničevati; sestavljati napovedi; črno gleda napoved o usodi gledališča / napovedi za koncertno sezono so dobre / davčna napoved izjava davčnega zavezanca o višini davčne osnove; vremenska napoved ◊ ekon. carinska napoved pismena izjava z navedbo uvoženega ali izvoženega blaga, zavezanega carini; igr. športna napoved igra na srečo, pri kateri se napovedujejo izidi nogometnih tekem določenega ligaškega tekmovanja; rad. napoved (kratka) predstavitev oddaje, ki bo na sporedu; napoved časa sporočilo točnega časa; voj. vojna napoved ♪
  5.      napovédati  -povém dov. (ẹ́) 1. narediti, da postane prihod koga, nastop česa vnaprej znan: napovedati goste; založba je napovedala izid knjige; predstavo so napovedali po radiu; napovedali so se jim za nedeljo / napovedal ga je z zvenečimi besedami najavil 2. vnaprej povedati, določiti potek, pojavitev česa: izida boja ni mogoče zanesljivo napovedati; kar je napovedal, se je uresničilo / ozrl se je v nebo in napovedal nevihto / napovedati mu srečo 3. z glagolskim samostalnikom povedati, izraziti svojo odločenost za izvršitev dejanja, kot ga določa samostalnik: napovedati boj korupciji; železničarji so napovedali stavko; društvi sta si napovedali tekmovanje / ekspr. napovedati mu večno sovraštvo 4. ekspr. reči, povedati: veliko hvale in lepega je znala napovedati o novem znancu; napovedala je več, kakor sem želel vedeti ● pog., ekspr. napovedati jih komu ošteti ga ◊ igr. napovedati igro pri taroku prevzeti vodstvo igre; rad. napovedati prebrati napoved; šah. napovedati šah; voj. napovedati vojno napovédan -a -o: napovedani gostje; dan pred napovedano poroko; napovedane spremembe, volitve; priti ob napovedani uri ♪
  6.      narekováj  -a m (ȃ) lingv. ločilo, ki označuje premi govor, citate, naslove ali daje besedam poseben pomen: napisati dvopičje in narekovaj; postaviti stavek med narekovaje; dati besede v narekovaj / dvojni, enojni narekovaj ● ekspr. to je prijatelj v narekovajih to ni prijatelj ♪
  7.      národ  -a stil. -óda m (á, ọ́) 1. skupnost ljudi, navadno na določenem ozemlju, ki so zgodovinsko, jezikovno, kulturno, gospodarsko povezani in imajo skupno zavest: ljudstvo se je izoblikovalo v narod; izkoriščani, neodvisni narodi / češki, slovenski narod; evropski, jugoslovanski narodi / postali smo svoboden narod s svojo državo; vezi manjšine z matičnim narodom; pravica narodov do samoodločbe / Smrt fašizmu — svobodo narodu med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 pozdrav udeležencev narodnoosvobodilnega boja; zaključek uradnih dopisov; Osvobodilna fronta (slovenskega naroda) slovenska narodnoosvobodilna organizacija, ustanovljena 27. aprila 1941 // s prilastkom taka skupnost, za katero je značilna kaka dejavnost: Grki so pomorski narod / ekspr.: narod hlapcev, poštenjakov; narod pesnikov in mislecev // skupnost ljudi, ki jih druži skupen izvor, skupna preteklost, podoben jezik, običaji; ljudstvo: vpadi barbarskih narodov / nomadski, pastirski narodi / preseljevanje narodov v 6. stoletju 2. v nekaterih družbenih ureditvah večinski, zlasti socialno nižji družbeni sloji: narod je trpel lakoto, mogočniki pa so se zabavali; pesmi je nabral med narodom / izrazi so vzeti iz naroda / nizki, preprosti narod 3. ed., nižje pog. ljudje, ljudstvo: poglej, koliko naroda je prišlo / tepla sta se, narod pa se je zabaval gledalci, opazovalci 4. publ. država: odnosi med narodi ● Organizacija združenih narodov organizacija velike večine držav, katere cilj je krepiti sodelovanje med narodi in ohraniti mir na svetu; ekspr. staro Avstrijo so imenovali ječo narodov državo, v kateri so nekateri narodi zatirani; publ. pomlad narodov leto 1848 v stari Avstriji, ko so nenemški narodi zahtevali svoje narodne pravice; publ. vrata narodov naravni prehodi med gorovji, skozi katere so potovala ljudstva, zlasti iz Azije v Evropo; red zaslug za narod z zlato zvezdo visoko jugoslovansko odlikovanje za družbenopolitične in vojaške zasluge ◊ antr. hamitski, semitski narodi; jur. zbor narodov od 1953 do 1974 zbor (zvezne skupščine) za varstvo enakopravnosti narodov Jugoslavije; zgod. Društvo narodov po prvi svetovni vojni ustanovljena organizacija večjega števila držav, katere cilj je bil krepiti sodelovanje med narodi in ohraniti mir na svetu ♪
  8.      národnoosvobodílen  -lna -o prid. (á-ȋ) nanašajoč se na narodno osvoboditev: narodnoosvobodilna gibanja v Afriki // nanašajoč se na osvoboditev jugoslovanskih narodov med drugo svetovno vojno: krepitev narodnoosvobodilnega gibanja po italijanski kapitulaciji / narodnoosvobodilni boj; narodnoosvobodilni odbor osnovni organ oblasti narodnoosvobodilnega gibanja jugoslovanskih narodov; Slovenski narodnoosvobodilni svet [SNOS] najvišje predstavniško telo slovenskega narodnoosvobodilnega gibanja; Narodnoosvobodilna vojska in partizanski odredi Slovenije ♪
  9.      nasèk  -éka m (ȅ ẹ́) teh. vzporedni grebeni na pili: pila z gostim nasekom / dvojni nasek križajoča se naseka ♪
  10.      naslédnica  -e ž (ẹ̑) ženska oblika od naslednik: naslednica je kupljeno hišo popravila; naslednica ravnateljice, upravnice / ta organizacija je naslednica predvojne / naslednica Avstro-Ogrske / avtomatizacija je naslednica mehanizacije / knjiž. zima ni dala svoji naslednici, da bi ogrela ljudi ♪
  11.      naslédstven  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na nasledstvo: izgubiti nasledstvene pravice / nasledstveni zakon; nasledstvena vojna ♦ zgod. nasledstvene države države, nastale na ozemlju Avstro-Ogrske po letu 1918 ♪
  12.      naslòv  -óva m (ȍ ọ́) 1. navedba imena, priimka in bivališča: napisati, povedati svoj naslov; natančen, nečitljiv naslov; sporočiti na določen naslov; naslov na pismu, pošiljki; sprememba naslova / dobivati pošto na počitniški, privatni, vojaški naslov / dati komu svoj naslov; pog. vaš naslov, prosim / naslov podjetja, šole // kraj bivanja, prebivanja: predstavil se je, naslova pa ni povedal / iskati koga na napačnem naslovu 2. navadno s prilastkom ime glasbenega, likovnega, literarnega dela: naslov članka, filma, knjige, poglavja; naslov televizijske oddaje; pesem, slika brez naslova; dati, povedati naslov za šolsko nalogo; film z naslovom Na svoji zemlji / izdati knjigo pesmi pod naslovom Poezije / veliki časopisni naslovi napovedujejo konec vojne naslovi časopisnih člankov / drami je dal naslov Hlapci; revija ima, nosi naslov Sodobnost / publ. delovni naslov dela naslov, ki ga nosi delo med nastajanjem 3. s prilastkom beseda, več besed, ki izražajo, označujejo a) višjo, visoko stopnjo izobrazbe: podeliti naslov doktor znanosti, doktorja znanosti / dobiti, doseči akademski, doktorski naslov b) višjo, visoko stopnjo na hierarhični lestvici v kaki družbi, organizaciji: imeti pravico do naslova guverner, načelnik / dobiti, podeliti baronski, plemiški naslov; ministrski, vladarski naslov / publ. biti izvoljen v naslov znanstveni svetnik za znanstvenega svetnika c) publ. visoko stopnjo na jakostni, vrednostni lestvici v kaki športni disciplini, kulturni dejavnosti: dobiti naslov najboljša filmska igralka; obdržati, osvojiti naslov prvaka, zmagovalca / pomeriti se za državne naslove naslove državnih prvakov / naslov heroja, udarnika / častni naslov č) vrsto glede na medsebojne, zlasti starostne, vljudnostne odnose ljudi: spoštljiv naslov; naslov za odraslega moškega / nagovoriti koga z naslovom tovariš 4. jur., navadno v zvezi pravni naslov pravni predpis, dokument, na osnovi katerega se lahko uveljavlja določena pravica: dokazati, navesti pravni naslov / dedič na podlagi pravnega naslova zakona / izvršilni naslov pravnomočna odločba ali druga listina, s katero se dovoli izvršba // publ. sklad, fond: dobiti sredstva iz naslova zdravstvenega zavarovanja 5. zastar. oznaka, vzdevek: vzdeli so mu naslov krasnoslovec / delu je dal naslov izvirna povest podnaslov ● publ. braniti naslov prvaka tekmovati za pravico do naslova prvaka, pridobljenega na prejšnjem tekmovanju; ekspr. obrnil si se na napačen naslov v tej zadevi ti ne bom pomagal, ustregel ◊ biblio. prejeti sto naslovov sto različnih časopisov, knjig; elektr. naslov celice število, simbol, ki označuje mesto pomnilne celice v pomnilniku (elektronskega) računalnika; ptt brzojavni naslov pri pošti prijavljen skrajšani naslov fizične ali pravne osebe; šah. mojstrski, velemojstrski naslov ♪
  13.      naspróti  predl. (ọ̑) I. z dajalnikom 1. za izražanje usmerjenosti pri gibanju h komu ali čemu: premakniti stol nasproti peči // za izražanje položaja, ki je glede na izhodišče na drugem koncu vmesnega prostora: stavba stoji nasproti cerkvi; okno nasproti vratom / stanuje meni nasproti 2. za izražanje nasprotovanja, sovražnosti: postavljati nasproti kritikom svojo razlago; znajti se nasproti dvojnemu sovražniku / zločin nasproti narodu proti 3. za izražanje primerjave z drugačnim; v primeri z: padanje cen nasproti decembru; ti si nasproti meni pritlikavec / razlika nasproti lani je očitna // za izražanje razmerja, navadno čustvenega; do: budnost nasproti takim pojavom; politika Avstrije nasproti Slovencem / neustalj.: sočutje nasproti lačnim; nezaupljiv nasproti vsemu novemu // za izražanje omejitve na navedeno osebo: nasproti meni se je tako izrazil II. raba peša, z rodilnikom za izražanje pomena kakor pod I, 1: postaviti pisalni stroj nasproti okna / stanovati nasproti gostilne ♪
  14.      nasprótnik  -a m (ọ̑) 1. kdor komu nasprotuje: biti komu nasprotnik; dolgoletna nasprotnika sta se pobotala; dokazal je nasprotnikom, da ima prav; pri svojem delu ima veliko nasprotnikov; skušal je onemogočiti svojega političnega nasprotnika; nevaren, ekspr. zagrizen nasprotnik; izjava nasprotnika / nasprotnik v vojni sovražnik // z rodilnikom kdor je, nastopa proti čemu: postal je velik nasprotnik alkohola; nasprotnik nemštva, samoodločbe narodov / vlada se je pokazala za nasprotnika revolucionarnih prizadevanj 2. publ. nasprotni igralec, tekmovalec, nasprotno moštvo: nasprotnika sta se sporazumela za remi; naša enajstorica ni bila kos nasprotniku; premagati nasprotnika; boksarja sta si bila v tem boju enakopravna nasprotnika ♪
  15.      natopíti  -ím dov., natópil (ȋ í) 1. s topljenjem priti do določene količine česa: natopiti nekaj voska na pisemsko ovojnico 2. nekoliko raztopiti: plamen je natopil vosek; asfalt se zaradi vročine natopi 3. redko prepojiti: natopiti madež z bencinom ♪
  16.      natrpéti se  -ím se dov., tudi natŕpel se; natrpljèn (ẹ́ í) v trpljenju doseči veliko, preveliko mero: med vojno so se natrpeli / natrpeti se žalitev ♪
  17.      náuk  -a [nau̯k] m (á) 1. s prilastkom sistem spoznanj o kakem pojavu, predmetu ali na kakem področju: priznati, sprejeti nov nauk; filozofski, naravoslovni, verski nauk; nauk o življenjskih pogojih, ki vplivajo na zdravje / razvojni nauk; nauk o celicah, dednosti, grbih, toploti, valovanju, zvoku; nauk o človeku // ta sistem spoznanj, vezan na določeno osebo, na določeno področje: Kopernikov heliocentrični nauk; to je dogmatični nauk cerkve 2. nav. ekspr. pouk, nasvet: izpolniti, upoštevati nauke staršev; hvaležen mu je za ta nauk / dati komu dober, koristen nauk; deliti nauke vsem ljudem / ravnati se po naukih vzgojiteljev / lepi, zlati nauki / moralni nauk / ta neuspeh naj ti bo nauk za bodočnost 3. nav. mn., zastar. šola, študij: dokončati nauke / obesiti nauke na kljuko / sprejeti koga v nauk v uk ● nar. iti k nauku popoldanskemu cerkvenemu opravilu; ekspr. za svoje ravnanje je dobil pošten nauk je bil ostro opomnjen, kaznovan; raba peša oznanjevati, širiti, učiti krive nauke kar vsebuje kaj, kar v določenem okolju ni priznano za pravo, pravilno ◊ lit. nauk kar izraža, kaže vsebina, konec kakega (umetniškega) dela, da je pri ravnanju, vedenju, mišljenju dobro, koristno upoštevati; rel. krščanski nauk pouk o krščanskih resnicah ♪
  18.      navdíhniti  -em dov. (í ȋ) 1. dati navdih: zarja je navdihnila eno najlepših pesnikovih vizij; roman so navdihnile vojne grozote; navdihnil se je ob pogledu na umetnino 2. knjiž. povzročiti, vzbuditi v kom kaj; navdahniti: dogodek jo je navdihnil s čudno mislijo; njen odhod ga je navdihnil s skrbjo / navdihniti komu pogum, smisel za kaj dati navdíhnjen -a -o: biti navdihnjen; navdihnjen z upanjem ♦ rel. ki je ali je nastal pod izrednim božjim vplivom ♪
  19.      navdihováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. dajati navdih: pesnika navdihuje socialno čustvo; pisatelja je navdihovala vera v človeka; povest je navdihoval vojni čas; Goethe se je navdihoval pri Danteju // dajati pobudo za kaj, vplivati na kaj: tisti, ki navdihujejo tako ravnanje, so se spustili v nevarno igro 2. knjiž. povzročati, vzbujati v kom kaj: njegova usoda jih je navdihovala s sočutjem / navdihujejo ga želje, da bi ji pomagal navdihujóč -a -e: navdihujoča moč lepote ♪
  20.      navezováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. z vezanjem nameščati, dajati na kaj: navezovati okraske na novoletno jelko; navezovati si smuči // delati, da je kdo privezan, pritrjen: navezovati psa na vrvico // alp. nameščati, dajati vrv okrog telesa zaradi varnosti, pomoči pri plezanju: v steni so jih navezovali; alpinisti se navezujejo 2. v zvezi z na delati, povzročati, da je kdo odvisen od koga, povezan s kom: s prijaznostjo jih je navezoval nase; začel se je navezovati na novo družbo in okolje; navezovati se na zemljo // delati, povzročati, da ima kdo do koga pozitivna čustva: dekle ga vedno bolj navezuje nase; počasi se navezujeta drug na drugega 3. publ., v zvezi z na delati, da je kaj v zvezi s čim, osnova česa; naslanjati, opirati: pesnik navezuje svoj ciklus pesmi na vojne balade; razprava se je navezovala na podano poročilo 4. publ., z glagolskim samostalnikom delati, da se začne uresničevati dejanje, kot ga določa samostalnik: navezovati stike z deželami v razvoju / rad navezuje nova znanstva ♪
  21.      navòj  -ôja m (ȍ ó) 1. teh. grebeni spiralne oblike na površini valjastega telesa ali na površini izvrtine: navoj se je izrabil; stružiti, vrezati navoje; cevni navoji; stroj za rezkanje navojev ♦ strojn. desni, dvojni, enojni navoj; metrski navoji pri katerih so mere izražene v milimetrih; notranji ki je na površini izvrtine, zunanji navoj ki je na površini palice, gredi, stebla, vretena; globina, korak, premer navoja 2. glagolnik od navijati: nalomljen ročaj je utrdil s petimi navoji // navitek: navoji bombažne preje / žica v navojih ♪
  22.      navójen  -jna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na navoj: navojni del vijaka / navojni kaliber, rezkalnik ♪
  23.      nazóren  -rna -o prid., nazórnejši (ọ́ ọ̄) 1. ki vsebuje elemente, ki povečujejo dojemljivost, razumljivost: navesti nazoren primer za svojo trditev; nazorna razlaga; nazorno izražanje, podajanje, pripovedovanje / da bi bil bolj nazoren, si je pomagal s kretnjami ♦ šol. nazorni pouk pouk, pri katerem se učencem stvarno, jasno prikažejo stvari, ki se obravnavajo 2. s čuti zaznaven, resničen, stvaren: nazorna predstava o čem; to je nazorna slika o razvojnih težnjah tovarne / nazorno mišljenje nazórno prisl.: nazorno govoriti o čem; razstava nazorno kaže rast tovarne; nazorno si predstavljati stvari; nazorno izražene misli ♪
  24.      nedólžen  -žna -o [u̯ž] prid., nedólžnejši (ọ̑) 1. ki nima krivde, ni kriv: obdolžili so ga, izkazalo pa se je, da je nedolžen; nav. ekspr.: ubijanje nedolžnih ljudi v vojnah; pri tej stvari sem popolnoma nedolžen / ekspr. zlaže se ti z najbolj nedolžnim obrazom / ekspr. zakaj pobijaš nedolžne ptičke ∙ ekspr. nedolžna kri vpije po maščevanju po nedolžnem umorjene(ga) je treba maščevati 2. v krščanskem okolju ki je zaradi otroštva, mladosti (še) čist, nepokvarjen: veselo čebljanje nedolžnega dečka; pohujševati nedolžne otroke / nedolžna ljubezen / ekspr. nedolžno oko, srce // vznes. ki je simbol nedolžnosti: nedolžna bela lilija 3. ekspr. ki še ni spolno občeval: je še nedolžna; nedolžno dekle 4. ekspr. ki se ne pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: nedolžen prehlad, prepir; poškodba ni tako nedolžna / nedolžna satira / vino je precej nedolžno lahko nedólžno prisl.: ali so vas res zaprli, je vprašal nedolžno; pogledati nedolžno kot otrok nedólžni -a -o sam.: ne delaj se nedolžnega; po nedolžnem obsojen ♪
  25.      nèétičen  -čna -o prid. (ȅ-ẹ́) ki ni etičen: neetična načela; slaba, neetična nagnjenja / vojne so nehumane in neetične; vsi so obsojali njegovo neetično dejanje ♪

   451 476 501 526 551 576 601 626 651 676  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA