Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

vodik (26-50)


  1.      cianizírati  -am nedov. in dov. (ȋ) 1. agr. razkuževati s cianovodikom: cianizirati sadike 2. metal. utrjevati površino jekla s cianom ♪
  2.      ciánov  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na cian: cianova kislina; cianov vodik cianovodik / na železniški postaji je tudi cianova celica prostor za razkuževanje sadja s cianom ♪
  3.      ciklón 2 -a m (ọ̑) kem. uplinjen cianovodik za uničevanje mrčesa v zaprtih prostorih: uničiti stenice s ciklonom / v nacističnih koncentracijskih taboriščih so množično morili zapornike s ciklonom ♪
  4.      délec  -lca m (ẹ̄) majhen del: poškodoval ga je delec granate / ekspr. to se je zgodilo v delcu sekunde / en delec vodika in en delec klora / razstaviti stroj na dele in delce ◊ fiz. delci alfa in alfa delci jedra helijevih atomov, ki jih oddajajo nekatere radioaktivne snovi pri razpadanju; osnovni ali elementarni delec najmanjši del snovi ali energije; geogr. delci na pravilne dolge in ozke parcele razdeljeno kmetijsko zemljišče ♪
  5.      devtêrij  -a m (é) kem. stabilni težki izotop vodika, težki vodik: jedro devterija; odkritje devterija ♪
  6.      dvóbázen  -zna -o prid. (ọ̑-ȃ) kem., v zvezi dvobazna kislina kislina, v kateri se lahko dva vodikova atoma zamenjata s kovino ♪
  7.      dvóvalénten  -tna -o prid. (ọ̑-ẹ̑) kem. ki lahko veže dva atoma vodika ali enakovredno količino drugega elementa ali jih zamenja v spojini: dvovalentno železo ♪
  8.      ekvivalénten  -tna -o prid. (ẹ̑) po vrednosti enak drugemu, zamenljiv z njim, enakovreden: ekvivalenten denarni znesek; ekvivalentno blago / besedi sta ekvivalentni ◊ ekon. ekvivalentna menjava menjava, ki poteka po načelu: enaka vrednost za enako vrednost; kem. ekvivalentna masa masa elementa, ki se veže z enim gramatomom vodika ali ga zamenja v spojini; mat. ekvivalentni enačbi enačbi, ki določata isto množico rešitev; psih. ekvivalentni testi testi, ki merijo iste psihične lastnosti, čeprav so drugače sestavljeni ♪
  9.      ênovalénten  -tna -o prid. (ē-ẹ̑) kem. ki lahko veže en atom vodika ali enakovredno količino drugega elementa ali ju zamenja v spojini: enovalentni alkohol; enovalentni atomi, radikali ♪
  10.      etán  -a m (ȃ) gorljiv plin, ki je sestavina nafte: pridobivati etan ♦ kem. nasičen ogljikovodik, katerega molekula vsebuje dva atoma ogljika ♪
  11.      etén  -a m (ẹ̑) kem. nenasičen ogljikovodik, katerega molekula vsebuje dva atoma ogljika: eten v mestnem plinu ♪
  12.      etíl...  prvi del zloženk (ȋ) nanašajoč se na enovalentni radikal, izveden iz etana z odvzemom enega atoma vodika: etilalkohol, etilklor ♪
  13.      feníl...  prvi del zloženk (ȋ) kem. nanašajoč se na enovalentni radikal, izveden iz benzena z odvzemom enega atoma vodika: fenilklorid ♪
  14.      fenól  -a m (ọ̑) kem. 1. kristalna, v vodi topna snov, izvedena iz benzena z zamenjavo enega atoma vodika s hidroksilno skupino: zastrupitev rib zaradi fenola v odplakah // raztopina te snovi: razkužiti s fenolom; duh po fenolu 2. nav. mn. aromatska spojina, ki ima hidroksilno skupino: uporaba fenolov ♪
  15.      fluoríd  -a m (ȋ) kem. sol fluorovodikove kisline: uporaba fluoridov / vodikov fluorid strupen plin, ki raztaplja kremen in silikate ♪
  16.      fosfín  -a m (ȋ) kem. strupen, po česnu dišeč plin, spojina fosforja in vodika: spontano vnetje fosfina ♪
  17.      grámatóm  -a m (ȃ-ọ̑) kem. masa elementa v gramih, ki številčno ustreza njegovi atomski masi: dva gramatoma vodika se spajata z enim gramatomom kisika ♪
  18.      halogeníd  -a m (ȋ) kem. spojina halogena s kovino ali z vodikom: srebrovi halogenidi; vodikovi halogenidi brezbarvni plini, ki, raztopljeni v vodi, tvorijo kisline ♪
  19.      halogeníranje  -a s (ȋ) kem. nadomeščanje vodika v organskih spojinah s halogenom ♪
  20.      heksán  -a m (ȃ) kem. nasičen ogljikovodik, katerega molekula vsebuje šest atomov ogljika ♪
  21.      heptán  -a m (ȃ) kem. nasičen ogljikovodik, katerega molekula vsebuje sedem atomov ogljika ♪
  22.      hidrát  -a m (ȃ) kem. 1. spojina, ki ima na molekule vezano vodo: značilnosti hidratov / hidrat celuloze; hidrat železovega sulfata 2. v zvezi ogljikov hidrat organska spojina ogljika z vodikom in kisikom, ki sta v takem razmerju kot v vodi: v hrani so ogljikovi hidrati, maščobe in beljakovine; sladkor in škrob sta pomembna ogljikova hidrata ♪
  23.      hidríd  -a m (ȋ) kem. spojina vodika z drugim elementom: kalcijev hidrid ♪
  24.      hidrogén  -a m (ẹ̑) kem. vodik ♪
  25.      hidrogenírati  -am nedov. in dov. (ȋ) kem. uvajati vodik v spojino: hidrogenirati olje, premog ♪

   1 26 51 76 101 126  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA