Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

vladar (236)

1.      vladár  -ja m (á) kdor vlada: biti, postati vladar; postaviti koga za vladarja; mogočen vladar; oblast vladarja ∙ letni vladar v astrologiji planet, ki v letu med dvema zaporednima pomladanskima enakonočjema odločilno vpliva na razmere na Zemlji, zlasti vremenske; preg. denar je sveta vladar za denar se vse dobi ♪
2.      vladaríca  -e ž (í) ženska oblika od vladar: vladarica je napovedala vojno / ekspr. bila je vladarica njegovega srca ♪
3.      vladáriti  -im nedov. (á ȃ) ekspr. vladati: kdo vse je že vladaril tej deželi / v kuhinji vladari žena ♪
4.      vladárjev  -a -o prid. (á) nanašajoč se na vladarja: vladarjeva oblast / vladarjevo ustoličenje ♪
5.      vladárski  -a -o prid. (á) nanašajoč se na vladarje: vladarska palača / vladarske pristojnosti ♪
6.      vladárstvo  -a s (ȃ) star. vladanje: ljudje še pomnijo čas njegovega vladarstva // področje vladanja: veliko vladarstvo ♪
7.      sámovladár  -ja m (ȃ-á) knjiž. oblastnik, ki ima neomejeno, samovoljno oblast; samodržec: volja samovladarja je bila takrat zakon ♪
8.      sámovladaríca  -e ž (ȃ-í) ženska oblika od samovladar: državi je vladala samovladarica ♪
9.      sòvladár  -ja m (ȍ-á) kdor je skupaj s kom vladar: prisilil je ostarelega očeta, da ga je imenoval za sovladarja ♪
10.      sòvladaríca  -e ž (ȍ-í) ženska oblika od sovladar: priznati svojo sestro za sovladarico ♪
11.      abdicírati  -am dov. in nedov. (ȋ) odpovedati se kakemu položaju, zlasti vladarski oblasti, odstopiti: Edvard VIII. je abdiciral v korist svojega brata ♪
12.      abdikácija  -e ž (á) odpoved kakemu položaju, zlasti vladarski oblasti, odstop: abdikacija cesarja Karla ♪
13.      absolúten  -tna -o prid. (ȗ) 1. popoln, vsestranski: absoluten mir; absolutna tišina / absolutna večina glasov nadpolovična 2. brezpogojen, nesporen: absoluten prvak; absolutna premoč 3. neomejen, absolutističen: absolutni vladar; absolutna državna oblast ◊ filoz. absolutni duh po Heglu zadnja, dokončna stopnja razvoja duha iz njega samega; absolutna resnica resnica, o kateri ni mogoče razumsko dvomiti; fiz. absolutna ničla najnižja možna temperatura; geogr. absolutna višina višina določenega kraja nad morsko gladino; gozd. absolutna gozdna tla tla, kjer uspeva samo gozd; mat. absolutna vrednost vrednost števila neglede na predznak; meteor. absolutna vlaga množina vodne pare na 1 m³ zraka; muz. absolutni posluh zmožnost ugotavljati tone brez pripomočkov; absolutna glasba instrumentalna glasba s čisto glasbeno vsebino, brez določenega programa ali naslova absolútno prislov od absoluten: absolutno veljavna sodba // ekspr. poudarja trditev: to je absolutno potrebno; ima absolutno prav; absolutno ne! nikakor ne, sploh ne; sam.: povzpeti se v svet absolutnega ♪
14.      absolútnost  -i ž (ȗ) knjiž. lastnost absolutnega: absolutnost in relativnost gibanja; zanikati načelo absolutnosti / absolutnost in kategoričnost tega vladarja ♪
15.      adrésa  -e ž (ẹ̑) raba peša 1. navedba imena, priimka in bivališča; naslov: napisati na pismo adreso / daj mi svojo adreso 2. (pismena) spomenica, poslanica: pobirati podpise za adreso županu // v monarhističnih državah pismen odgovor parlamenta na vladarjev prestolni govor ♪
16.      apanáža  -e ž (ȃ) v monarhističnih državah redni letni prejemki članov vladarske rodbine: določiti, zvišati apanažo; pren., ekspr. apanaža, ki mu jo je dodelil striček, ni krila vseh njegovih potreb ♪
17.      avêrz  -a m (ȇ) knjiž. prednja, prava stran, zlasti kovanca, bankovca ali medalje, lice: averz kaže vladarjevo glavo ♪
18.      avgúst ² -a m (ȗ) zgod. naslov za rimske vladarje od cesarja Oktavijana naprej ♪
19.      avgústa  -e ž (ȗ) zgod. naslov za ženo ali sorodnico rimskih vladarjev od cesarja Oktavijana naprej ♪
20.      ávstro-  prvi del zvez (ȃ) nanašajoč se na staro Avstrijo: avstro-ruski odnosi ♦ zgod. avstro-ogrska nagodba dogovor, po katerem se je habsburška monarhija leta 1867 razdelila na avstrijsko in ogrsko polovico s svojima ustavama in skupnim vladarjem ♪
21.      avtokrátski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na avtokrate ali avtokracijo: avtokratski sistem; avtokratski vladar / direktorjevo avtokratsko ukrepanje ♪
22.      bán  -a m (ȃ) v stari Jugoslaviji predstojnik banovine: ban Dravske banovine ♦ zgod. vladar srednjeveške Bosne; od vladarja imenovani šef avtonomne vlade Hrvatske in Slavonije v okviru Avstro-Ogrske ♪
23.      baziléj  -a m (ẹ̑) v bizantinski državi vladar, cesar: mogočni bazilej ♪
24.      bazilísa  -e ž (ȋ) v bizantinski državi vladarjeva žena, cesarica: bazilej in bazilisa ♪
25.      béj  -a m (ẹ̑) 1. zlasti v fevdalni Turčiji višji civilni ali vojaški oblastnik; beg: turški beji 2. nekdaj vladar Tunisa ♪

1 26 51 76 101 126 151 176 201 226