Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
vina (188-212)
- maščevína -e ž (í) anat. maščobno tkivo: plast maščevine ♪
- miklavževína in miklávževina -e ž (í; ȃ) v krščanskem okolju darilo, ki se da za praznik svetega Miklavža: nakupiti miklavževino / bili so dobre volje kakor otroci ob miklavževini ♪
- močevína -e ž (í) knjiž., redko 1. padavine, mokrota: mraz, prevelika močevina in vlaga so poškodovali gnezdo 2. močviren svet, močvirje: slabo se je počutil v teh prostranih močevinah ♪
- mojstrovína -e ž (í) nav. ekspr., navadno s prilastkom umetniško, tehnično dovršeno delo: Župančičevi prevodi so mojstrovina; občinstvo je občudovalo igralčevo mojstrovino; filmska, pripovedna mojstrovina; mizarska mojstrovina; Prežihove mojstrovine; mojstrovina arhitekture / mojstrovina narave / bila je prava mojstrovina, kako je znal vse skriti zelo velika spretnost ♪
- moslavína in móslavina -e ž (í; ọ̑) agr. šipon: gojiti moslavino ♪
- mozgovína -e ž (í) anat. živčna snov v osrednjem živčevju; živčnina: možganska mozgovina ♪
- možganovína -e ž (í) anat. podporno in žlahtno tkivo možganov: poškodba možganovine ♪
- mreževína -e ž (í) več mrež, mreže: kup mreževine ♪
- mrhovína -e ž (í) meso poginule živali: hraniti se z mrhovino; duh po mrhovini // poginula žival: pasje mrhovine; pren., slabš. nisem vedel, da je taka duševna mrhovina ♪
- mrhovínar -ja m (ȋ) 1. žival, ki se hrani z mrhovino: ob truplu so se začeli zbirati mrhovinarji; jastrebi mrhovinarji; pren., ekspr. mrhovinarji so že škilili čez mejo, kdaj bodo državo raztrgali 2. žarg. lovec, ribič, ki ne lovi v skladu s predpisi: bal se je, da bi gamsa ne pobil kak mrhovinar 3. slabš. konjederec, konjač: nesreča je prišla prav mrhovinarju ◊ voj. ropar mrličev in ranjencev na bojišču ♪
- mrhovínarka -e ž (ȋ) ženska oblika od mrhovinar: te živali so mrhovinarke ♪
- mrhovínarstvo -a s (ȋ) žarg. dejavnost mrhovinarjev: odvračal jih je od mrhovinarstva ◊ voj. ropanje mrličev in ranjencev na bojišču ♪
- mrhovínast -a -o prid. (í) tak kot pri mrhovini: mrhovinast smrad močvirja ♪
- mrtvína -e ž (í) 1. med. tkivo, v katerem so prenehali življenjski procesi; nekroza: izrezati mrtvino; velikost mrtvine na opečenem mestu / suha mrtvina pri kateri je tkivo izsušeno 2. knjiž., redko mrhovina: hraniti se z mrtvino ♪
- naplavína -e ž (í) plast peska, proda, zemlje, nastala zaradi naplavljanja, nanašanja (tekoče) vode: pristanišče zasipajo naplavine; blatna, ilovnata naplavina; rodovitna naplavina; globlje v naplavinah ležijo ostanki rimske metropole; starejše plasti so prekrite z naplavino / gorske doline in prostrane naplavine / morska, rečna naplavina; naplavina hudournika; pren., ekspr. boriti se z naplavino preteklosti ♦ geol. holocenska, pleistocenska naplavina // kar naplavi (tekoča) voda: na bregu je bilo polno vej, odpadkov in drugih naplavin; pren., ekspr. noče biti naplavina na bregu življenja ♪
- nèkovína -e ž (ȅ-í) kem. element, ki ni kovina: nahajališča nekovin; kovine in nekovine / industrija nekovin ♪
- novína -e ž (í) 1. nedavno izkrčen, obdelan svet: posejati, zasaditi novino / požigati, preorati novino 2. s širokim pomenskim obsegom kar se pridela v (tekočem) letu: prodali so skoraj vso novino; mleti novino novo žito; točiti novino novo vino / prišli so ob novini ob času, ko se spravljajo novi pridelki // knjiž., redko novi sneg: zapadlo je za ped novine 3. knjiž. novost: možnarji so bili tedaj novina / novina metode 4. zastar. novica, vest: razveselili so se novine o zmagi 5. mn., zastar. časopis: brati v novinah ♪
- novínar -ja m (ȋ) poklicni sodelavec časopisa, radia, televizije: dal je izjavo domačim in tujim novinarjem / športni novinar; televizijski novinar ♪
- novínarka -e ž (ȋ) poklicna sodelavka časopisa, radia, televizije: novinarka pri Delu ♪
- novínarski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na novinarje: novinarski poklic; novinarsko delo / novinarska izkaznica / novinarska etika / novinarski stil ♪
- novínarstvo -a s (ȋ) dejavnost novinarjev: posvetil se je novinarstvu / študij novinarstva ♪
- óblovina in oblovína -e ž (ọ̑; í) nar. oblanci, oblanje: nastiljati z oblovino ♪
- oblovína -e ž (í) gozd. okrogli les ♪
- očetovína -e ž (í) knjiž. dedna posest po očetu: sinovi so očetovino delili / živeti na očetovini ♪
- očevína -e ž (í) knjiž. dedna posest po očetu: deliti očevino; travnik je zadnji kos njegove očevine / pregnali so ga z očevine ♪
63 88 113 138 163 188 213 238 263 288