Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

visoko (469-493)


  1.      tupírati  -am nedov. in dov. (ȋ) s potegovanjem glavnika po laseh v smeri proti glavi delati, da je pričeska bolj visoka, bujna: frizerka jo je vedno tupirala / zna dobro tupirati lase tupíran -a -o: tupirani lasje; visoko tupirana pričeska ♪
  2.      učíti  -ím nedov. (ȋ í) 1. s posredovanjem znanja usposabljati za opravljanje določenega dela, dejavnosti: učiti otroka brati, govoriti; učiti koga plesti, voziti kolo; učiti koga streljanja; naredil je, kot ga je učil oče / učiti psa; učiti vole orati // s ponavljanjem, popravljanjem si prizadevati, da bi kdo kaj znal, si zapomnil: učiti koga pesem / prijatelj ga uči angleščino 2. poklicno se ukvarjati s podajanjem učne snovi v šoli: uči že več let; učiti četrti razred; učiti na osnovni, srednji šoli; učiti v sedmem razredu / učiti slovenščino, zgodovino / učiti klavir, violino igranje klavirja, violine / na tej šoli uči že deset let je zaposlen kot učitelj, profesor; ta predmet se uči v višjih razredih je v učnem programu višjih razredov 3. pog., v zvezi dati, poslati učit narediti, da se kdo začne usposabljati za kak poklic, kako obrt: dati, poslati sina učit; dati koga učit mizarstva, za mizarja 4. s spodbujanjem, opozarjanjem povzročati, da kdo pridobi določeno pozitivno lastnost: učiti otroka prijaznosti, vljudnosti; oče me je učil biti odkrit, pošten / učiti koga lepega vedenja; učili so nas spoštovati starše / učiti mladino ljubezni do domovine; ekspr. učiti koga pameti / učiti z besedami, zgledom 5. razlagati, razglašati, kaj je resnično, pravo, z namenom, da kdo to sprejme, se po tem ravna: to je učil že Sokrat; učil je, da bomo vsi enaki, enakopravni / tega cerkev ne uči / laži nas niso učili; učiti novi nauk / slovnica uči drugače 6. delati, povzročati, da prihaja kdo do koristnega spoznanja, znanja: izkušnje, napake nas učijo; pamet, življenje me uči tako / dela najboljših umetnikov učijo, kako se piše, slika učíti se 1. s sprejemanjem znanja se usposabljati za opravljanje določenega dela, dejavnosti: učiti se kuhanja; učiti se plavati; učiti se iz knjig, po knjigah; učiti se od očeta / učiti se klavir igranja klavirja // s spoznavanjem, ponavljanjem si pridobivati znanje, spretnost: učiti se za šolo, življenje; učiti se naglas, zjutraj; pog. kaj se imate za učiti imate za učenje / učiti se fiziko, zgodovino / kletvice sem se učil kar tako, na cesti, od sošolcev // prizadevati si znati, zapomniti kaj: že eno uro se uči pesem, pa je še ne zna / učiti se besedilo na pamet 2. navadno s prislovnim določilom biti glede na šolske ocene pri sprejemanju, pridobivanju znanja uspešen, kot izraža določilo: uči se slabo, za silo / kako se kaj učiš v šoli 3. pog. usposabljati se za kak poklic, kako obrt: učiti se za kovača, šiviljo; učiti se v trgovini / učiti se obrti 4. zastar. študirati, šolati se: učiti se za pravnika 5. na osnovi izkušenj, opozoril pridobivati določeno pozitivno lastnost: učiti se natančnosti / učiti se uglajenega vedenja; učiti se spoštovati starejše // prihajati do koristnega spoznanja, znanja na način, kot ga izraža določilo: učiti se iz izkušenj, na izkušnjah, ob izkušnjah; učiti se na napakah 6. s spoznavanjem česa prihajati do kakega spoznanja, znanja: učiti se iz jezika ljudstva; učiti se od starih Grkov / učiti se pri Prešernovi poeziji, kaj je lepota ● ekspr. le kje si se učil manir(e) zelo si neolikan; ekspr. človek se do smrti uči človek pridobiva znanje, izkušnje vse življenje ◊ psih. izpopolnjevati, spreminjati dejavnost s sorazmerno trajnim učinkom učèč -éča -e: učeč otroke, se je tudi sama izobraževala; pridno se učeči otroci; učeče osebje šole ♦ med. učeča klinika klinika, ki ima pravico, da zlasti praktično uči medicino; prisl.: učeče govoriti; sam.: ne motite učečih; pridno se učeči so bili nagrajeni učívši zastar.: ne učivši se madžarščine, tujca niso razumeli učèn -êna -o 1. deležnik od učiti: tako sem bil učen že doma in tako delam 2. nav. ekspr. ki ima obsežno in poglobljeno znanje s področja znanosti: učen človek; biti zelo učen / postati član učene akademije, družbe akademije, družbe učenih ljudi, učenjakov ∙ nihče ne pade učen z neba vsak si mora pridobiti znanje z učenjem, trudom // ki vsebuje tako znanje: brati, pisati učene knjige, razprave 3. nav. ekspr. zaradi strokovnosti odmaknjen vsakdanjemu življenju in zato nestrokovnjaku težko razumljiv: učeni izrazi; razpravljati o učenih stvareh / ne bodi tako učen, kdo te bo pa razumel 4. star. izveden, izobražen: učeni in ljudski pesniki / učeni in laični sodniki / govoril je vse jezike učene Evrope izobražene, kulturne 5. star. nanašajoč se na visoko izobrazbo, veliko znanje: končati učene šole / odločiti se za učeni stan; učeni poklici intelektualni 6. zastar. vešč, sposoben (na osnovi učenja): biti učen branja, ročnih spretnosti / grščine najbolj učen profesor 7. zastar. ki se razume na kaj, pozna kaj: kmet, učen pravu; v sveto pismo učen človek; prisl.: učeno govoriti; to se sliši zelo učeno; sam.: rad pove kaj učenega; star. učeni o tem še razpravljajo učenjaki ♪
  3.      uglaševálnik  -a m (ȃ) muz. premični kos cevi, zamašek pri trobilih, pihalih za natančno uglasitev: uglaševalnik trobila ◊ elektr. visokofrekvenčni del sprejemnika za uglaševanje, nastavljanje sprejemnika na frekvenco oddajnika; tuner ♪
  4.      uglaševálo  -a s (á) elektr. visokofrekvenčni del sprejemnika za uglaševanje, nastavljanje sprejemnika na frekvenco oddajnika; tuner ♪
  5.      ugrézniti se  -em se dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. zaradi lastne teže pomakniti se v navpični smeri navzdol: zemeljske plasti so se ugreznile; zelo se ugrezniti; tu se tla vsako leto ugreznejo za dva milimetra / grob se je ugreznil 2. zaradi lastne teže prodreti v navpični smeri navzdol v kaj: kolesa so se ugreznila v zemljo; noge so se mu ugreznile v pesek / ob nakladanju tovora se ladja ugrezne globoko v vodo 3. pod pritiskom, težo spremeniti obliko v smeri navpično navzdol: pod njegovo težo se je žimnica ugreznila 4. knjiž. pogrezniti se: ugrezniti se v branje / ugreznila se je v žalostne misli; ugrezniti se vase ● sram ga je, da bi se najraje ugreznil v tla, zemljo zelo ga je sram; ekspr. izginil je, kot bi se v zemljo ugreznil nenadoma, nepričakovano ugrézel -zla -o zastar. udrt: visoko čelo z globoko ugrezlimi očmi ugréznjen -a -o: ugreznjena blazina; ugreznjena tla; ugreznjen v misli ♦ teh. vijak z ugreznjeno glavo ♪
  6.      uíti  uídem dov., ušèl ušlà ušlò tudi ušló (í) 1. kljub nasprotovanju naskrivaj, neopazno zapustiti kraj (trenutnega) bivanja: nekaj zapornikov je ušlo; zaradi grobega ravnanja je ušel; ponoči, večkrat uiti // kljub nasprotovanju naskrivaj, neopazno iti, oditi: uiti iz taborišča; uiti od doma, čez mejo, v tujino / ptič je ušel iz kletke // ekspr. kljub nasprotovanju iti, oditi: dečki so ušli na igrišče; otrok rad uide k reki / sin je zaradi pretežkega dela ušel s kmetije / pes mu je ušel; pazi, da ti voz ne uide po bregu 2. ekspr. hitro, nepričakovano oditi: ušel je, ko so začeli govoriti o njem; ko je to slišala, je ušla iz sobe 3. ekspr. nezaželeno izteči: vse vino je ušlo; iz soda je ušla večja količina nafte / iz jeklenke je ušel plin 4. ekspr., z dajalnikom s tekom se umakniti pred kom, izmakniti se komu: uiti napadalcem, zasledovalcem; zdaj mi ne bo več ušel // umakniti se pred čim, izmakniti se čemu: komaj smo ušli padajočemu kamenju / uiti nevihti / uiti nevarnosti, poškodbi / težko je uiti svoji usodi / za to mu kazen ne uide bo kaznovan; pren. rad bi ušel sam sebi; želel je uiti resničnosti // žarg., šport. premikajoč se priti v tak položaj, da osebka ostali tekmovalci ne morejo ujeti, dohiteti: najboljši kolesar je kmalu ušel vodilni skupini; zmagovalec je že ušel zasledovalcem / nogometno moštvo je ušlo najboljšim na lestvici ima tako visoko število točk, da jih drugi ne morejo doseči 5. ekspr., z dajalnikom nezaželeno se premakniti s prvotnega, navadnega mesta: naramnica mu je ušla z rame; kodri so ji ušli na čelo; hlače so mu ušle pod pas 6. ekspr., z dajalnikom nezaželeno priti, se pojaviti: iz ust so mu ušli pritajeni kriki // nehote, proti svoji volji izreči, reči: iz ust, z jezika mu je ušla grda beseda, kletev / brezoseb.: kje pa je prej bil, mu je ušlo; skoraj bi mu naglas ušlo, da je vsega kriv sosed 7. ekspr., z dajalnikom usmeriti se, kamor ni zaželeno: pogled ji je pogosto ušel na cesto 8. ekspr., z dajalnikom, navadno z nikalnico opaziti, zaznati: kot dobremu opazovalcu mu ni ušla nobena podrobnost / ni jim ušlo, da je nekaj narobe / njenim očem, njenemu pogledu nič ne uide / ne uide mu nobena beseda ničesar ne presliši ● ekspr. hiša je ušla plamenu ni zgorela; evfem. deset let mu ne uide obsojen bo na deset let zapora; ekspr. misli so ji ušle k fantu pomislila je nanj; ekspr. zanima ga, ali bo park ušel sekiri ali bodo v parku posekali drevje; ekspr. ušle so ji solze zajokala je proti svoji volji; pog., ekspr. srce mu je ušlo v hlače zbal se je, izgubil pogum; ekspr. zmaga mu ne bo ušla zmagal bo; ekspr. hitro se je preoblekel, da bi ušel pljučnici da ne bi zbolel za pljučnico; pog. to mu je ušlo iz glave, iz spomina tega se ne spomni več; evfem. otroku je ušlo (v hlače) je opravil malo, veliko potrebo; ekspr. vlak ji je ušel pred nosom je odpeljal, ko je bila že blizu; ekspr. pri pregledovanju mu je ušlo nekaj napak je spregledal ♪
  7.      umestíti  -ím tudi uméstiti -im dov., umésti; uméstil (ȋ í; ẹ̄ ẹ̑) 1. uradno postaviti, uvesti na službeno mesto: umestiti dekana, škofa; rektorja so slovesno umestili / umestiti novi upravni odbor 2. knjiž. namestiti, postaviti: umestiti kip na podstavek / otroka je udobno umestil na sedež / umestiti se na svoj prostor / umestil se je pri svojem bratu nastanil umeščèn -êna -o in uméščen -a -o: novo umeščeni župan, župnik; okno je umeščeno visoko pod streho ♪
  8.      umírati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. približevati se prenehanju življenja, življenjskih procesov: pri tej hiši so umirali mladi; umirati od lakote, zastar. lakote; ljudstvo je množično umiralo od žeje in vročine; umiral je v velikih bolečinah; umirati za rakom, tuberkulozo; umirati za ranami za posledicami ran / umirati za domovino / ljudje se rojevajo in umirajo // ekspr. prenehavati obstajati: njuna ljubezen umira; prijateljstvo je počasi umiralo / dan že umira se že mrači; poletje umira se končuje / sonce je umiralo za gorami zahajalo; glasovi so umirali v daljavi se izgubljali // ekspr. propadati: gozdovi umirajo zaradi onesnaženja; vas je po odhodu mladih v mesto začela umirati 2. ekspr., v zvezi s po, za zelo hrepeneti: umirati po gorah, lepoti; vsa dekleta so umirala za njim 3. ekspr., v zvezi z od izraža visoko stopnjo tega, kar izraža dopolnilo: umiral je od ljubezni do dekleta; umirati od radovednosti, skrbi, sramu; umirati od smeha umiráje: umiraje jim je še govoril umirajóč -a -e: umirajoč bolnik; umirajoč dan, ogenj; umirajoče jezero; sam.: želje umirajočih po življenju; zbrali so se ob postelji umirajočega ♪
  9.      univêrza  -e ž (ȇ) najvišja vzgojno-izobraževalna in učno-znanstvena ustanova: hoditi, vpisati se na univerzo; študirati na univerzi; fakultete ljubljanske univerze; rektor univerze; profesor na univerzi // vzgojno-izobraževalni proces v tej ustanovi: končati univerzo // poslopje te ustanove: študenti so se zbrali pred univerzo ● pog. sin ima univerzo visoko, visokošolsko izobrazbo; delavska univerza ustanova za dodatno splošno in strokovno izobraževanje delavcev; univerza za tretje življenjsko obdobje v okviru univerze organizirano izobraževanje odraslih, upokojenih ♪
  10.      univerzitétnik  -a m (ẹ̑) knjiž. kdor ima visokošolsko izobrazbo: zbrali so se sami univerzitetniki ♪
  11.      upepelíti  -ím dov., upepélil (ȋ í) 1. z ognjem, visoko temperaturo spremeniti v pepel: upepeliti les; snov se upepeli / dati pokojnika upepeliti; upepeliti truplo; pren., ekspr. njuna ljubezen se je upepelila 2. ekspr. povzročiti, da kaj zgori, pogori: požar je upepelil gozd; strela je upepelila kozolec / sovražnik je upepelil mesto požgal upepeljèn -êna -o: upepeljena domačija; upepeljena trupla ♪
  12.      upepeljeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. z ognjem, visoko temperaturo spreminjati v pepel: upepeljevati trupla 2. ekspr. povzročati, da kaj zgori, pogori: požari upepeljujejo gozdove ♪
  13.      ustoličeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. podeljevati, priznavati visoko cerkveno službo ali vladarsko oblast s simbolično postavitvijo na prestol: ustoličevati škofe, vladarje ♦ zgod. ustoličevati koroške vojvode // ekspr. uradno postavljati, uvajati na službeno mesto: ustoličevati novega predsednika, urednika 2. ekspr. uveljavljati, utrjevati: ustoličevati humanizem / ustoličevati nov politični režim ♪
  14.      ustolíčiti  -im dov. (ȋ ȋ) 1. podeliti, priznati visoko cerkveno službo ali vladarsko oblast s simbolično postavitvijo na prestol: ustoličiti nadškofa, vladarja; slovesno ustoličiti ♦ zgod. ustoličiti koroškega vojvodo // ekspr. uradno postaviti, uvesti na službeno mesto: ustoličiti predsednika republike; na občini so ustoličili novi odbor 2. ekspr. uveljaviti, utrditi: ustoličiti socializem; ustoličile so se lažne vrednote / nova moda je ustoličila dolga krila / ustoličil je novo glasbeno obdobje začel; Trubar je svoje ljudstvo ustoličil med kulturne narode s svojim delom uvrstil ● ekspr. tu se je ustoličil šele pred štirimi meseci nastanil, naselil ustolíčen -a -o: ustoličeni vojvoda; slovesno ustoličen ♪
  15.      utópičen  -čna -o prid. (ọ́) 1. ki v stvarnosti ni mogoč, uresničljiv: utopični cilji, programi; utopične zamisli; ta želja ni utopična / utopična podoba visoko razvite družbe 2. ki podaja idealno družbeno ureditev ali družbeno ureditev v prihodnosti: utopični spisi; napeta utopična zgodba / utopični roman ◊ polit. utopični socializem predmarksistični nauki, teorije, ki ob prizadevanju za spremembo takratne družbene ureditve ne upoštevajo dejanskih zgodovinskih razmer utópično prisl.: utopično je misliti, da se bodo spremenili ♪
  16.      várnostnik  -a m (á) kdor poklicno skrbi a) za varnost premoženja koga: varnostnik je pravočasno opazil požar, vlomilca; nočno delo varnostnikov b) za osebno varnost koga: varnostnik slavne filmske igralke; varnostniki iz spremstva predsednika republike c) za javno varnost, zlasti kriminalist: varnostniki so roparja, zločinca že odkrili č) za varnost pri delu: varnostniki imajo visoko ali višjo strokovno izobrazbo / inženir varnostnik varnostni inženir ♪
  17.      varoválo  -a s (á) 1. kar kaj varuje: varovalo za les; zvočna varovala za ušesa 2. voj. del strelnega orožja, ki varuje pred slučajnim, nehotenim sproženjem; varovalka: odpreti varovalo na revolverju ◊ elektr. napetostno varovalo priprava za varovanje električnih naprav pred previsoko napetostjo ♪
  18.      vèč  prisl. (ȅ) 1. izraža večjo količino ali mero, ant. manj a) s samostalnikom: imeti več časa; zahtevati več denarja kot drugi; govoriti z več ljudmi; imeti več škode kot koristi; srečati se po več kot desetih letih / podražiti za več kot sto odstotkov b) z glagolom: več vedeti; zaslužiti sto dinarjev, za sto dinarjev več; plačal jim je več, kot so zahtevali; še pred nekaj leti je bilo sedanje mesto komaj kaj več kot vas / kot klic pri dražbi kdo da več; ekspr. hoče več in več zmeraj več / elipt. sod drži dvesto litrov, rajši več 2. izraža nedoločeno večje število, količino, mero: izgubiti več kosov; v nalogi je več napak / več stokrat; stavka več tisoč delavcev 3. ekspr., v zvezi s kot izraža a) presežno stopnjo kake količine, mere: denarja ima več kot dovolj, več kot preveč b) visoko stopnjo kake lastnosti: to je več kot neprijetno, zanimivo; razmere so več kot ugodne 4. izraža sorazmernost dejanja v nadrednem in odvisnem stavku: čim več vzameš ti, toliko manj ostane drugim / elipt. koliko naj prinesem? Čim več, tem bolje / kolikor bolje naredijo, toliko več denarja zahtevajo; več jih je, slabše delajo 5. v zvezi več ali manj izraža nedoločeno, ne preveliko mero ali stopnjo: v teh govoricah je več ali manj resnice; učenci so z več ali manj uspeha rešili naloge / neustalj. škoda, da je ta tema v knjigi več ali manj naključno bolj ali manj 6. v nikalnih stavkih izraža prenehanje dejanja ali stanja: ne čakajte več, pojdite; zahvalil se je, da pomoči več ne potrebuje / tega ne smete več storiti / nikoli več se niso vrnili ● nar. nisem več sama (s seboj) sem noseča; ekspr. niti besedice več nočem, ne dovolim, da bi še govorili o tem; žarg. imate karto več pri kupovanju, preprodajanju zunaj blagajne imate vstopnico, ki je ne potrebujete, ki jo lahko prodaste; to je razlog več, da ne odlašamo še en razlog; star. več potov se ozreti večkrat; ekspr. nič ne bo izvedela, še več, niti podvomila ne bo izraža dopolnjevanje, stopnjevanje povedanega; star. tam je bil pred več in več leti pred mnogo leti; neprav. o tem sem govoril z večimi ljudmi z več; stalo bo tisoč dinarjev, nekaj več ali manj približno; imamo samo še vrečo moke, nič več in nič manj natanko toliko; ekspr. to je pa že več kot preveč izraža nejevoljo, zavrnitev; pog. zna več kot hruške peč(i) ima velike sposobnosti, se spozna na marsikaj; več glav več ve; več oči več vidi; sam.: biti lačen po več; prim. največ, veliko ♪
  19.      velegórje  -a s (ọ̑) star. veliko, visoko gorstvo: alpsko velegorje; vrhovi velegorja ♪
  20.      vêlik  -íka -o prid., véčji (é ȋ; sam. iz prislova ȋ) 1. ki dosega visoko stopnjo a) glede na razsežnost, ant. majhen: velik človek; ima velik nos; velika ladja, soba; dvorišče zavzema veliko površino; srednje veliko stanovanje; velik kot gora / veliko mesto; vas ni velika; Amerika, njihova velika soseda b) glede na merljivo količino: velik del proizvodnje izvozijo; ekspr. dobiti kaj za velik denar; zelo velik dvig cen; velike količine hrane; priti z veliko zamudo / publ. to je v veliki meri njegova zasluga v glavnem, pretežno c) glede na število sestavnih enot: velik kolektiv; velika družba, skupina / bil je velik pogreb udeležilo se ga je veliko ljudi; veliko podjetje podjetje, ki ima večje število delavcev ali večjo vrednost sredstev / število a je večje od b č) glede na dolžino: dela velike korake / kamen v velikem loku zleti v vodo d) ekspr. glede na trajanje: velika časovna enota / dočakati veliko starost visoko e) glede na možni razpon: ima velike načrte; ima velik talent; jesti z velikim tekom; biti sprejet z velikimi častmi / pri delu je potrebna velika natančnost; med njimi so velike razlike / velike želje; možnosti niso velike / čutiti veliko olajšanje; imeti veliko zaupanje v koga f) glede na čas življenja: imata že velike otroke / kaj boš, ko boš velik g) glede na svojo glavno, bistveno značilnost: velik klanec; velika gneča / trgovina ima veliko izbiro / velik napor / ekspr.: je velik jedec; on je velik otrok otročji, naiven h) nav. ekspr. glede na intenzivnost, učinek: velik veter; velika rušilna moč / velika bolečina; velika vnema / veliki upi; njena ljubezen je velika; zgodila se ji je velika nesreča i) glede na razsežnost in delovanje ali dejavnost: velik rudnik; velika kmetija j) glede na pomembnost: velik dogodek; naredil je veliko napako; velika tatvina / ekspr. izreči velike besede / postati velik umetnik, znanstvenik 2. z izrazom količine ki izraža razsežnost: dva hektara velik travnik; za dlan velika površina ● star. bil je že velik dan bilo je že zelo svetlo; ekspr. politik velikega stila sposoben, znan; ekspr. zabava v velikem stilu imenitna, razkošna; velika noč v krščanstvu praznik Kristusovega vstajenja; iron. pojesti vso modrost z veliko žlico šteti se za zelo izobraženega, pametnega; ekspr. za gledališče je bil ta igralec veliko odkritje proti pričakovanju zelo dober, uspešen; velike ribe male žro močnejši zatirajo slabotnejše; strah ima velike oči če se kdo česa boji, se mu zdi to še hujše, kot je v resnici; preg. velik v bahanju, majhen v dejanju velíki -a -o sam., nar. véliki: zgodilo se je nekaj velikega; eni kradejo po malem, drugi po velikem; preg. iz malega raste veliko; preg. kdor z malim ni zadovoljen, velikega vreden ni; prim. več, večji, veliki, veliko ♪
  21.      velíko  prisl. (í) 1. izraža veliko količino ali mero a) s samostalnikom: imeti veliko drv; zemlja z veliko dušika; zbralo se je veliko ljudi; nima veliko smisla za šalo / odkriti veliko novega / kot voščilo želim vam veliko, ekspr. veliko veliko sreče / takih primerov je veliko b) z glagolom: veliko bere, se giblje; veliko se ne da spremeniti; ekspr. ta človek da veliko nase ima zelo ugodno mnenje o sebi; ekspr. imeti veliko pod palcem biti zelo bogat 2. navadno v zvezi s primernikom izraža visoko stopnjo: veliko bolj se boste morali potruditi; nova pot je veliko krajša; veliko večja poraba energije / zaslužek je veliko premajhen; prim. največ, več, velik, veliki ♪
  22.      velíkokrat  prisl. (í) izraža veliko ponovitev: velikokrat pomagati komu; velikokrat se srečava; ne zgodi se velikokrat, da bi bil kdo tako prijazen // s primernikom izraža visoko stopnjo: njihove potrebe so zdaj velikokrat večje kot prej ♪
  23.      vênec  -nca m (é) 1. iz cvetja, vej, zelenja spleten izdelek a) v obliki kroga, obroča: plesti, spletati venec; venec iz smrečja; venec z nageljni, s tulipani / položiti venec na grob neznanega junaka / lovorov venec iz lovorovih listov kot simbol zmage, (pesniške) slave; pogrebni, poročni venec / red republike z zlatim vencem visoko jugoslovansko odlikovanje za posebne zasluge na področju javnega delovanja b) podolgovate oblike: napeljati venec od stebra do stebra; oviti deblo mlaja z vencem; deset metrov dolg venec 2. navadno z rodilnikom skupek spletenih, nanizanih plodov, stvari: venec čebule, fig, klobas / venec spletenih las // ekspr. skupina ljudi, stvari, stoječih v obliki kroga, obroča: na trgu se je zbral venec radovednih gledalcev / jezero obdaja venec gora; venec oblakov 3. ekspr., navadno z rodilnikom vsebinsko povezana, zaključena skupina umetniških ali znanstvenih stvaritev; ciklus: venec treh dram; venec impresionističnih slik ● knjiž. lovorovega venca ni želel prepustiti drugim zmage, prvega mesta; knjiž., ekspr. pesniku so vili lovorove vence so ga slavili; šalj. vzel ji je deviški venec nedolžnost ◊ arhit. venec iz stenske ploskve izstopajoči del zidu za okras; astr. venec plast Sončeve atmosfere, ki prehaja v medplanetarni prostor; korona; bot. cvetni venec notranji listi dvojnega cvetnega odevala; grad. venec konstrukcijski element na obodu stavbe za vezavo, okrepitev zidu, objekta v ravnini stropa; igr. venec položaj, ko so podrti vsi keglji razen kralja; lit. sonetni venec skupina petnajstih sonetov, katerih vsak se začenja z zadnjim verzom predhodnega soneta, petnajsti sonet pa je sestavljen iz teh verzov; lov. venec spodnji, kolobarčasti del roga pri jelenu, srnjaku; roža; rel. rožni venec molitev iz zdravamarij, očenašev in razmišljanja o dogodkih iz Kristusovega življenja; priprava iz kroglic, nabranih na vrvico ali verižico, za molitev rožnega venca ♪
  24.      veríga  -e ž (í) 1. več med seboj zaporedno sklenjenih obročkastih elementov: delati, sestavljati verigo; dolga, železna veriga; veriga iz lesenih obročkov, regratovih stebel; člen verige // kovinska priprava iz več med seboj sklenjenih zlasti obročkastih elementov za privezovanje, povezovanje: veriga rožlja, žvenketa; povezati, privezati, speti kaj z verigo / spustiti psa z verige; pog. dati žival na verigo / pasja, vprežna veriga; sidrna veriga; varnostna veriga za vrata; zaviralna ali zavorna veriga; veriga za dvigala // mn. taka priprava, s katero se omejuje gibanje, svoboda koga: nadeti komu verige; strgati, zdrobiti verige; vkovati, ekspr. vtakniti koga v verige // priprava iz kovinskih elementov s sklenjenima koncema, ki prenaša vrtenje: namazati, očistiti verigo; natakniti verigo na kolo // večji okrasni predmet iz sklenjenih členastih elementov za okrog vratu: kralj z bleščečo verigo / zlata rektorska veriga 2. kar je po obliki podobno tako sklenjenim elementom: modras ima verigo na hrbtu; ekspr. veriga dima 3. mn., ekspr., navadno s prilastkom kar omejuje svobodo, prostost koga: trgati družbene, politične verige; vezale so ga verige tradicije 4. kar sestavlja več med seboj na določen način povezanih oseb, razvrščenih druga za drugo ali druga ob drugi: ljudje so sklenili verigo in si začeli podajati opeko / sporočiti po verigi tako, da vsak sporoči naslednjemu; podajati si vedra v verigi tako, da vsak poda vedro naslednjemu // ekspr., z rodilnikom večja skupina tako razvrščenih oseb, stvari: dolga veriga ljudi je še čakala pred njim / postaviti okoli postojanke verigo straž 5. s prilastkom vrsta med seboj povezanih oseb, stvari, ki opravlja kako dejavnost: odkriti prekupčevalsko, tihotapsko verigo / veriga oddajnikov // vrsta med seboj nepretrgano na določen način povezanih ljudi: sorodstvena veriga; veriga prednikov, rodu 6. publ., s prilastkom med seboj zaporedno povezani členi, enote kake dejavnosti: položaj mlinarstva v agrikulturni verigi; izobraževalna veriga / človek je le člen v verigi vesoljnega življenja 7. ekspr., s prilastkom večja skupina sledečih si stvari, pojavov: miselna veriga; veriga dogodkov; veriga spominov / veriga strelov ● ekspr. držati občutke na verigi obvladovati jih; ekspr. imeti ljudi na verigi popolnoma v oblasti; ekspr. počuti se kot pes na verigi omejevanega ◊ anat. veriga ganglijev; avt. snežne verige splet verig za na avtomobilske gume za vožnjo po snegu; biol. prehranjevalna veriga prehranjevalna povezava med organizmi v življenjski združbi; ekon. reprodukcijska veriga; elektr. izolatorska veriga iz več enakih členov sestavljen izolator za visoko napetost; geogr. gorska veriga skupina gor, katerih vrhovi so razvrščeni v črti; kem. veriga atomov vrsta v molekuli med seboj zaporedno povezanih atomov; lingv. govorna veriga zaporedje besed z določenim medsebojnim odnosom pri govornem sporočanju; rad. kamerna veriga kamera, kamerni kabel, kontrola kamere in monitor; strojn. kalibrirana veriga ki ima enake člene; lamelna veriga pri kateri sestavljajo člene lamele in sorniki; teh. veriga iz členov sestavljen gonilni ali vlečni element; brezkončna veriga pri kateri sta konca speta; gonilna veriga ♪
  25.      vertikála  -e ž (ȃ) 1. geom. črta, pravokotna na gladino mirujoče vode: narisati vertikalo; vertikala in horizontala 2. knjiž., s prilastkom kar je navpično in visoko: jambori čolnov so stroge vertikale; betonske vertikale novega časa nebotičniki 3. knjiž. različne stopnje, plasti, časovna obdobja česa: zgodovinske vertikale jezika; razvojna podoba ljudskih kultur v vertikali in horizontali ● knjiž. v vertikalo grajena slika v višino; knjiž. prva vertikala razpredelnice navpična kolona, stolpec; knjiž. svet vertikale duhovni svet ◊ geod. smer težnosti v določeni točki, navpičnica ♪

   319 344 369 394 419 444 469 494 519 544  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA