Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

vojn (351-375)


  1.      izráziti  -im dov. (á ȃ) 1. z besedami, kretnjami posredovati drugim svoje misli, čustva, razpoloženja: izraziti mnenje, pomisleke; burno izraziti svoja čustva; javno, pismeno izraziti svoje zahteve; izraziti kaj z besedami, kretnjami, mimiko; izraziti soglasje z gibom glave; preprosta ljudstva izražajo svoje razpoloženje zlasti s petjem in plesom / izraziti s slikarskimi sredstvi ♦ lingv. izraziti začudenje z medmetom 2. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izraziti dvom o rešitvi krize; izraziti komu hvalo, občudovanje, zahvalo; izrazil je obžalovanje, ker ni mogel priti obžaloval je; izraziti sožalje svojcem umrlega; udeleženci simpozija so izrazili željo, da bi se še kdaj srečali / veleposlanik je izrazil prepričanje, da bo spor rešen po mirni poti; vlada je izrazila zaskrbljenost nad položajem v svetu / izraziti vdanost predsedniku ∙ publ. večina volivcev mu je izrazila zaupanje je glasovala zanj 3. prikazati, podati z določenimi znaki, enotami: število 6 lahko izrazimo v obliki 2 x 3; izraziti vrednost blaga v dolarjih; izraziti s kemijsko formulo / to lahko izrazimo tudi matematično izráziti se 1. uporabiti jezik za podajanje, posredovanje misli, čustev: otrok se še ne zna izraziti; izbrano, jasno, pravilno se izraziti; slabo si se izrazil // publ., navadno s prislovom povedati svoje mnenje: lepo, ugodno se je izrazil o pevcu; o prireditvi se je večina pohvalno izrazila / časopisi so se pohvalno izrazili o gostovanju ansambla // ekspr., z oslabljenim pomenom, v zvezi z da, če izraža vljudno omejevanje povedanega: če se smem tako izraziti, takega igralca ne bo več kmalu / da se prav izrazim, meni ni za to čast 2. pojaviti se kot zunanja podoba, znamenje človekovega razpoloženja, čustvovanja: v očeh se mu je izrazila groza, žalost / nezadovoljstvo se je izrazilo v demonstracijah // pojaviti se kot zunanja podoba, znamenje česa sploh: v romanu se je izrazil njegov domovinski čut; v umetnosti se je izrazilo življenje dobe / v narodnoosvobodilni vojni se je izrazila želja po svobodi 3. publ. izreči se, izjaviti: večina se je izrazila za predlaganega kandidata; izraziti se proti takemu načinu dela izrážen -a -o: javno izražen odnos do česa; z besedami izražena misel; izražena prošnja, zahteva; s kemijskimi simboli izražena sestava spojine; dolžina je izražena v metrih; to je premalo določno izraženo; izraženo v odstotkih ♪
  2.      izstòp  -ópa m (ȍ ọ́) 1. glagolnik od izstopiti: izstop iz vlaka je bil težaven / izstop iz društva, organizacije / izstop iz šole / izstop iz vojne 2. kraj, prostor, kjer se da iz česa priti: sovražnik je obstreljeval izstop iz soteske / izstop je pri srednjih vratih ◊ alp. izstop na nameravanem mestu je onemogočil previs; tam je najbližji izstop iz kamina, stene; med., vet. izstop organa, dela organa pojav, da organ, del organa zaradi določenih okoliščin preneha biti v prvotni legi ♪
  3.      iztèg  -éga m (ȅ ẹ́) 1. glagolnik od iztegniti: izteg mišice, roke 2. fot. dolžina iztegnjenega meha: pomen iztega pri snemanju / dvojni izteg ki omogoča snemanje na razdalji pod 1 m; enojni izteg ki omogoča snemanje na razdalji nad 1 m ♪
  4.      iztíriti  -im dov. (í ȋ) 1. povzročiti, da vozilo ni več na tiru: diverzanti so iztirili vlak; sunek je iztiril tri vagone; zaradi plazu (se) je lokomotiva iztirila / rolete so iztirile; pren. ta dogodek ga je iztiril iz vsakdanjosti 2. ekspr. povzročiti, da kdo ni več sposoben navadno, normalno reagirati, živeti: vojna je marsikoga iztirila; otrokova smrt jo je duševno iztirila / nepreh. fant je čisto iztiril iztírjen -a -o: iztirjen vlak; iztirjena mladina; biti duševno iztirjen ♪
  5.      iztrebína  -e ž (í) nav. mn., vet. ovojnice ploda, ki se po porodu izločijo iz maternice; trebilo ♪
  6.      iztrebíti  in iztrébiti -im, tudi iztrébiti -im tudi strebíti in strébiti -im, tudi strébiti -im dov. (ȋ ẹ́; ẹ́) 1. odstraniti odvečno iz česa: iztrebiti mlad gozd; iztrebiti travnik / iztrebiti jarek, žleb očistiti / iztrebiti ribe, srno odstraniti drobovje; iztrebiti solato otrebiti // izkrčiti: iztrebil je gozd in ga spremenil v polje / iztrebili so si laz in posadili krompir 2. povzročiti, napraviti, da kaj na določenem mestu ali v celoti ne obstaja več: iztrebiti plevel; iztrebiti škodljivce; to žival so z lovom skoraj docela iztrebili / ekspr. fašisti so hoteli iztrebiti cele narode / iztrebiti luteranstvo / iztrebiti predsodke iztrebíti se in iztrébiti se, tudi iztrébiti se tudi strebíti se in strébiti se, tudi strébiti se 1. izločiti neprebavljene delce hrane skozi črevo: bolnik se je iztrebil; normalno, redno se iztrebiti 2. nar. izločiti po porodu plodove ovojnice iz maternice; otrebiti se: krava se še ni iztrebila iztrébljen tudi strébljen -a -o: iztrebljen gozd; bivoli so tu iztrebljeni ♪
  7.      iztrebljeválen  -lna -o prid. (ȃ) ekspr. ki iztreblja, uničuje: iztrebljevalno orožje / iztrebljevalna vojna ♪
  8.      iztŕgati  -am stil. -tŕžem dov. (ŕ ȓ) 1. s trganjem spraviti iz česa: iztrgati list iz bloka // ekspr. ločiti, vzeti del teksta iz celote: iztrgati posamezne stavke iz razprave / iztrgati posamezne misli; iztrgati prizor iz zgodbe 2. s sunkovitim potegom spraviti iz prijema: iztrgal mu je knjigo, ki jo je držal; iztrgati puško iz rok; iztrgala je roko iz njegove / v osmrtnicah smrt nam je iztrgala ljubljenega sina; pren. iztrgati oblast iz rok buržoazije // s silo narediti, da kaj ni več na prvotnem mestu: granata je iztrgala vrata iz podbojev; pren., knjiž. vojna ga je iztrgala z rodne grude 3. ekspr., z dajalnikom povzročiti, narediti, da kaj ni več pod oblastjo, vplivom koga: iztrgati deželo sovražniku; iztrgati otroka slabi družbi / iztrgati obdelovalno zemljo morju 4. ekspr. spraviti koga iz neprijetnega položaja, stanja: iztrgati ljudstvo iz nevednosti; hvaležen mu je, ker ga je iztrgal iz revščine / mati ga je iztrgala očetovi jezi // v zvezi z iz proti njegovi volji spraviti koga iz kakega stanja sploh: iztrgati koga iz zamišljenosti / iztrgati iz igre, spanja 5. ekspr. z vztrajnostjo, vsiljivostjo doseči, da kdo kaj pove: iztrgati komu resnico, skrivnost / prisego mu je iztrgal z nasiljem ● vznes. smrt mu je iztrgala pero iz rok pesnil, pisateljeval je do smrti; ekspr. srce mi iztrgajte iz prsi, pa tega ne bom storil izraža zelo odklonilno stališče; ekspr. to si moraš iztrgati iz spomina pozabiti; ekspr. ne more je iztrgati iz srca pozabiti nanjo; jo prenehati ljubiti; ekspr. srce bi si iztrgala zanj vse bi žrtvovala za njegove koristi; na vsak način si ga želi pridobiti iztŕgati se s sunkom spraviti se iz prijema: hotela se mu je iztrgati, a jo je trdno držal; konj se mu je iztrgal in zbežal; iztrgati se iz objema, rok; pren. dežela se je iztrgala iz klešč imperializma ● knjiž. jagnedi so se iztrgali iz noči postali vidni, se prikazali v obrisih; ekspr. krik se mu je iztrgal iz prsi nenadoma je zakričal; brezoseb., ekspr. pa naj bo, se mu je iztrgalo je rekel, spregovoril iztŕgan -a -o: iztrgan list; stavki so nasilno iztrgani iz konteksta; morju iztrgana zemlja; prisl.: iztrgano podane misli; prim. strgati ♪
  9.      izvájati  -am nedov. (ā) 1. delati, da kaj zamišljenega, danega postane stvarnost, dejstvo: izvajati načrt, program; izvajati predpise z vso strogostjo; dosledno izvajati kadrovsko politiko; zakon se že izvaja / publ.: ta četa je izvajala najtežje akcije delala, opravljala; izvajati gradbena dela; skupina izvaja moderne plese pleše; izvajati vaje na orodju; žarg., šport. izvajati prosti strel // publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izvajati dopolnilno gnojenje; izvajati kontrolo nad poleti kontrolirati polete 2. umetniško poustvarjati zlasti glasbeno delo: orkester je izvajal skladbe sodobnih avtorjev / publ. v gledališču izvajajo domačo noviteto uprizarjajo, igrajo 3. publ. izpeljevati, izpeljavati: izvajati sklepe iz lastnega opazovanja, vedenja; iz te ugotovitve izvaja napačne zaključke / učitelj izvaja pravila ob razlagi 4. knjiž. razlagati razvojno pot česa: izvajati besedo iz latinščine / svoj rod izvaja iz Španije 5. lingv. tvoriti novo besedo iz podstave s priponami; izpeljevati: izvajati primernik iz osnovnika ● publ. izvajati posledice, sankcije zaradi neizpolnjevanja predpisov kaznovati zaradi neizpolnjevanja predpisov izvájan -a -o: ta koncert je bil pri nas prvič izvajan; balet je bil izvajan z največjo popolnostjo; dosledno izvajano načelo ♪
  10.      izvêsti  -vêdem dov., izvêdel in izvédel izvêdla, stil. izvèl izvêla (é) 1. napraviti, da kaj zamišljenega, danega postane stvarnost, dejstvo: izvesti načrt, sklepe, zamisel / izvesti agrarno reformo; izvesti splošne volitve / publ.: četa je izvedla več akcij naredila, opravila; izvesti gradbena dela; izvesti poskus; izvesti turo v enem dnevu / publ. konferenco bodo izvedli v marcu konferenca bo // publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izvesti mobilizacijo prebivalstva; tovarna je izvedla pocenitev izdelkov je pocenila izdelke; izvesti skok 2. dokončati, dognati: misel je samo nakazal, ni je pa izvedel; klasifikacije ni izvedel popolnoma 3. umetniško poustvariti zlasti glasbeno delo: izvesti skladbo domačega avtorja / na radiu so izvedli eno najboljših sodobnih dram / publ. igralec je svojo vlogo dobro izvedel odigral 4. publ. priti do kakega spoznanja, zaključka na podlagi česa; izpeljati: učenci so izvedli pravilo ob konkretnih primerih 5. star. odpeljati, odvesti: izvesti konja iz hleva / te preobrazbe so izvedle deželo iz vojne nevarnosti so jo rešile vojne nevarnosti izvedèn -êna -o: sklepi seje so izvedeni; analiza je izvedena na osnovi podatkov; na festivalu so bila izvedena domača in tuja dela ♦ jur. izvedena pravica pravica, pridobljena od pravnega prednika; lingv. izvedena beseda izpeljanka ♪
  11.      izvín  in zvín -a m (ȋ) med. natrganje ali pretrganje ovojnice in sklepnih vezi: izvin noge v gležnju; izvin sklepa ♪
  12.      izvíniti  -em in zvíniti -em dov. (í ȋ) natrgati ali pretrgati ovojnice in sklepne vezi: tako trdo ga je prijel, da mu je izvinil roko; izviniti si nogo v gležnju izvíniti se in zvíniti se star. izviti se, izmuzniti se: čakal je na možnost, da bi se izvinil izvínjen in zvínjen -a -o: izvinjen sklep; izvinjena noga ♪
  13.      izvír  -a m (ȋ) 1. kraj, kjer voda prihaja, priteka iz zemlje na površje: pod skalo je izvir; iti k izviru po vodo; počivališče pri izviru / kraški, podmorski izvir / izvir Save; reka ima izvir v Julijskih Alpah izvira; pren. njegova jeza ima izvir v ljubosumju // voda, ki prihaja, priteka iz zemlje na površje: zajeti izvir; bister, močen, mrzel izvir; izvir zdravilne vode; pren., knjiž. to so izviri, iz katerih se je napajala povojna slovenska drama 2. kar omogoča, pogojuje nastanek, nastajanje česa; vir: preprosto darilo je lahko izvir velikega veselja / ugotoviti izvir svetlobe ♪
  14.      izzívanje  -a s (í) glagolnik od izzivati: njegovo izzivanje ga je razburilo; izzivanje na pretep, vojno; izzivanje z besedami, vedenjem / izzivanje usode ♪
  15.      jáltski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na mesto Jalta: jaltsko pristanišče ♦ zgod. jaltska konferenca konferenca v Jalti februarja 1945, na kateri so se vlade Združenih držav Amerike, Velike Britanije in Sovjetske zveze dogovorile o ureditvi sveta po končani vojni ♪
  16.      járem  -rma m (á) 1. lesena vprežna priprava, ki se da živali na vrat, navadno za par živali: jarem tišči, žuli; natakniti volu jarem na vrat; sneti jarem; vpreči žival v jarem; trpi kot žival v jarmu / ekspr. junca sta godna za jarem vožnjo 2. ekspr., navadno s prilastkom nasilna oblast, gospostvo: otresti, znebiti se kolonialnega, tujega jarma; rešiti se turškega jarma; živeti pod jarmom / z oslabljenim pomenom tega leta je padel z njih jarem suženjstva, tlačanstva // kar omejuje, utesnjuje prostost: pustil je službo, ker se ni mogel navaditi jarma / jarem dolžnosti // v zvezi zakonski jarem zakonski stan, zakon: siliti v zakonski jarem / skok iz zakonskega jarma zakonska nezvestoba 3. v nekaterih deželah drog za prenašanje bremen: prenašati tovore na jarmih čez ramena; jarem iz bambusa 4. teh. kratek, močen (prečni) nosilec: vpeti zvon v jarem; jarem pri stiskalnici 5. les. gibljivi del jarmenika, v katerega se vpenjajo listi: razporeditev listov v jarmu // oglat okvir pri ročni žagi: žaga z jarmom ● ekspr. dolarski kapital je vpregel Indijance v svoj jarem jih podredil svojim zakonitostim, koristim; star. kupiti dva jarma volov para ◊ agr. čelni jarem vprežna priprava, ki se da živali na čelo; dvojni ali parni jarem za par živali; enojni ali samski jarem za eno žival; avt. jarem del krmilne naprave, ki omogoča pravilno usmerjanje koles; elektr. jarem feromagnetni del magnetnega kroga, ki je brez navitja; navt. krmilni jarem polkrožna deščica, nataknjena na krmilo ♪
  17.      jáviti  -im dov. (á ȃ) sporočiti zlasti kaj uradnega pristojnemu organu: javiti položaj ladje; prišel je javit, kakšno je stanje na fronti / javiti odsotnost v določenem roku // pog. ovaditi, prijaviti, naznaniti: javiti koga na milico; storilec se je šel sam javit jáviti se 1. (uradno) priti na določeno mesto na zahtevo ali poziv: javiti se predstojnikom; vsak dan se mora javiti na milici / čez tri dni se javite na delo, na ponoven pregled; javite se v računovodstvu / pog. če boste imeli kaj časa, pa se javite pri nas se oglasite, zglasite 2. dati kako sporočilo o sebi, navadno po pošti: po vojni se je takoj javil iz Francije / pog. že nekaj let se jim ne javi jim ne piše // pog. odgovoriti (na poziv, klicanje), oglasiti se: spustil je slušalko, ker se ni nihče javil 3. pog. prijaviti se, priglasiti se: javiti se k izpitu; nihče se ni javil za izlet; prostovoljno se javiti v vojsko / javil se je za kurirja / javiti se k besedi / kdor je to storil, naj se javi naj pove // žarg., šol. prijaviti se, priglasiti se zaradi preverjanja znanja: javiti se matematiko; danes ne znam, se bom javil jutri ♪
  18.      jávljati  -am nedov. (á) 1. sporočati zlasti kaj uradnega pristojnemu organu: javljati položaj letal; po telefonu je javljal le manj važne stvari / publ. tuje agencije javljajo, da vojaške akcije na tem območju še niso končane sporočajo, poročajo 2. zastar. izražati, izpovedovati: sme svobodno javljati svoje misli; javljati čustva v domači besedi jávljati se 1. (uradno) prihajati na določeno mesto na zahtevo ali poziv: redno se je javljal na policiji 2. večkrat dati kako sporočilo o sebi, navadno po pošti: pogrešani so se po vojni začeli javljati od vsepovsod // pog. odgovarjati (na poziv, klicanje), oglašati se: ponesrečenci se več ne javljajo 3. pog. prijavljati se, priglaševati se: nekateri se že javljajo k izpitom / javljati se k besedi // žarg., šol. prijavljati se, priglaševati se zaradi preverjanja znanja: proti koncu konference so se javljali drug za drugim, da bi popravili ocene 4. knjiž. pojavljati se, nastopati, kazati se: to ime se javlja šele v šestnajstem stoletju; komaj opazno se je začela javljati pasivna rezistenca / na beli polti so se začele javljati rdeče lise ♪
  19.      ječáti  -ím nedov., jéči in jêči; jéčal in jêčal (á í) 1. dajati enakomerne, slabotne, bolečino izražajoče glasove: bolnik je vso noč stokal in ječal; ječal je v spanju; milo, žalostno ječati; pren. duša ječi od žalosti ∙ ekspr. zgrudila se je in ječala: odpustite mi govorila s slabotnim, žalostnim glasom // ekspr. dajati ječanju podobne glasove: kostanji so ječali v burji; plesali so, da je pod ječal pod nogami // ekspr. ječeč se premikati: vozovi ječijo v breg / veter ječi skozi gozd 2. ekspr., v zvezi s pod, v biti v neugodnem položaju, trpeti: dežela ječi pod težo imperialistične vojne; ječati pod tujim jarmom, v suženjstvu ječé: vrata so se ječe odprla; nekaj brezobličnega se je ječe zvijalo pod odejo ječèč -éča -e: ranjeni pes je ječeč ležal v grmu; ječeči glasovi; v burji ječeči macesni ♪
  20.      jêdrski  -a -o prid. (ē) 1. nanašajoč se na pozitivno naelektren središčni del atoma: jedrske raziskave / jedrska energija / jedrski inštitut / jedrska fizika fizika, ki raziskuje atomsko jedro ♦ fiz. jedrska reakcija reakcija med atomskimi jedri ali med atomskim jedrom in osnovnimi delci; jedrske sile sile, ki delujejo med protoni in nevtroni; jedrsko gorivo snov, katere atomska jedra se cepijo, pri čemer se sprošča energija 2. nanašajoč se na izkoriščanje atomske energije: ladja na jedrski pogon; jedrska bomba; jedrska elektrarna / raketno oporišče z jedrskim orožjem / prepoved podzemeljskih jedrskih eksplozij eksplozij jedrskih bomb // nanašajoč se na jedrsko orožje: jedrsko oboroževanje / jedrska vojna / publ. spopad med jedrskimi silami ♪
  21.      jetník  -a m (í) nav. ekspr. oseba, ki ji je odvzeta prostost: dati jetnikom prostost; odpeljati jetnika na zaslišanje; pogovarjanje jetnikov v celici / spustiti drobnega jetnika iz kletke / star. vojni jetnik vojni ujetnik; pren. človek je jetnik navad ♦ jur. jetnik do 1930 kdor prestaja kazen ječe ali težke ječe ♪
  22.      jetníšnica  -e ž (ȋ) 1. stavba, v kateri so jetniki: grad je bil med vojno jetnišnica 2. do 1945 stavba na sedežu okrožnih sodišč, v kateri so sodni zapori: jetnišnice in kaznilnice ♪
  23.      jetníštvo  -a s (ȋ) stanje, življenje jetnika: v knjigi popisuje svoje jetništvo / star. vojno jetništvo vojno ujetništvo; pren. hotel se je znebiti domačega jetništva ♪
  24.      júg  in jùg júga m (ȗ; ȕ ú) 1. smer na nebu ali zemlji proti položaju sonca opoldne: določiti jug; veter piha od juga, z juga; letalo leti proti jugu; usmeriti ladjo na jug / Grčija leži na jugu (od) Jugoslavije / magnetna igla kaže smer sever-jug // južna stran neba ali zemlje: jug je že jasen; na jugu in severu se dvigajo gore / označiti na zemljevidu jug 2. publ. južni del kake geografske ali politične celote: italijanski jug; na jugu dežele raste južno sadje; razlike v porabi lesa med severom in jugom v Evropi / ekspr. jug se upira prebivalci južnega dela / ekspr.: bratski jug južni del Jugoslavije; slovanski jug države, dežele južnih Slovanov ♦ zgod. vojna med Severom in Jugom državljanska vojna v Združenih državah Amerike od 1861 do 1865, secesijska vojna 3. topla področja, zlasti okrog Sredozemskega morja: ptice se jeseni selijo na jug; sončni, topli jug; arhitektura mesta kaže bližino juga 4. topel veter, ki piha z juga: jug buči, piha, vleče, ekspr. podi oblake; jug topi sneg / videti je, da bo nastopil jug južno vreme, odjuga ♪
  25.      jugoslovánski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na Jugoslovane ali Jugoslavijo: jugoslovanska gostoljubnost / jugoslovanski narodi; jugoslovanski veleposlanik; jugoslovanska hokejska reprezentanca / jugoslovansko-italijanska meja / jugoslovanski dan na mednarodnem sejmu dan, ko se posveča največ pozornosti jugoslovanskim razstavljavcem, Jugoslaviji; jugoslovanski standardi; jugoslovanska ideja v stari Avstriji ideja o državni združitvi jugoslovanskih narodov / Jugoslovanska ljudska armada ♦ zgod. Jugoslovanski odbor med prvo svetovno vojno ustanovljena organizacija jugoslovanskih politikov s sedežem v Londonu, ki je delala za združitev južnoslovanskih delov Avstro-Ogrske s Srbijo in Črno goro ♪

   226 251 276 301 326 351 376 401 426 451  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA