Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

vino (1.676-1.700)


  1.      zvončár  -ja m (á) 1. kdor se ukvarja z ulivanjem zvoncev za živino: zvončarji so že redki 2. žival, ki nosi zvonec in vodi čredo: zvončar hodi pred čredo / oven zvončar 3. etn. pustna šema v kožuhu, z zvonci okrog pasu, znana v slovenskem delu Istre: sprevod z zvončarji ♪
  2.      zvonovína 2 -e ž (ȋ) plačilo za zvonjenje v cerkvi: plačati zvonovino ♪
  3.      zvratí  -í ž mn. (ȋ ȋ) nar. travnat svet na koncu njive, kjer se pri oranju obrača plug; ozara: obračati živino na zvrateh ♪
  4.      žága  -e ž (ȃ) 1. orodje ali stroj z nazobčanim listom za žaganje: pognati, vleči žago; list, ročaj žage / slišati žago glas žage pri žaganju; kakor žaga rezek glas / drvarska žaga; dvoročna žaga; električna, motorna, ročna, strojna žaga; mizarska žaga ročna žaga z vrvico, napeto z zatikalom; žaga na vodni pogon; žaga za kovino, marmor // list tega orodja: vpeti žago v okvir; zobje žage / žaga se skrha; brusiti žago 2. obrat za žaganje hlodov, lesa: žaga dela tudi ob sobotah; vodja žage / imeti mlin in žago stavbo z napravami za žaganje; postaviti ob potoku žago / pripeljati na žago; delavci na žagi ● ekspr. zapele so žage začeli so žagati; nar. vodnjak na žago vodnjak z ročno črpalko ◊ etn. vžigalna žaga pri nekaterih primitivnih ljudstvih priprava za delanje ognja, pri kateri se ostroroba palica vleče sem in tja po zarezi; gozd., les. verižna motorna žaga v obliki brezkončne verige, katere členi so oblikovani kot žagini zobje; les. krožna žaga stroj z nazobčano okroglo rezilno ploščo; tračna žaga strojna žaga v obliki brezkončnega traku; (žaga) samica venecijanka; muz. pojoča žaga veliki žagi brez zob podobno glasbilo, na katero se igra z lokom ali tolkalcem; teh. razperiti žago; kamnoseška žaga ♪
  5.      žagovína  in žágovina -e ž (í; ȃ) 1. drobni delci lesa, ki se odrezujejo pri žaganju: posuti z žagovino; vlažna žagovina / peč na žagovino ♦ agr. mesna žagovina majhni delci mesa, ki se odrezujejo pri žaganju mesa 2. slabš. suha, pusta brezokusna jed: kdo bi jedel to žagovino // pusto, nekvalitetno delo, besedilo brez notranje povezanosti: naslov je privlačen, knjiga pa je žagovina ♪
  6.      žakljevína  -e ž (í) pog. vrečevina: oviti cev z žakljevino; kos žakljevine ♪
  7.      žaltavína  in žáltavina -e [u̯t] ž (í; á) redko žaltava snov: obrezati žaltavino; vonj po žaltavini ♪
  8.      žámeten  -tna -o prid. (á) 1. ki je iz žameta: žameten telovnik; žametna obleka / žametna tkanina // prevlečen, obdan z žametom: žameten naslanjač; žametna škatlica // značilen za žamet: žameten otip, videz 2. nav. ekspr. po videzu, otipu podoben žametu: rastlina z žametnimi listi; žametna koža; žametne trate; pesn. žametno nebo / žameten pogled prijazen, nežen; žametne oči temne in nežne // blagoglasen in rahlo zamolkel: pevec z žametnim glasom 3. agr., v zvezi žametna črnina trta s temno modrimi grozdi: zasaditi žametno črnino // črno vino iz grozdja te trte: piti žametno črnino; merlot in žametna črnina ◊ zool. žametna pršica majhnemu pajku podoben členonožec škrlatno rdeče barve s štirimi pari nog, Trombidium žámetno prisl.: žametno sijati; žametno mehek ♪
  9.      žámetovka  -e ž (á) 1. agr. trta s temno modrimi grozdi; žametna črnina: vinograd, zasajen z žametovko 2. mn., knjiž. žametne hlače: obleči žametovke ♪
  10.      žarênje  -a s (é) glagolnik od žareti: žarenje je postalo izrazitejše; močno žarenje žerjavice / segreti kovino do žarenja / žarenje sonca, zvezd / žarenje večernega neba / žarenje jesenskega gozda ♪
  11.      žaríti  -ím tudi žáriti -im nedov. (ȋ í; ā ȃ) 1. s segrevanjem povzročati, da kaj začne žareti: žariti kovino; žariti iglo s plamenom / ekspr. sonce žari skale // z dovajanjem zraka povzročati, da kaj začne žareti: žariti oglje // metal. segrevati jeklo določen čas pri določeni temperaturi zaradi izboljšanja njegovih lastnosti: žariti ulitke, žico; žariti pri 1.000° C / žariti jeklo 2. ekspr. povzročati, da postane kaj zaradi vročine, napora rdeče, vroče: sonce in veter sta mu žarila obraz / misel nanj jo je žarila žaríti se, tudi žáriti se knjiž. 1. biti močno obsijan, osvetljen: od požara za hribom se je nebo žarilo; brezoseb. na vzhodu se že žari / hiše so se žarile v soncu 2. biti viden, opazen zaradi odbijajoče se svetlobe: v rokah se mu je žaril meč / znamenje se ji žari na čelu 3. izražati, kazati veliko čustveno vznemirjenost: pevcu se je žaril obraz; oko se ji je žarilo od veselja; brezoseb. dekletom se je žarilo v očeh žárjen -a -o in žarjèn -êna -o: žarjena žica ♪
  12.      žbíca  -e ž (í) 1. žebljiček za podkovanje čevljev: zabijati žbice v podplate / petne žbice 2. redko špica, napera: žbice na kolesih starinskih avtomobilov / dežnik z zvito žbico 3. nav. mn., v zvezi nageljnova žbica posušeni cvetni popki klinčevca, ki se uporabljajo kot dišava: dati v kompot nageljnove žbice; vino z nageljnovimi žbicami ♪
  13.      žéhta  -e ž (ẹ̑) pog. zlasti ročno pranje navadno večje količine perila: imeti žehto na določen dan v tednu; perilo se nabira za žehto / dati rjuhe v žehto // perilo, ki se naenkrat opere: obesiti žehto; prati žehto; žehta je že suha ● ekspr. dati koga v žehto kritično raziskati njegovo ravnanje, delo; nar. koroško babja žehta jed iz opečenih krušnih rezin, prelitih s kuhanim vinom; trijet; ekspr. v hiši je velika žehta splošno čiščenje ♪
  14.      želézen  -zna -o prid. (ẹ́) 1. ki je iz železa: železen drog, kavelj; železni križi v oknu; sodi z železnimi obroči; železna blagajna, ograja; železne palice // železov: železna rja / železna ruda; železne spojine 2. ekspr. zelo močen, krepek: železne roke / železen prijem, stisk // zelo trden, neuničljiv: ta obleka je železna / ima železno zdravje / za to je potrebna železna volja; železna vztrajnost 3. ekspr. zelo strog: ima železen glas; železen obraz / železen značaj / železna načela, pravila / v hiši vlada železen red; železna disciplina 4. ekspr. temeljen, osnoven: ponatisniti železna dela slovenske povojne književnosti / železni repertoar gledališka, glasbena dela, ki se zaradi svoje umetniške vrednosti, priljubljenosti izvajajo več sezon ● ekspr. potovati z železnim konjičkom z avtomobilom, motornim kolesom; ekspr. železni ptič letalo; ekspr. ima železne živce tudi zelo hude stvari ga ne ganejo, ne vznemirijo; zastar. železna cesta železnica; ekspr. pomesti nasprotnike z železno metlo odločno, neprizanesljivo, s silo jih odstraniti s kakega položaja; železna rezerva kar je namenjeno za uporabo v izrednih okoliščinah; ekspr. vladati z železno roko odločno, s silo, nasiljem; publ. politične spremembe za železno zaveso od 1945 do 1990 v Sovjetski zvezi in njej podrejenih evropskih socialističnih državah; potrpljenje železna vrata prebije s potrpljenjem se dosti doseže; preg. stara navada — železna srajca navade človek zelo težko spreminja ◊ arheol. železna doba prazgodovinska doba, ki je sledila bronasti dobi; farm. železno vino nekdaj desertno vino, v katerem je raztopljena železova spojina; jur. železna pogodba nekdaj pogodba, pri kateri prodajalec ne prevzema odgovornosti za skrite napake prodane živali, posebno konja; železna živina nekdaj v rejo dana živina, ki jo mora rejec nadomestiti z drugo, če pogine; med. železna pljuča naprava v obliki komore za ritmično prezračevanje pljuč bolniku, ki ne more dihati; rel. železna maša sedemdesetletnica mašništva; zgod. železna devica srednjeveška mučilna priprava v obliki človeškega telesa z bodicami na notranji strani; železna srajca verižna srajca; zool. železna kačica svetlikajoča se temno rjava kačica, ki živi zlasti na vlažnih tleh, Julus terrestris želézno prisl.: železno ga je zgrabil za vrat ♪
  15.      žélvin  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na želvo: želvin oklep; opazovati želvino premikanje / redko želvina juha želvja juha ♪
  16.      želvovína  -e ž (í) roževinasto tkivo, ki sestavlja zunanjo plast želvjega oklepa: obdelovati želvovino; glavnik iz želvovine; očala z okviri iz svetle želvovine ♦ kem. umetna želvovina posebno obdelan celuloid, po videzu podoben naravni želvovini ♪
  17.      žgánjarček  -čka m (ȃ) gastr. kozarec za žgane pijače: žganjarček in kozarec za vino ♪
  18.      žgáti  žgèm nedov., žgál (á ȅ) 1. delati, povzročati, da kaj gori: žgati drva, veje / žgati ogenj kuriti // imeti kaj na ognju, žerjavici, da tli in oddaja dim, vonj: žgati brinove jagode, kadilo 2. delovati na kaj z veliko vročino: žgati apnenec, les; žgati kavo pražiti / sonce je žgalo platneno streho močno segrevalo ♦ metal. žgati rudo segrevati jo, da se odstrani iz spojin kemično vezana voda, razpadejo karbonati // s tem pridobivati: v teh gozdovih so žgali oglje / žgati kope / žgati apno 3. z močnim segrevanjem delati odpornejše, trdnejše: žgati konice kolov; žgati opeko, posodo iz gline 4. povzročati bolečino z zelo vročimi, žarečimi predmeti: žgali so ga z iglami, cigaretnimi ogorki / med zasliševanjem so ji žgali podplate 5. povzročati občutek, podoben bolečini ob dotiku zelo vročih, žarečih predmetov: to mazilo žge; žganje žge v grlu / svetloba je žgala v oči / rana jo je začela žgati / ekspr. žeja jih žge // ekspr. povzročati hude duševne bolečine: krivica, ljubosumje žge; njegov pogled mi je žgal dušo; žaljive besede so ga žgale v srcu; brezoseb. v prsih me žge; ta sramota ga je žgala kot žerjavica / žge ga želja, da bi videl čim več sveta; pohlep jo je žgal 6. nepreh. zelo pripekati: sonce žge že ves teden / ekspr. že dalj časa žge huda vročina je zelo vroče 7. sežigati: žgati drva, bukove trske; žgati stara pisma 8. star. imeti prižgano: pri njih cele noči žgejo luč; sedela sta na peči in žgala svečo ● star. žgati tobak kaditi; star. žgati žganje kuhati; pog. žgati po sovražniku streljati žgáti se 1. zaradi prevelike vročine se uničevati: potica se žge / na vroči peči se obleka žge 2. ekspr. biti, zadrževati se na soncu, v vročini: poleti se je rad žgal žgóč -a -e 1. deležnik od žgati: žgoč pogled; žgoč udarec; žgoča bolečina; žgoča žeja; žgoča želja; žgoče sonce 2. publ. nujen, pereč: obravnavati žgoče probleme; reševanje žgočih vprašanj 3. ekspr. oster, nepopustljiv: žgoča družbena kritika; to je predmet žgočih razprav; prisl.: žgoče gledati; žgoče sijati žgán -a -o: žgana glina; žgana opeka ∙ žgano apno negašeno apno; zastar. žgano vino žganje ♦ arheol. žgani grob grob s sežganimi ostanki mrliča; gastr. žgani sladkor rjava snov, ki nastane s praženjem sladkorja; žgana pijača alkoholna pijača, zlasti iz sadja, grozdja, dobljena navadno z destilacijo po končanem vrenju; um. žgana siena rdečkasto rjav pigment; sam.: stopimo na kozarček žganega žgane pijače, žganja; rad bi spil nekaj žganega ♪
  19.      žigósati  -am nedov. in dov. (ọ̑) 1. opremljati z žigom: žigosati dopise, razglednice, spričevala / žigosati zlato ♦ vet. žigosati živino 2. ekspr. označevati, opredeljevati: žigosajo ga za izdajalca, kot ničvrednega človeka / hribovski čevlji so ga žigosali na poseben način 3. ekspr. negativno ocenjevati, kritizirati: žigosati nasprotnike / žigosati privilegije žigósan -a -o: žigosana znamka; žigosano meso ♪
  20.      žigovína  -e ž (í) jur. žignina: plačati žigovino ♪
  21.      žíla  -e ž (í) 1. cevast organ, po katerem teče kri ali limfa: žila nabrekne, poči, se zamaši; prerezati, prevezati, stisniti žilo; dati injekcijo v žilo; kri kroži, se pretaka po žilah; debele žile; vratna žila; žila na zapestju; poapnenje žil; utrip žile / potipati komu žilo ugotoviti, kako bije, utripa srce; ekspr.: vino poživlja žile telo; toplota se mu je razlila po žilah občutil je toploto po telesu / krvne žile 2. ekspr., navadno s prilastkom dar, sposobnost: ima pesniško žilo; prirojena trgovska žila // nagnjenje, potreba: pretepaška žila se mu je umirila 3. bot. vrvasto razporejeni skupki celic v listu in steblu, ki prevajajo organske snovi in vodo z rudninskimi snovmi, raztopljenimi v njej: listne, stebelne žile; značilen potek žil v listu; razporeditev žil v steblu 4. tanka nepravilna plast v kamnini iz drugače obarvanih ali drugih mineralov: žile v marmorju; črn kamen z belimi žilami // navadno s prilastkom nahajališče česa v zemlji: bogata premogova žila; priti do vodne žile // petr. telo kamnine ali rude, ki ima obliko plošče: navpična, vodoravna rudna žila; vodna žila za vodo prepustna plast z večjo količino vode med dvema neprepustnima plastema; zlata žila kremenova žila, ki vsebuje zrna zlata 5. publ., navadno s prilastkom pomembna prometna pot: glavno mestno žilo omejujeta dva trga / ceste, železniške proge, reke so najpomembnejše prometne žile 6. plast trdega tkiva v mesu: odstraniti žile in maščobo od mesa / ekspr. napel je vse žile, da bi ga prepodil mišice, kite 7. del moškega spolovila nekaterih sesalcev: bikova žila; žila jelena // nar. močen korobač iz posušene bikove žile; bikovka, žilavka: pretepsti koga z žilo / bikova žila ● star. vse žile je napenjal, da bi si izboljšal položaj sile; prerezati si žile usmrtiti se, poskusiti se usmrtiti s prerezom žil; star. delati na vse žile na vse pretege; ekspr. to mu je pognalo kri po žilah ga je poživilo, razburilo; ekspr. modra kri se ji pretaka po žilah je plemiškega rodu; ekspr. kri jim kipi v žilah so mladi, živahni; ekspr. kri ji je zastala, zledenela v žilah od strahu zelo se je prestrašila ◊ anat. koronarna žila ki v obliki venca obdaja srce; limfna žila po kateri se pretaka limfa; (žila) dovodnica; bot. listna žila; elektr. žila posamična žica v kablu, vodniku s pripadajočo izolacijo in morebitno dodatno opremo; med. krčna žila bolezensko razširjena (žila) dovodnica; zlata žila bolezenska razširitev vene ob zadnjični odprtini; aritmija žile; zool. žile žili podobne tvorbe v krilih žuželk, ki jim dajejo oporo ♪
  22.      žílavka  -e ž (í) 1. trta s srednje velikimi grozdi, ki se goji zlasti v Hercegovini: nasaditi žilavko // kakovostno belo vino iz grozdja te trte: piti žilavko 2. močen korobač iz posušene bikove žile: udariti z žilavko ♪
  23.      žitárec  -rca m (ȃ) nekdaj vino iz okolice Žitare vasi: steklenica žitarca ♪
  24.      živína  -e ž (í) 1. navadno večje domače živali, ki se redijo, vzrejajo zaradi gospodarskih koristi, zlasti govedo: živina muka, se pase; skidati živini; gojiti, rediti živino; krmiti, napajati živino; lepa, suha živina; čreda živine; imeti dvajset glav živine; trgovina z živino; živina in ovce; dela, gara, trudi se kot (črna) živina zelo, hudo; pije kot živina zelo, veliko; ravnati s kom kot z živino zelo surovo / klavna, mlečna, plemenska živina; pašna, vprežna živina; rogata živina govedo; tovorna živina konji, mule, osli / goveja živina / ekspr. te rastlinske uši so domača živina mravelj ∙ šalj. ščetinasta živina prašiči 2. nizko nasilen, surov človek: ta živina jo je pretepel / kot psovka ti prekleta živina, pusti ga 3. ekspr., navadno s prilastkom kdor ima pomembnejši družbeni položaj: spoznal je vse živine te ustanove; biti pomembna, velika, vplivna živina / ministrska, politična živina ♪
  25.      živínski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na živino: živinski iztrebki; živinske bolezni / živinski sejem / živinska krma; živinsko napajališče / živinski vagon / živinska sol sol, s katero se dopolnjuje krmljenje ∙ star. živinski zdravnik veterinar ♦ vet. živinski potni list nekdaj dokument s podatki o izvoru, lastništvu in zdravju domače živali, s katerim se dovoljuje promet z živalmi // ekspr. zelo velik, močen: živinska potrpežljivost / živinsko trpljenje zelo veliko, hudo // ekspr. zelo nasilen, surov: živinsko ravnanje živínsko prisl.: živinsko razgrajati; živinsko pijan človek; po živinsko delati s kom ♪

   1.451 1.476 1.501 1.526 1.551 1.576 1.601 1.626 1.651 1.676 



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA